Populizem spet straši liberalne demokracije. Politike ne skrbijo revščina, brezposelnost, stagnacija produktivnosti, podnebne spremembe, migracije, Rusija in Kitajska, vsi vijejo roke okrog »naraščajočega populizma«. Še posebej stranke, ki jim populisti prevzemajo volivce, kličejo na »boj proti populizmu«. Proti čemu se borijo, pa pravzaprav ni jasno, so jih pa dogodki v Italiji spet zdramili.
Različne značilnosti populizma
Obstajajo tri značilnosti, ki jih pripisujejo populizmu. Prvič, populizem da ustvarja dva antagonistična tabora, običajno »navadne« ljudi proti elitam. In da populisti so edini, ki zastopajo navadne ljudi proti elitam. Da omenjam elite, je dober način, da spoznate populista tudi pri nas. Sicer pa diferenciacija na »naše« in »vaše« ni posebnost populistov. Levica nas deli na bogate in revne, izkoriščevalce in izkoriščane. Desnica nas deli na tiste, ki delajo, in na tiste, ki jih je treba podpirati. Skrajna desnica nas deli na domačine in priseljence.
Drugič, populizem obravnava težave čustveno in trdi, da obstajajo preproste rešitve. Te rešitve lahko kratkoročno celo delujejo, dolgoročno pa ne. Populizmi nagovarjajo čustva in nagone, kar sem obdelal v kolumni »Šest obrazov populizma«.
Tretjič, če so na oblasti, populisti učinkovitosti dajejo prednosti pred demokratično proceduro. Odklanjajo pluralizem v smislu dopuščanja tekmovanja idej ali v smislu delitve oblasti. Delitev oblasti zavračajo tako v sočasnem smislu – odklanjajo, da bi inštitucije druga drugo nadzirale s sistemom kontrol in ravnovesij. In delajo, kar se da, da delitve oblasti ne bi bilo v časovnem smislu – da bi se različne opcije izmenjevale na oblasti. So antidemokratični v smislu, da bi preprečili svobodne in poštene volitve ter zatirajo svobodne in pluralistične medije.
Po vseh treh značilnostih je težko potegniti ostro črto med populisti in nepopulisti. Politika se nanaša na opredelitev razlik, kratkoročnost razmišljanja je znana slabost politike na splošno, skušnjavo, da bi oblast uporabili za ohranitev oblasti, imajo vsi. V kontekstu boja proti lažnim novicam tudi anti-populisti napadajo pluralistični medijski prostor.
Ostra identifikacija populizma je torej težka in, kot je zapisal Krastev, na koncu »samodeklarirani anti-populisti določajo, kdo je populist in kdo ni«. V upanju, da jim bo prineslo kakšno politično točko. V tem pa se motijo.
Različni pomeni populizma
Kljub svoji nejasni definiciji se izraz zelo uporablja, ker menda učinkovito zasramuje politične nasprotnike.
Če besedo populizem v političnem diskurzu uporabi levičar, v bistvu misli, da gre za blažjo obliko fašizma. Desnica pa da je blažja oblika populizma. Namen je jasen. Predstaviti, da vse kar je levo od levice bolj ali manj diši po fašizmu.
Za desnico so populisti ljudje, ki predlagajo grobe, nerealne in nedemokratične rešitve za probleme, ki jih desnica sicer tudi pripoznava, lotevala bi se jih pa precej drugače.
Za sredinske in nepolitične tehnokrate so populisti predmet zavisti, saj so sposobni navdušiti volivce, česar pa oni ne znajo.
Tradicionalne stranke imajo drugačne težave
Da tradicionalne stranke izgubljajo proti populistom ima svoje povode in vzroke. V komentarjih pretežno beremo o povodih: (1) gospodarska kriza in stagnacija standarda delavskega in srednjega razreda, (2) migracije in druga varnostna vprašanja in, (3) zaradi splošne varnosti in blaginje nobenih kazni za protestno in morda neracionalno glasovanje.
Resnični vzroki za nazadovanje starih strank so drugje. Prvič, teren za nastop populizma je pripravilo splošno vzdušje pri ljudeh, namreč, da je za njihovo usodo kriv nekdo drug – kulaki, kapitalisti, cerkev, migranti, tujci … Knjiga Jordana Petersona »12 pravil za življenje« ima tak uspeh ravno zato, ker z vso silo napade to politiko zamerljivosti, ki jo je leva, v manjši meri pa tudi desna ideologija vcepila ljudem.
Bolj otipljiva verzija istega je, da so ljudje navajeni na državo varuško, da so jim obljubljali vse mogoče pravice in zastonj kosila. Šuntanje 99 % proti 1 % niso imenovali populizem, ampak boj za socialno pravičnost. Obljube, da se obdavčijo bogate elite in zbrani denar razdeli med množice, tudi niso bile imenovane populizem. No, zdaj se je pojavil nekdo, ki šunta boljše. V obljubah »pravičnosti« populisti lahko posekajo socialne demokrate in ni čudno, da so slednji najbolj prizadeti zaradi vzpona populizma. Če bi ljudi o populizmu učili ob prerazdeljevanih socialističnih politikah, bi nam bilo marsikaj prihranjenega.
Drugič, kulturna kriza, globalizacija, uvajanje multikulturnosti in počasno izginevanje tradicij odpira populistom možnosti, da zagovarjajo tisto, kar so nekoč zagovarjali konzervativci – to je, preden so nekateri postali internacionalisti, globalisti in eurofederalisti.
V Sloveniji je populizem kar lepo porazdeljen med levo in desno ter med nove in stare stranke. Seveda dosti več slišimo levega in dosti pogosteje slišimo, da je samo na desni. Ni tako. Zastonj kosil ni. Slabe politike – ne samo populiste – boste spoznali po obljubah, ki bodo predobre, da bi bile res. In katerih izpolnjevanje, obljubljajo, bo plačal nekdo drug.
Tretjič, komunikacijska revolucija, internet in družabni mediji so odpravili tradicionalne varuhe informacijskega prostora. Velika koalicija “odgovornih” novinarjev in “resnih” politikov je skrbela, da populistične ideje niso dobile preveč zaleta. Da je nekdo povedal, da rešitve niso tako enostavne, da obstajajo človekove pravice, ki se jih ne sme kršiti, da je preprečil, da bi komedijanti v medijih razlagali politiko. Teh varuhov – urednikov – ni več.
Četrtič, vodenje političnih strank je postalo čedalje bolj tehnokratsko. Obstaja razlika med razumnostjo elit in instinkti navadnih ljudi. Že Hayek je opozoril na “nestrpen in oster racionalizem”, ki da uperja liberalni svetovni red proti instinktom kot sta religija in patriotizem. Politika starih strank je postala vse bolj apolitična in tehnokratska. Dejanskih razlik med levo in desno je bilo vse manj. Optimalne rešitve je določala stroka, ne politika. Alternativa levici ni desnica, desnice ne levica, ampak obojim nekdo tretji.
Petič, tehnokratski je postal tudi notranji ustroj starih strank: po njihovih hierarhijah niso napredovali ljudje, ki bi navduševali množice, ampak zmagovalci komolčenja v pisarniških bitkah, mojstri mreženja, posestniki dobrih svetovalcev za odnose z javnostjo ipd. Skratka, karizmatične voditelje so tudi znotraj strank začele izpodrivati morda strokovne, ampak blede osebe.
Kako obravnavati populizem
Treba si je priznati, da so populisti zelo uspešni pri odkrivanju, kaj ljudje vidijo kot problem. Najdejo pač boljši stik z ljudmi. Namesto, da stare stranke pogledajo stran, da nekatere probleme razglasijo za politično nekorektne, da druge politike obkladajo s populisti, bi morale, nasprotno, jasno pripoznati, da problemi so. Ampak iskati rešitve, ki so v polju demokratičnega in spoštljivega do človekovih pravic. Čustva so dobrodošla pri pripoznavanju problema, pri sočustvovanju z ljudmi, niso pa dober kažipot za usmerjanje politik. Na ta način lahko desni center razreši protislovje med čustvenim in racionalnim.
Desna sredina mora tudi preprečiti, da se ji obesi, da je samo blažja oblika populistov, ker se ukvarjajo z istimi problemi. To je past, ki so jo nastavili, da bi konzervativci in resnični liberalci opustili svojo politiko in ne bili “kot populisti”. Zavedati se je treba, da ni politično napačnih problemov, obstajajo samo nedemokratične rešitve. Ni identifikacija problemov tisto, kar eno politično silo naredi za populistično, ampak jo to naredijo predlogi rešitev. Rešitve desne sredine morajo biti demokratične, temeljiti na pravni državi in človekovih pravicah.
Tudi ni nič narobe populizem prepoznati v nekaterih levih politikah. Tista levica, ki še kar postavlja revne proti bogatim in neenakost enači z nepravičnostjo, je v svojem bistvu populistična.
Boj proti populizmu?
Boj proti populizmu kot politična parola nima posebnega smisla. Ljudi ne zanima populizem, skrbi jih za delovna mesta, za zdravstveno varstvo, za življenjski standard. Načelo, da “ni svobode za sovražnike svobode”, je napačno. Prepričanje, da bi nadzor družbenih omrežij oslabil populiste, je naivno. V evropskem merilu bi se bilo pametno držati načela subsidiarnosti. Jan-Werner Müller zmotno predlaga, da je “nujno razmišljati o tem, kako nadnacionalne institucije, kot je Evropska unija, vpreči v obrambo liberalne demokracije pred populisti”. To bi samo okrepilo “patriotska” gibanja v državah članicah proti Bruslju. Skratka, “boj proti populizmu” je prazen klic k orožjem proti politični konkurenci. Namesto tega bi morale tradicionalne stranke obravnavati vprašanja, ki jih ljudi zanimajo. S strastnim poslušanjem in sočustvovanjem ter z racionalnim iskanjem rešitev.
V Sloveniji je populizem kar lepo porazdeljen med levo in desno ter med nove in stare stranke. Seveda dosti več slišimo levega in dosti pogosteje slišimo, da je samo na desni. Ni tako. Zastonj kosil ni. Slabe politike – ne samo populiste – boste spoznali po obljubah, ki bodo predobre, da bi bile res. In katerih izpolnjevanje, obljubljajo, bo plačal nekdo drug.
Objavljeno v Časniku 6.3.2018.