O netoleranci do netolerantnih

Ne moremo biti tolerantni do netolerantnih! Infografika na to temo (vir) je krožila po internetu od dneva, ko je »desničar« v Charlottesvillu povozil protestnico, do dneva, ko je »kombi« v Barceloni povozil 14 sprehajalcev. Netoleranca do nacizma je bila dovoljena in zaželena, do netolernace do islamizma ni bilo tolerance.

Netoleranca do netolerantnih je na prvi pogled globokoumna misel in je zadnja linija obrambe tistih, ki so nagnjeni h komandiranju in avtoritarnemu urejanju družbe. Hočejo povedati, »ne, ne moremo dajati medijskega in uličnega prostora tistim, ki so netolerantni. Ker če bomo do njih tolerantni, bodo za svojo netolerantnost pridobili ljudi in bo njihova netoleranca uzakonjena. In tolerance v družbi bo konec. Toleranco v družbi imamo lahko samo tako, da smo netolerantni do netolerantnih«.

Po zapisanem je menda jasno, da gre za bistroumni nesmisel. Pravilo se vrti v krogu in samo sebe ugrizne v rep. Krog presekamo tako, da se vprašamo, kaj pa sploh pomeni, da je nekdo netoleranten in kdo določa, kdo je netoleranten.

Vrste netolerance

Ena oblika netoleranca pomeni, da ne bomo tolerirali določenih besed ali dopuščali določenih zborovanj. Netoleranca bo posegla v človekovo pravico svobode govora in svobode združevanja. Oblika tovrstne netolerance so npr. zaplembe revij, preganjanje govora, prepovedi koncertov in seveda tudi druge oblike pritiska na to, da se določene ideje utiša.

Druga oblika netolerance je netoleranca do manjšin, do tujcev, do bogatih, do jedrskih elektrarn, do obratov za predelavo odpadkov, do cerkvenega zvonjenja, do zasebne lastnine, do kakšnega spomenika … Nekaj je, česar nočemo, ne maramo. Gre za neprenašanje nečesa, kar obstaja v materialnem svetu, česar ni mogoče poslati po internetu, ampak je snovno in je mogoče objektivno ocenjevati in meriti.

Netoleranca do snovnega se lahko izraža na dva načina – fizično, tako, da pač zrušimo spomenik, pobijemo bogate, ovijemo cerkvene zvonove s cunjami, postavimo ograjo proti migrantom … In izraža se lahko tako, da govorimo proti stvarem, ki jih ne prenašamo oz. do katerih smo netolerantni.

Če povzamemo, lahko govorimo o teh vrstah netolerance: (1) netolerantni smo do govora in zborovanj, (2) netolerantni smo do dejanj in (3) netolerantni smo do govora in zborovanj, ki napeljujejo k dejanjem.

Kdaj je netoleranca dopustna

Vprašanje je seveda, kdaj te tri oblike netolerance niso dopustne. Najlažja je odločitev v primeru (2). Posledice dejanj (npr. zrušitev spomenika, poškodba zvona, linč črnca) so objektivno merljive v snovnem svetu in če predstavljajo kaznivo dejanje, potem se storilca pač kaznuje. Ne dosti težja je odločitev v primeru (3). Če govor in zborovanja pomenijo realno napeljevanje na aktivnosti, ki bi za posledico lahko imele dogodke iz (2), potem se to preganja kot napeljevanje h kaznivemu dejanju.

Netolerantni moramo biti do kaznivih dejanj in do tistih besed, ki napeljujejo na kazniva dejanja. 

In potem je tu še netoleranca do govora, ki pa nima neposrednih kaznivih posledic. Ki (1a) morda koga žali in prizadene ali pa, ki (1b) zagovarja spremembo zakonodaje, ki bo spremenila, kaj je kaznivo in se preganja v smislu netolerance (2) in (3). Moje mnenje je, da država netolerance tipa (1a) ne bi smela preganjati. Vsak je lahko užaljen in arbitrarno določanje, kaj je in kaj ni žaljivo, široko odpira vrata utišanju vsega govora, ki nekomu ni všeč. Začne jokati, da je užaljen in nekomu bodo zato zalepili usta. Naj prizadeti svojo čast in dobro ime rešujejo z zasebnimi tožbami, ne pa, da bo država tehtala neko abstraktno sorazmernost, ne da bi natanko vedela, kdo in koliko je prizadet.

Zares težka je samo odločitev v zvezi z (1b). Kako svoboden je govor, katerega cilj je sprememba ustavne ali zakonske ureditve? Moramo tolerirati govor, ki se zavzema za to, da bi ukinili demokracijo, zasebno lastnino, svobodo govora, enakopravnost spolov, pravico do splava?

Konzervativci smo do sprememb nezaupljivi, hkrati pa verjamemo, da je v ljudeh nek prirojen občutek za prav, ki ga je treba preliti v zakonodajo in v njej zapisati, kar ljudje čutijo, da je prav. Če bo zakonodaja taka, bo prisile v družbi kar najmanj. Če je dovolj velik kvorum za spremembo zakonodaje, ki posega v osnovne človekove pravice, potem je to po mojem mnenju zadostna varovalka, da tudi z zvito propagandno in populističnimi prijemi dovolj velike večine za kratek čas ne moremo zavesti v dolgoročno nespametne odločitve. Dr. Bučar je na to mislil, ko je rekel, da je treba ustavo spreminjati s tresočo roko.

Če povzamem

Netolerantni moramo biti do kaznivih dejanj in do tistih besed, ki napeljujejo na kazniva dejanja. Pravilo zdaj kar naenkrat ne ugrizne več v svoj rep. Vse drugo je treba tolerirati, kar pa ne pomeni, da se z njimi strinjamo. Tako definirana toleranca ne potrebuje nobene vrednostne ali etične ocene vsebine, ki jo toleriramo in ki je samo umetelen izgovor za utišanje.

Če pa pristanemo na pravico do netolerance do netolerantnih, lahko povsem poljubno, beri, s pravico močnejšega (ki določa, kaj je netolerantno) posegamo v pravico svobode govora in združevanja ter se oropamo tekmovanja idej, ki edino lahko pripelje do napredka.

Fašisti?

Najprej pojasnilo, da razčistimo o fašizmu. Ne maram avtoritarne države, vmešavanja države v družbo, korakanja, idej o večvrednosti ras, ipd. Samo največji luzerji črpajo samozavest iz barve svoje kože. KKK, kljukasti križi in podobna ikonografija so mi odvratni.

***

Po izgredih v Charlottesvillu je bila vsaka izjava ljudi, ki so desno od Antife, pod drobnogledom, namreč ali bodo dovolj odločno obsodili divjanje ameriških skrajnih desničarjev. Ne vem, zakaj bi bilo v Sloveniji to potrebno, ker z njimi Slovenci nimamo nič, ampak kar Janezek vidi, da delajo Trumpu, poskuša nekako uporabiti na Janezu.

Morda je tako tudi zato, ker se je na internetu na splošno, na tviterju pa še posebej, razpaslo, da signaliziramo čustva, predvsem zgroženost, ogorčenje, jezo, obsodbe ... ne pa premislekov ali provokacij k premisleku, kar morda terja več prostora, pa tudi več napora pri bralcih.

Slaboten prvi udarec

Številke kažejo, da v Sloveniji nismo vzpostavili sistema liberalne demokracije, to je državne ureditve, kjer se veje oblasti med seboj nadzorujejo, politične stranke pa tekmujejo za oblast in se na njej izmenjujejo. V četrt stoletja še nismo imeli predsednika republike, ki ne bi bil dedič prejšnjega sistema. Stranke kontinuitete so vodile slovenske vlade vsaj tri četrtine časa.

Spomenik

Spomenik žrtvam komunizma v Romuniji.

Spomenik, ki ga bo "vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam" v četrtek odkril slovenski državni vrh, ima veliko pomanjkljivosti in napak. Glavne so naslednje:

• Lokacija na severnem robu Kongresnega trga, med Kazino in diskoteko ter nad vhodom v podzemno garažo, je povsem neugledna. Spomeniku mora biti okoliški prostor podrejen - kot je Prešernov trg Prešernu ali Trg republike revoluciji. 
• Ne more biti dvesto metrov stran od spomenika žrtvam (tudi državljanske) vojne spomenik ljudem, ki so državljansko vojno sprožili. Od predsedniške palače do tega spomenika se bo predsednik Pahor sprehodil mimo spomenikov Borisu Kidriču, Edvardu Kardelju, revoluciji kot taki, narodnim herojem in Francu Rozmanu Stanetu. Na poti nazaj bodo nanj nekateri kričali v obratnem vrstnem redu.
• Naslov oz. napis na spomeniku je razočaranje. Neverjetno, da 72 let po koncu 2. svetovne vojne nismo sposobni napisati "žrtvam vojn in revolucije". Kot da slednje ni bilo.

Ja, spomenik lahko razumemo tudi kot spomenik sprenevedanju in zatajevanju tistega, kar se je v Sloveniji v času druge svetovne vojne dogajalo. Na nek način spomenik pomiritvi daje prednost pred resnico.

Arbitraža: iskanje resnice ali razrešitev spora?

V pravu obstaja dva pogleda na sodne postopke. Prvi je, naj bi v zvezi s spori našli resnico. Npr. kakšno je bilo res stanje na meji med Slovenijo in Hrvaško na dan 25.6.1991, je bila meja pri Dragonji res na mostičku čez kanal sv. Odorika ali zgoraj na hribu, kje najbolj južno je kak slovenski policijski čoln res ustavil kakšno ladjo. Ko najdemo resnico na njeni podlagi spišemo sodbo. Drugi pogled je, da je namen sodnih postopkov razrešitev spora. O tem sem prvič bral dolga leta nazaj v odlični knjigi prof.dr. Boštjana M. Zupančiča Pravo in prav.

Kontinentalna Evropa, postsocialistične države pa še posebej, naj bi bile nagnjene k prvemu pogledu, zato tudi v domačih komentarjih prevladuje debata, ali je sodišče razsodilo po resnici z dne 25.6.2991; in zato, tako si predstavljamo, po pravici.

Tema te kolumne ni, ali je rešitev pravična ali ne, ampak ali in kako je sodišče razrešilo spor. Iz arbitražnega postopka se lahko naučimo nekaj temeljnih zadev o tem, kako se bolj učinkovito prepirati tudi doma in o drugih zadevah. Tudi zaradi omenjene pravne tradicije smo namreč navajeni pri vsaki stvari zapenjati (vztrajati na resnici) do konca in zato se tudi zlepa ničesar ne dogovorimo (ne najdemo kompromisa, ne rešimo spora). Arbitražno sodišče daje zgled za drugačen pristop.

Rdeče črte v morju

Rdeče črte oz. red-lines so tisto, kar je v nekih pogajanjih za neko stran predstavlja mejo še sprejemljivega. Seveda stranke v postopku najprej govorijo, da je njihova rdeča črta njihov maksimalistični scenarij – recimo Hrvaška, da je meja po sredini Savudrijske vale in se začne na ustju stare struge Dragonje. In Slovenija, da sega slovensko morje do skal na savudrijski obali in po možnosti še v tisti pas, ki ga ob močni burji morje pošprica; in da se naše morje stika z odprtim morjem pred Umagom. Ker je resnica, da smo v nekdanji Jugoslaviji imeli Slovenci stik z odprtim morjem. Ampak more je bilo jugoslovansko, Jugoslavije pa ni več. To sta tudi resnici.

Eden glavnih rezultatov vsakih pogajanj je, da se izkristalizira, kaj so resnične rdeče črte posameznih strank v postopku onkraj katerih zanje rešitve ni.

Hrvaška rdeča črta je bila, da se Slovensko morje ne stika z mednarodnimi vodami na način, ki bi Sloveniji omogočil razglasitev epikontinentalnega pasu ali ekonomske cone v Jadranskem morju.

Slika 1: Sporazum Drnovšek-Račan (vir).

Slika 2: Obljuba pred referendumom.

Teoretično bi Slovenija tako cono lahko razglasila, če bi imeli rešitev iz sporazuma Drnovšek-Račan (slika 1) ali iz reklamne brošure podpornikov referenduma (slika 2). Tam se je slovensko morje na neki daljici stikalo z mednarodnim morjem in 200 milj od tam bi teoretično lahko razglašali izključno ekonomsko območje (slika 3).

Slika 3: Strah Hrvaške: epikontinentalni pas in ekonomska cona Slovenije pred hrvaškimi obalami.

Seveda bi se ob tem odprli nov spor s Hrvaško. Dvomim, da bi kaj opravili, ker geografija pač je, kakršna je. Bi pa Slovenija v primeru stika svojih in mednarodnih voda imela možnost, da bi npr. ob kakšnem Hrvaškem razpisu koncesij za raziskovanje nafte v zgornjih 200 miljah Severnega Jadrana nagajala. Češ, tisto območje je sporno, slovenski epikontinentali pas je nekje tam, politiki bi licitirali, za katero bi bil pas bolj naš in bolj dolg, yada yada yada in potencialni investitorji bi šli raje v Kamerun, kot pa čakali, da bosta Slovenija in Hrvaška rešili še ta spor.

Tudi če je bila kdaj kje drugje, Slovenska rdeča črta se je v trenutku, ko je na referendumu zmagala podora arbitražnemu sporazumu iz »pravice razglasiti izključno ekonomsko cono« umaknila na »povezavo med ozemeljskimi vodami in mednarodnim morjem«. Na referendumu za arbitražni sporazum namreč formalno ni zmagala s strani zagovornikov arbitraže »pričakovana rešitev« za stik ampak je bila potrjena dikcija v arbitražnem sporazumu.

Dikcija v sporazumu je bila kompromis. Nejasne formulacije so orodje kompromisa. Slovenija in Hrvaška sta na dikcijo lahko pristali samo zato, ker sta si jo različno razlagali. Arbitražno sodišče je razsodilo tudi o tem.

Disgresija o zaslugarstvu: Morda so zagovorniki referenduma volivce z optimističnimi razlagami pojma »junction« nalagali, kar bi bilo grdo. Morda pa so samo odgovorno signalizirali maksimalistične slovenske zahteve, kar je prav. Morda so se zagovorniki arbitraže zavedali, kaj so sposobni izpogajati s Hrvaško, nasprotniki pa smo sposobnosti takratne slovenske oblasti precenjevali.

Slovenska rdeča črta je bila tudi večina Piranskega zaliva.

Kompromis

Arbitražno sodišče je povsem primerno našlo rešitev znotraj obeh rdečih črt (slika 4). Slovenija nima epikontinentalnega pasu in ne more razglasiti izključne gospodarske cone (odstavek 1103 odločitve). Po mednarodnem pravu morja je topogledno prikrajšana država. S tem je sodišče ugodilo hrvaškim rdečim črtam.

Ima pa Slovenija veliko večino Piranskega zaliva in morje pred njim. Ima tudi »junction« z mednarodnimi vodami. S tem je sodišče ugodilo Slovenskim rdečim črtam.

»Junction« nima nobene praktične vrednosti. Res je, Hrvaška ladij na poti v ali iz Slovenijo v področju junction ne sme ustavljati. Ampak v normalnih razmerah jih ne bi niti, če tisti »junction« ne bi bil definiran. V nenormalnih pa jim lahko, ko so na poti v Slovenijo, sitnari pred svojo celotno jadransko obalo.

Slika 4: Točke A,B,C precej bolj južno od sredinske črte. Področje “stika” na dimnike iz Drnovšek-Račan in obljub zagovornikov arbitraže spominja le po obliki.

Disgresija o Kardelju. Da bi bilo drugače, bi se morali slovenski komunisti postaviti za svoj narod v petdesetih letih, ko so risali meje v Istri. Nikoli ne bom pozabil, kako nas je v osnovni šoli v začetku 1970ih let učitelj risanja, sicer pa akademski slikar Floris Oblak (s poudarkom na a) poučeval, da se Poreč ne poudarja na o ampak na e, Umag ne na U ampak na a, da je Istra slovenska in da »bi bila Istra cvetoč vrt, če bi bila Slovenska«. Ampak ta vlak je odpeljal Edvardu Kardelju v času, ko se je zdelo, da so narodi na poti na smetišče zgodovine in da je pred nami samo še svetla bodočnost mednarodnega socializma.

Korektna rešitev, če …

Če bi Hrvaška odločitev sodišča priznala, bi lahko politiki v Sloveniji trdili, da je tribunal razrešil spor in našel povsem korektno rešitev za mejo na morju. Ker ga Hrvaška ne prizna, mora biti politika zadržana, ker sicer postane odločitev sodišča samo izhodišče za nov krog pogajanj.

Kompromisa sta lahko vesela oba domača politična pola. Nasprotniki arbitraže lahko lahko z veseljem ugotavljamo, da smo imeli prav. Dosojena rešitev je bližja temu, kar smo napovedovali nasprotniki referenduma kot tistemu, kar so napovedovali podporniki. Širili smo slovenske rdeče črte, čeprav ne docela uspešno, saj referendum ni uspel.

Podporniki referenduma bi lahko z veseljem ugotavljali, da imamo mejni spor po zaslugi arbitraže, za katero so se zavzemali, rešen. Bi, ker ga nimamo, ker Hrvaška rešitve ne prizna. In seveda ne drži, da če ne bi imeli arbitraže ne bi imeli ničesar. Kaj bi bilo, če ne bi bilo arbitraže, ne vemo. Edina gotovost so, kot kaže, incidenti v Piranskem zalivu. Ki so bili, so in bodo, ne glede na to, kaj se dogaja na papirju.

Dober in slab policaj

Ker Slovenci očitno ne moremo delovati enotno, pač naredimo najboljše iz neenotnosti. Vlogi dobrega in slabega policaja sta v naši politiki razdeljeni in skupaj bosta morda motivirali Hrvaško, da bo našla način, da sprejme iz česar je izstopila. Ali pa predlaga rešitev, ki je za Slovenijo boljša. Hanibal je pred vrati, pravijo ankete. Tudi pred hrvaškimi.

Ali je Hrvaška iz arbitraže izstopila po pomoti ali pa je šele s tem izsilila rešitev znotraj svojih rdečih črt, bomo čez leta brali v kakšnih spominih. Tam bo tudi odgovor na vprašanje ali je sodišče iskalo rešitev spora ali je iskalo resnico. Imam razloge, da napišem, da je reševalo spor in da je Hrvaška šele z izstopom izsilila odločitev, ki je znotraj njenih rdečih črt. Želim si namreč rešitve spora.

Časnik, 5.7.2017