Preden je bil Reporter je bil Mag. No, Mag je v obliki nekakšne priponke Delu izhajal še nekaj časa po tem, ko je bil pravi Mag ukinjen. Delov Mag je odgovor na vprašanje, zakaj ni visokoproračunskih desnih medijev. Ker niso smeli izkoriščati medijske dediščine prejšnjega režima. Delov Mag ni smel biti desen Mag.
Brez založniškega zaledja, da bi lahko postal splošna, malo v desno nagnjena politična revija tipa Spiegel ali Time, je Reporter v desetih letih prehodil podobno pot kot večina slovenske desne sredine. Pot je vodila – če ostanemo pri eni dimenziji - v desno. Zanesljivi bralci so pač tisti, ki jih revija tolaži in jim pritrjuje. Peresa Reporterja so procesirala murgle, komije, udobomafijo in domače izdajalce. Pri tem je bil včasih raztros krogel šibrovke prevelik, in svinec je morda zadel tudi tiste, ki jih ne bi smel. Ti so si zato naredili svoje medije, kjer se take napake ne dogajajo. In tako je skupaj z desnimi mediji v desno drselo tudi desno volilno telo. In se pri tem topilo kot blok ledu na vročem klancu.
Ampak … Mimogrede, tudi revijo Ampak smo na desni sredini nekoč imeli, a je nimamo več. Kar je še en pokazatelj tega, da za globlje premisleke na desni sredini ni kupcev.
Ampak … Reporter je revija, ki ni odvisna od nobenih lobijev. Ki ji gospodarsko omrežje te ali one stranke ne rihta oglasov. Ki je ne financirajo kupci žilnih opornic. Ki je ne financirata ne Soros ne Orban. Ki živi od bralcev in od piscev. Piše stvari, ki so neprijetne, neprijazne, včasih tudi žaljive. Svobodo govora prakticira natanko tako, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice napisalo v neki sodbi: »Svoboda govora ne velja samo za informacije, ki so dobro sprejete, ampak tudi za tiste, ki žalijo, šokirajo in motijo državo ali skupine prebivalcev. To zahtevajo pluralizem, toleranca in širokomiselnost brez katerih ni demokratične družbe«. Reporter to dela. Prispeva, teden za tednom, kolumno za kolumno, k temu, da imamo demokratično družbo.
Zato je dragocen, zato upam, da bo stal in obstal.
Brez založniškega zaledja, da bi lahko postal splošna, malo v desno nagnjena politična revija tipa Spiegel ali Time, je Reporter v desetih letih prehodil podobno pot kot večina slovenske desne sredine. Pot je vodila – če ostanemo pri eni dimenziji - v desno. Zanesljivi bralci so pač tisti, ki jih revija tolaži in jim pritrjuje. Peresa Reporterja so procesirala murgle, komije, udobomafijo in domače izdajalce. Pri tem je bil včasih raztros krogel šibrovke prevelik, in svinec je morda zadel tudi tiste, ki jih ne bi smel. Ti so si zato naredili svoje medije, kjer se take napake ne dogajajo. In tako je skupaj z desnimi mediji v desno drselo tudi desno volilno telo. In se pri tem topilo kot blok ledu na vročem klancu.
Ampak … Mimogrede, tudi revijo Ampak smo na desni sredini nekoč imeli, a je nimamo več. Kar je še en pokazatelj tega, da za globlje premisleke na desni sredini ni kupcev.
Ampak … Reporter je revija, ki ni odvisna od nobenih lobijev. Ki ji gospodarsko omrežje te ali one stranke ne rihta oglasov. Ki je ne financirajo kupci žilnih opornic. Ki je ne financirata ne Soros ne Orban. Ki živi od bralcev in od piscev. Piše stvari, ki so neprijetne, neprijazne, včasih tudi žaljive. Svobodo govora prakticira natanko tako, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice napisalo v neki sodbi: »Svoboda govora ne velja samo za informacije, ki so dobro sprejete, ampak tudi za tiste, ki žalijo, šokirajo in motijo državo ali skupine prebivalcev. To zahtevajo pluralizem, toleranca in širokomiselnost brez katerih ni demokratične družbe«. Reporter to dela. Prispeva, teden za tednom, kolumno za kolumno, k temu, da imamo demokratično družbo.
Zato je dragocen, zato upam, da bo stal in obstal.