O tem, kaj se z nami zgodi po smrti, so mnenja sicer deljena, ampak mar ne bi bilo zanimivo, če bi lahko opazovali lasten pogreb: kdo se nas je spomnil, kaj so povedali govorniki, kdo je res jokal in kdo je prišel samo zato, da vidi ‘žlahto’ ali prijatelje; kaj se je govorilo na sedmini, kako so se skregali za dediščino in podobno.
Pa bodimo skladno z duhom časa drzni, dovolimo si biti napredni in naredimo korak iz škatle. Zakaj pa bi sploh morali biti mrtvi, da bi imeli pogreb? Zakaj pa ne bi, dokler smo še čili in zdravi, organizirali svojega pogreba? Bomo vsaj zagotovo slišali, kaj imajo o nas povedati, srečali se bomo s starimi prijatelji in sošolci, ki jih od osnovne šole nismo videli, poslušali svoj nekrolog, videli, kdo je prinesel venec in kdo je ‘škrtaril’. To bomo lahko opazovali zagotovo, to ne bo samo možnost, v katero del verujočih verjame. V naprednem duhu enakosti in enakopravnosti bi bila dostopna prav vsem ljudem.
Na Žalah npr. bi bil ob desetih pogreb gospe, ki bi bila v krsti mrtva, ob enajstih pa pogreb gospoda, ki bi med venci živ sedel na stolu in se pogrebcem kasneje pridružil na prigrizku.
Ne vem, če o tem obstaja kakšen zakon, ampak po moje se bo ustavilo že pri osmrtnici v časopisu, na Žalah pa zagotovo.
Stvar dogovora
Morda pa se najde društvo »novopogrebnikov«, ki bo zahtevalo, da se nesmiselne omejitve glede pogrebov odpravijo. Našli se bodo intelektualci, ki bodo rekli, da to »nikomur nič ne jemlje«, samo tistim, ki bi radi bili tudi pri tem svojem zadnjem dogodku zraven, »nekaj daje«. In sploh ne dvomim, da se manjšini, ki nima občutka za svetost življenja, ideja o prisotnosti na lastnem pogrebu niti ne zdi sporna. Zakaj bi pa moral biti človek, na katerega pogrebu smo, sploh mrtev? Saj to je zgolj stvar dogovora v družbi, bi rekli.
Veliki večini pa bi se to zdelo narobe. Poseben odnos do mrtvih je ena od tistih stvari, ki nas definirajo. Če kateri razumevanja za to nimajo, jih bomo tolerirali, ne morejo pa nas prisiliti, da bi pogrebom še živih dajali enako simbolno veljavo kot pogrebom mrtvih, niti, da jim bo država skozi svoje zakone dala enako priznanje.
Izsiliti tako priznanje bi bilo nasilje društva »novopogrebnikov« nad bistvom človeka. Podobno, kot bi bilo nasilje, če bi društvu prepovedali, da si organizirajo svoje rituale, ki spominjajo na pogrebe. Spominjajo na pogrebe, niso pa pogrebi.
Od pogreba do poroke
Za pogrebe je bilo od pamtiveka bistveno, da je oseba mrtva. Za zakonske zveze je bilo od pamtiveka bistveno, da se poročata moški in ženska, ker bi lahko zasnovala družino. Če kakršnikoli pari vstopajo v zakonsko zvezo, potem bi tudi pogrebe lahko organizirali za žive in za mrtve osebe.
Preden zajamemo sapo, najprej pojasnilo in opravičilo. Namen primerjave pogreba in poroke je zgolj opozoriti na simbolni pomen, ki ga imajo v človeški civilizaciji dogodki in inštitucije. Po tem se podobnost neha. »Novopogrebništvo« bi bila kaprica. Istospolna usmerjenost pa je naravno in neustavljivo nagnjenje. Ta razlika je pomembna, če bi primerjali moralnost enih in drugih. In ni pomembna, če skušamo bralcu predočiti simbolični pomen zakonske zveze. Namen te kolumne je to slednje.
Bistvo spora okrog Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je namreč v simboličnem pomenu zakonske zveze. Ta simbolika se zrcali v členu, ki definira zakonsko zvezo. Prej je bila ta definirana kot »z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene«. Prej je država samo v zakon prepisala, kar je vsem jasno od pamtiveka. Po novem pa naj bi bila »z zakonom urejena življenjska skupnost dveh oseb«. Kakršnihkoli. Analogno temu bi bilo, da na pogrebu ne potrebujemo mrtveca ampak zgolj osebo.
Svetost življenja
Ljudi določa odnos do prvih in zadnjih reči, do rojstva in do smrti. Oboje je povezano s svetostjo življenja. Iz nje izhajajo človekove pravice. Ena najbolj osnovnih je pravica do svojega otroka. Da se otrok staršem ne jemlje, je tako samoumevno, da tega ni potrebno niti pisati. Ena osnovnih človekovih dolžnosti je skrb za svojega otroka. Skrb si delita oče in mama.
Odnos med dvema raznospolnima osebama je za velikostni razred odgovornejši od odnosa med dvema istospolnima osebama zaradi teoretične možnosti, da se v tem odnosu rodi otrok. Ta verjetnost je pri heteroseksualnemu paru neskončno večja, kot da se otrok rodi homoseksualnemu paru. Verjetnost slednjega je namreč nič. To je objektivno dejstvo, ki ga nobena politična ali referendumska odločitev ne more spremeniti.
Bistven element zakonske zveze je verjetnost, da se v njej rodijo otroci. Ustvarja okolje za skrb za otroke in s tem za nadaljevanje vrste. V tem je objektivno drugačna od istospolnih zvez ali pogodb med odraslimi osebami, ki jih sklepajo zaradi skrbi drug za drugega in ne zaradi tretje osebe.
Zakonska zveza nima posebnega mesta v družbah zato, ker bi se družba veselila z dvema, da se imata rada, ampak zato, ker se v takih zvezah običajno rodijo otroci in nadaljujejo vrsto.
Nikomur ne škodi, če poseben pomen zakonskih zvez prizna tudi država in pritrdi simbolni vlogi, ki jo skozi zgodovino taka zveza ima; četudi ali pa še posebej, ker živimo v časih, ko eni trdijo, da je ljudi na planetu itak preveč, drugi pa predvidevajo, da bomo otroke zaželenih lastnosti prej ali slej naročali kar po spletu.
Politična zloraba istospolnih
Razumeti simbolno ni enostavno. Politiko imamo zato, da v imenu državljanov odloča o stvareh, ki so komplicirane. Žal je slovenska politika zamudila priložnost, da bi se odločila pametno.
Pametno bi bilo poljubne zveze dveh oseb v otipljivih pravicah in dolžnostih med partnerjema izenačiti z zakonsko zvezo, ohraniti pa simbolno razliko med zakonsko zvezo in drugimi oblikami partnerstev. Za tako rešitev bi našli veliko večino v parlamentu in v družbi ter si prihranili prepir, ki onesrečuje skoraj vse, razen miselnih površnežev.
Ampak nekomu se je zdelo, da se lahko spotoma, ko rešuje statusne probleme istospolnih partnerjev, še “poserje” na enega od peščenih gradov in je to tudi naredil. Dodatna svinjarija je, da se je pri tej svoji raboti skril za geje.
Zagovorniki spremembe zakonodaje prikazujejo referendum, kot da bi bil o pravicah gejev. Ali da je celo o njihovem življenjskem slogu. Povprečnega geja postavlja v položaj, da si ta misli, da se vsi, ki so PROTI, zgražajo nad tem, kar počne v spalnici ali da jim ne privoščijo enakih pravnoformalnih pravic, kot obstajajo v zakonski zvezi. Res podlo! In to zato, ker je ob tako enostavno uokvirjenem problemu lažje mobilizirati ljudi. In ja, lažje je tudi za nekatere telebane, ki na primitiven način zagovarjajo PROTI.
Ne gre za moralo. Tudi ne gre za pravice. Niti ne gre otroke. Vsaj tiste posvojene ne. Gre za to ali bo država z zakonom spreminjala simbolni pomen nečesa, o čemer se ljudje vseh narodov, kultur in veroizpovedi (vključno z ateisti) od pamtiveka strinjajo. In to je, da je zakonska zveza zveza moškega in ženske in da je njen smisel v osnovanju družine. Gre za to, ali naj bi bil človek, na pogrebu katerega smo, mrtev, ali bi lahko izglasovali, da zadostuje, da je tam pač »oseba« in vsem »pogrebom« dali enak družbeni status.
Popravljanje napak vladajoče politike
Politiki so se odločili slabo in zdaj moramo državljani napako popravljati. In oboji, tisti ZA in tisti PROTI imamo problem. Če ga seveda hočemo videti.
Tisti, ki so PROTI imajo problem zato, ker bodo istospolnim državljanom vzeli širitve pravic, ki jim jih zakon prinaša in do katerih so po mojem mnenju upravičeni. In še zato, ker bodo glas PROTI po krivici interpretirali kot da jih imajo za kaj slabše ali manjvredne ljudi.
Prav iz spoštovanja do dolge poti, ki so jo istospolni prehodili – od preganjanja in nestrpnosti do sprejetosti – sem dolgo razmišljal, ali naj se v zvezi z referendumom sploh oglasim. Pa sem se, ker je po mojem mnenju problem večji od pravic ene manjšine ali morale druge manjšine.
Tudi tisti, ki bodo ZA, imajo problem. Državljane Slovenije bodo oropali za tako formalno razumevanje in vrednotenje zakonske zveze in družine, kot so ga imele vse kulture, vse civilizacije, od pamtiveka.
Problema nista čisto simetrična. Glas PROTI ne pomeni, da položaja istospolnih skupnosti ne bi mogli jutri urediti bolje, kot je zdaj. Glas ZA pa pomeni, da se kot družba odpovedujemo posebnemu in dragocenemu pomenu zakonska zveze in družine. Za zmeraj.
Sklep
Konservativec v meni je PROTI, ker Zakon spreminja tradicionalno pojmovanje zakonske zveze in družine. Liberalec v meni je PROTI, ker država uporablja svojo zakonodajno moč, da spreminja, kako naj bi ljudje razumeli nekaj, kar že dolgo in dobro razumejo. Liberalec v meni pa bi podprl, da se partnerske skupnosti dveh poljubnih oseb uredi tako, da so v realnih medsebojnih pravicah partnerjev izenačene z zakonsko zvezo. Žal, te možnosti na referendumu ni.
Priznanje: razmišljanje dolguje nekaj idej članku Susan M. Shell – The liberal case against gay marriage.
