O resnicoljubnosti

V diskusiji o svobodi govora, sovražnem govoru in lažnih novicah, ki jo 29. oktobra organiziral Svet RTV Slovenija (vir), sem svojo repliko začel takole: »Verjetno se največ ne bom strinjal z gospo Slapšakovo, ampak sem pa prepričan, da bi se mogla o razlikah povsem kulturno, dostojno pogovarjati in tudi morda tudi kakšno zgladiti. Moram reči, da se ji opravičujem za grde stvari, ki so jih o njej pisali mediji, za katere smatra, da so moji, čeprav pravzaprav niso«.

Po njeni zadnji kolumni v Večeru (vir) v konstruktivnost pogovora nisem več tako prepričan. Osnova za pogovor je toleranca, ki se izkazuje s trudom sogovornika razumeti in potem polemizirati s tistim, kar je res rekel, in ne s slamnatim možem, ki smo si ga za lažji obračun postavili predse. Polemika terja resnicoljubnost in to v citiranem pisanju Svetlane Slapšak pogrešam.

Slamnati mož
Piše, da »je imel Turk privilegij, da govori prvi, najbrž kot predstavnik te evropske organizacije. Toda predstavnik organa, ki naj bi se spopadel z lažnimi novicami, je izrazil stališče, da lažne novice ne obstajajo oziroma da imajo ljudje pravico tudi do lažnih novic, in da svoboda govora zajema tudi sovražni govor, ki da je sicer precenjen, pa še, da je treba desnici zagotoviti več prostora v javnem prostoru in medijih«.

Resnicoljubno bi bilo upoštevati, da je na platnu za menoj je pisalo, da sem član tiste skupine. Ne predstavnik, ki naj bi predstavljal skupino in njena stališča. Član.

Če bi vedel, da je gospa Slapšak tako občutljiva glede tega, kdo govori prvi, bi prvi predlagal spremembo časovnice, ki je sicer nisem jaz sestavljal. Seveda pa se mora vsaj prvi na razpravo pripraviti. Tisti, ki sledijo, lahko dogodek prevedrijo s komentiranjem prej povedanega.

Resnicoljubno bi bilo poslušati posnetek dogodka, kjer zelo jasno pravim, da je »Problem lažnih novic in sovražnega govora je pretiran in zlorabljen«. Torej potrdim obstajanje obojega, polemiziram pa s težo problema. Pojasnim, da je vpliv lažnih novic na volitve je pretiran, problem sovražnega govora pa je zlorabljen. Kot bom pokazal v nadaljevanju, ga zlorablja tudi Svetlana Slapšak.

Resnicoljubno bi bilo povzeti, da svoboda govora zajema tudi lažne novice, ne pa podtakniti, da vsebuje sovražni govor. Precenjen pa ni sovražni govor, ampak vpliv lažnih novic na volitve. Gospa je stvari pomešala.

Resolucija 2018/2896
Dalje očita, da nisem imel »imel pojma o resoluciji Evropskega parlamenta, tedaj stari štiri dni« in doda »toliko o obveščenosti evropskega predstavnika.« Gre za eno od mnogih resolucij evropskega parlamenta (številka 2018/2869 – vir). Če že drugim očita, da je ne poznajo, bi jo sama morala brati bolj pozorno.

Da ne bo nesporazuma. Povsem primerno je, da je Evropski parlament sprejel Resolucijo o porastu neofašističnega nasilja v Evropi. Prvopodpisana predlagateljica je iz Evropske ljudske stranke, ki ji tudi sam pripadam. Zanjo so po mojih podatkih iz Slovenije glasovali Romana Tomc, Franc Bogovič in Ivo Vajgl. Dva »desna« in en »levi«. Narobe pa je, da se jo zlorablja za vse mogoče, kar neofašistično nasilje ni in da se njeno interpretacijo širi kot elastiko.

Ne gre za Resolucijo, kot povzema gospa Slapšakova, »s katero se od vseh evropskih držav odkrito zahteva, da … prepovejo skrajne desničarske stranke in skupine.«

Resolucija ne »zahteva« ampak države »poziva«, naj »prepovedo neofašistične in neonacistične skupine ter vse druge ustanove ali združenja, ki slavijo in poveličujejo nacizem in fašizem«. Torej ne kar desničarskih strank in skupin povprek, ampak »neofašistične in neonacistične, ki poveličujejo nacizem in fašizem«. Kot vem, takih pri nas ni. Imamo pa nekaj takih, ki odkrito slavijo in poveličujejo komunizem.

Zdrs pri interpretaciji ni slučajen. Gospa Slapšak za skrajno desničarke in torej prepovedi potrebne razume avstrijsko vladno FPO (vir), našo SDS (vir), pa hrvaško HDZ in sploh vse vlade, ki nasprotujejo marakeški deklaraciji (vir). Ker prav tam tudi zapiše, da naše »druge stranke desnice niso bistveno drugačne, le madžarskega denarja nimajo«, bi lahko sklepali, da Resolucijo razume kot podlago za prepoved vseh slovenskih opozicijskih strank. Levice sem ne štejem.

To je krasen primer zlorabljanja strahu pred sovražnim govorom za krepitev položaja oblastnih strank ali določene ideologije. Teza, ki sem jo zagovarjal na panelu, je dobila še eno empirično potrditev.
Javna RTV kot trobilo

Gospa Slapšak trdi, da »najvišje izvoljeno evropsko telo ne dvomi več o tem, da sovražni govor neposredno vodi k nasilju«. V resnici v resoluciji piše da »širjenje sovražnega govora na spletu pogosto vodi k porastu nasilja«. Nasilje torej obstaja že brez sovražnega govora, sovražni govor pa ne vodi vedno nasilju ampak »pogosto« k »porastu« nasilja.

Mimogrede, resolucija tudi »obžaluje dejstvo, da je v nekaterih državah članicah javna radiodifuzija postala trobilo za propagando ene politične stranke, ki pogosto izključuje opozicijo in manjšinske skupine iz družbe«. Pripisana mi izjava, da je treba desnici zagotoviti več prostora v medijih, je torej povsem skladna s pričujočo resolucijo, vsebuje pa tudi priznanje avtorice, da je desnica zapostavljena. Jaz sem namreč rekel »Lažne novice in sovražni govor imajo manjši vpliv tam, kjer obstaja zaupanja vreden, pluralen medijski prostor. Naloga javne RTV je zato zagotavljanje takega prostora«. Da to pomeni več prostora za desnico, je analiza stanja stvari na RTV gospe Slapšakove in ne moja. Ne trdim pa, da je napačna.

Sumljiv politični kapital
Na njeno subjektivno oceno o tem, kdo je koga razcefral, kdo je bil brez znanja, kdo je bil s sumljivim političnim kapitalom, kot tudi na subjektivne ocene Nove 24 o tem, kdo je koga knockavtiral, ne dam kaj dosti. Otročje je delati neke zaključke iz tega, da njeni somišljeniki hvalijo njo, moji pa mene. Tudi me ne moti, če sem bil v razpravi osamljen. Kaj drži in kaj ne, se ne ugotavlja s preglasovanjem, ampak z vsebinsko diskusijo, h kateri njena kolumna v Večeru ni prispevala ničesar.

Zame je bil panel poučen vpogled v način razmišljanja tiste strani, ki se zavzema za omejevanje govora. Priliko sem imel videti poljubnost širine definicije tega, kar bi bilo treba prepovedati. Npr. besede »ilegalni ekonomski migrant« da so lažna novica, katerih širjenje bi bilo treba preprečevati. Pa navduševanje nad kanadskimi jezikovnimi pravili, ki da so obzirna do manjšin. Peoplekind namesto mankind? Ali tisto, kar je v javni prostor izstrelilo Jordana Petersona? Pa da od evropskega parlamenta ne moremo pričakovati preveč, ker je tam nekdo o nacistih govoril kot o socialistih, nacional-socialistih, in da je to zanikanje holokavsta. In tako naprej.
Skratka

Vse to me samo utrjuje v osnovni tezi, da tako problem lažnih novic kot tudi problem sovražnega govora nekateri poskušajo zlorabiti za zmanjšanje demokratičnih pravic in svoboščin. Orodja za omejevanje govora namreč uporablja oblast. Torej dajejo moč tistim, ki jo že itak imajo in ne tistim, ki so šibki. Dajejo orodje večini, da utiša manjšino. Zato terja oblikovanje tega orodja skrajno previdnost.

Namesto, da bi vsi skupaj zavzeli kritično stališče do govora, ki res proži nasilje in ki res ne prispeva drugega, kot da žali ljudi, varuhi pred govorom vse zmečejo vse v isti koš. Ker široko in onkraj zapisanega teksta interpretirajo eno resolucijo (2018/2896), se ne smejo čuditi, če smo izjemno previdni pri podpori neki drugi – namreč marakeški.

Nasilje v besedi se izjemoma konča kot nasilje nad ljudmi. Nasilje nad besedo pa se praviloma konča z nasiljem nad ljudmi.

Objavljeno v Časniku 14.11.2018.

Pomoč z napačne strani

Kmalu po izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika ZDA so na Florido v neko mondeno letovišče povabili okrog sto bogatih podpornikov demokratske stranke. Nek nadarjen operativec ameriških levičarjev in zvest podpornik dinastije Clinton je potolčenim demokratom predstavil načrt, kako odstraniti Donalda Trumpa, ali ga vsaj onemogočiti po vmesnih volitvah, ki bodo konec letošnjega leta, ali, če bo obstal do takrat, kako ga premagati na volitvah leta 2020. In seveda je za ideje zbiral denar.

Izhodiščni dokument z naslovom »Demokracija je pomembna: strateški načrt za akcijo« že nekaj časa kroži po internetu. Zadeva predstavlja poučno branje – taktika političnega boja ni zelo drugačna, ali gre za levičarje ali za desničarje. Nekateri prijemi delujejo na splošno.

Med drugim strategija navaja primer volitev v ameriški senat leta 2012 v zvezni državi Indiana. Po vseh predvidevanjih in zgodovinskih izkušnjah bi moral biti sedež precej gotovo v republikanskih rokah in v normalnih razmerah bi ga republikanec moral z lahkoto osvojiti. Ampak republikanski kandidati se za kandidaturo najprej pomerijo v kvalifikacijah (primaries) med seboj. Zmagovalec se potem za sedež v senatu pomeri z demokratom.

Favorit za zmago v kvalifikacijah je bil zmeren in uglajen gospod Richard G. Lugar. V senatu je preživel šest predsednikov ZDA. Ampak se je zataknilo. Čajankarji in »pravi« konservativci, tako New York Times (vir), so investirali ogromno denarja v njegovega tekmeca Richarda E. Mourdocka. Češ, da je senator preveč zmeren in kompromisarski. Mourdock je bil precej bolj »pravih« stališč, med drugim je trdil, da je nosečnost, ki nastane kot posledica posilstva, božja volja. Močno je zmagal v republikanskih kvalifikacijah in kasneje izgubil proti demokratskemu protikandidatu. Senator iz Indiane je postal demokrat Joe Donnelly in še vedno je.

Prej omenjena strategija pa k zgodbi dodaja zanimivo podrobnost. V boj med republikanci so se vmešali demokratski aktivisti. Ekstremnega Mourdocka so proti zmernejšemu Lugarju podprli demokratski medijski in internetni borci, ki so o Lugarju našli in razbobnali nekaj škandalov, kar ga je potem v kvalifikacijah pokopalo. Ocenili so, da bo demokrat ekstremista Mourdocka lažje premagal kot zmernega Lougarja. Za katerega so govorili, da je Obamov najljubši republikanec.

Skratka, ko nekdo pred kamero povabi najbolj srdite komentatorje z desne, ni nujno, da to dela zato, ker bi desnici rad pomagal.

Nauk za strategijo ustavljanja Trumpa je torej pomagati republikanskim ekstremistom, kjerkoli je to mogoče, ker jih bodo zmerni demokrati lažje premagovali. Sliši se pametno, težava je samo ta, da kaže, kot da bi se republikanci držali podobnega pravila in da pomagajo demokratom z levega roba nasprotne stranke. Tudi v upanju, da so bolj premagljivi.

Splošni nauk zgodbe je, da lahko nasprotniku delaš škodo tudi tako, da pomagaš ekstremistom na njegovi strani. Ekstremisti so premagljivi. Razen, če slučajno zmagajo, potem je težava velika. To bi lahko pojasnilo, zakaj so napredni mediji v ZDA dajali toliko prostora Donaldu Trumpu. Se spominjate, da so po volitvah govorili, da je Trump edini, ki bi ga Clintonova lahko premagala? No, zakalkulirali so se v toliko, ker je bila tudi Clintonova edini demokratski kandidat, ki bi ga Trump lahko premagal.

Seveda tega ne pišem zato, ker bi me zanimale kongresne volitve v Indiani, ki bodo konec leta, tako, kot v drugih zveznih državah. Stvar se mi zdi zanimiva z vidika dogajanja v Sloveniji. Včasih imam namreč občutek, da se dogaja nekaj podobnega. Na desni sicer nimamo medijev, s katerimi bi pomagali ekstremistom na levi. Imajo pa na levi medije, s katerimi lahko pomagajo ekstremistom na desni. Če niso ekstremisti, jih za ekstremiste naredijo oz. označijo. Če so, jih promovirajo in jim dajejo prostor. Če ne drugače z zgražanjem. Zakaj bi to počeli, razumem in je zanje tudi pametno.

In imamo tudi na desni medije, ki lahko pomagajo ekstremistom na desni. Zakaj bi to počeli, razumem. Ljudje radi berejo in gledajo mnenja, ki tolažijo njihova razočaranja in razpihujejo njihovo jezo. Dajejo si duška z ostrimi stališči in grobimi besedami. Komu pa to na koncu v političnem boju pomaga, je pa drugo vprašanje. Skratka, ko nekdo pred kamero povabi najbolj srdite komentatorje z desne, ni nujno, da to dela zato, ker bi desnici rad pomagal.

Objavljeno v Časniku 11.9.2018.

Odrinjeni?

Foto: svet24.si

Slovenec, ki se ima za del konservativne ali klasično-liberalne tradicije, je navajen, da je zapostavljen. Po letu 1945 je bil preganjan. Ko se je režim nekoliko zmehčal, sicer ni bil več v eksistenčni nevarnosti, vodilna mesta in prve vrste pa so bile rezervirane za člane vladajoče partije in njihove kolaborante.

Po letu 1989 je bilo svobode in enakopravnosti vedno več, še zmeraj pa za božič in za veliko noč posluša, da so to družinski prazniki, da naj se vera in verniki skrivajo v zavetju zasebnosti, saj da je cerkev vendar ločena od države. Svobodomiselne bodo neovirano zmerjali z neoliberalci, konservativne s fašisti, verne pa s klerotalibani. Za visoko proračunske medije pišejo v glavnem somišljeniki prejšnjega režima. Rock koncerti in oddaje, ki štrlijo iz tega rdečega konsenza, so predmet prepovedi ali pritiskov dedičev revolucije. Vodilne položaje v državi so do zdaj zasedali, s kratkotrajnimi izjemami, ljudje, ki bi bili na teh položajih, tudi če Berlinski zid ne bi padel.

Ampak eno je, če nas drugi zmerjajo z domoljupci in z zaplankanimi, drugo je, če sami sebi govorimo, da smo drugorazredni. Eno je, če nas zaplankajo, drugo je, če se zaplankamo. Eno je, če nas v kot političnega prostora potiskajo levičarski aktivisti, drugo, če se tja postavimo sami. In se še ob tem pretvarjamo, kako dobro se tam počutimo.

Vera in upanje

Človeška bitja so skozi zgodovino veliko pretrpela. Življenje je bilo težko. Da se iz obupa niso lastnoročno obesili, so naši davni predniki našli načine, kako v trpljenju najti neko zadovoljstvo. In velik del slovenske desnice je našel zadovoljstvo v tem, da je drugorazreden, odrinjen, podrejen. Bolj kot je razžaljen in ponižan, bolj je prepričan v svoj prav, v prav svojih voditeljev in v usodo, ki da je tako hotela. Trpi v sedanjosti, da bi bila prihodnost lepša, povsem v duhu krščanskega upanja na nagrado v posmrtnem življenju. In upa na čudež.

Čudeža ne bo. Venezuelski scenarij tri ure vožnje od Dunaja hitro* ni mogoč. Članica EU preprosto nima dovolj avtonomije, da bi zares lahko počela kolosalne neumnosti po diktatu Levice. Slovenija ima lahko še slabšo vlado, kot je bila Cerarjeva. Nekako bo životarila, med tem ko bodo dobro vodene države napredovala hitreje. Vsaj do prve krize.

In vendar se ne sliši samo ponižnega sprijaznjenja z zlo usodo. Na desni je te dni veliko razočaranja, nezadovoljstva in jeze. Vlade ne sestavlja »zmagovalka volitev«. Vlado sestavlja levica s skrajno Levico. Ljudje, ki sicer pravijo, da jim ne gre za oblast, ampak za stvar, so jezni, ker njihovi ne bodo oblast in bodo o stvari samo robantili iz opozicije. Ta jeza iz njih in njihovih medijev bruha z žalitvami mandatarja in norčevanjem iz nove vlade.

Umetnost možnega

Pa ni nujno, da bi bilo tako. 32 »pomladnih« poslancev je 70% vladne večine. 25 poslancev SDSa je dobra polovica vladne večine. 7 poslancev Nove Slovenije je lahko jeziček na tehtnici, ki iz leve vlade naredi levo sredinsko vlado, ob spretnem političnem manevriranju in občasnem zavezništvu z SDS celo sredinsko vlado. Ja, da bi prišlo do take koalicije, se bi bilo potrebno odpovedati kakšnemu načelu, kakšni svetinji, odpadla bi kakšna čestitka za »pokončno držo«, ampak prav gotovo se da več »za stvar« realizirati v poziciji kot v opoziciji. Če je seveda cilj politike, da kaj iz programa realizira in za svoje ljudi kaj naredi. Če je cilj tolažba tistih, ki so navajeni, da so drugorazredni, in podžiganje neproduktivne jeze tistih, ki tega niso navajeni, pa je opozicija lažja izbira.

Ključno vprašanje naslednjih mesecev je, kako desne stranke vrniti v politično igro. Če si kdo dela utvare, da bi Šarec lahko za kakšne ukrepe iskal podporo pri Novi Sloveniji, se mora zavedati, da mu ne bodo manjkali samo glasovi levice, ampak zelo verjetno tudi glasovi socialdemokratov in vseh drugih strank, ki bodo igrale na socialno-demagoško karto. Brez glasov SDS se ne bo moglo zgoditi dosti pametnega. Levi komentariat bo naredil vse, da se to ne bi zgodilo. Da SDS in njeni volivci ostanejo izobčeni. To vemo in na to ne moremo vplivati. Lahko pa vplivamo na to, ali se desne stranke s tem sprijaznijo in v tej igri apartheida celo pomagajo, ali pa ne.

Desna politika mora najti pravo razmerje med načelnostjo in pragmatičnostjo. Primer pragmatičnega politika je Marjan Šarec. Pripravljen je storiti karkoli, da bi lahko vladal, pa tudi, če ne bo v vladi naredil nič. Primer načelnega politika je Janez Janša. Pripravljen ni narediti nič, da bi SDS bila v vladi, kjer ne bi mogla narediti vsega. Primer politika, ki je med obojim našel kompromis, je bil dr. Janez Drnovšek. Pragmatičen, ko je šlo za majhne stvari, načelen, ko je šlo za velike. Njegov cilj je bil čim hitrejša vključitev Slovenije v evroatlantske povezave. To mu je uspelo. Cena za to sta bili preživetje in pomladitev Đilasovega novega razreda.

Naj naš glas šteje

Čas bi bil, da se slovenski desni volivec otrese občutka odrinjenosti in zapostavljenosti, ki se vleče še iz prejšnjega režima in ki jo je utrjevalo tudi bolj ali manj stalno vladanje levice po demokratizaciji. Zahtevati mora, da njegov glas šteje, da se z njegovimi glasovi vlada. Razlikovati mora med razlogi, zaradi katerih je politična tekma neenakopravna in izgovori, ki opravičujejo neuspehe. Razlikovati mora med investicijo v boljše rezultate v prihodnje in nesposobnostjo vplivati na odločitve v sedanjosti. Razlikovati mora med realno kritiko nove oblasti in tolažbo za poražence. Razlikovati mora med ostrim soočenjem idej in ventiliranjem jeze skozi verbalno nasilništvo.

Skratka, od verskih skupnosti morda desni volivec zahtevati vernost, od politike pa političnost. Ali prosto po Maxu Weberju, v desni politiki mora etiko prepričanja dopolniti etika odgovornosti. Ne šteje, za kaj se politik zavzema, šteje, kaj doseže.

Objavljeno 26.8.2018 v prilogi Družine Slovenski čas.

* Kolumno sem pisal, preden je bila znana koalicijska pogodba z Levico. Zdaj dodajam besedico hitro.

Domofopci ali domoljupci?

Ker domoljubje ni zastarelo

Vir: mzz.gov.si

Ljudje imamo naravno potrebo, da pripadamo svoji skupnosti. Ta potreba se je oblikovala še preden smo postali ljudje. Imajo jo tudi mnoge živalske vrste. Naši davni predniki so se povezovali rodove in plemena. Geni tistih, ki se niso, niso preživeli. Od tukaj izvira naše naravno nagnjenje k tribalizmu, k temu, da se delimo na nas in njih, na naše in vaše.

Nepopisan list?

Da je ta potreba naravna, da je karkoli v človeški naravi (sic!) naravnega, je nekaj časa veljalo za nazadnjaško*. Moderna doba je upala, da vsi pridemo na svet kot enak nepopisan list, ki ga lahko družba ali pa vzgoja pregnete v karkoli. Da je posameznik, osvobojen tradicije, neodvisen od drugih ljudi in mu – prosto po Johnu Locku – družba mora zagotavljati svobodo zasledovati koristi zase ali pa ga družba lahko – prosto po Jacquesu Rousseaju – vpokliče v projekte za skupno dobro.

Pa vendar različne znanosti – antropologija, bio- in evolucijska- psihologija, genetika, literatura – prihajajo do sklepa, da človeška narava ni posebej gnetljiva. Zadnje uspešnice na to temo so napisali Haidt, Pinker in Peterson. Dokazujejo, da so moralni instinkti, ki jih je oblikovala evolucija, še kako trdoživi. Eden o teh je plemenski občutek za pripadnost.

Zgodovina civilizacije je zgodovina naporov, kako prirojene moralne občutke skladno stopnji razvoja preusmeriti in organizirati v pojavne oblike, ki prispevajo k preživetju članov civilizacije in k zmagi v tekmi z drugimi. Namreč, kar je delovalo v kameni dobi, ne deluje nujno v digitalni.

V kaj vpreči naravo?

Plemenske instinkte lahko potešimo na različne načine. Nekoč je bilo to naše pleme proti drugemu plemenu. Danes so ženske proti moškim, beli proti črnim, revni proti bogatim, hetero- proti homoseksualcem, Američani proti ostanku sveta.

Razpihovanje plemenskih instinktov je močno politično orodje. To so pokazale zadnje ameriške volitve, kjer so demokrati gradili na tribalizmu manjšin (ženske, črnci, hispanosi, revni, LGBTQ skupnost), Trump pa na tribalizmu Amerike kot celote. Slednje je vsrkalo tudi vse nasprotne pole »plemen«, ki so si jih lastili demokrati.

Od vseh naštetih možnosti za izživljanje plemenskih instinktov je preusmeritev v domoljubje še najmanj škodljiva. Vsako drugo kanaliziranje tribalizma namreč ustvarja konflikte znotraj skupnosti. Enega proti drugemu postavlja sosede, sodelavce in poslovne partnerje. Pri domoljubju je sovražnik onkraj meje. In če so meje urejene, prehodi nadzorovani, meddržavne odnose pa vodi westfalski princip nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav, imamo od domoljubja samo koristi.

Domoljubje ustvarja skupnost domovine. Povezana nacionalna skupnost daje okvir znotraj katerega smo solidarni brez prisile. Ker je to v naši naravi. Zato ni velike debate o tem, ali se bo denar prelival iz bogatih v revne slovenske pokrajine. Bil pa je problem, ko se je isto dogajalo v Jugoslaviji in je problem, ko se dogaja v Evropi. Nemci pač nočejo plačevati grških dolgov.

Domoljupci in domofopci

Domoljubje ima dve skupini nasprotnikov. Najprej so tu že omenjeni konkurenčni načini za izkoriščanje plemenskih instinktov. Gre za to, ali bodo nekoga »včlanili« v »pleme« npr. izkoriščanih ali pa v »pleme« npr. Američanov. Potem je tukaj vedno bolj vplivna skupina brezdomcev – ljudi, ki nimajo potrebe po pripadnosti nacionalni skupnosti ali ki so se dali prepričati, da je sta narod in domovina zastarela družbena konstrukta**. Da smo vsi državljani sveta. Da je domovina pač tam, kjer so boljše javne storitve. Nekako skladno s pregovorom »ubi vino ibi patria«***.  

S teh dveh strani zato poslušamo kritike domoljubja, češ, da gre za nacionalizem, šovinizem, populizem in podobno. Mera seveda je potrebna tudi pri domoljubju. Čeprav daje prednost svojim mora ohraniti spoštovanje do drugih. Ljudi. Ker smo vsi ljudje.

Veliko kritike je domoljubje deležno tudi zato, ker ovira preoblikovanja družb. Spremembe bo mogoče brez prisile izpeljati le, če bodo skladne s človeško naravo. Odgovor na domoljubna gibanja v evropskih državah zato ni zmerjanje z nacionalizmom in diskvalifikacija z mračnjaštvom, ampak krepitev pripadnosti Evropi in usklajenost evropskega političnega sistema in tekočih politik z občutki ljudi.

***

Prispevek (razen mednaslovov) je nastal kot odgovor na vprašanja Suzane Kos za članek v Sobotni prilogi Dela.

* To odlično ilustrira Svetlana Slapšak, ko v tistem članku pravi: "V današnjem svetu je [domoljubje] izrazito zastarelo in bi moralo biti usklajeno s kozmopolitizmom, humanitarnimi načeli, mobilnostjo in globalnim informiranjem." Kot da bi bili občutki nekaj, kar se da naučiti v šoli in bi zastarevalo, kot je zastara znanje uporabe računalnikov.

** To sem pisal preden sem vedel, da bo o isti stvari razmišljala tudi Svetlana Slapšak, kaj šele, da bi vedel, kaj bo rekla.

*** Kjer je vino, tam je domovina.

Bog živi Slovenijo!

Napredna politika in napredna inteligenca je naredila manjši škandal iz dogodka, ko je predsednik državnega zbora Matej Tonin svoj govor zaključil z besedami, “Bog živi Slovenijo”. Če človek v Sloveniji omeni Boga, sploh tistega, ki ga zapišemo z veliko začetnico, in tega ne naredi v okviru družinskega praznika ali zavetja zasebnosti, se prej ali slej nekdo spotakne. In ni jih tako malo.

Ne spotaknejo se liberalci, ki se jim vse skupaj zdi stvar svobode govora in predsednik je pač svoboden, da pove, kar hoče. In svoboda govora se jim zdi bolj temelja pravica kot ločitev cerkve od države.

Ne spotaknejo se konzervativci, ker se je z »Bog daj«, »Bog živi«, »Bog pomagaj«, »Z Bogom« itd. pozdravljalo odkar Slovenci vemo zase, pa zato ni nastajala posebna škoda. In bodo seveda citirali, da italijanski adijo izvira iz »a Dio« in da je rezervna valuta sveta, ameriški dolar, na katerem piše, In God we Trust – zaupamo v Boga.

Spotakne pa se vplivna in nestrpna manjšina. In spomnimo se Nassima Taleba (vir), da manjšina, če je nestrpna, zmeraj doseže svoje, če se ji ne postavimo po robu. Pri tem, spotikanju ob Boga gre po mojem mnenju za tisti efekt, ko otrok poskuša vrstniku uničiti igračko, ki je sam nima ali ne ve, kaj bi z njo. Fenomen sem obdelal tule. Če bi hoteli biti bolj učeni, bi po Petersonovo isti fenomen našli v arhetipski zgodbi o lisici in kislem grozdju. Če ti kaj ni dosegljivo, pač daješ v nič.

V celofanu razuma
Seveda nestrpneži ne bodo priznali, da gre za to, ampak bodo v razsvetljeni maniri poiskali razumsko razlago, ki bo pojasnila ali celo opravičila predrazumski občutek – ki je odpor do vernih, vere in Boga. V tem vrstnem redu. Razumska razlaga je, da je po slovenski ustavi »vera ločena od države«. In zato seveda beseda Bog za v Državni zbor ni primerna.

Pravnikom bom prepustil razlaganje, ali spornost omembe Boga sploh sledi iz stavkov 7. člena ustave: »Država in verske skupnosti so ločene« in »Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.« Kot jaz berem, ti stavki govorijo o verskih inštitucijah, tipično cerkvah. Te pravne osebe z državo niso na noben način povezane in so med seboj pred zakonom enake.

Tisto, kar se mi zdi vredno razmisleka je argument, ki se je pojavil v razpravi na tviterju, namreč, kaj pa če bi nek poslanec za govornico vzkliknil, »Alah je velik«, »Alah živi Slovenijo« ali pa kakšno drugo menda sporno geslo. Nestrpneži so si, domnevam, mislili, da bo nas ostale vzklik »Alah je velik« zmotil nekako tako, kot njih zmoti »Bog živi Slovenijo«.

In zakaj je razlika, ustavnopravna razlika, med Bogom in Alahom v slovenskem parlamentu? Preprosto zato, ker je krščanstvo in krščanske vrednote podlaga za tako ustavno ureditev, kot jo imamo.

Ampak na načelni ravni, je tudi to (1) stvar svobode govora in (2) je nekaj, kar nikakor ne posega v ločenost cerkve od države.

Je pa ta vzporednica med omembo Boga in Alaha zanimiva. Najprej je zaskrbljujoč sklep, ki iz argumentacije nestrpnih sledi, namreč, da so nekateri levičarji tako nestrpni do katoličanov, kot so nekateri desničarji nestrpni do muslimanov. Samo povejo to bolj kulturno in zavijejo v sklicevanje na ustavo. Ne bruhajo ognja po tviterju kot kakšna zagreta desna navijačica na tviterju.
Bog in Alah v Sloveniji

Še bolj pa je zanimivo nekaj drugega – namreč ekvivalenca Boga in Alaha v Sloveniji. Sklepanje je nekako tako: Bog je religiozni koncept. Alah je religiozni koncept. Religioznih konceptov naj se v parlamentu ne bi omenjalo. Kdor tega ne razume na primeru krščanska Boga, razume v zvezi z Alahom.

Pri takem sklepanju naredijo precej tipično napako. Konkretno zadevo A’ je mogoče abstraktno predstaviti kot A. In konkretno zadevo A” je mogoče konkretizirati iz abstraktnega A. Golob leti, golob je ptič, torej ptiči letijo. Kokoš je tudi ptič in zato leti. Zabloda je v tem, da napako (lahko) naredimo, v procesu abstrakcije (sklepanje iz posebnega na splošno – ptiči letijo). Druga napaka se zgodi, ko abstraktno apliciramo na konkretno. Ker je kokoš ptič, leti. Neverjetno kolikokrat nas poskušajo prepričati s takim načinom sklepanja.

In če gremo nazaj na božanstva, je njihovo sklepanje tako: Kam pa pridemo, če bi v parlamentu omenjali Alaha. Alah je bog. Krščanski Bog je tudi bog, zato se ga ne sme omenjati. Kam pa pridemo, če bi kar vsak omenjal svojega boga, pravijo.

Razlika je
Kar sem zdaj na zelo kompliciran način povedal je, da seveda je razlika, ali v slovenskem parlamentu rečeš »Bog živi Slovenijo« ali pa če rečeš »Alah živi Slovenijo«. Razlike seveda ni za liberalce, ki oboje smatrajo za del svobode govora. Razlika je za nestrpneže. A vendar! Če se tem zdi, da ni primerno, da se reče »Alah živi Slovenijo«, to še nič ne pove o tem, ali je primerno, da se reče, »Bog živi Slovenijo«. Spomnimo: če golob leta to nič ne pove o tem, ali kokoš leta. Pa čeprav bi nas površno abstraktno razmišljanje lahko privedlo do tega sklepa.

In zakaj je razlika, ustavnopravna razlika, med Bogom in Alahom v slovenskem parlamentu? Preprosto zato, ker je krščanstvo in krščanske vrednote podlaga za tako ustavno ureditev, kot jo imamo. Krščanski Bog lahko poživi Slovenijo, ker je slovenski pravni sistem nastal na podlagi krščanstva. Slovenci so se v osmem stoletju pridružili krščanski Evropi in bili stoletja del svetega rimskega cesarstva. Avstrijski cesar se je imenoval cesar zato, ker naj bi bil naslednik rimskih cesarjev, ki so imperij naredili za krščanskega.

Enakost in človekove pravice, ki so tako pogosto nekakšen izgovor za izganjanje Boga iz javne sfere, so dobile velikanski pospešek v krščanstvu. Enakost vseh pred Bogom, ki jo je učil Jezus Kristus je postala vzorec za enakost vseh pred zakonom.

Družina, država, rasa
Krščanstvo je bila tista vera, ki je demontirala grško-rimsko patriarhalno družino in demokratizirala vloge članov družine, predvsem ženske. Krščanstvo je bila tista vera, ki je preseglo okvire enega naroda oz. ene države in postavilo temelje globalizaciji oz. internacionalizaciji. Najprej religije, potem še vsega drugega. Prej so bile veroizpovedi omejene na posamične rodove, mesta oz. narode. Grški bogovi so bili bogovi Grkov, rimski Rimljanov, judovski bog Jahve je bil bog Izraelcev. Krščanski bog pa je bog vseh narodov in vseh držav. Kot je Slovenija država vseh, ki živijo tukaj, ne samo Slovencev. In seveda se krščanstvo, za razliko od vseh drugih rodovnih religij, ni omejevalo na eno raso.

Ne patriarhat, ne nacionalizem, ne rasizem se ne morejo izgovarjati na krščanstvo. Prav nasprotno je res. Krščanstvo je s tem, ko je začelo mehčati paleolitske občutke pripadnosti očetu, rodu ali narodu postavilo temelje modernosti. Nikoli pa ga ni zaneslo v utopijo, da ti občutki ne obstajajo in da so izmišljeni.

No, tudi zato se v slovenskem parlamentu, povsem v duhu slovenske ustave iz zahodnega civilizacijskega kroga, prav lahko reče, Bog živi Slovenijo!

Objavljeno v Časniku 10.7.2018.