V odgovor na povezavo do članka o človeških usodah vaščanov Rovt, mi je nekdo poskušal odgovoriti s statistiko. Zapis me je zaradi svojega neresničnega naslova napotil iskati znanstvene študije, iz katerih prireja podatke. So zanimive, ker dajejo nekaj odgovorov na vprašanje, zakaj smo ravno v Sloveniji imeli toliko t.i. kolaborantov. Ker da bi bili kar tako, po naravi, najmanj domoljuben narod v Evropi, pač ni verjetno.
Zgodovinarji o zgodovini
Naj opozorim, da ne gre za izdelke Nove slovenske zaveze ali Inštituta za narodno spravo, ampak za študije "uradnega" (včasih bi rekli "pravovernega") Inštituta za novejšo zgodovino.
Komentar
V zaključnem poročilu raziskovalnega projekta "Pregled mrliških matičnih knjig za ugotovitev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej" zgodovinarji med drugim ugotavljajo:
Tako so pripadniki Varnostno obveščevalne službe v Ljubljani in njeni okolici ter partizani drugod po Sloveniji v letu 1941 usmrtili vsaj 116 oseb, pri čemer so večino od teh so usmrtile partizanske enote (98). Revolucionarni cilj je bil za komuniste glavna spodbuda, da so se odločili za zgoden in radikalen odpor proti okupatorju, saj so v narodnoosvobodilnem boju prepoznali priložnost za uresničitev lastnih ciljev.
In še:
Usodni prelom in začetek nepretrganih krvavih medsebojnih obračunov predstavlja dogajanje spomladi in poleti 1942 na po partizanih kontroliranem ozemlju na Dolenjskem in Notranjskem. Pripadniki partizanskih enot so v obdobju od marca 1942 do vključno avgusta 1942 povzročili smrt 853 oseb iz Ljubljanske pokrajine, med njimi največ civilistov (717). Ti postopki so marsikje skrajno zaostrili odnose med civilnim prebivalstvom in partizanskimi enotami. Prav družinski člani tedaj pobitih oseb so v veliki meri predstavljali jedro bodočega odprtega protirevolucionarnega nastopa, ki je posledično hkrati neizogibno predstavljal tudi nastop proti odpornikom okupatorju.
Podobne številka navaja tudi študija iste avtorice "Preverjanje seznamov žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej po matičnih knjigah", kjer o času, preden je bila ustanovljena prva vaška straža piše tudi tole:
Spomnimo: prva oborožena protirevolucionarna formacija (vaška straža) je bila ustanovljena 27. julija 1942, torej po tem, ko je revolucionarna stran povzročila smrt blizu tisoč Slovencev.
Koliko med tem Italijanov?
Če bi imeli podatek, koliko žrtev so partizani do poletja 1942 zadali italijanskim okupatorjem, bi lahko kvantitativno ocenili, ali so se ukvarjali predvsem z bojem proti razrednemu sovražniku ali predvsem z bojem proti okupatorju. Če so partizani v tem času na enega ubitega Slovenca povzročili smrt petih, desetih Italijanov, bi bili to upoštevanja vredni vojaški dosežki, tudi če so bile posledice italijanski požigi vasi, streljanja talcev in zapiranje v taborišča. Bojim pa se, da razmerje sploh ni tako - da pride v tem obdobju na enega od partizanov ubitega Slovenca kaka decimalka Italijana.
Omenjene študije analizirajo žrtve tudi po geografski lokaciji. Značilno je, da jih je največ v odročnih krajih, daleč od italijanskih postojank ali prometnic, torej tam, kjer Italijanov, s katerimi naj bi ljudje kolaborirali, sploh ni bilo, kar na trhle temelje postavlja izgovor, da so bili spomladi leta 1942 pobiti civilisti kolaboranti.
Sledili so "krvavi medsebojni obračuni", o katerih vemo skoraj vse.
Koliko med tem Italijanov?
Če bi imeli podatek, koliko žrtev so partizani do poletja 1942 zadali italijanskim okupatorjem, bi lahko kvantitativno ocenili, ali so se ukvarjali predvsem z bojem proti razrednemu sovražniku ali predvsem z bojem proti okupatorju. Če so partizani v tem času na enega ubitega Slovenca povzročili smrt petih, desetih Italijanov, bi bili to upoštevanja vredni vojaški dosežki, tudi če so bile posledice italijanski požigi vasi, streljanja talcev in zapiranje v taborišča. Bojim pa se, da razmerje sploh ni tako - da pride v tem obdobju na enega od partizanov ubitega Slovenca kaka decimalka Italijana.
Omenjene študije analizirajo žrtve tudi po geografski lokaciji. Značilno je, da jih je največ v odročnih krajih, daleč od italijanskih postojank ali prometnic, torej tam, kjer Italijanov, s katerimi naj bi ljudje kolaborirali, sploh ni bilo, kar na trhle temelje postavlja izgovor, da so bili spomladi leta 1942 pobiti civilisti kolaboranti.
Sledili so "krvavi medsebojni obračuni", o katerih vemo skoraj vse.
Komentar
Vse, kar se mi zdi vredno komentirati, sem povedal že lani v Dragi:
Lepo, če imamo pieteten odnos do vseh mrtvih. Ne čudi, da bomo o tem počasi le dosegli konsenz, ker nas k temu nagovarja moralni temelj, ki govori o skrbi in sočutju in je univerzalen. Ampak to ni dovolj. Kar resnično potrebujemo, zaradi prihodnosti, ne zaradi preteklosti, je jasna, nedvoumna, konsenzualna obsodba revolucije. Tako kot smo obsodili kolaboracijo.In naprej:
Bilo je narobe in bilo je dvakrat narobe revolucijo delati med okupacijo.Če se potrudim iskati vzporednice, ne pa razlik (in mislim, da tega truda v Sloveniji manjka), lahko nekaj podobnega preberem tudi v članku Spomenke Hribar pred nekaj tedni v Sobotni prilogi:
... prenehati bi morali z apologijo revolucije. Še vedno skrivajo znotrajistovetnostno razliko med narodnoosvobodilnim značajem odpora in revolucijo. Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej ...... ja, bi bilo veliko lažje. Vsekakor pa bi se lahko racionalno pogovarjali, iztisnili gnoj iz rane in mirno čakali, da se zaceli. Med tem bi se lažje posvetili prihodnosti.