Ljudje iz posebne snovi

V prvi sceni prve epizode prve sezone nadaljevanke House of Cards bodoči predsednik ZDA Francis Underwood s svojimi golimi rokami zadavi sosedovega psa, ki ga je povozil avto. Morda mu skrajša trpljenje, morda se samo za vedno reši nadležnega laježa s sosedovega dvorišča. Hladnokrvno ga zadavi. Tega ne zmore vsak. To zmorejo samo ljudje iz posebne snovi. Potem je Frank Underwood ubil še kongresnika in pod kolesa podzemne železnice potisnil novinarko, uriniral po očetovem nagrobniku in podobno. Frank Underwood je človek iz posebne snovi.

Ampak pustimo sedanjost ameriške fikcije in poglejmo realnost slovenske preteklosti.

Iz te preteklosti je v javnem prostoru spet nekaj bolj prisotno tisto, kar bi sicer večina najraje potisnila v narodovo podzavest. Med nami so zločini Krimske in Hude jame, usoda družin Hribar, Praprotnik in podobni konkretni primeri gromozanske morije, ki je Slovenijo zajela med leti 1941 in 1945.

Kar, upam, druži Slovenke in Slovenke je želja, da se kaj takega ne sme ponoviti. In če se ne sme ponoviti, je na mestu vprašanje, kako se je to sploh lahko zgodilo. Kako je mogoče, da je revolucija v Ljubljanski pokrajini do ustanovitve prvih vaških straž terjala blizu tisoč žrtev med razrednimi sovražniki in da se nasilje po tem do jeseni 1945 samo še stopnjevalo. In kako je mogoče, da so bile smrti tako krute – da so nosečnicam otroke rezali iz trebuhov, da so ljudi še žive metali v kraške jame ali zazidali v rudniške jaške.

Se je v ljudeh kaj premaknilo, da so bili sposobni take krutosti? Od kod so se vzeli ljudje, ki so bili tega sposobni? Profesor Justin Stanovnik pravi, da so bili to ljudje iz posebne snovi. So med nami tudi zdaj? Bi, če bi bile razmere prave, spet ponovili isto? Kaj lahko danes naredimo, da se to ne bi zgodilo jutri?

Psihologom je znano, da je v družbi določen procent ljudi, ki so prikrajšani za občutek empatije, za občutek sočutja, za zavedanje, kaj je prav in kaj narobe. Ta občutek zdravim ljudem brani, da bi bili kruti do soljudi in živali; brani, da bi zadavili sosedovega psa.

Vsi niso zdravi. O mučenjih živali beremo v črnih kronikah. O pripravljenosti za mučenje ljudi beremo na spletnih forumih. In jo gledamo, pripravljenost, v obešenih lutkah na dravskem mostu.

Ljudje iz posebne snovi torej so med nami, ampak prevladujočega vpliva na družbo nimajo. Njihova krutost in brezobzirnost praviloma ni prednost pri napredovanju na družbene ali podjetniške položaje. Če pa je, spone civilizacije preprečujejo, da bi se neobčutljivost za sočloveka razvila v brezobzirnost, brezobzirnost v krutost in krutost v zločin. V vseh uspešnih inštitucijah družbe obstajajo varovalke, ki preprečujejo da bi napredovali kruti in brezobzirni. Napredujejo sposobni in ker so sposobni, je tudi inštitucija ali organizacija, v kateri so, uspešna. Francis Underwood je filmski lik.

Obstajajo pa skupnosti, kjer teh varovalk ni, saj so zunaj zakona. Kjer žrtev ne more na policijo, če se ji zgodi krivica. V takih okoljih so brezobzirni nasilneži v prednosti, sposobni nasilneži še posebej. Na vrh se ne vzpenjajo samo s svojo sposobnostjo, ampak tudi s pomočjo svoje krutosti. Tipično tako okolje so kriminalne združbe.

Tako okolje je bila – pred drugo svetovno vojno – tudi jugoslovanska in slovenska partija. Ne trdim, da je bila kriminalna združba. Bila pa je izven zakona, saj je bila kot politična stranka zakonsko prepovedana. S podobnimi težavami se je na svojih začetkih ubadala tudi ruska komunistična partija in nemška nacionalsocialistična delavska stranka. Verjetno tudi ISIS. Če se je članu teh strank zgodila krivica, ni mogel na policijo, kot bi šel lahko član kakšne dovoljene stranke. Zadevo je moral urediti z lastno fizično silo. Lahko pa je jugoslovanski partijec odšel na Kominterno oz. k Stalinu. Tožariti in ovajati svoje tovariše. Ilegalne razmere so bile naravno gojišče in mehanizem naravne selekcije za vzpon ljudi iz posebne snovi. Skoraj mistične razsežnosti zla, ki bi ga kdo zapisal z veliko začetnico, ima skorajda naravoslovno razlago.

Na vrhu partije so se pred začetkom druge svetovne vojne znašli ljudje, ki so s svojo konkurenco počistili s pomočjo krutega Stalinovega partijskega aparata. Za tovariša Tita je to obsežno dokumentirano v knjigi Titova skrivnostna leta v Moskvi. Na vrh partije so se prebili posebni ljudje, ki so bili sposobnosti krutosti napram svojim konkurentom. V zavetju vojne jih nič več ni oviralo, še najmanj pa partnerji iz Osvobodilne fronte, da te svoje krutosti niso izvrševali proti svojim sodržavljanom. Po revoluciji so si uredili sistem, ki je bil ljudem iz posebne snovi naklonjen – partokracijo.

Vprašanje za sedanjost in prihodnost je, koliko je naša družba ostala naklonjena ljudem iz posebne snovi. Faktorja, ki govorita v prid tej naklonjenosti, sta splošno nizko zaupanje v institucije in nedelovanje mehanizmov pravne države. Nezaupanje v institucije je objektivno izmerljivo. Institucije so varovalka, ki preprečuje, da bi se brezobzirneži vedli brezobzirno. O pravni državi je bilo dosti napisanega. Nedelovanje vabi k delovanju na robu ali prek roba zakona, k jemanju pravice v svoje roke.

Edini način, da so vpliv in dejanja ljudi iz posebne snovi omejeni, je mir, je normalnost. Kjer je poudarek na korenu besede normalnost, ki pomeni normo, pravilo, zakon. Edini način, da ne pride do naravne selekcije ljudi iz posebne snovi proti vrhu, je pravni red civilizacije namesto brezpravja mafije ali ilegalcev.

Časnik, 18.1.2016

Kolaboranti

Oni dan je slovenska carina na tviterju objavila sliko prtljažnika polnega kave. Švercer jo je poskušal spraviti v državo, pa so ga dobili. Ne, ne letos, slika je bila stara. Bila je iz tistih časov, za katere nastaja vtis, da so bili boljši od današnjih. “V socializmu je bilo boljše”, je pogosto objavljen komentar v dominantnih medijih. V vzhodni Nemčiji pojav poznajo pod imenom “Ostalgie”. Prejšnji teden je nostalgiji za časi in izdelki iz socializma pisal celo The Economist in sicer v duhu rekla “Prvič kot tragedija, drugič kot farsa”. The Economist pač izhaja v Londonu.

To so bili časi …

Boljši časi so bili časi, ko smo se vozili po režimu par-nepar, ene dneve vozila s parnimi registrskimi tablicami, druge z neparnimi, ko je zdaj zmanjkovalo bencina, zdaj sladkorja in olja, pa smo se postavljali v vrsto, zdaj v marketu, zdaj pred bencinskimi črpalkami; ko se je po kavo, kaubojke, pampers plenice, kakav, margarino, maslo, riž … hodilo v tujino. Doma so kavo prodajali v paketu s kakšno robo, ki sicer ne bi šla v promet. Ko se je to kupovanje v Lipnici, Celovcu, Trbižu, Gorici in Trstu le preveč razpaslo, so za prehod meje uvedli kavcijo, takso oz. depozit. Ali pa počasneje delali na meji. Kolona za prehod Ljubelja se je včasih začela že pri Malleju. Naj vam starši pokažejo, ko se boste naslednjič peljali mimo. Za nov avto se je čakalo leta, podobno za stanovanje, zdravnika …

Dinarje se je menjalo v marke, te pa hranilo v nogavici ali čez mejo, ker slovenskim bankam smo zaupali le toliko, da smo nakazali kake devize za konsignacijski nakup uvožene robe. Po dolgem čakanju v dolgi vrsti. Konsignacije so bile trgovine, kjer se je dalo za visoko provizijo in carino za devize kupiti uvožene izdelke, npr. televizor ali avto, pa tudi prve računalnike. Zdaj imam občutek, da so ta podjetja vodili najbolj zaupanja vredni udbovci. Lahko pa se tudi motim.

Svobode govora in tiska ni bilo. Tudi svobode mišljenja ne. Če si rekel kaj čez oblast, si dobil najmanj črno piko in največ strel v glavo. Vmes so bila šikaniranja v službi, odpovedi, deložacija iz stanovanja, šikaniranje žlahte nekaj kolen naokrog in kazanje s prstom otrok v šoli, preprečevanje napredovanja v službi, zapor, brezposelnost …

Bolj ko jih tepeš, rajši te imajo

Zato se mi zdi zanimivo vprašanje, zakaj se ljudje tistih časov tako radi spominjajo, zakaj je toliko nostalgije po naših povezavah z balkanskimi narodi iz nekega drugega civilizacijskega okvira, po čudaški megalomaniji neuvrščenosti in predvsem po neprijaznem, nehumanem in krutem socialističnem sistemu. Zakaj je tega pri nas in v Rusiji veliko, v drugih ex-socialističnih državah pa precej manj.

Odgovor je, da zaradi avtohtonosti tega sistema (Ker socializem ni odšel z ruskimi tanki) ter zaradi kolaboracije nas vseh s tistim režimom.

V politiki in družbi se je vedelo, kaj se sme in česa ne. Za proste spise v osnovni šoli nikoli nisem dobil prav visoke ocene. V zadnjem razredu osnovne šole pa sem le pametno usmeril svoj intelekt in dobil čisto petico za politično več kot primeren spis o tem, kako sem hvaležen partizanom za svojo svobodo. Zaključil sem s “hvala vam, tovariši” in učiteljica pod to ni mogla zapisati druge ocene kot petice. Tako sem se rešil, da bi imel slovenski jezik zaključen s trojko, ki bi mi sicer pokvarila odlIčno spričevalo.

Če si bil priden, če nisi stegoval jezika, če nisi imela kake črne ovce v žlahti, nisi imel težav. Gledali so ti skozi prste, ko si kupoval marke in švercal pralni prašek, z devizami so trgovali celo (morda predvsem) informatorji tajne policije, ker so vedeli, da so “na varni strani radarja”.

Vsak je že kje imel občutek, da je dobil nekaj več, kot mu pripada. Dovoljeno se je bilo znajti. Če vas je kdo preskočil pri nakupu avta, ste ga vi preskočili pri vrsti pri zdravniku – ker ste pač tam imeli zveze. Če niste imeli sreče pri tem, ste morda morda kje koga poznali, pa vam je vzel otroka v službo. Ali pa ste imeli prijatelja v trgovini in vam je prihranil karton olja ali sladkorja, ki se ga sicer ni dobilo.

Za malo več denarja v mesnici niste dobili malo boljšega kosa mesa. Ampak ste ga dobili, če ga je mesar posebej za vas prihranil pod pultom. Ker vam je bil dolžan uslugo. Priznajte, pogrešate, da dobite kaj izpod pulta!

Ogromnemu številu ljudi je inflacija izničila anuitete pri nakupu stanovanj, tistim, ki se takrat niso znašli, jim jih je podaril Jazbinšek … Zato še danes poljubnostni odnos do dolgov in obresti. Že res, da je teorija eno, ampak kolektivna podzavest se spominja, da so vsa posojila za kockaste hiše, ki so posejane po podeželju in socrealistične soseske, preprosto izginila. In tako naj bi izginil tudi dolg države, ki ga puščamo otrokom.

Vsak je že nekje dobil neko uslugo ali posebno milost. V zameno za kolaboracijo je oblast gledala skozi prste pri kavi, margarini in drobni, enakomerno porazdeljeni in vsem dostopni korupciji, klientelizmu in nepotizmu na vseh nivojih. Morda so bile najboljše službe rezervirane samo za partijce, ampak tudi za kakšne slabše je prav prišla kakšna zveza ali poznanstvo.

Vsak je dobil nekaj več, kot bi mu pripadalo, in je zato še zdaj vesel. In vsak je kršil že kak zakon ali predpis in bi ga zato vsak trenutek lahko preganjali. A ga niso, za kar je še zdaj hvaležen. Nekaj malega korenčka in palica za hrbtom, pa Slovenec sodeluje.

Rezultat je bil sistem, za katerega se učeno reče, da ima visoke transakcijske stroške. Da ne deluje ne trg izdelkov ne trg delovne sile. Gospodarsko smo ves čas nazadovali. Slovenija, večino zgodovine bogatejša od Avstrijske Koroške, je po Celovcu hodila z odprtimi usti in obložena s polivinil vrečkami.

Zadnja generacija

Tega se iz prve roke zadnja spomni naša generacija. Mlajši o tem poslušajo iz ust kolaborantov. Poslušajo junaške zgodbe o tem, kako so prešvercali spectruma ali na črno zgradili hišo. Cement so seveda dobili po zvezah. Tudi junaška zgodba.

Če k temu dodamo efekt apologije zločinov revolucije (to sem razložil v Dragi) in živalsko privlačnost socializma (tule), je jasno, da je naša pot v normalnost strma, spolzka in da ob njej vihrajo zastave prejšnjega režima. Kar bi bila zanimiva kurioziteta, če se za temi praporji ne bi skrivalo nadaljevanje kolaborantskih navad.

Ampak, če se ne bomo pretvarjali, da je vse normalno, če se ne bomo obnašali, kot da imamo demokracijo, če ne bomo govorili, kot da imamo svobodo govora, kot da lahko brez strahu napišemo, kar mislimo, potem bomo od normalnosti samo še dlje.

Časnik, 20.9.2016

Internet na koncu svojega začetka

Internet je v Sloveniji nekaj mlajši od slovenske države. Za Slovenijo radi rečemo, da ni izpolnila naših pričakovanj. Tudi internet jih ni. Ker jih je na vse mogoče načine presegel. Leta 1993 si ni nihče, niti šef Microsofta Bill Gates, ni predstavljal, kaj bo iz tistega nastalo.

Obstanek

Ko sem na plaži še bral plažo, je bil Stephen King garant za solidno, napeto, strašljvo branje. Odkar podrobneje spremljam dogodke povezane s politiko, se pogosto spomnim na njegov roman »The Stand«. Za silo ustrezen slovenski prevod bi bil »Obstanek«. Zelo za silo.

Zgodba je naslednja.

Iz ameriškega vojaškega laboratorija uide virus supergripe, ki pomori skoraj celotno prebivalstvo planeta. Peščica preostalih tava po svetu in išče preživele rojake. Zgodba je postavljena v Severno Ameriko. Preživeli se ne iščejo čisto brezciljno. Enim se prikazuje mati Abagail – črnska babica – in jih v sanjah vodi v državo Kolorado. Druge nekakšen vrag v človeški podobi – Randall Flagg – usmerja v Las Vegas. Sin City – mesto greha pač. Dobri so ločeni od slabih, med Boulderjem v Coloradu in Las Vegasom je visoko skalno gorovje. Dobro in slabo je postavljeno eno proti drugemu. Kajn proti Ablu. To je ta »The Stand«, soočenje, tu gre za še eno verzijo arhetipskega mita, ki ga je Trubar ubesedil kot »stati inu obstati«.

Vedo drug za drugega. Dobri se bojijo slabih. Skupina iz Boulderja poskuša organizirati obrambo, ampak so videti precej nebogljeni v primerjavi z ekipo iz Las Vegasa. Ti so usposobili tamkajšnjo elektrarno, šarijo po ameriškem vojaškem arzenalu in so videti nepremagljivi. Zaupanje v Flagga je v Las Vegasu veliko, njegov najbolj zvesti privrženec je zmešanec po imenu Trashcan Man. Da bi se Flaggu posebej priljubil, poskuša usposobiti jedrsko konico, ki jo je privlekel iz nekega vojaškega silosa brez straže. Žebrajoč prisego zvestobe Flaggu, »moje življenje zate, moje življenje zate« visoko radioaktivno konico pripelje pred Flaggov hotel v Las Vegas. Kjer bolj ali manj po nesreči eksplodira in v ognjeni krogli uniči vso zalego, ki se je tam zbrala. Skupina na drugi strani gora v Boulderju si lahko po tem, ko na zahodnem nebu vidi gobast oblak, oddahne.

Slabo je uničilo samo sebe, dobro bo živelo naprej.

Podoben mehanizem zmage dobrega nad zlim – da namreč slabo uniči samo sebe – je staro kot svet. Bolj znani primeri so še v Kralju prstanov, v Kralju Learu, pa v Aristotlovem reklu »Zlo uniči celo sebe«. Zgodba na nek način pove tisto, ker upamo, da je res. Da dobro na koncu zmaga. Da če daš slabim dovolj vrvi, se sami obesijo; da če jim daš v roke bombo, jim bo eksplodirala v rokah in jih pokončala.

Seveda se zdaj cenjeni bralec sprašuje, kakšno zvezo ima to z našim sedanjim trenutkom.

Ali bolj konkretno, kdo so Flagg, Trashcan Man in mati Abagail? Kje je Las Vegas in kje je Boulder? Kaj je atomska bomba? Slovenska javnost je nekako razdeljena na tiste v Boulderju in na tiste v Las Vegasu. Med nami hodijo ljudje, ki so bomba na dveh nogah. Nikoli se natanko ne ve, kje jih bo razneslo, v čigavi bližini. In kaj vse bo kolateralna škoda. Ampak to lahko prepustimo domišljiji bralca. Povedati je treba nekaj drugega.

Težava, ki nastopi v realnem svetu je, da med dobrim in slabim ne stoji Veliko skalno gorovje. Da je dobro in slabo pomešano med seboj. Da ni verjetno, da bomo znali človeka z bombo usmeriti tja, da bo eksplodirala med njegovimi somišljeniki.

Boj tudi ne poteka samo med dobrim in zlim. Tudi ni vse boj – v tistem vojaškem smislu absolutnih prijateljev in sovražnikov, absolutnih zmagovalcev in poražencev. Je soočenje. Poteka med pametnim in neumnim, produktivnim in neproduktivnim, uporabnim in neuporabnim. In pač lahko upamo, da na koncu tisti, ki sprejmejo več dobrih odločitev prosperirajo, preživijo, izpodrinejo tiste, ki jih ne.

Ni nujno, da slepi podporniki napačnih rešitev nosijo okrog jedrske konice. Zadostujejo neumne ideje. Ne bodo eksplodirala v ognjeno kroglo z gobo, ampak bodo povzročile blažjo škodo. A kaj, ko slaba odločitev vlade neke barve ne prizadene samo njenih pristašev, ampak vse ljudi. Zato si čisto v lastnem interesu ne moremo privoščiti, da ljudje, kot je Trashcan Man delajo škodo. Zato tem slabše ni tem boljše.

V totalitarnih režimih ima oblast možnost totalno zavoziti in pognati narod v katastrofo. To se je zgodilo Nemcem pod Hitlerjem, skoraj se je zgodilo Rusom pod Stalinom, dokončno pa so šle stvari v franže pod Gorbačovom. To se je zgodilo v Jugoslaviji. To se zdaj dogaja v Venezueli. Zvesti privrženci lokalnih Flaggov delajo škodo in v absolutističnih sistemih je škoda absolutna.

V demokraciji je drugače. Opozicija opozarja, vlaga amandmaje, če drugega ne, je nekaj strahu, da bi prevelike neumnosti pozicije privedle do izgubljenih naslednjih volitev. Pametni Flaggi zato Trashcan Mane brzdajo, držijo na distanci.

»Čudna apatija je legla na slovensko dušo«, je bil nekaj tednov nazaj naslov kolumne, ki si ga je Erik J. Kirsch sposodil pri Zorku Simčiču. Če mehanizem iz romana The Stand deluje, potem se morda kljub malodušju in pasivnosti še kaj lahko spremeni na bolje. Slabo uniči samo sebe in stvari gredo na bolje. Same od sebe.

V romanu. V realnem življenju pa ni tako.

Časnik, 24.8.2016.

Spoštovano uredništvo Reporterja

menda na vas pritiskajo, pa ne murglje, da se znebite Maje Sunčič.

Pri pisanju jo praviloma zanese ad-hominem, olika v senci jeze zaostane za omiko, ampak vendarle kolumnistka predstavlja dragocen ventil za vse tiste, ki so nekje globoko v sebi izgubili upanje, da desnica še kdaj pride na oblast, pa najdejo uteho vsaj v tem, da nekdo dovolj glasno treska po mizi. Podobno je menda v nemilosti tudi Bošjan Marko Turk.

Vse tiste na desni, ki se čez ta dva spotikajo, je treba spomniti, da sta samo najbolj skrajen produkt klime, ki ves čas išče, kdo je zares naš, kdo pa udbaš, vrinjenec, podtaknjenec, Kučanov človek, vseglihar ipd. Del politične publike na desni nagrajuje tovrstno diferenciacijo, zato podobno pišejo tudi mnogi drugi, a z manj talenta kot najbolj ostri peresi Reporterja. In, kot kaže, z bolj ubogljivo izbiro tarč.

Z medsebojnim najedanjem, sitnarjenjem in slabo voljo je zastrupljena celotna scena na desnici. Tudi zato ni privlačna. Ampak tega problema ne bo rešila ne izključitev Boštjana M. Turka iz Zbora za republiko ne utišanje Maje Sunčič v Reporterju. Rešitev tudi ni enoumje, ampak dostojna in argumentirana polemika v kateri se brusijo ideje in ljudje.

Sam se nikakor ne strinjam z načinom pisanja, kjer pri obračunavanju z npr. Peterletom, Ruplom in Jambrekom pomanjkanje argumentov nadomestijo z zmerjanjem, a vseeno raje vidim, da se gospa Sunčič tedensko spotika ob moje tako imenovano vsegliharstvo, kot da bi se desnica odpovedala svobodi govora in transparentnosti stališč njenih mnenjskih voditeljev.