Matador

Opazil v neki trgovini na Dunaju. Mislil sem, da je tole izumrlo, če ne s pojavom plastičnih Lego kock in Fischer Technika pa z pojavom računalnikov. Z Matadorjem so se igrale generacije bodočih inženirjev, tja od 1900 naprej.

 

Predvčerajšnjik

Jutri bo Dnevnik začel vsebine iz svoje tiskane izdaje objavljati z dvodnevnim zamikom. Sobotni Objektiv bo na spletu na voljo v ponedeljek. Iz Dnevnika bo postal predvčerajšnjik.

Časopisi imajo več funkcij. Najbolj banalna je, da posredujejo informacije. Druga funkcija je, da bralce izpostavljajo vsebinam, ki jih sicer ne bi brali. Tako je športni navdušenec prisiljen prelistati kulturno rubriko, pa se ga morda le kaj prime. Zelo izpostavljen vsebinam, ki jih sicer ne bi bral, je desnosredinski pol državljanov. Dnevni časopis je pač dobro imeti in v vsaki številki te pričaka kak umotvor kritičnega intelektualca ali pa v levo zasukane novice. Levičarji se Demokracije in Reporterja seveda lahko udobno izognejo v velikem loku.

Tretja funkcija masovnih medijev je, da članom skupnosti nudijo enak pogled na dogodke in družbo na ta način povezujejo. Gledamo poročila in beremo časopise zato, da bi vedeli, kaj so prebrali drugi ljudje. V tem kontekstu postane časopis zanimiv zaradi svojih bralcev. Konvencionalna pamet pravi, da ima zanimiv časopis več bralcev. Ampak vzročnost ni enosmerna. Več ko ima časopis bralcev, bolj je zato zanimiv.


Dostop časopisa na spletu do neke mere demotivira ljudi, da bi bili na časopis naročeni. Po drugi strani pa povečuje krog ljudi, ki jim je časopis dostopen, ki časopis bere. Dostop z zamikom ali mitnice so dvorezen meč. Mislim, da ne bodo ustavile padanja naklad, ampak ga bodo celo pospešile. Če ima časopis manj bralcev, je namreč manj zanimiv.

Dvomim, da bom v ponedeljek bral, o čemer bodo pogovori tekli čez vikend.

Programček v nacionalnem interesu?

Dva dni po tistem, ko sem dobil iPada, sem na njem bral New York Times, Wall Street Journal in Financial Times. Takrat, prve dni maja, sem na iPadu bral tudi zagrebški Vjesnik in beograjsko Politiko.

Pol leta kasneje lahko na iPadu berem Delo.

Na Delu smo delali že pred časom, ko je Robert Klinc napisal prav spodoben vmesnik do njihovih PDFjev. Delo rešitve ni maralo in se je posebej potrudilo, da je storitev preprečilo. Te PDFje bi se dalo zložiti v iBook in rezultat bi bil podoben temu, kar Delo App ponuja zdaj.

Med uporabniki interneta je prišlo Delo na slab glas tudi zato, ker je bila spletna stran Dela med vsemi slovenskimi časopisi verjetno najslabša. Blogerje in tviterate je jezilo predvsem to, da se praviloma ne morejo sklicevati na članke iz Dela, ker nimajo URI-ja.

Med tem smo papirne izvode odpovedali in se navadili na druge medije. Zakaj je časopis vendarle oblika, ki lahko preživi internet, sem opisal v članku Končnost časopisov. Še vedno sem mnenja, da je na internetu prostor za nekaj, kar ima prvo in zadnjo stran. In želim brati isto, kar berejo tisti, ki Delo berejo na papirju. Pa ne zato, ker bi bila vsebina tako kakovostna, ampak pač zato, da vem, kaj so drugi prebrali.

Programček Delo - glorified PDF without the glory


Zato sem vesel, da Delo je na iPadu. Zavedam se, da imamo pred seboj prvo verzijo. Tudi prve verzije drugih časopisov niso bile ne vem kaj. Čestitke torej Delu za odločitev, da v to gre, in avtorjem, ki so zadevo sprogramirali. Izgleda res lepo, ideja, da je časopis prepognjen na pol je vizualno odlična, programček je lepo narisan. Prebrati je mogoče natanko to, kar je natisnjeno. In to je najpomembnejše.

Kratka ocena, ki sem jo tudi tvitnil, je naslednja. Prvi vtis "super". Drugi vtis: "glorified PDF without the glory". Super smo amortizirali v prejšnjem odstavku.

Vse kar dobimo, je ogledovalnik PDFa (verjetno niti ne gre za PDF ampak za TIF slike) in nič, prav nič drugega. Nobene "slave". Niti besedila članka se ne da ogledati kot besedilo, ga poslati po malu, tvitniti ... Časopis se odpira z double tapom (halo?). Proti pričakovanjem naslovi vodilnih člankov na naslovnici niso nikamor zvezani.

Domaaaače!

Pred tridesetimi leti se je Rade Končar (ali pa je bil EI Niš) odločil, da bo naredil jugoslovanski hišni računalnik, da bo spodrinil spektrume in komodorje ter prihranil devize. Danes kake posebne potrebe za to, da z domačimi glavami ponavljamo to, kar so drugi že naredili, ni. Delo tudi ni ne NYT ne Le Monde. Ne more si privoščiti enakih stroškov razvoja programčka.

Naj bo domač podalpski app v še tako prepričljivem nacionalnem interesu, če zadeva ne zna vsaj tega, kar zna PressReader, potem za samostojen razvoj ne vidim ekonomskega smisla.

Press Reader

In kaj zna PressReader, Delo pa ne?

• Časopise spravi na vse, dobesedno na vse, naprave. Na iPhone, Berry, WinMobile, PCje, Maca, Androida, Galaxy tab ...
• Vsi naslovi člankov so povezani na berljivo obliko članka, na besedilo, ki se pač oblikuje napravi primerno. Bralec lahko bere obliko, kot je na papirju, ali pa si da članek preliti v obliko, ki se bere tudi na telefonu. Podobno rešitev ima tudi Zinio.
• Ker obstaja besedilo, ne samo slika, so na voljo tudi iskalniki, kazala, novice je mogoče zložiti drugače ...
• Deluje v portretnem in krajinskem načinu.
• Omogoča branje časopisa med nalaganjem.

Na nek način nudi najboljše od paradigme tiska in spleta. In to je na kratko tisto, kar pričakujem od naslednjih verzij.

Programerji imajo še kar nekaj dela, da bo Delo doseglo nivo, ki ga na iPadu, iPhonu, Androidu že imajo vsi albanski dnevniki, pa International Herald Tribune tudi. Morda bodo tile, ki programirajo Delo, naredili platformo in bodo štancali programčke še za druge časopise. Predvsem tuje. Samo to je smiselno. Nekateri to že delajo.

Za konec

še nasvet Dnevniku in Večeru. Če vas kaj pekli zavist, da niste na iPadu, porinite svoje PDFe v PressReader, pa vas bomo brali tudi na telefonih in na novih Samsungovih tablicah. Vsaj ne bomo edina država, v kateri imamo urejeno kanalizacijo, nimamo pa časopisov v standardnem bralniku.

Slamnati indeks citiranja

V Sloveniji imamo verjetno najbolj razdelan sistem za točkovanje znanstvenih dosežkov znanstvenikov. ARRS ga je preciziral na več decimalk. Bistvena sestavina tega sistema je točkovanje objav glede na revijo, v kateri so objavljeni, pa glede na to, koliko citatov imajo. Edina posvečena ustanova za merjenje le-tega je ISI, ki prodaja Science Citation Index in ki izračunava faktorje vpliva (Impact Factor) revij. Več ko se objave v neki reviji citirajo, "boljša" je ta revija, več točk dobijo slovenski znanstveniki, ki v njej objavljajo, več denarja davkoplačevalcev imajo na voljo.

vir: http://vadlo.com/Research_Cartoons/

 

Impact Factor je za znanstvene revije nekaj podobnega, kot je Googlov Page Rank za spletne strani. Podobno, kot se spletne strani borijo za Page Rank, se revije borijo za Impact Factor. Legalno in nelegalno. Nelegalni triki za Page Rank so "spoofing" in "spamindexing". Revije pa se poslužujejo trikov, kakšen me je danes čakal v predalu za pošto: 

With the co-publication of the WXYZ Society of ........ Engineers(WXYZ) and Springer since year 2008, and the establishment of the WXYZ Award, the WXYZ Journal of ...... Engineering』 has increased its submission rate, and has grown continuously both in quantity and quality. The journal is now indexed in SCI-E and SCOPUS from January 2008(Vol. 12, No.1).
 
As previously announced, the WXYZ would like to select the awardees of the WXYZ Award for the year 2010. For those who have previously cited our Journal in a SCI(E) Journal, please fill in the sheet attached [SCI(E) Citation] and send it to WXYZ@email by November 26, 2010.

Trije, ki so revijo pridno citirali in ji pomagali do višjega faktorja vpliva, dobijo 75g zlato medaljo. Če bo kdo linkal na ta zapis, medalje ne dobi.