3. april 2019

Evropa ni projekt

Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil “projekt Evropa 2030”. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj.

Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

S prihajajočimi evropskimi volitvami politične stranke in politiki objavljajo svoje volilne platforme. Obljubljanje sprememb je bila vedno učinkovita politična strategija. Skoraj z vseh strani prihajajo obeti za že kakšno reformo unije. Druga običajna strategija za motiviranje volivcev je ustvarjanje občutka nujnosti. Reforma Unije naj bi bila nujna. Ker da ne deluje. Ker imamo populizme, gospodarsko krizo, Brexit, migracije … Pojasnil bom, da večina reform ni niti nujna, niti možna, niti razumna.

Projekt družbeno pravične Evrope

Reforma, ki jo obetajo socialisti, je v smeri pravičnejše, bolj socialne Evrope. Oni kot pravičnost razumejo enakost. Enakost pa je mogoče doseči samo s prerazporejanjem ustvarjenega. Na ravni EU tega ni mogoče doseči. Za prerazporejanje med bogatimi in revnimi Unija preprosto nima dovolj velikega proračuna. Lahko bi jo poskušali reformirati v to smer. Ampak prostovoljno so ljudje pripravljeni izkazovati solidarnost znotraj svojega naroda. V Jugoslaviji npr. ni šlo. In malo verjetno je, da bi bili nemški davkoplačevalci pripravljeni plačevati za slovenske železniške makete. Takšne obljube samo ustvarjajo prazna pričakovanja, ki bodo, ko ne bodo izpolnjene, prispevala k razočaranjem z evropskim projektom.

Druga možna razlaga bolj družbeno pravične Evrope je, da Unija naroči državam članicam, kako naj bodo bolj »pravične«, kako naj prerazporejajo med bogatimi in revnimi. Ampak, prvič, nima te pristojnosti in drugič, ali res mislite, da v Bruslju to vedo bolje kot npr. v Lizboni. Ali Ljubljani. In bilo bi neumno, da bi se glede tega poenotile.

Moč Evrope je bila vedno raznolikost in priložnost, da različne države iščejo rešitve v različnih smereh. Potem smo se hitro naučili drug od drugega. Inovativnost na področju socialnega modela bo pomembna zaradi sprememb na trgu dela, ki jih povzroča tehnološka revolucija, umetna inteligenca, robotizacija, nove oblike zaposlovanja ipd., zato je pomembno, da Evropa v zvezi s tem ostane inovativna. Skratka, bolj družbeno pravična Evropa so pretežno prazne obljube, s katerimi se poskuša pridobiti volivce, ki naj bi jim Evropa dala kak evro v žep. Ne bo jim.

Projekt vedno tesnejše unije

Napredni liberalci – torej Macron ALDE in podobni – zagovarjajo reforme, ki vodijo k vedno tesnejši uniji, k Združenim državam Evrope, k Zvezi evropskih socialističnih (no, demokratičnih) republik. Vedno tesnejša unija ima zagovornike pri uradništvu in sploh vseh, ki so bili dovolj dolgo v Bruslju. Tu je prototip ideje, da je Evropa projekt. Projekt da je nedokončan, dokler ne bo evropske super države. Taka država je mogoča, vendar ni mogoče, da bi bila demokratično. Razlog je preprost. Demo-kracija predpostavlja obstoj demosa. Ljudstva. Evropski demos ne obstaja. Obstajajo demoi – demos v množini. Obstajajo Nemci, Francozi, Slovaki itd. Demos ni intelektualni konstrukt, ki bi ga lahko ustvarili z dobrim PR iz Bruslja ali s pametnimi kolumnami in razmisleki. Gre za občutek pripadnosti. Po podatkih Eurobarometra se Evropejci se svojimi narodi identificirajo za velikosti red močneje kot se identificirajo z Unijo. Morda bo kdaj drugače, bo pa potrebnih še veliko Erasmus štipendij in mešanih zakonov, da bi se to spremenilo.

Monolitna Evropa tudi ni evropska. Tudi ni važno ali evropski konkurenti, kot je Kitajska, postajajo močnejši. Kitajska je bila vedno centraliziran imperij. Evropska moč je njena raznolikost. Dejansko so bila obdobja najhitrejšega napredka, ko so si evropski subjekti konkurirali med seboj – npr. rivalstvo med antičnimi grškimi državicami, med mesti renesančne Italije, med mesti hanzeatske lige, med kraljestvi na Atlantiku, ki tekmujejo za kolonije … Ko je izgledalo, da bi katoliška cerkev ustvarila enotno avtoriteto nad celino, je prišlo do Lutrove reformacije.

G. Macron se v svoji viziji projekta Evropa zavzema za renesanso Evrope. In ima številne ideje, kako bi več pristojnosti in številne nove agencije zbrali v Bruslju. Pozablja, da je bila renesansa rezultat tekmovanja med italijanskimi mestnimi državicami in ne projekt voden iz Rima ali Milana.

Projekt Evrope narodov

Na skrajni desnici so na evropski nivo naredili copy-paste idej, da so nacionalne države države svojih narodov. In se je to skopiralo v idejo, da je Evropska unija unija narodov, ki v njej živijo. Precej podobno, kot je bila Avstro-ogrska država »narodov«, ki so v njej živeli, ali pa Jugoslavija. Evropa narodov pomeni, da so narodi kot Nemci, Slovenci, Katalonci, Turki predstavljeni v Uniji. V resnici Evropa narodov pomeni bolj in ne manj unitarno Unijo, saj briše idejo, da imajo ti narodi (oz. vsaj nekateri) svoje države.

Nekaj manj površni so tisti, ki govorijo o Evropi domovin. Kar je bolj romantično povedano tisto, kar že imamo – namreč unijo držav članic. In Unija ni samo unija držav članic, ampak je tudi več od tega. In manj Unija ne bo nikoli. To bi zahtevalo spremembo pogodbe in za nazadovanje bo še veliko težje najti soglasje kot za tesnejšo unijo. Skratka, tudi tukaj imamo nekaj, kar se sicer lepo sliši, vsebina pa ali ni nič novega, ali pa ni mogoča.

Projekt Evropa?

Problem s projekti je, da so po definiciji nedokončani. Potrebujejo pozornost. So izgovor, da delo, ki ga je treba opraviti, ni opravljeno dobro. Dokler je hiša, ki jo gradite, projekt, ima dokončevanje hiše prednost pred uporabo te hiše. Fasada ima prednost pred novo televizijo. Če kaj ne deluje ali se pri čem kak družinski član ni dovolj potrudil, je izgovor, da hiša vendar ni končana. Da se ni dalo bolje. Dokler je hiša v gradnji.

Razmišljanje o EU kot o projektu preprečuje, da bi izkoriščali, kar smo zgradili. V ospredju bi morale biti aktivnosti za nadzor nad mejami, preprečevanje terorizma, pospešitev inovacij, zmanjševanje ovir na skupnem trgu, povezano delovanje na svetovnem odru, širitev na Balkan … skratka, aktivnosti, zaradi katerih smo v Evropi produktivni, konkurenčni in ljudje zato dobro živijo.


Namesto tega se vsem – od uradništva, do politikov, do kandidatov za politične funkcije – zdi bolj plemenito in samopomembno, da govorijo o renesansah in podobnih visokoletečnih načrtih.

Seveda se mora Unija razvijati. Svet se spreminja in terja evolucijo od vseh na tistem odru. Ampak, kot pravi Annegret Kramp-Karrenbauer, predvsem se je treba lotiti dela.

Objavljeno v Časniku 3.4.2019.

1. april 2019

Siol nič več

Morda ste opazili, da marca na Siolu nisem objavil nobene kolumne. Po dobrih štirih letih in skoraj sto kolumnah moram nehati. Kandidiral bom na volitvah v Evropski parlament in politika portala je, da pisci ne smejo biti politično aktivni. Povsem razumem, da je tako pravilo nastalo in da portal noče v boljši položaj postavljati enih kandidatov pred drugimi.

Vsem urednikom in sodelavcem portala se zahvaljujem za podporo in zelo korekten odnos, še posebej pa Urošu Urbasu, ki me je na Siol pripeljal. Z velikim veseljem sem pisal za ta portal in to predvsem zato, ker mi je dal priložnost stika z bralci zunaj desnega mehurčka.

***

In vendar mi moja polemična žilica ne da miru, da ne povem, da se mi pravilo - ki ga, še enkrat povem, spoštujem in nikomur ničesar ne zamerim - ne zdi smiselno. Marcon vodi en cel politični blok, ki se bo potegoval za mesta v Evropskem parlamentu, običajno ne piše kolumen, pa mu kolumno pred volitvami objavijo vsi večji evropski časopisi. AKK vodi nemško CDU in ji pred volitvami objavijo komentar v osrednjem nemškem dnevniki Die Welt.

Pa pustimo voditelje. Evropski poslanci delajo, odkar so kandidati, isto kot prej, imajo enak dostop do medijev kot prej. Člani in vodje slovenskega parlamenta ravno tako. Skratka, če si politik, imaš kamere in mikrofone, kot do zdaj, če pa nisi, si publicist, in bi vstopil v politiko, ti pa priložnost, da objavljaš, vzamejo.

Mar ne bi bilo prav zdaj še bolj potrebno, da bi ljudje vedeli, kaj kandidat misli? Ali pa bomo ljudi prepričevali v kratkih soočenjih, kjer bomo po možnosti odgovarjali z da ali ne.

No, ampak saj so še drugi kanali.

Čas-opis ima tudi Rad-IO

Tale blog se je začel z naslovom Turkov čas-opis. No, zdaj sem naredil še radio. Ker poslušati se da tudi v avtu, na avtobusu, vlaku. Ker govorim hitreje, kot pišem. Nevarno je, da včasih govorim hitreje, kot mislim.

Zadeva teče na platformi Anchor. Podcast ima naslov Rad-IO. Dostopna je tudi na vseh glavnih imenikih podcastov:


Za okus ena oddaja:



Kot rečeno, vse oddaje so tule.

9. marec 2019

Kandidat št. 8

Odločil sem se, da kandidiram za poslanca Slovenije v Evropskem parlamentu. Kandidiram predvsem zato, da na evropskih volitvah podprem Novo Slovenijo – zmerno, konstruktivno, desno-sredinsko stranko. Njen program in načela si v Sloveniji zaslužijo več pozornosti. Nova Slovenija je po mojem mnenju še najbližje ravnotežju med spoštovanjem in varovanjem naše in evropske kulture in tradicij, spodbujanja podjetnosti in inovacij, ter krščansko skrbjo za sočloveka in naravo.

Naravnost moram povedati, da kandiram zato, da bi se kaj premaknilo v Sloveniji, da bi postala Slovenija bolj evropska in manj ujeta v vzorce preteklosti. Kampanja bo priložnost za to, da povemo kakšno Slovenijo si želimo. In tudi kakšno Evropo.

Kandidiram kot zadnji na listi. Moje možnosti za izvolitev so astronomsko majhne. Če pa bi se to vendarle zgodilo, pa bi bil to znak, da v Sloveniji obstaja dovolj volivcev, ki podpirajo to, za kar se, odkar sem v politiki, zavzemam. Za zmernost, treznost in racionalnost..

Morebitna izvolitev na podlagi preferenčnih glasov bi pomenila velikansko odgovornost do volivcev in tudi velikansko priložnost. Odgovornost je do volivcev, ki bi se odločili poslati v Bruselj prav mene. Tem moram za vsak slučaj povedati, kje vidim priložnosti evropskega poslanca iz Slovenije.

Evropski poslanec ima možnost vplivati na stvari doma, ne da bi bil del domačih ribarij in kombinatorike. Priložnost gosta na strankarski listi je, da je lahko neodvisen in samostojen. S svojo glavo sem mislil do zdaj, s pozicije poslanca bom lahko še bolj. O Ljubljani in o Bruslju. Priložnost vidim v tem, da z infrastrukturo, ki jo ima evropski poslanec na voljo, lahko poživi civilno družbo in civilno-družbene razprave o političnih zadevah tukaj v Sloveniji.

In seveda so tudi evropski izzivi. Mislim, da evropski poslanec za Slovenijo lahko največ naredi, če je vpliven na svojem področju. Npr. na področju inovacijskih politik, digitalne agende, 4.industrijske revolucije ali česa podobnega. Če na nekem področju potrebujejo njegovo sodelovanje, potem bo lahko v nekem trenutku zahteval, da sodelujejo pri nečem, kar zanima Slovenijo.

Na evropskem nivoju me zanimajo štiri področja.

Prvič, nadzor meja in zagotavljanje varnosti. Unija ne more varovanja meja in težav z migranti prepustiti državam, ki so slučajno na mejah. Prav tako borba proti terorizmu zahteva tesno sodelovanje varnostnih organov članic.

Drugič, inovacije. Če želimo v Evropi še naprej dobro živeti, če želimo, da bodo tudi najrevnejši imeli človeka vredno življenje, dostop do šol in zdravstva, moramo ostati med tistimi, ki ustvarjajo novo znanje in ki ga pretvorijo v poslovni uspeh. Skupen evropski prostor inovacij in skupni evropski trg, kjer ideje lahko zaživijo, so bistvene. Predvsem na področju digitalne agende, industrije 4.0 in zelenih tehnologij ima Unija ogromno priložnosti, ki pa se ne bodo uresničile same od sebe.

Tretjič, Unija mora ponovno premisliti svoj geostrateški položaj. Tesno sodelovanje z ZDA je samoumevno. Mora pa Unija ponovno premisliti svoj odnos do Rusije. Rusija je bila in je del Evrope. Ruski umetniki in misleci so del evropske kulture. Napetosti z Rusijo se evropske napetosti. Kot so bile nekoč evropski problem napetosti med Nemčijo in Francijo, pa so se razrešile v evropski uniji. Rusiji je treba povedati, da je njena agresija na Ukrajino nesprejemljiva. Hkrati pa je treba strateško razmišljati o zbliževanju Rusije in Unije.

Četrtič, zadnjič in ne najmanj pomembno: prihodnost Evrope. Riše se spopad med unionisti in nacionalisti. Med tistimi, ki bi naslednji mandat razmišljali o novih pogodbah, ki bi povečale pristojnosti Bruslja in ustvarjale združene države Evrope oz. Zvezo evropskih socialističnih republik. In tistimi, ki v Bruslju vidijo dežurnega sovražnika za vse slabo in bi za majhne domače volilne zmage žrtvovali Unijo.

Razumem nacionaliste in razumem unioniste

V naslednjem sklicu bo potrebno najti sintezno obojega. Ta je lahko samo v tem, da je Unija unija suverenih držav; da se Unija skoncentrira na tisto, kar kot Unija lahko počne bolje od članic – nekaj prioritet sem naštel zgoraj – ne pa, da se vtika v vse mogoče, s čemer bi uradniki v Bruslju opravičili svoj obstoj.

Unija mora nehati biti projekt. Unija mora pragmatično izpolnjevati naloge, za katere je bila ustanovljena. Inštitucije so tukaj, v njih so več kot kvalificirani uradniki, inštitucinalna zgradba je postavljena. Morda ni idealna, ampak spreminjanje pogodb je povezano s toliko ovirami in tveganji, da se je treba skoncentrirati na to, kako to, kar imamo čim bolje uporabljati, ne pa sanjati o tem, kakšna unija bi bila boljša in se pri nedelovanju izgovarjati na nedokončanost.

Evropejci smo se ves čas zavedeli, da sodimo skupaj

Kar manjka, niso nova modrovanja o prihodnjem administrativnem ustroju niti izumljanje nekega novega smisla Unije. Smisel obstoja unije je, da predstavlja otipljivo ogrodje za tisto, kar vsi čutimo, da obstaja, ne da se pa zgrabiti – to je naša enkratna in neponovljiva evropska kultura in civilizacija, ki ima temelje v judovski-grško-krščanski tradiciji in ki je temu delu sveta omogočila razvoj in blagostanje, ki ga zdaj vsi posnemajo. Evropa nikoli, ko je napredovala, ni bila monolitna, Evropejci so tekmovali med seboj, včasih so se borili na smrt, ves čas pa smo se zavedeli, da sodimo skupaj. Zaradi naše skupne kulture.

Cilj je bolj evropska Slovenija in bolj pragmatična Evropa

Izvolitev s preferenčnimi glasovi je malo verjetna, ne gre pa napor kandidature v nič. Vredno se mi zdi poskusiti, saj je vredno podpreti zmerne, trezne, desno-sredinske politike, kakršne v Sloveniji zagovarja Nova Slovenija. Počaščen sem za priložnost, da lahko gostujem na njihovi listi. Verjamem v njen uspeh, ker predstavlja tisto, kar Slovenija potrebuje: zmernost, konstruktivnost, racionalnost. In Slovenija potrebuje tudi sporočilo, da obstaja alternativa.

Objavljeno v Časniku 9.3.2019.

8. februar 2019

Za ločitev kulture od države

Kultura je vgrajena v temelje slovenske državnosti. To je hkrati blagoslov in prekletstvo. Za kulturo in za državo. Škoda, da v zadnjih 25 letih nismo uspeli kulture razbremeniti njene družbeno-politične vloge in ji omogočiti, da bi bila samo kultura – v najbolj žlahtnem pomenu te besede.

Nekaj takega sem povedal, ko so te dni zbirali mnenja bivših ministrov za kulturo o kulturi v zadnjih petindvajsetih letih. Modrejši od mene so se odgovoru izognili, kot tviteraš pa si domišljam, da se vendarle kaj bistvenega da povedati tudi na kratko. In se zavedam, da je tvite treba včasih pojasniti.

Temelj države

Da sta slovenski narod in slovenska država utemeljena na kulturi, je stavek, ki ga slišimo vsakič, ko beseda nanese na državo in kulturo. Še posebej pogosto jo slišimo okrog kulturnega praznika in pa takrat, ko je govora o proračunskih sredstvih za kulturo. Če ne bi bilo slovenske kulture, da ne bi bilo Slovenske države. Reči karkoli drugega je bogokletno. In je tudi zmotno, a zmotno je zato, ker je samoumevno. Ne vem, ali kje obstaja kakšna država, ki bi zase trdila, da nima svoje kulture. Ozemlje je hardver, kultura je softver države. Brez hardvera in softvera ni države.

Zanimivo vprašanje zato je, zakaj se tej samoumevnosti kar naprej zaklinjamo. Stalno poudarjanje te samoumevnosti je za nekaj dobro, za nekaj pa slabo, če uporabim blažje besede. Za državo in za kulturo.

Za državo se seveda lepo sliši, če je vzpostavljena na kulturi, ne pa npr. na truplih staroselcev, krvavih vojnah in krutih vladarjih. In za državo je slabo, če nima razen pesnikov in pisateljev pokazati ničesar drugega. Ni res, da Slovenci ne moremo pokazati svojega plemstva, vojskovodij, ki so Turke pometali v Kolpo, podjetnikov, ki so razvili kraje ob železnici Dunaj-Trst, znanstvenikov ipd.

Da vse te spuščamo in omenjamo samo kulturnike (mislimo pa umetnike), je morda zato, ker so bili pesniki in pisatelji še najmanj politično sporni za prejšnji režim. Kako naj bo Slovenija utemeljena na plemstvu, meščanstvu, trdnih kmetih in sposobnih podjetnikih, če pa so razredni sovražnik? V zadnjih petindvajsetih letih smo naredili premalo, da bi temelje države razširili še na kaj drugega in pustili kulturi nekaj svobodneje dihati, po tem, ko je dolgo igrala vlogo nadomestka državnosti.

Sled svetosti sveta

Da je nekaj tako tankočutnega in občutljivega, kot je umetnost, temelj države, mora biti naporno. Aleksander Zorn je nekje napisal, da sta filozofija in umetnost v laični družbi »sled izgubljene svetosti sveta«. Torej tistega sveta, ki se izogiba razumu, ki ga dojemamo na ravni občutkov, čustev in vrednost. Koliko to sled svetosti zapaca dejstvo, da se nanjo naslanja cela država s politiko vred?

Gradbeniki imamo do temeljev kar nekaj strahospoštovanja – to je tisto kar cela teža stavbe prenaša na zemljo. In če država celo svojo težo preko kulture prenaša na zemljo, to tudi za kulturo ne morebiti samo dobro.

No, včasih seveda je dobro. Ko je treba, kot sem rekel, zagovarjati več proračunskih sredstev za kulturo. Tudi gradbeniki se bodo strinjali, da je treba najbolje skrbeti za temelje. Če so temelji šibki, lepa fasada nič ne pomaga. In seveda temelji potrebujejo svoje ministrstvo, svoje uradništvo, svoje proračunske postavke, svoje nagrade, svoje zaslužne pokojnine, svoje državne štipendije ipd.

Bolj kot je kultura temelj države, bolje je to za materialno preživetje kulturnikov. Samozaposleni v kulturi imajo zato zagotovljen nekakšen univerzalni temeljni dohodek, ne pa tudi npr. samozaposleni znanstveniki, inovatorji, humanitarci ipd.

Ampak po drugi strani – ali si je res za želeti to odvisnost države od kulture in kulture od države. Kup posameznikov in dejavnosti je, ki bi si želeli biti čim dlje stran od države in politike, biti čim bolj odrasli, svobodni in neodvisni. Mar ni svobode za ustvarjanje več, če ni ministra, ki ima 24 ur časa na dan, da se vtika v kulturo, kulturne ustanove in kulturnike. Mar ne pomeni to večje neodvisnosti od politike?

Na nek način me zato čudi (na drug pa ne), da niso ustvarjalci takrat pozdravili, da (samostojnega) ministrstva za kulturo ni. Da so nekaj bolj svobodni in neodvisni od politike. Zakaj ta želja biti tam zaradi države, katere temelj menda si? Zakaj ne biti tam zaradi umetnosti, ustvarjanja, premišljevanja? Zakaj namesto stika z državo ne iskati stika s svetim?

Prekletstvo

Duša je stik mesa in krvi s svetim. Nekaj faustovskega je v tem našem paktu kulture in države. Kultura je prodala nekaj svoje duše za to, da je lahko državo-tvorna. Smola, da se država zdaj, kot je duša prodana, izogiba izstavljenim računom.

Zato je ta vloga, ki smo jo kulturi namenili dati v Sloveniji, tudi breme. Zakaj ne bi kultura mogla biti samo kultura, čisto nagovarjanje plemenitih občutkov v ljudeh. Zakaj bi morala še kar naprej podpirati zgradbo, ki ji pravimo država. Mar ne bi bila osvobojena tega svobodnejša, ustvarjalnejša in žlahtnejša?

Kaj pa če bi kulturi namesto simboličnih, državnih in poceni nagrad namenili več sredstev? Mar ne bi bila bogatejša, če bi davčno spodbudili, da bi več sredstev za kulturo prišlo od zasebnih donacij, manj pa bi jih razdelili uradniki skozi proračun. Mar ni to, da enkrat letno kulturo odkljukamo s simboličnimi priznanji ob prisotnosti državnega vrha in dela prostim dnevom odpustek, da je ne cenimo – simbolno in evrsko – vse leto?

Mar nam ne bi bila, če kultura ne bi bila tako državotvorna, prihranjena politizacija kulture. Morda bi bil kak Janez Janša manj, kakšna Prešernova nagrada niti podeljena niti vrnjena, kakšna umetniška inštalacija zgolj huliganstvo … če bi bila kultura »samo« kultura. Mar ni, če je kultura »samo« kultura, le ta bolj kulturna, kot če drži štango politiki oz., kot se temu lepše reče, je v temelju slovenske države. Če bi bila kultura samo kultura, bi bilo imenovanje knjižnice po Francetu Balantiču tak problem kot je, ko se nekateri bojijo, da nam bo to spridilo temelje slovenske države?

Kulturni boj

Ker je kultura v temeljih slovenske države, je kulturni boj boj za temelje slovenske države. In za temelje se velja boriti, zato je ta boj tako neizprosen. Če bi država imela še kak drug temelj, recimo,če bi bila utemeljena na svobodi in razumu, bi bil boj morda celo nepotreben.

Če je umetnost sled izgubljene svetosti sveta, potem ima kultura nekaj skupnega s Cerkvijo. Ta je ločena od države in za vero je to samo dobro. Kultura malček razbremenjena svoje državotvorne vloge je lahko bolj kulturna in njena umetnost bolj žlahtna.

PS. Odlična ilustracija te faustovske poroke med kulturo in državo, ter med politiko in umetnostjo v glavah umetnikov samih, je izjava avtorja Prešernove nagrade, ki smo jo gledali po koncu letošnje proslave.

Objavljeno v Časniku 8.2.2019.