V polemiki o lažnih novicah, ki jo z mano odpira Društvo SRP (Sobotna priloga Dela, 28.4.2018) se na eni strani zrcali naravna človeška žeja po resnici, na drugi pa totalitarna usedlina volje po nadzoru družbenega in še posebej medijskega prostora.
Ljudje po naravi iščemo resnico. Želeli bi si, da je tisto, kar nam govorijo drugi, kar preberemo v časopisih ali kar gledamo na televiziji, res. In čudovito bi bilo, če bi lahko zapovedali, da mora biti vse, kar je kje objavljeno, res. Ampak ni. Je samo bolj ali manj resnicoljubno. Bolj ali manj pristransko. Bolj ali manj navijaško. Bolj ali manj prikrojeno. Resnice ne more določiti ministrstvo za resnico, časopis z največjo naklado, Facebook, kontrolor dejstev ali kakšna druga avtoriteta. Bližamo se ji tako, da med seboj prosto tekmujejo različno dobri približki resnici. Resnica prej ali slej zmaga.
Zato je Zahodna civilizacija v svoje temelje vgradila svobodo govora: Američani v 1. amandma k ustavi, Evropska Unija pa je to nazadnje uredila v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, kjer 11. člen piše »Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. Spoštujeta se svoboda in pluralnost medijev.« Ta svoboščina je seveda omejena z drugimi pravicami in svoboščinami. Kar nekaj relevantnih je naštetih v poglavju »Dostojanstvo« iste Listine. Ne boste pa našli sklicevanja na resnico.
V sodbi 5493/72 je ESČP zapisalo, da svoboda izražanja ne velja samo za informacije in ideje, ki so dobro sprejete, ampak tudi za tiste, ki »žalijo, šokirajo ali motijo državo ali katerokoli skupino prebivalcev. To zahtevajo pluralizem, toleranca in širokomiselnost brez katerih ni demokratične družbe«. Ameriško vrhovno sodišče je v sodbi Gertz v. Welch zapisalo, da v zvezi s svobodo govora ne obstajajo lažne ideje; da laži ne popravljajo sodišča ali porote, ampak tekmovanje z drugimi idejami.
Lažne novice so majhna cena, ki jo v svobodnih družbah plačamo za to, da je tekmovanje idej svobodno.
Iz totalitarizma pa se vlečejo vzorci, kjer je svoboda govora omejena. Kjer velja svoboda samo za ideje, ki prispevajo k napredku npr. »naše socialistične skupnosti«, za ideje, ki so »družbeno odgovorne« ali pa, po mnenju tega ali onega »resnične«.
Ljudje po naravi iščemo resnico. Želeli bi si, da je tisto, kar nam govorijo drugi, kar preberemo v časopisih ali kar gledamo na televiziji, res. In čudovito bi bilo, če bi lahko zapovedali, da mora biti vse, kar je kje objavljeno, res. Ampak ni. Je samo bolj ali manj resnicoljubno. Bolj ali manj pristransko. Bolj ali manj navijaško. Bolj ali manj prikrojeno. Resnice ne more določiti ministrstvo za resnico, časopis z največjo naklado, Facebook, kontrolor dejstev ali kakšna druga avtoriteta. Bližamo se ji tako, da med seboj prosto tekmujejo različno dobri približki resnici. Resnica prej ali slej zmaga.
Zato je Zahodna civilizacija v svoje temelje vgradila svobodo govora: Američani v 1. amandma k ustavi, Evropska Unija pa je to nazadnje uredila v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, kjer 11. člen piše »Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. Spoštujeta se svoboda in pluralnost medijev.« Ta svoboščina je seveda omejena z drugimi pravicami in svoboščinami. Kar nekaj relevantnih je naštetih v poglavju »Dostojanstvo« iste Listine. Ne boste pa našli sklicevanja na resnico.
V sodbi 5493/72 je ESČP zapisalo, da svoboda izražanja ne velja samo za informacije in ideje, ki so dobro sprejete, ampak tudi za tiste, ki »žalijo, šokirajo ali motijo državo ali katerokoli skupino prebivalcev. To zahtevajo pluralizem, toleranca in širokomiselnost brez katerih ni demokratične družbe«. Ameriško vrhovno sodišče je v sodbi Gertz v. Welch zapisalo, da v zvezi s svobodo govora ne obstajajo lažne ideje; da laži ne popravljajo sodišča ali porote, ampak tekmovanje z drugimi idejami.
Lažne novice so majhna cena, ki jo v svobodnih družbah plačamo za to, da je tekmovanje idej svobodno.
Iz totalitarizma pa se vlečejo vzorci, kjer je svoboda govora omejena. Kjer velja svoboda samo za ideje, ki prispevajo k napredku npr. »naše socialistične skupnosti«, za ideje, ki so »družbeno odgovorne« ali pa, po mnenju tega ali onega »resnične«.
Iz totalitarizma se vleče nespoštovanje pluralnosti medijev. SRP napiše, da rešitev ni v pluralnih medijih. Evropska listina o človekovih pravicah, diametralno nasprotno, zahteva spoštovanje pluralnosti medijev. Ja, tudi tistih, kot piše SRP, »politično zamejenih strankarskih medijev«, ki »trobijo v svoj rog, ne glede na dejstva«. V svojih priporočilih je naša visoka ekspertna skupina navedla, da je prav pluralen medijski prostor eno najboljših sredstev obrambe pred lažnimi novicami.
Iz nedemokratične preteklosti se SRPu kolca po ureditvi (znana je kot apartheid), da so samo člani ali podporniki ene stranke lahko pripuščeni k članstvu v določenih skupinah. Ne pa iz SDS. Ki da v svojih glasilih objavlja lažne novice. Eno odmevnejših lažnih novic, tisto, o sinu kardinala Rodeta, je objavil časopis Delo na naslovnici. In to še preden so za tako pisanje iznašli ime lažna novica.
SRPu (in kladivu), ne bo šlo v račun, da sem v prijavi v visoko ekspertno skupino jasno napisal, da mislim, da imajo državljani pravico do lažnih novic. In bil izbran. Če to še koga čudi, se lahko zamisli nad razliko, kako sam razume demokratičnost in pluralnost ter kako jo razumejo v Evropi.
Iz nedemokratične preteklosti se SRPu kolca po ureditvi (znana je kot apartheid), da so samo člani ali podporniki ene stranke lahko pripuščeni k članstvu v določenih skupinah. Ne pa iz SDS. Ki da v svojih glasilih objavlja lažne novice. Eno odmevnejših lažnih novic, tisto, o sinu kardinala Rodeta, je objavil časopis Delo na naslovnici. In to še preden so za tako pisanje iznašli ime lažna novica.
SRPu (in kladivu), ne bo šlo v račun, da sem v prijavi v visoko ekspertno skupino jasno napisal, da mislim, da imajo državljani pravico do lažnih novic. In bil izbran. Če to še koga čudi, se lahko zamisli nad razliko, kako sam razume demokratičnost in pluralnost ter kako jo razumejo v Evropi.
Objavljeno v Sobotni prilogi Dela, pp29, 12.5.2018.