Poraz demokratov ni poraz demokracije

Zdaj po Brexitu, Trumpu in referendumu v Italiji, ko ljudje niso sledili »mnenjskim voditelje«, se le-ti sprašujejo, kako se je to moglo zgoditi. Priročen razlog – poleg makedonskih blogerjev in ruskih hekerjev – je, da demokracija ne deluje. Da je že Platon vedel, da ljudem ne gre preveč zaupati. Ampak ponovimo še enkrat: demokracija ni sistem, v katerem bi ljudje odločali o politikah, demokracija je sistem, ki vzpostavlja zaupanje med vladajočimi in vladanimi. To zaupanje se ne ruši tako, da ljudje izberejo drugače, kot bi po mnenju »mnenjskih voditeljev« morali. To zaupanje se ruši tako, da se poskuša diskreditirati odločitev ljudi. In natanko to zdaj »mnenjski voditelji« počnejo, poražencem na volitvah v uteho in družbam v pogubo.

Za demokracijo je od »napačnih« odločitev volivcev slabše samo splošno nezaupanje v demokracijo, saj vodi v samovoljo. Kot je za pravno državo od napačnih sodniških odločitev slabše samo splošno nezaupanje v pravno državo, saj vodi v brezpravje.

»Mnenjske voditelje« z zadovoljstvom sistematično dajem v narekovaje. Na nek način jim privoščim, da mnenjski voditelji niso več. Skoraj vsi so bili na strani tistih, ki so volitve in referendume izgubili. Dobro je, da so se ljudje otresli »mnenjskih voditeljev«, teh miselnih pastirjev, ki so s pomočjo starih medijev prevzeli vlogo, ki je pred stoletji imela cerkev. Ljudje so mislili s svojo glavo.

Ne gre za to, koliko so mislili. Morda so izbrali narobe, ampak na napakah se učimo. Verjetno se je zdelo, da so časi taki, da si lahko privoščijo glasovati drugače, kot so jim dobronamerno svetovali. Da lahko pokažejo, da so oni, ljudstvo, oblast. Da imajo stvari pod kontrolo. Ne samo politiki, vsi ljudje imajo radi občutek, da imajo stvari pod kontrolo.

In ljudje so odločili drugače, kot so napovedovali merilci javnega mnenja. Pokazali so nepredvidljivost. Rezultati niso bili znani vnaprej. Še so mogoča presenečenja. Še se odloča na volilni dan. In to kljub temu, da nikoli prej ni bilo toliko podatkov iz socialnih medijev, o tem, kaj ljudje mislijo. Ljudje imajo moč odločati – to ostane pod črto Brexita, Trumpa in refereduma v Italiji. V oligarhijah eden (ali eni) mislijo za vse. V demokracijah misli vsak zase. Za demokracijo bi se zadeva težko izšla boljše.

Kriza intelektualcev

Zato je vitje rok, ki še kar traja, nesmiselno. V veliki meri gre za nečimrno užaljenost progresivnih intelektualcev, ker se svet kar naenkrat ne vrti več tako, kot oni, na svoj MacBook Air tipkajo in na svojem iPhonu všečkajo, med tem ko srebajo starbucksovo pravično latte. S svojo multikulturnostjo, promocijo identitet manjšin in razsvetljeno racionalnostjo so pretiravali in iz tega naredili praktično edino agendo. Ljudje so to nekaj časa prenašali. Nekaj časa.

Tudi v Sloveniji so z različnih strani precej hvalili članek Marka Lille o koncu identitetnega liberalizma. Bil je na desnem robu tega, kar je v New York Timesu še mogoče objaviti. Poraz Clintonove pripisuje dejstvu, da so se demokrati preveč zanašali na glasove manjšin oz. skupin kot so črnci, latinoameričani, ženske, geji ipd. in katerih identiteto so razpihovali ter se predstavljali kot njihovi zaščitniki.

Pravi, »da je obsedenost progresivcev z različnostjo opogumila belo, ruralno, verno Ameriko, da je o sebi začela razmišljati kot o prikrajšani skupini, katere identiteta je ogrožena ali zanemarjena. Taki ljudje v resnici niso reagirali proti realnosti različnosti v Ameriki, saj vendar živijo v homogenih področjih države. Ampak reagirali so proti vsepovsod prisotni retoriki o identitetah, kar razumejo kot politično korektnost«.

S prvim stavkom se strinjam, ostanek pa je, se bojim, pobožna želja progresivca, ki si zatiska oči pred človeško naravo. Ja, so reagirali proti različnosti. A ne tako, da bi se uprli politiki identitete, torej delanju politike iz tega, kaj kdo je. Pretirano nagovarjanje identitet podskupin je zbudilo skupno oz. prevladujočo identiteto Amerike, ki je vendarle severnoevropska, bela in krščanska. Niso reagirali proti retoriki identitete – tako napredni na podeželju Pensilvanije še niso – ampak so se z eno identiteto postavili nasproti drugim identitetam.

Če komu ni všeč, da ljudje taki so, nikomur ne naredi nobene usluge, če se pretvarja, da niso. Nič boljši človek ni, kdor noče verjeti, da ljudje niso popolni. Ali, kot je učil Hayek, uspešni so sistemi, ki so narejeni za nepopolne ljudi in se nepopolnosti prilagodijo. Problem identitete se obvlada npr. tako, da politika (z veliko mero tankočutnosti do manjšin in sosedov) goji najširšo, skupno identiteto države oz. naroda. Ta povezuje, druge delijo.

Vsi drugačni, vsi enakopravni

Na tem mestu se lahko spomnimo plakatiranja Slovenije z geslom »vsi drugačni, vsi enakopravni«. To je bila slovenska predhodnica progresivne politike identitete, ki je kasneje kulminirala z družinskimi zakoniki, namigovanjem na nove ustavne manjšine in podobno. Lilov dobronameren nasvet progresivcem, ki so svoj politični uspeh populistično gradili na razpihovanju takih identitet, je bil, namesto identitete se lotite resnih politik: ekonomije, delovnih mest, sociale, zdravstva, varnosti. S tem se strinjam. Recept velja za vse, ki bi se radi borili proti »populistom«, ne samo za progresivce.

Si pa tudi mislim, zakaj se progresivci tega niso oprijeli. Ker je v jedru njihovih politik prerazporejanje ustvarjenega. Kako pa ustvariti več, za to pa nimajo prav uporabnih predlogov. In za prerazporejanje potrebujejo družbo, ki je razdeljena na segmente, med katerimi bi prerazporejali oz. zanje skrbeli. Zato geslo »vsi drugačni, vsi enakopravni«. Da bi nekdo lahko ustvarjal enakopravnost za različne. Sicer bi bilo geslo prav lahko tudi »vsi drugačni, vsi državljani Slovenije«. Izkazuje spoštovanje do različnosti in hkrati krepi skupno.

Novice o koncu demokracije na Zahodu so torej preuranjene. Je pa napovedovanje njenega konca samouresničujoča prerokba. Zato previdno s tem.

Časnik, 13.12.2017

Konec identitetnega liberalizma?

Tudi v Sloveniji so z različnih strani precej hvalili članek Marka Lille o koncu identitetnega liberalizma, ki je bil kar pogumen glede na progresivno linijo, ki v New Yourk Timesu prevladuje. Poraz Clintonove pripisuje dejstvu, da so se demokrati preveč zanašali na glasove manjšin oz. skupin kot so črnci, latinoameričani, ženske, geji ipd. in katerih identiteto so razpihovali ter se predstavljali kot njihovi zaščitniki.

Strategija nesvobode govora?

Vlada si piše Medijsko strategijo. Minister pravi, da je glavni namen Strategije "nova definicija medija in iz nje izhajajoče osnovne usmeritve za uresničevanje javnega interesa". Prevod: na novo bomo definirali, kaj je to medij in temu primerno na novo napisali zakonodajo, ki ureja medije. 

Ne morem si kaj, da ne bi seciral, kako razumejo to dvoje. Po prebranem ugotavljam, da je obdavčenje interneta morda samo rdeča cunja, v katero naj bi se zaganjali, ob tem pa spregledali mnogo težje stvari.

Čestitke Trumpu

Po – za nekatere presenetljivi, za druge šokantni, za tretje pa celo apokaliptični – zmagi Donalda Trumpa je bilo zanimivo brati čestitke.

Francoski predsednik Hollande mu je čestital, ker da se to med »voditelji demokratičnih držav spodobi« in ga opozoril na skupne osnove obeh držav: »demokracijo, svobodo in spoštovanje posameznika«.

Nemška kanclerka Merklova je Trumpu napisala celo predavanje: »Nemčijo in Ameriko povezujejo skupne vrednote – demokracija, svoboda, kot tudi spoštovanja vladavine prava in dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na njihovo poreklo, barvo kože, vero, spol, spolno usmerjenost ali politična stališča. Na podlagi teh vrednot ponujam tesno sodelovanje, tako z mano osebno in med vladama obeh držav.«

Evropske inštitucije so naredile – kot običajno – kompromis med francosko in nemško rešitvijo. Predsednik Evropska sveta Tusk in Evropske komisije Juncker sta ga opozorila, da ima sodelovanje med Evropo in ZDA korenine v vrednotah, ki jih delimo: »svoboda, človekove pravice, demokracija in vera v tržno gospodarstvo«.

Kdor je spremljal Trumpove eskapade v kampanji, bo hitro našel zvezo med odpredavanim v čestitkah in spotakljivimi Trumpovimi volilnimi sporočili. Tusku in Junkerju npr. se je zdelo potrebno, da ga opozorita na tržno gospodarstvo, torej upanje za TTIP v Evropi le še ni čisto mrtvo. Za vsako od vrednot, ki jih je nanizala Merklova, bi lahko našli kritiko kakšne od Trumpovih t.i. fašističnosti – v zvezi z Mehičani, črnci, Muslimani, ženskami …

Vsi štirje, in še kdo, mu je odrecitiral, kaj da so naše skupne vrednote. Lahko da smo različni, ampak spoštovanje teh vrednot da je tisti skupni imenovalec, ki nas povezuje, ki omogoča sobivanje. Te vrednote da so univerzalne. Nespoštovanje teh vrednot da pomeni razpad liberalnega reda sodobnega sveta in vodi v kaos in vojno.

Konec neke samoumevnosti

Nalašč sem v zgornjem odstavku pisal v pogojniku. Eno od globljih sporočil Trumpove zmage je, da te samoumevnosti postavlja pod vprašaj. Namreč, so to res tiste vrednote, na katerih temelji sodobna družba? Je to res tisto, kar povezuje ZDA in Evropo? Se morata ZDA in Trump k temu vrniti, da bo mogoče sobivanje v svetu?

Ali pa je to napaka. Ali pa to niso vrednote, ki povezuje ljudi v družbe in države ter države med seboj. Če niso, potem bi to lahko bila razlaga za poraz demokratov in še bolj za nerazumevanje demokratov, zakaj so izgubili. Če niso, potem ZDA in Evropa potrebujeta drugačne, boljše temelje. Če niso, potem se da skupno v družbi izboljšati tudi v Sloveniji.

Osebno mislim, da to so zelo pomembne vrednote; da se jim ne smemo odpovedati; da si moramo prizadevati za »svobodo, človekove pravice, demokracijo in tržno gospodarstvo«. In da ni bilo narobe Trumpa na to opozoriti.

Niso pa to vse vrednote. So še druge. Empirični dokaz za to, da niso vse, je Trumpova zmaga. Trumpu je bilo zelo lahko očitati, da je tacal po naštetih vrednotah. A je vseeno dobil ogromno glasov. Ker se je naslonil na neke druge vrednote.

Primer zanje najdemo v Trumpovi povolilni izjavi, s katero skuša pritegniti tiste, ki ne sprejmejo poraza in razgrajajo po Ameriki. Nek citat kroži po internetu, kjer Trump pravi, »zamislite si, kaj bi lahko dosegli, če bi začeli delali skupaj, kot en narod, pod enim Bogom, ki pozdravlja eno zastavo.«

Nas, ki živimo v Platonovi votlini in smo vajeni samo senc, ki nam jih projicira progresivni politično-medijsko-izobraževalni konsenz, te besede kar malo spečejo. Si predstavljate, kaj bi Slovenci lahko dosegli, če bi delali skupaj, kot en narod, pod enim Bogom, pod eno zastavo? Speče, ne? Ampak, ali je razen argumenta, v katerem se pojavi Hitler, s povedanim kaj resnega narobe?

Konservativni amandma

Trump se naslanja na vrednote, ki družbo povezujejo. Naslanja se na človeški občutek za pripadnost. S pripadnostjo Ameriki poskuša nevtralizirati politike identitete, ki so jih demokrati razpihali o manjšinskih identitetah svojih volivcev – afroameričanov, latinoameričanov, islamomeričanov, lgbtqameričanov, ženskoameričanov (trudim se za politično korektne oznake). Zakaj bi bila pripadnost domovini, narodu ali veri, ki povezuje vse, slabša od pripadnosti spolu, etniji, spolnim preferencam ali barvi kože, kar povezuje le nekatere? Zato, ker lahko slednje skrijemo za fasado človekovih pravic?

Seveda ni pripadnost Ameriki nekaj, kar je skupno obema, Ameriki in Evropi, Ameriki in Nemčiji. Je pa pripadnost svoji domovini, svoji kulturi, svoji civilizaciji, svojemu bogu tudi skupna lastnost človeških skupnosti. Saj zato pa so skup-nosti. Tudi če nimamo vsi iste domovine, iste kulture, iste civilizacije, istega boga, ampak imamo vsak svoje, imamo podobne občutke. Ki so skupni, čeprav različni. Ni univerzalno samo to, kar je vsem skupno, ampak je univerzalno tudi to, kar je vsem različno!

Ampak o tem raje ne govorimo. To pometejo pod preprogo. V čestitki ne napišejo , da nas povezuje »svoboda, človekove pravice, demokracija, vera v tržno gospodarstvo ter pripadnost naši kulturi, ljubezen do naše domovine, spoštovanje naše tradicije in vere«.

Progresivni univerzalizem se dela, da tisto v drugem delu – od besedice »ker« naprej, ne obstaja. Da tega ni. Če pa že obstaja, pa je škodljivo, nevarno, in je treba pomesti pod preprogo, demonizirati ali celo prepovedati.

In s tem se globoko ne strinjam. Zagotovo obstaja. Škodljivo pa postaja samo v primeru, če ni zmerno. Kot je škodljiva tudi npr. nezmerna svoboda ali nenadzorovani trg. Nezmerno postane takrat, ko se ne zna, noče, ne more ali ne sme izraziti v zmerni obliki. Če se bodo tudi zmerne konservativne sile, ki jim pripadajo Merklova, Tusk in Juncker, pretvarjale, da tega ni, bodo odpirale prostor skrajnežem.

Skrajneži bodo »liberalnemu« ustroju sveta, ki naj bi temeljil na eni polovici vrednost, postavili nasproti svojo vizijo sveta. Ta bo imela drugo polovico vrednot in tudi te bodo edine. Prepad v družbi bo popoln.

Rešitev zato ni predavanje o tem, katere vrednote so edino prave, ampak priznanje, da tisto, o čemer so spoštovani evropski voditelji poučevali Trumpa, ni vse, kar nas druži in ni vse, na kar zmerna politika lahko opre svoja sporočila.

Časnik, 15,11.2016

Uber prekarnost

V naši dolini se dviguje šentflorjansko zgražanje, češ, vozniki, ki jim Uber najde vožnje in opravlja billing, so prekraci. In to da je strašno. Obravnavati da bi jih bilo treba kot uslužbence Uberja. Naj jih lepo Uber vzame v službo od sedmih do treh, s plačanim dopustom, odmorom za malico in plačilom prevoza na delo.