| Ne, to niso podjetniki, kot si jih želimo. |
Politiki tekmujejo, kdo bo zadevo označil za bolj nesprejemljivo. Gospod Mišič namreč res deluje nekonvencionalno, grafično in plastično in je tako primerna tarča za kadrovsko in korupcijsko čistunstvo.
Država se bo zdaj še nekaj tednov ukvarjala s tem, kako iz tega mesta odstraniti. Vrh slovenske politike in vsi mediji se bodo ukvarjali z nekim primerom, ki pa je vendarle produkt "kapitalističnega" sistema, kot smo ga naredili pri nas v zadnjih dvajsetih letih. Narekovaji ne morejo biti dovolj veliki.
Samoupravljanje
Kot rečeno, gospod Mišič je bil imenovan legalno. Tri od petih glasov je dobil od predstavnikov zaposlenih, enega od predstavnikov lokalne skupnosti in enega od predstavnikov kapitala. Štirje od petih predstavnikov kapitala so njegovi izvolitvi nasprotovali. 80% predstavnikov kapitala je bilo proti. So what!
Tudi v nekaterih kapitalističnih državah predstavniki delavcev sedijo v nadzornih odborih družb, je pa kultura tam taka, da jim na misel ne pride, da bi bili jeziček na tehtnici med morda nasprotujočimi se interesi lastnikov.
V kapitalizmu tisti, ki vloži denar, lahko pričakuje, da bo imel na bistvene odločitve vpliv. Recimo, kdo bo tisti, ki bo z denarjem gospodaril. Pri nas pa samoupravljanje živi naprej. Daš lahko denar, o njem pa odločajo drugi. To velja tudi za javni sektor, npr. za šolstvo, kjer si učitelji de-facto sami izberejo, kdo bo njihov ravnatelj. Temu potem rečejo avtonomija in verjetno se velikemu delu bralcev tega bloga to zdi popolnoma normalno ali pa v tem samoupravljanju kolaborirajo. Zato se politika tega ne dotika.
Dogovorna ekonomija
Pri nas se je razpaslo, da se politika ne sme v nič vmešavati, da mora biti vse ali strokovno ali avtonomno, kar pomeni, da dejanske odločitve sprejemajo neki sveti, odbori, komisije. Pravzaprav se niti natanko ne ve, kdo. Ministri so pred javnostjo odgovorni za vse, vpliv imajo pa skoraj na nič.
Kdo ima res vpliv, se natanko ne ve. Voda je preveč kalna. Pač pa sistem, v katerem je vse poavtonomljeno in ostrokovljeno z desetinami pravilnikov omogoča poznavalcem neskončno možnosti za neformalne pritiske, lobiranja, umivanja rok z rokami. Moč je dejansko demokratično porazdeljena, rok, ki jih treba umiti, ni malo, veliko jih je s tem sistemom zadovoljnih.
Dellboy iz nadaljevanke "Samo bedaki in konji" je večino posla s tisto ukradeno ali manjvredno robo naredil v pivnici. V naši kulturi se namesto ob pivu zmenimo na kofetku. Kdor izvaža, deluje na trgu, kdor deluje v Sloveniji je del omrežja dogovorne ekonomije ali pa propade.
Kako bodo zdaj odstavljali Mišiča? Uprava SODa bere časopise, zaznava, da Mišič velikemu delu politike ni všeč, v strahu, da politika ne bi zamenjala njih, bodo sklicali skupščino Luke v katere bodo imenovali nove ljudi, za katere upajo, da bodo proti Mišiču in za kakega drugega mačka, konja ali maherja, ki bo tistim, katerih časopisne izjave so brali, bolj po godu. No, ti bodo še videli, kako se jim bo bolj splačalo. Res transparentno z jasno linijo odgovornosti.
Politika interesnih skupin
Politika seveda sprejema politične odločitve že po definiciji. Tudi kadruje politično. Tudi če se politika odloči, da nekam nastavi strankarsko neprofiliranega strokovnjaka, je to politična odločitev. Je politika pač odločila, da se ji politično splača, da ta in ta sistem dobro deluje, da bo zato nagrajena na naslednjih volitvah. Če politika oceni, da se ji splača nekam nastaviti osebo fleksibilnih moralnih načel, od katere bo imela materialne koristi, nastavi pač takega. Če se ji zdi, da mora pač nekam nastaviti svojega gorečega podpornika, ker bo to signal drugim, da se splača biti goreči podpornik, pač nastavi tako osebo. Na koncu se na volitvah pokaže, ali so bile odločitve politično modre ali ne.
Ali pa se ne. Idealno je, če se na volitvah pojavi nekaj novega in za vse slabo ni kriv nihče. Stavim, da na naslednjih volitvah zaradi gospoda Mišiča nobena stranka ne bo kaznovana. Saj so vendar vsi proti. Vsi bodo samo pridobili z izjavami o nesprejemljivosti. Si lahko politika želi manj zahtevno javnost?
Vse je torej odvisno od tega, kakšne spodbude politiki daje javnost. In javnost vzgajajo tako, da dobičkov podjetja ne nagrajuje. Javnost se da kupiti tako, da je podjetje družbeno odgovorno, beri, da denar podjetja namenja tudi za kupovanje javnosti - recimo s sponzoriranjem športnih in kulturnih prireditev, lokalnih veselic, da si na take in drugačne načine kupuje naklonjenost novinarjev ipd. Da bi kdo v Sloveniji citiral Friedmana, da je največja družbena odgovornost podjetij, da uspešno poslujejo, bi bil povod za škandal.
Politika nima nobenih spodbud, da bi v podjetjih, ki so v državni lasti zasledovala kapitalistično edini smotrni cilj - to je rast vrednosti podjetja in dobiček. Tudi tole, stavim, se večini bralcev niti ne zdi tako pomembno. Nasprotno, uprave podjetij v javni lasti so motivirane za to, da ne sprejemajo (riskantnih) odločitev, saj je vsaka odločitev lahko predmet preiskave, ki jo sprožil nezadovoljnež, ki so ga zaobšle kakšne eksternalije tega podjetja.
Skratka
Ne ukvarjajte se z g. Mišičem, ukvarjajte se s privatizacijo ter sistemom in inštitucijami, ki so ga rodile.