Svobodo človeku

Svoboda je dragocena. Tako dragocena, da si zasluži katedralo. Tako je treba odgovoriti na zajedljive komentarje, ki so se z leve zgrinjale na pobudo Petra Jambreka. Veliko kritiziranja, najedanja, zmrdovanja je bilo tudi na desni. Toliko, da je jasno, da desnica, ki ima tako desnico, sploh ne potrebuje levice, da bi jo tlačila k tlom. Da pri svobodnjakih pravzaprav ne gre za desnico, ni olajševalna okoliščina. Skratka,svobode pri nas ne maramo. Morda zato, ker je ne poznamo. O tem bo ta kolumna.

Svoboda naroda

Svoboda je na slabem glasu od leta 1945 naprej, ko se je udejanjilo geslo smrt fašizmu, svobodo narodu. Svoboden ni bil narod, svoboden je bil samo delavski razred, pravzaprav samo njegova avantgarda, pa še te ne preveč, saj so jih tovariši kar nekaj poslali na Goli otok in druga koncentracijska taborišča. Svoboden narod ni pomenil tudi svobodnih posameznikov.

Leto in pol po tem, ko je zasijala svoboda, na začetku 1947, je predsednik ljudske skupščine dr. Ferdo Kozak pisal Jožetu Plečniku po svojem sekretarju:

»V imenu tov. Predsednika Ljudske skupščine Dr. Ferda Kozaka vas vljudno prosim, da bi se danes popoldne ob peti uri zglasili v stanovanju predsednika na Šubičevi deset. Predmet pogovora bi bil: zidanje slovenskega parlamenta. Smrt fašizmu – svobodo narodu«.

Plečnik je odgovoril s starim projektom parlamenta na Gradu, kar pa ga je oblast zavrnila in ga obvestila, da bodo naredili javni natečaj. Plečnik je v manj kot pol leta nazadoval od povabljenega graditelja slovenskega parlamenta v enega od tekmecev v natečaju. Ni se ga udeležil. Ker pa tisti natečaj ni dal primernih rezultatov, se je v tretjem poskusu ljudska skupščina odločila povabiti pet arhitektov, med njimi tudi Plečnika. No, in za to je Plečnik narisal in izdelal maketo za stavbo s stožčastim stolpom, ki je zdaj poznana kot »katedrala svobode« (vir).

Svoboda kot moralni temelj

In kot pravim, svoboda katedralo zasluži. Pri nas še posebej, ker je med vsemi temelji vrednot v Sloveniji najbolj zapostavljena.

Po teoriji moralnih temeljev Jonathana Haidta je svoboda samo eden od moralnih temeljev, na katere ljudje naslanjajo svoje občutke za prav in narobe. Poleg svobode so ti temelji še skrb oz. sočutje, pravičnost, pripadnost, hierarhičnost in svetost. Na začetku naštete vrednote veljajo za bolj leve, tiste z druge polovice pa najdejo podporo samo na desni.

Prva iluzija, ki jo je treba zagovornikom svobode razbliniti, je dejstvo, da je svoboda edina ali pa daleč najbolj pomembna od vse temeljev. S tem pomirimo tiste, ki imajo strah pred svobodo. Dobra politika zna nagovarjati vse temelje, seveda pa ne vseh enako. Za liberalce velja, da nekaj bolj v ospredje postavijo svobodo, zgolj tisti najbolj doktrinarno zadrti pa ne vidijo ničesar drugega.

V slovenskem političnem prostoru so na temelj skrbnosti postavljene najbolj leve stranke kot so Socialni demokrati, Levica in DESUS (v deklarirani skrbi za upokojence). Leva sredina poskuša pretirano skrb uravnotežiti s pravičnostjo, ki terja, da ljudem le ne poberemo treh četrtin vsega zasluženega. Nekatere, npr. Lista Marjana Šarca, se spogledujejo tudi z »desnimi« vrednotami nacionalne pripadnosti. Slednja je dominantni temelj za stranko SDS. Nova Slovenija – krščansko ljudska stranka v svojem programu kombinira tradicionalne krščanske vrednote in gospodarski liberalizem.

Svoboda ni ena, nam vsem dodeljena

Če poenostavimo in svobodo razcepimo na svobodo od zavor, ki ti jih postavljajo drugi ljudje, in svobodo od zavor, ki ti jih postavlja lastna vest, pridemo to dveh svobod – ekonomske, kjer ti drugi ljudje ne pobirajo dohodka in te ne ovirajo pri bogatenju, ter osebno svobodo, kjer te tradicija, narava, vest ne ovirajo pri tem, kaj se »spodobi«, in si dovoliš svobodno paradirati.

V parlamentu imamo veliko strank, ki podpirajo osebno svobodo, ne pa ekonomske. Zunaj parlamenta je ostala stranka, ki je bila proti osebni in ekonomski svobodi, v parlamentu imamo stranko, ki je proti osebni svobodi, pa za ekonomsko. Stranke, ki bi zagovarjali obe svobodi, pa ni. Tu bi bila lahko niša, ki jo je leta 2011 zapolnila Lista Gregorja Viranta.

Ampak na zadnjih volitvah je kandidiralo dvajset strank in prav vse kombinacije različnih svobod in nesvobod so bile pokrite. Le ljudje zanje niso glasovali.

Lažna dilema

Za bralce Časnika se mi zdi najbolj zanimivo vprašanje, ali je res neka kontradikcija v tem, da se desnosredinske stranke zavzemajo za ekonomsko, ne pa tudi za osebno svobodo.

Motive za svobodo, ki jih najdemo pri klasičnih liberalcih, so utilitarni: svoboda omogoča, da so človeški potenciali boljše izkoriščani. Če imajo ljudje svobodo razmišljati, govoriti in delati po svoje, bo več ljudi mislilo, več bo inovacij, več bo napredka, kot če so za to potrebna dovoljenja oz. če vsi delajo in mislijo enako. Ko je Hayek utemeljeval, zakaj ni konservativec, je poudaril prav odsotnost inoviranja, ki da nastane, če se ljudje konzervativno držijo uhojenih poti ter oklepanja statičnih družbenih hierarhij, kjer so eni ves čas zgoraj, drugi pa ves čas spodaj.

Absolutna svoboda, tako kot absolutna skrb ali absolutni nacionalizem, je škodljiva, ker zanemarja vse druge moralne dimenzije.

V dobi pametnih telefonov, električnih avtomobilov in genetsko modificiranih živih bitij se seveda ni mogoče odpovedati napredku, zato je edino pametno, da se zdaj konservativci spomnijo božjega nasveta Adamu in Evi: »napolnita zemljo ter podvrzita si jo«. Planet si lahko podvržemo samo z znanjem in inovacijami in te prinaša ekonomska svoboda. In konservativci v Sloveniji si seveda želijo spremembo obstoječih hierarhij in demontažo novega razreda.

Po drugi strani pa so konservativci skeptični do eksperimentiranja z globokimi tradicijami in inštitucijami, ki so se spontano – torej svobodno – vzpostavile skozi tisočletja in več. Na tej točki najdemo tudi razliko med pravim in lažnim individualizmom. Pravi individualizem spoštuje spontani red, ki se je vzpostavil skozi evolucijo in oblikoval inštitucije, kjer se srečuje individualno in skupno. Lažni individualizem se nasloni na teoretično idejo, da je svoboda posameznika pač omejena s svobodo drugega, drugače pa nikakor ne, in je torej dovoljeno vse, za kar se kolikor toliko demokratično dogovorimo.

Kaj je dovoljeno, nekateri bi ljudi celo silili v ureditev, ki da je boljša, saj da prinaša več svobode. Praviloma gre za svobodo od zavor, ki jih je človeštvo postavilo tako svojim nagonom kot nekaterim svojim racionalnim premislekom. Primer take zavore je npr. svetost življenja. Čeprav bi bilo morda s stališča porabe virov racionalno evtanazirati npr. umsko prizadete ali stare, tega zaradi omenjene zavore ne počnemo. Čeprav bi si morda vsak želel »svoje bližnjega ženo«, se to ne dela, pa čeprav ne trči ob svobodo koga drugega. In nič ni narobe, če skupnost ljudem nekoliko pomaga pri vzdrževanju tovrstne nesvobode.

Na približno na tak način se razlikujeta tudi pravi in lažni liberalizem. Pravega je v Sloveniji malo, lažnega več, pa še ta je ekonomsko pohabljen.

Skratka

Absolutna svoboda, tako kot absolutna skrb ali absolutni nacionalizem, je škodljiva, ker zanemarja vse druge moralne dimenzije. Znotraj diskusije o svobodi pa je treba znati razlikovati med tem, katero svobodo velja omejevati – tisto, ki si jo želijo človeške slabosti; in katero svobodo spodbujati – tisto, ki bi jo omejevale človeške slabosti. To modrost v politični prostor že prinašajo stranke, ki kombinirajo ekonomski liberalizem in tradicionalne vrednostne temelje. Še bolj prisotna pa bi morala biti v prostoru javnega dialoga.

Objavljeno v Časniku 16.1.2019.

Politizacija sovražnega govora

Vir: The Atlantic.

V zadnjem letu, dveh, sem imel priložnost sodelovati na številnih razpravah v Evropi in ZDA o lažnih novicah in sovražnem govoru. V teh kratkih minutah se ne bom še jaz poglabljal v medijske, pravne ali etične vidike. Predstavil bom en možen okvir za razumevanje tega problema. Tistega, ki se mi zdi najbolj uporaben za to, da naše družbe ohranimo v polju demokracije in človekovih pravic.

Kot je rekel George Orwell, politični jezik je bil vedno namenjen temu, da bi »laži zvenele resnično, umor ugledno in da bi megla dajala vtis trdnosti«. Politiki so lagali, mediji so bili pristranski, vedno so eni razkurili jezo proti drugim, npr. revne proti bogatim, 99% proti 1%. Lažne novice in sovražni govor niso čisto nič novega.

Potem pa je v letu 2016 šlo kar nekaj volitev narobe. Britanci so izglasovali Brexit, Američani izvolili Trumpa. Populistične (in imena ne uporabljam slabšalno) stranke so zmagale na Poljskem, na Madžarskem, v Italiji, in predober rezultat dosegle še marsikje.

Poraženci so imeli na izbiro dvoje:

1. Ali se samokritično preizprašati, kaj delajo narobe in v čem so se odtujili od realnih problemov volivcev. 
2. Ali pa tiščati glavo v pesek in zaverovani v svoj razsvetljeni prav najti grešnega kozla. 

Udobnejša je bila druga pot in so kolobarili med lažnimi novicami, ruskim vmešavanjem, facebookom, in sovražnim govorom. Nedolžne ovčice, kar da so volivci, je menda spridila nepoštena, lažniva propaganda podprta z umetno inteligenco, ruskim vmešavanjem in zlorabo Facebooka.

Da bi ohranili demokracijo, pravijo, je treba spraviti pod kontrolo internet, kjer, si morate misliti, kjer vsak lahko reče kar hoče!

Če bi volivci vedeli, kaj je res, kakšen je Trump v resnici, kakšne so posledice Brexita v resnici, kakšen je Orban v resnici, potem seveda ne bi glasovali, tako kot so, potem bi glasovali pravilno, potem bi glasovali za stranke konca zgodovine - krščanske demokrate, za socialdemokrate ali pa za sredinske liberalce.

Da se glasuje napačno, se ne sme ponoviti. Posebej ne na evropskih volitvah 2019. Sestankovanja zadnjih dveh let so namenjena temu, kako nazaj vzpostaviti sistem v katerem je komunikacija v družbi nadzorovana. Nadzorujejo pa jo sicer pluralni mediji strank konca zgodovine, vsak s svojo uredniško politiko.

Da bi ohranili demokracijo, pravijo, je treba spraviti pod kontrolo internet, kjer, si morate misliti, kjer vsak lahko reče kar hoče! To da prav gotovo ni bil namen deklaracij o človekovih pravicah. Za to agendo se je vzpostavil širok politični konsenz od leve do desne sredini. Še močnejši je tam, kjer je oddaljenost odločevalcev od demosa večja - v nadnacionalnih organih v Bruslju, Strasbourgu in New Yorku, kjer so že zaposleni državljani sveta.

Zaveznika za tlačenja duha svobode nazaj v steklenico je politika dobila v dominantnih medijih, ki jim na račun interneta padajo oglaševalski prihodki, naklade in gledanost. Zato stari mediji voljno sodelujejo v obilnem publiciranju škode, ki da nastaja zaradi lažnih novic in sovražnega govora. Nejevoljnega zaveznika si je politika našla tudi v internetnih korporacijah, ki se politiki bojijo zmeriti zaradi vzvodov, ki jih države in EU imajo, da zagrenijo podjetjem življenje.

Sredinska politika se mora zamisliti, zaradi katerih vsebinskih razlogov ji volivce prevzemajo populisti.

V resnici je vse to v glavnem nepotrebno, celo škodljivo, ker politiko oddaljuje od reševanja resničnih problemov. O vplivu lažnih novic in sovražnega govora - v primerjavi z dominantnimi mediji in vsem drugim – se pretirava. Panika je pretirana. Zakonodaja, ki jo imamo, je tehnološka neodvisna in ureja tudi prepovedan govor na internetu. Nobene potrebe ni po zaostrovanju. Dograditi je potrebno samo obrambne sisteme za kibernetsko in informacijsko bojevanje s tujino – predvsem z Rusijo. 

Bistveno pa je, da se mora sredinska politika zamisliti, zaradi katerih vsebinskih razlogov ji volivce prevzemajo populisti. Ni internet tisti, ki ustvarja potrebo po novih populističnih strankah. Nekaj se v družbi dogaja, kar hkrati povečuje interes za nove medije in za populistično politiko. S tem se ne bo nihče ukvarjal, dokler bo upal, da se bodo rezultati volitev izboljšali, če bodo o njem na Facebooku pisalo samo lepo.

Diskusija o sovražnem govoru in lažnih novicah je zato pravzaprav kontraproduktivna.

Napisano je bila osnova za tisto, kar sem povedal na posvetu o svobodi govora in sovražnem govoru pri predsedniku republike 13.12.2018.

Za kulturo dialoga

10.12.2018 sem bil povabljen na konferenco stranke SD o dvigu kulture dialoga. Izhodišče je bil dokument ZA ODGOVORNO IN RESNICOLJUBNO KOMUNIKACIJO.
ZA DEMOKRATIČNO IN VKLJUČUJOČO DRUŽBO (tukaj). Konferenca se je odvila skladno z naslovom - dialoško in kulturno. Podobnih bi moralo biti več. Za uvod sem povedal nekaj takega, kot piše spodaj.

***

Dejstvo je, da ljudje nočemo brati laži in nočemo brati nesramnosti in žalitev, tako, kot nočemo gledati smeti na cestah. Za več reda je javna podpora zagotovljena. Ampak vsi totalitarni režimi so se začeli tako, da so ljudje ploskali tistim, ki so obljubljali, da bodo naredili red. Da bodo vlaki vozili točno. Red ima podporo množic.

Ljudje v resnici nočejo preveč svobode, ker prinaša odgovornost. Za svobodo se je potrebno boriti. K zagovarjanju svobode smo poklicani tisti, ki se razumemo, kako pomembna je v resnici. Ključno vprašanje za to debato tukaj se mi zdi ali želite biti Socialdemokrati dediči napredne evropske misli ali pa se v diskusiji o svobodi govora postaviti na napačno stran zgodovine.

Na napačni strani zgodovine so bili tisti, ki so cenzurirali Prešernovo Zdravljico. Na napačni strani zgodovine so bili tisti, zaradi katerih je Rosa Luxemburg je rekla "Svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače." Na napačni strani zgodovine so bili nasprotniki deklaracij, ki so spremljale francosko in ameriško revolucijo in ki so so zagotovile svobodo govora.

Dokument za razpravo ima sicer vse prave besede in gesla, vidim pa tri velike probleme.

(1) Novorek

Dokument je poln nekakšnega novoreka. Omenja se "pristno demokratična družba", ki seveda ni demokratična družba, "pristna solidarnost", ki ni solidarnost, "dejansko razčlovečenje", ki ni razčlovečenje in "avtentična svoboda izražanja", ki ni svoboda izražanja ampak neka posebna svoboda po meri tistih, ki razlagajo, kaj je to avtentična svoboda.

(2) Dokument problematizira "zlorabo govora za politične namene".

Gre za globoko nerazumevanje političnega pluralizma. Seveda se govor uporablja v politične namene. Kaj pa, če ne govor. Karkoli, kar se tiče javnega se lahko uporablja v politične namene, to je namen politike. Zloraba ni, če govor zagovarja politiko, ki se drugemu polu zdi zla. Če je res zlo, se bo pokazalo v soočenju idej. Edina zloraba v politične namene je raba tistega, kar ni politično, kar ni o javnem.

(3) Dokument predpostavlja "dolžnost države"

Dolžnost države naj bi bila, da "zagotovi pogoje v katerih posameznik uresničuje svobodo izražanja v njenem avtentičnem smislu". Konvencije o ČP eksplicitno pravijo, da se država ne sme vmešavati v razširjanje in sprejemanje informacij. Ambicija, da naj bi država zagotavljala pogoje za nekakšno »avtentično svobodo« je diametralno nasprotna temu. Vi predlagate vmešavanje, da bi ljudje imeli - ne svobodo - ampak »avtentično svobodo«.

Seveda so potem vsi detajli izpeljani iz teh podlag napačni. Pričujoča zakonska ureditev v Sloveniji je OK. Spremembe bodo pomenile manj svobode. Svobode zdaj ni preveč. Sovražnih dejanj, ki naj bi sledila sovražnemu govoru, ni. Če odmislimo pacanje po hiši nekega ustavnega sodnika ter zažiganje lutk in slik politikov. Ampak takrat svoboda govora še ni bila problem. Interpretacija tožilstva, ki ga zanima javni red in mir, je povsem na mestu. Ureditve, ki deluje, nima smisla popravljati.

Skratka

Če se vrnem k Francoski revoluciji: štiri leta po deklaraciji o pravicah človeka so nanje pozabili in spisali "Zakon o sumljivih". V prvem členu terja aretacijo tistih, ki "so se z besedami ali pisanjem izkazali za pripadnike tiranije, federalizma ali so nasprotniki svobode". Doba terorja, ki je sledila Francoski revoluciji in ki jo poznamo po desettisočih žrtvah giljotine, je kaznovala govor. Seveda svobode govora ni poznal noben režim, ki je bil jakobinskega tipa, niti Sovjetski niti Jugoslovanski.

Socialni demokrati imate možnost biti dedič jakobinskega ali jeffersonskega liberalima. Jakobinci so spisali zakon o sumljivih, ZDA 1. amandma k ustavi. Izbira je tudi pri odnosu do svobode govora.

Peterson skozi dvanajst zidov razuma

Slovenija je bila minuli vikend točka na zemljevidu svetovne turneje Jordana Petersona. V soboto je govoril evropski politični in gospodarski smetani, v nedeljo navadnim ljudem.

Po prvem govoru smo šli na kratek sprehod po Ljubljani. Oster, svež sončen dan je bil in kontrast med toplim, človeškim, mehkim Prešernovim trgom in modernim, hladnim, praznim Trgom republike ne bi mogel biti večji. Pod Prešernom vrvež mladih in starih. Nekateri so Petersona spoznali in ga ustavljali za selfije. Njegova soproga je povedala, da je povsod tako. Ampak ni bilo pritoževanje. Ni mu bilo odveč. Niti nisem imel občutka, da mu godi. Kot da je vse del njegove misije. Njegovega misijona. Da bi bilo na svetu nekaj manj kaosa in nekaj več reda. Da bi ljudje iz sebe naredili več. Oboževalko objame, se nasmehne in … upa, da je pustil sled. In sled je v Ljubljani pustil.

Trg revolucije(sic!) je naredil vtis. Pa ne, ker bi bil Peterson ljubitelj brutalizma in bi mu imponirali betonski stolpnici na južnem robu trga. Ampak ker je v spomeniku revoluciji morda videl tisto, čemur stoji nasproti. Zlu. Kaosu. Tudi ljudje, ki ne verjamejo v nebesa, vedo, da obstaja pekel. Bil je tukaj, na zemlji, v Auschwitzu in v sovjetskih gulagih. V človeku, ki »zapusti svojo dušo in se na izpraznjeni prostor naseli zlo«. Totalitarizmi vzcvetijo, ko se posameznik odpove svoji odgovornosti, pravi Peterson, ko izbere lažjo, nesamostojno pot in tuli z volkovi.

In bronasta gmota tistega spomenika, tistih teles in udov, brez obrazov, brez izrazov, kaos teles, ki so zvarjena in ulita v kolektivno celoto, je natanko tisto, kar vodi v zlo. Ko posameznik neha biti suvereni in božji del kozmosa. Odgovornost posameznika je, da se temu postavi nasproti. Kot Peterson na moji fotografiji.

V nedeljo je govoril v dvorani za 1600 ljudi, napolnil bi tudi dvakrat večjo. Dan prej je govoril mogočnim in vplivnim iz sveta politike, bančništva in gospodarstva. Elita. Vrhnji en procent. V nedeljo so bila publika »navadni« ljudje: študentje, delavci, uslužbenci, upokojenci. Ljudstvo. 99%. In vendar je bilo njegovo sporočilo enako za vse. Morda zato, ker verjame, da smo v svojem metafizičnem bistvu vsi enaki.

In sporočilo je, da je vsak lahko boljši. Da se vsak – centralni bankir ali študent ali snažilka - vsako jutro, zbudi v kaos različnih možnosti. In jih čez dan nekaj realizira. Večjih ali manjših. Zahtevnejših ali manj zahtevnih. Odgovorno ali neodgovorno. In če jih ne, ostane kaos, nastane luknja v kozmosu. Ki jo nekaj zapolni. Zlo.

"To, da pospravite sobo, je projekt enakovreden tistemu, ko je Bog ustvarjal zemljo. Oba sta iz kaosa delala red".

Da se je treba potruditi biti boljši, so vam povedali starši. Isto so vam povedali učitelji. In preberete lahko v skoraj vsaki knjigi za samopomoč. Ampak zakaj? Zakaj se sploh zamujati s tem, da bi bili več, kot smo? To Peterson pove drugače: Ker je človek ustvarjen po božji podobi.

In prepriča, ne da bi za hip izpadlo banalno, da je to, da pospravite sobo, projekt enakovreden tistemu, ko je Bog ustvarjal zemljo. Oba sta iz kaosa delala red. Talent Jordana Petersona je, da ljudem to pove s prepričanjem in energijo, ki se ljudi dotakne. Da začutijo, da na tem nekaj je. Da v sebi nosimo del nečesa večjega.

Začutimo pa lahko, ker to zavest nosimo nekje globoko v sebi. Peterson pravi, da je njegov uspeh v tem, da zna povedati, kar ljudje itak že vedo. Da da besede občutkom, ki so v nas od rojstva. Peterson zna to nagovoriti v okolju, ki ga je znanost skoraj povsem odčarala. Ko vemo od kod strele in suše in sončni mrk. Ko imamo čisto za vse znanstveni odgovor. Celo za obstoj Boga. Celo za to, zakaj da smo si bili Boga izmislili, ima znanost odgovor.

In skozi vseh teh dvanajst zidov razuma in razsvetljenosti in modernosti Peterson prodre s sporočilom, da gredo kocine pokonci. Da sem jaz, in ti bralec, in urednik tega časopisa, in svetovni bankir, in snažilka, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi. Da v sebi nosimo nekaj božjega. Vsi. Tu je izvor naših pravic. Tu je temelj demokracije. Tu je izvor naših dolžnosti. Temu primerno se je treba postaviti v svet. Zato se je treba zjutraj spraviti iz postelje in narediti nekaj iz sebe.

Objavljeno 23.11.2018 v prilogi tednika Družina Slovenski čas.

Dvanajst pravil za življenje, ampak čemu?

Prevod knjige Dvanajst pravil za življenje Jordana Petersona smo po zaslugi Založbe Družina Slovenci dobili praktično istočasno kot veliki narodi. Povsem istočasno kot vsi smo ga lahko poslušali po Youtube, kjer je zaslovel. Je eden tistih iskrih mislecev, za katerimi se praši. In to kljub temu, da pravzaprav ne pove nič novega. Da govori stvari, ki jih že dolgo, dolgo vemo. Ampak v okolju, kjer je treba kar naprej in za vsako ceno povedati nekaj novega in naprednega, je povedati nekaj starega in preizkušenega revolucionarno dejanje.

Postmoderni kaos

V sodobno Ameriko, ki jo po eni strani definira zmagoslavje Trumpovega populizma, po drugi pa histerična reakcija levice, je Jordan Peterson prinesel intelektualno pokritje za občutke, ki so jih pogosto grobo in praviloma preprosto artikulirali na desnem robu družbenih omrežij. Sporoča, da ni narobe biti domoljub, da so hierarhije in neenakosti koristne, razlike med moškimi in ženskami pa povsem naravne. Njegovo sporočilo ni še eno mnenje, ampak znanstveno spodkoplje temelje neomarksizma in posmodernizma.

Utemeljena sta na dveh napačnih predpostavkah o človeku in družbi. Od Jean-Jacques Rousseauja dalje napredna gibanja verjamejo, da se človek rodi kot praktično nepopisan list, dober in nedolžen, dokler ga ne pokvarita družba in okolje. Iz te zablode izhaja prepričanje, da so ob rojstvu vsi enaki, moški in ženske, beli in temnopolti, da je skoraj samo od vzgoje in okolja odvisno, v kaj bodo odrasli. Da jih lahko država skozi izobraževalni sistem in druge oblike zgnete v novega človeka, pa naj gre za nacističnega, komunističnega ali multikulturnega.

Od tukaj ideja, da ni slabih otrok in so samo slabi starši; da so bili divjaki v Afriki in Aziji plemeniti, dokler jih niso skvarili kolonialisti. Vse – etika, morala, spol, poroka, država, hierarhija, inštitucije in vloge v družbi – da je socialni konstrukt. In če je socialni konstrukt, lahko te stvari družba tudi dekonstruira ali rekonstruira. Pač skladno z dognanji npr. znanosti ali idejami elit, ki premislijo, kaj je za ljudi dobro. Država potem to uveljavi z močjo pušk ali s pomočjo glasovalnih lističev.

Iz prve izhaja druga napaka. Ker da so vsi nepopisani listi med seboj enaki, so lahko neenakosti v družbi samo posledica nepravičnosti. Še več. Ker postmodernizem odklanja absolutno resnico ter absolutni prav in narobe, ker je vse relativno in enako, ni nobenih meril po katerih bi se uspešni razlikovali od manj uspešnih. Razlike med ljudmi, različni položaji in hierarhije so nepravične ali vsaj neutemeljene. Če gre komu dobro, je to zato, ker izkorišča drugega. Te »krivice« da mora dobra država odpravljati.

Tako videnje človeške narave in taka poljubnost človeške kulture sta filozofom odprli možnost, da sveta več samo ne razlagajo, ampak ga menda lahko tudi spreminjajo. Peterson pravi, da je to pravzaprav nemogoče. Ampak intelektualci imajo nemogoče projekte najrajši. Nemogoči projekti terjajo neomejene vire in ponujajo neomejno prostora za modrovanje. Nemogoče družbene ureditve (komunizem, nacionalsocializem) terjajo neskončno nasilje za svojo uresničitev. Ker dokazuje, da so v slepi ulici, med naprednimi intelektualci ni posebej priljubljen.

Biti žrtev

V knjigarnah bodo knjigo uvrstili med knjige za samopomoč. V njej klinični psiholog (in ne univerzitetni profesor) Peterson razloži, da neomarksizem in postmodernizem nista škodljiva le za družbeni in politični razvoj, ampak sta vzrok za osebnostne težave. Nihilizem, brezup, depresije, alkoholizem, samomori, brezciljnost, lenoba, slabo vzgojeni otroci, nasilni zakonski partnerji, dvomi v smisel življenja – vse to je tudi posledica naukov, ki se trudijo izbrisati vse, kar je napisano na listu, s katerim pridemo na svet.

Ko se človek, »osvobojen« te dediščine, sooči s trpljenjem, ki ga prinaša življenje, postanejo njegove težave posledica krivic, posledica napačne ureditve družbe, posledica vsiljenih družbenih konstruktov, posledica napačnih meril uspeha. Skratka, posameznik je žrtev nepravičnih okoliščin, krivi so vsi drugi. Do sveta in svetega kuha jezo in zamero. Peterson trdi, da neupravičeno. Rdeča nit Petersonovih nasvetov je, da se je treba samozavestno postaviti zase, stvari vzeti v svoje roke in svoje življenje spraviti v red. Najprej naredi red v svoji hiši, pospravi svojo sobo, izdelaj izpite, potem si šele lahko navlečeš majico s Che Guevaro in se greš na Prešerca pritoževati o družbi in svetu.

Oder življenja

V Petersonovi ontologiji si lahko svet okrog nas predse postavimo oz. predstavljamo na dva načina: kot oder za zgodbe ali kot izložbo predmetov. Svet predmetov proučuje znanost in stojijo sami zase, tudi brez nas. Odra pa brez igralcev ni. Petersona zato zanima svet odra. Na odru smo vsak posebej dejavni z besedami in dejanji. Na odru gre za to, da se na njem prav znajdemo. Prav se bomo znašli, če bomo ravnali skladno s človeško naravo in ne proti njej. Prav se bomo znašli, če bomo nadaljevali že zapisano na tistem listu papirja.

Na odru življenja s srečujemo z redom in s kaosom. Red je vse tisto, kar je varno, predvidljivo, zadovoljno. Kaos je njegovo nasprotje: nesreča, trpljenje, neznano. Igralce na odru Peterson kategorizira v tri skupine. Fašisti prodajo svojo individualno dušo, da bi se lahko priključili skupnosti ter redu in varnosti, ki ga prinaša skupina. Dekadentneži se niso sposobni vključiti v red skupnosti in ostajajo v kaosu lastnih idej, nesposobni prispevati skupnosti. Junaki se gibljejo na meji med redom in kaosom, spreminjajo kaos v red in prenavljajo obliko reda.

V knjigi Dvanajst pravil za življenje so napotki, kako biti junak in kako se izogniti dekadenci. Junak se ne sprašuje o smislu življenja, junak se ne pritožuje nad trpljenjem, junak se ne umika iz kaosa v red, junak red ustvarja. Podlaga za 12 pravil je človeška narava, je tisto, kar je napisano na listu papirja ob rojstvu. Kaj tam piše, Peterson najde v bibliji, v starih mitih in legendah, v Dostojevskem in Solženicinu, v Harry Potterju in Disneyevih risankah. Arhetipske zgodbe so si vse podobne. Njihovi junaki imajo enake vrednote. Na svet pridemo z vedenjem, kaj je prav. Do povsem podobnih zaključkov je z opazovanjem moralnih intuicij sodobnega človeka prišel Jonathan Haidt.

Bog po smrti Boga

V revnejših časih se ljudje niso spraševali o smiselnosti svojega trpljenja, ampak o tem, ali bodo imeli zvečer toplo zavetje in jutri dovolj hrane. Nekoč so ljudi pred kaosom življenja reševale vere. Danes marsikdo bolj kot duhovnikom verjame znanstvenikom, bolj kot Svetemu pismu verjame knjigam za samopomoč. Dvanajst pravil je uspešnica, ker na drug način, izhajajoč iz drugačne epistemologije daje podobne napotke kot krščanski nauk. Ali kot so nam jih dajali naši stari starši. Utrjuje stvari, ki jih na nek način že vemo, ker so nam bile položene v zibelko.

Pomemben del inteligence je od razsvetljenstva dalje z vso močjo svojega razuma ubijal Boga. Uspešno. Nietzsche je konec 19. stoletja ugotovil, da je Bog mrtev. Da Boga ni. Osvobojeno Boga je človeštvo s komunizmom in nacizmom doseglo višek zla in krvoločnosti. Vojaško je bilo zlo sicer poraženo najprej v drugi svetovni vojni in potem še v hladni vojni. Po objavah fotografij iz nemških uničevalnih taborišč in romanov iz sovjetskih gulagov je bilo zlo tudi moralno diskreditirano. Intelektualni temelji zla pa so v obliki postmodernizma in neomarksimzma živeli dalje, kot da se ne bi nič zgodilo. Zdaj se rušijo tudi ti in ruši jih znanost.

Najprej so sredi 20. stoletja fenomenologi (ne)obstoj Boga relativizirali z vprašanjem, kaj sploh pomeni »obstajati«. Da obstaja pač tisto, kar se odločimo postaviti predse in osvetliti. Nič ne obstaja kar tako, samo od sebe. Kaj postaviti predse, kaj osvetliti pa je odvisno od predstave v kateri smo in vloge, ki jo na odru igramo.

In potem v zadnjih desetletjih evolucijska psihologija odkrila, da je vse tisto, kar je bilo zapisano v svetih knjiga kot božja beseda, na nek način zapisano tudi v naših genih in se prenaša iz roda v rod. Sveto pismo lahko prepovemo, Boga lahko ubijemo, milijonov let evolucije pa iz človeške narave ne moremo izbrisati.

Kultura proti kaosu

Svojo prvo knjigo – Zemljevidi smisla – Peterson začne z besedami: »Nekaj, česar ne vidimo, nas varuje pred nečem, česar ne razumemo«. Tisto, česar ne razumemo, je kaos. Tisto, česar ne vidimo, je kultura. Pričujoča knjiga ima dvanajst uporabnih pravil za to, kako se spopadati s kaosom in kako spraviti svoje življenje v red. Za ta herkulski posel – in ja, to je herkulski posel – nam Peterson razkriva mogočno orodje – našo kulturo. Življenje na Zemlji jo je oblikovalo milijone let, vtisnjena je v naš genetski spomin. Razkriva se skozi svete in manj svete knjige in skozi tisto, kar so nas učili starši in stari starši.

Manj prepričljivo Peterson odgovarja na vprašanje, v čem je sploh smisel tega spreminjanja kaosa v red. Znanstveno dokazani genetski spomin, ki se nabira od začetkov življenja na zemlji, je trdnejša osnova od modernih domislekov napuha človeškega razuma. A vendar dosti manj od povabila k sodelovanju v Božjem projektu Stvarjenja. To povabilo v Petersonovi knjigi ostaja nedorečeno.

Prirejeno po avtorjevi spremni besedi v knjigi, Objavljeno v Časniku 18.11.2018.