15. januar 2014

Državljanska vzgoja, res!

Ministru Pikalu prihaja v navado, da se ob vsaki priliki izgovarja name. Če kaj naredi, recimo ureja ICPE, se pohvali, da je moral priti on, da je opazil problem, pred njim pa da se ni zgodilo nič. Če kaj ni narejeno, se izgovori, da tega ni naredil njegov predhodnik. Da se pa v škandalu s tovarišijskim projektom družine Lukšič o državljanski vzgoji izgovarja na predhodnika, je pa preveč.

Mediji citirajo ministra Pikala:
»da so glede državljanske vzgoje pripravili konkretne rešitve, ki pa niso bile implementirane, ob tem pa kaže s prstom na bivšega ministra Žigo Turka, ki je spremenil ime predmeta, ni pa izpeljal posodobitve."
To je neresnica

Predmet "Državljanska vzgoja in etika" je minister Zver leta 2007 preimenoval v "Državljanska in domovinska vzgoja ter etika". Učne načrte je Zavod RS za šolstvo posodobil leta 2008 in Strokovni svet jih je sprejel julija 2008. Se je pa minister Lukšič kasneje delal, kot da se to ni zgodilo. Projekt, ki ga je razpisal, je bil še za stari predmet "Državljanska vzgoja", čeprav je že prejšnja vlada predmet dopolnila z domovinsko komponento. Vprašanje je, v kakšni meri so rezultati projekta sploh uporabni za razširjeno definicijo predmeta.

Če ministru Pikalu še lahko odpustimo, da je spregledal, da je bil predmet preimenovan leta 2007 in ne leta 2012, pa bi pričakoval, da se bo spomnil, da je predmet junija 2013 preimenoval  še on sam, torej minister Pikalo (in ne njegov predhodnik minister Turk), in sicer v »Državljanska in domovinska kultura in etika«. Pač v skladu s paničnim odporom, ki ga ima levica do tega, naj bi šola tudi vzgajala.

Projekt se je zaključil poleti 2011, zaključna konferenca projekta pa je bila junija 2011. Minister Lukšič bi lahko, če je verjel, da so bili rezultati uporabni, takoj sprožil kurikularno prenovo predmeta. Pa je ni. Tudi me na zadevo ni spomnil februarja 2012 ob primopredaji. Dokumentacija je obsegala več sto strani, a o tem projektu ni bilo niti besede.

Edino, za kar bi me kdo v zvezi s to zgodbo lahko obtožil, je, da zadeve nismo odprli v času mojega ministrovanja. Ampak nismo imeli ne časa ne volje, da bi brskali po arhivih svojih predhodnikov. O tej zadevi smo sicer spomladi brali v Demokraciji, zanimanja za odmev pa dominantni mediji takrat niso pokazali in varuhi morale tudi ne. Bili so pač zanosni časi nove koalicije. Zdaj je tega zanosa nekaj manj in po svoje ima predsednik Lukšič prav. Tovariši ga opozarjajo, da če imaš maslo na glavi, ne hodi na sonce*.

* Nizozemski pregovor.


23. december 2013

Za pravice digitalnega človeka in proti noveli ZKP

10. decembra, na Svetovni dan človekovih pravic, je pet nobelovcev in množica drugih podpisnikov sprejela poziv za obrambo zasebnosti ljudi in proti nadzoru s strani vlad in korporacij. To so naredili v kontekstu škandala NSA/Snowden.

Vsaka država ima svoj NSA z ambicijami po čim večjih pooblastilih. Nima pa vsaka svojega Snowdna. Namesto, da se mu v Sloveniji ponuja azil, naj bi se pisala zakonodaja, ki omejuje moč velikega brata.

Človekova osebnost in dostojanstvo

Nobelovci ugotavljajo, da je neokrnjena integriteta posameznika osnovni steber demokracije in dodajajo važen element – da ta integriteta presega meje človekovega fizičnega telesa in sega tudi v digitalni svet.

Vsi ljudje imajo pravico, da njihovih misli, osebnega življenja in komunikacij tudi v digitalnem svetu ne opazujejo in ne zlorabljajo. Oseba, ki se boji, da jo spremljajo, ni več svobodna. Družba pod nadzorom ni več demokracija, pišejo.

Podpisniki se zavzemajo za veljavnost človekovih in demokratičnih pravic v realnem kot tudi v virtualnem, digitalnem svetu. Nobelovci pozivajo Združene narode, da sprejmejo mednarodno listino o digitalnih človekovih pravicah.

Naša država 

gre s predlogi sprememb zakona o kazenskem postopku v obratno smer. Tudi v omenjeni peticiji ugotavljajo, da so represivni organi držav nagnjeni k temu, da možnosti, ki jih daje digitalna tehnologija zlorabljajo: da se ob zakonodaji, ki je imela v mislih analogni, torej papirni in telefonski svet, poslužujejo tehnoloških prednosti, ki jih daje digitalizacija in internet, ko je naše celotno življenje bistveno bolj sledljivo in transparentno; recimo, zaplenijo računalnik po istih paragrafih, kot so nekoč zaplenili pisalni stroj.

Slovenska ustava zelo visoko varuje zasebnost stanovanja in analogno bi bilo treba varovati digitalna domovanja ljudi. Vdor v računalnik ali v stanovanje za nameščanje vohunskih naprav bi zato morala biti velikanski izjemi namenjeni pregonu najtežjih kaznivih dejanj.

Predlog zakona tako npr. dovoljuje namestitev vohunskega programa na računalnik, če obstaja utemeljen razlog za sum (torej ne utemeljen sum), da se nekdo (šele) pripravlja da bo sprejel darilo ali da se pripravlja, da bo zlorabil notranje informacije ali pooblastila. Gre tudi za stvari, ki jih je z nekaj truda volje mogoče naprtiti mnogim ljudem.

Vohunski program deluje tako, da se namesti med vhodno/izhodne naprave in operacijski sistem računalnika ter tretjim osebam načelno lahko posreduje čisto vse, kar je v pomnilniku tega računalnika, kar uporabnik tipka, kar vidi na zaslonu, kar zabeleži njegova kamera ali mikrofon ...

Trojanskih programov, ki jih selektivno namešča represivni aparat, zelo verjetno ne odkrijejo protivirusni programi, ker pač ne gre za zelo razširjene viruse. Tudi tistih, ki so onesposobili iranske jedrske centrifuge, protivirusni programi niso odkrili.

Večanje represije

Namesto večanja represije bi bilo potrebno zakonsko redefinirati, kako je II. poglavje Ustave interpretirano v zakonodaji in kako se upoštevajo posebnosti digitalnega sveta, ki se je razvil v zadnjih 25 letih.

Za zaščito človeške osebnosti in dostojanstva, svobode izražanja, nedotakljivosti stanovanja, varstva osebnih podatkov in tajnosti pisem bi bilo potrebno dvigniti prag za to, da represivni aparat lahko dobi vpogled v kompletno digitalno življenje posameznika. Vzpostaviti bi bilo treba učinkovito varovanje in nadzor nad dostopom do teh podatkov.

Spremembe zakonodaje bi morale torej upoštevati poziv nobelovcev k zaščiti tistega dela človekove osebe, ki presega njegovo fizično telo in tisto bivanje, ki ni v njegovem stanovanju v digitalnih domovanjih. Predlagane spremembe ZKP gredo v obratno smer, večajo represijo ter ustvarjajo vzdušje strahu in nezaupanja.

Organizirani kriminal bo našel tehnične možnosti in se tudi pred orodji, ki jih dopušča prenovljeni ZKP, zavaroval. Niso pa izključene skušnjave, da bi se nova določila uporabljala za špijoniranje za čisto navadnimi in dobronamernimi državljani, ki se bodo pač komu zamerili.

1. december 2013

Rešitelj od Svete trojice?

Korupcija je preveč resen problem, da bi se je lotevali tako, kot se je dunajski cesar lotil Brdavsa.

Martin Krpan je na Dunaju pojedel "dve krači, dve četrti janjca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci oméšanih". Na koncu "potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat ... vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu". Problem rešen.

O težavah dunajske oblasti z nasilnežem Brdavsom bi Fran Levstik lahko napisal tudi drugačno povest: npr o tem, kako je cesarstvo zaostrilo priseljevanje in povečalo nadzor na mejah, ki bi nasilnežu Brdavsu preprečili preprečil prihod na Dunaj. Lahko bi pisal o ustreznih pooblastilih vojski in policiji, ki bi v prestolnici delala red in se ne bi bilo treba zatekati po pomoč k tihotapcem iz province.

Ampak take pravljice ne bi nihče bral. Vsi imamo radi pravljice z junaki. Iz pravljic smo se naučili, da se prej ali slej pojavi nek Martin Krpan, Kraljevič Marko, Batman, Superman, Asteriks Galski ali Ata Štrumf, ki zadeve uredi in postavi na svoje mesto.

Ko je treba kakšno idejo prodati odraslim, se je zelo učinkovito nasloniti na vzorce, ki smo se jih naučili kot otroci. Vse bo rešil pravi junak na pravem mestu. Ali skupina junakov na pravem mestu. Ali pa se bo vse rešilo tako, da pridejo novi junaki in zasedejo mesta dosedanjih Brdavsov. Ki so začeli kot Martini Krpani, a se niso nikoli vrnili domov k Sveti trojici.

Krpan ali sistem?

To je naivno. Brdavse je na njihova mesta pripeljal sistem. Martin Krpan ni razrešil sistemskih težav, ki jih je cesarstvo imelo z migracijsko politiko in zagotavljanjem reda in miru. Korupcija v Sloveniji je sistemski problem, kar ne pomeni, da ga je mogoče rešiti tako, da se v sistem na prava mesta postavi nekaj Martinov Krpanov, nekaj Brdavsov se pa odstrani.

Sistemska rešitev pomeni, da je treba spremeniti sistem. Ne sistem boja proti korupciji, ampak sisteme v javnem sektorju in državnih podjetjih, ki korupcijo generirajo. Sisteme je potrebno spremeniti tako, da ne bo več motiva, možnosti, vzrokov za korupcijo.

Nekaj napotkov daje primerjava med zasebnim in javnim zdravstvom. Zakaj v zasebnem ni korupcije? Zakaj v zasebnem zdravstvu pod mizo ni modrih kuvert? Zakaj zasebni sektor kupuje opremo tudi 40% cenej od javnega?

Zakaj nikogar več ne podkupujete, ko kupujete avto, v prejšnjem sistemu pa še do tovarniško razmajane stoenke niste prišli brez zvez, poznanstev in vsaj kile kave ali litra viskija? Zakaj Mobitel in Simobil moledujeta, da bi sklenili naročniško razmerje, v prejšnjem sistemu pa ste vi moledovali za telefonski priključek pri PTTju? Odgovor na slednji vprašanji je preprost. Ker deluje trg. Ker so avtomobili na trgu in telekomunikacijske storitve tudi. Kapitalizem je opravil s korupcijo.

V zasebnem sektorju se lastniku splača obnašati racionalno in zmanjševati stroške. Ker na svobodnem in poštenem trgu ni prostora za stroške, ki jih prinaša korupcija. Vse pa nikoli ne bo na trgu. Ko se bo to racionalno obnašanje splačalo tudi tistim v javnem sektorju, ko bodo od bolj racionalnega poslovanja tudi sami imeli kaj od tega, bodo sami razčistili s tudi s korupcijo.

Za začetek je torej treba javnemu sektorju dovoliti, da se obnaša podjetno in da se mu to splača. Da se zaposlenim v izobraževanju, znanosti, kulturi, zdravstvu splača biti podjeten. Od podjetij, dokler so še v državni lasti, mora lastnik zahtevati dobiček, v katerem ne bo prostora za provizije. Ne pa, da zahteva usluge v stilu sponzoriranja športnih ali kulturnih prireditev in služb za prijatelje. Država in občine morajo skrbeti, da trgi pošteno delujejo, ne pa, da se da nekomu monopol v zameno za 2% prometa; ali da se gradbeno dovoljenje pogojuje z donacijo, pa magari za še tako plemenito reč kot je otroški vrtec.

Brdavsi proti tržnemu gospodarstvu

Ampak mi se tega ne bomo lotili sistemsko. Ljudje imajo rajši pravljice. Levstik je že vedel kakšne. Martina Krpana potrebujemo, pravijo, da bo Brdavsu odsekal glavo. In njegovo podobo loščijo in idealizirajo. Če bo Martin zraven povedal še kakšno gorko čez tržno gospodarstvo in podjetnost (vmes pa zase zrihtal koncesijo za angleško sol) pa toliko bolje. Bomo naslednjega Brdavsa prej dočakali.


20. november 2013

20 let spleta

Sherilyn Fenn kot
Audery Horne
Novembra 1993 je v Slovenijo prišel svetovni splet. V soboto 20.11.1993 sem na takratni Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo postavil prvi spletni strežnik. Nekaj prej je Mark Martinec postavil strežnik na Inštitutu Jožef Stefan.

Prve spletne vsebine sem na strežnik prenesel iz zdaj malo znanega predhodnika svetovnega spleta - strežnika Gopher, ki je tekel od junija 1993. Spisal sem bil tudi nek makro, ki je pretvarjal Microsoft Word v HTML.

Infrastruktura za obe storitvi je bila delovna postaja HP710 z 32MB RAMa in 2x350 MB diska. Na njej je tekel  HP-UX A.09.01. Kupljena je bil iz evropskih oz. Tempus sredstev, ki smo jih očitno pametno porabili. Na internetu je bila znana tudi kot audrey.fagg.uni-lj.si (po osebi iz nadaljevanke Twin Peaks). Vrteli smo NCSA httpd strežnik, brskali pa z brskalnikom NCSA Mosaic. Nekaj mesecev kasneje tudi z "naprednejšim" brskalnikom Cello, ki je imel to veliko prednost, da je znal spletno stran celo(!) natisniti. Leta 1993 je bil celoten slovenski akademski internet odprt v svet s 64kbit/sekundo, kar danes dosega mobilni telefon, kadar ima smolo s slabo GPRS povezavo.

Za revijo Monitor sem takrat o internetu napisal članek in mu dal naslov "Svet je vaše igrišče". Svet je med tem res postal naše igrišče. Vse je odvisno od tega, kako dobri igralci smo na tem igrišču.


Slika 1: Tako je bil videti "home page"na Gopherju. Prilagojen
je bil alfanumeričnim terminalom.

Slika 2: Na Audrey je od 1994 naprej tekel tudi iskalnik za prosto programsko opremo, ki smo jo v tistih časih sicer nalagali iz FTP strežnikov. Tista reč v levem zgornjem kotu je disketa. Nekoč smo jih uporabljali namesto USB ključkov.


Slika 3: Splet smo takoj začeli uporabljati za povezovanje raziskovalcev na našem področju. Leta 1996 smo začeli izdajati znanstveno revijo v odprtem dostopu.

PS. Večino slik iz zaslonov tistega časa imam zakopanih v formatu Powerpoint 4.0 ali 95 in ugotavljam, da jih zadnje verzije tega programa, kljub gigabytom kode, ne znajo več odpirati. Sramota!


14. november 2013

Judje, geji in kapitalisti

Socializem nam je vsem nekako všeč. Nekaj privlačnega je v solidarnosti in altruizmu. Zakaj? Evolucijski psihologi trdijo da zato, ker se je znotraj družine ali plemena splačalo obnašati socialistično. In sliši se kar logično. V rodovih in plemenih, kjer so si med seboj pomagali, so do odraslosti spravili več otrok in več tistega genskega materiala je preživelo. Za pleme niti ni bilo niti važno, ali preživijo moji otroki ali nečakovi. Naši davni predniki so v skupnostih, kjer se je to splačalo, živeli stotisoče let, in ti vzorci so postali del naših instinktov.

Usodna privlačnost demokratičnega socializma

K instinktom se vračamo vsakič, ko kriza zamegli razum. Zato se ne smemo čuditi, da se bodo recidivi utopij francoske revolucije, kot je npr. demokratični socializem, še pojavljali in da bodo ljudem instinktivno všeč. Politiki, ki nagovarja instinkte in strahove, ne pa razuma, pravimo populizem. Dobiva glasove ljudi, ne vodi pa nujno k dobrim rešitvam, ker tisto, kar je bilo dobro za rodovne skupnosti v kameni dobi - da je pač poglavar razdelil hrano enako med vse - ni nujno dobro za današnji čas. V katerem mora seveda ostati prostor za sočutje in pomoč bližnjemu in pravica do uživanja sadov lastnega dela.

V kameni dobi se je splačala tudi nestrpnost do tujcev in istospolno usmerjenih.

Tujci so zažirali v našo hrano, pobijali naše ljudi in preživeli so geni tistih, ki so bili do tujcev nestrpni, ki so jih odrivali stran. Populizem z lahkoto nagovarja tovrstna čustva ljudi, ampak civilizirana družba to nestrpnost skozi zakonodajo regulira. Tudi zato, ker tujci prinašajo sveže ideje in denar. Nihče več javno ne trdi, da je nestrpnost dobra, izkoriščajo pa neki drugi populisti dejstvo, da ima nestrpnost do tujcev, tujih investicij, tujih idej, prodaje "našega" tujcem ... podlago v naših instinktih.

Instinktivno smo nestrpni do istospolnih, ker so, spet evolucijsko gledano, jedli, niso pa poskrbeli za potomstvo. In tudi ta instinkt nekateri izkoriščajo še danes.

Naši instinkti torej govorijo proti gejem, tujcem in kapitalizmu. Civilizacija mora temeljiti na razumu, ne na instinktih. Politika mora biti racionalna. Urejati mora odnose med ljudmi, ki se ne poznajo, ki niso v sorodu. Kamenodobni instinkt ne more biti jedro političnega programa. Demokratično-socialistično nasprotovanje kapitalizmu podobno zlorablja instinkte ljudi kot razpihovanje nestrpnosti do tujcev ali do istospolno usmerjenih.