20 let spleta

Sherilyn Fenn kot
Audery Horne

Novembra 1993 je v Slovenijo prišel svetovni splet. V soboto 20.11.1993 sem na takratni Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo postavil prvi spletni strežnik. Nekaj prej je Mark Martinec postavil strežnik na Inštitutu Jožef Stefan.

Prve spletne vsebine sem na strežnik prenesel iz zdaj malo znanega predhodnika svetovnega spleta - strežnika Gopher, ki je tekel od junija 1993. Spisal sem bil tudi nek makro, ki je pretvarjal Microsoft Word v HTML.

Infrastruktura za obe storitvi je bila delovna postaja HP710 z 32MB RAMa in 2x350 MB diska. Na njej je tekel  HP-UX A.09.01. Kupljena je bil iz evropskih oz. Tempus sredstev, ki smo jih očitno pametno porabili. Na internetu je bila znana tudi kot audrey.fagg.uni-lj.si (po osebi iz nadaljevanke Twin Peaks). Vrteli smo NCSA httpd strežnik, brskali pa z brskalnikom NCSA Mosaic. Nekaj mesecev kasneje tudi z "naprednejšim" brskalnikom Cello, ki je imel to veliko prednost, da je znal spletno stran celo(!) natisniti. Leta 1993 je bil celoten slovenski akademski internet odprt v svet s 64kbit/sekundo, kar danes dosega mobilni telefon, kadar ima smolo s slabo GPRS povezavo.

Za revijo Monitor sem takrat o internetu napisal članek in mu dal naslov "Svet je vaše igrišče". Svet je med tem res postal naše igrišče. Vse je odvisno od tega, kako dobri igralci smo na tem igrišču.

Slika 1: Tako je bil videti "home page"na Gopherju. Prilagojen
je bil alfanumeričnim terminalom.

Slika 2: Na Audrey je od 1994 naprej tekel tudi iskalnik za prosto programsko opremo, ki smo jo v tistih časih sicer nalagali iz FTP strežnikov. Tista reč v levem zgornjem kotu je disketa. Nekoč smo jih uporabljali namesto USB ključkov.

Slika 3: Splet smo takoj začeli uporabljati za povezovanje raziskovalcev na našem področju. Leta 1996 smo začeli izdajati znanstveno revijo v odprtem dostopu.

PS. Večino slik iz zaslonov tistega časa imam zakopanih v formatu Powerpoint 4.0 ali 95 in ugotavljam, da jih zadnje verzije tega programa, kljub gigabytom kode, ne znajo več odpirati. Sramota!

Judje, geji in kapitalisti

Socializem nam je vsem nekako všeč. Nekaj privlačnega je v solidarnosti in altruizmu. Zakaj? Evolucijski psihologi trdijo da zato, ker se je znotraj družine ali plemena splačalo obnašati socialistično. In sliši se kar logično. V rodovih in plemenih, kjer so si med seboj pomagali, so do odraslosti spravili več otrok in več tistega genskega materiala je preživelo. Za pleme niti ni bilo niti važno, ali preživijo moji otroki ali nečakovi. Naši davni predniki so v skupnostih, kjer se je to splačalo, živeli stotisoče let, in ti vzorci so postali del naših instinktov.

Usodna privlačnost demokratičnega socializma

K instinktom se vračamo vsakič, ko kriza zamegli razum. Zato se ne smemo čuditi, da se bodo recidivi utopij francoske revolucije, kot je npr. demokratični socializem, še pojavljali in da bodo ljudem instinktivno všeč. Politiki, ki nagovarja instinkte in strahove, ne pa razuma, pravimo populizem. Dobiva glasove ljudi, ne vodi pa nujno k dobrim rešitvam, ker tisto, kar je bilo dobro za rodovne skupnosti v kameni dobi - da je pač poglavar razdelil hrano enako med vse - ni nujno dobro za današnji čas. V katerem mora seveda ostati prostor za sočutje in pomoč bližnjemu in pravica do uživanja sadov lastnega dela.

V kameni dobi se je splačala tudi nestrpnost do tujcev in istospolno usmerjenih.

Tujci so zažirali v našo hrano, pobijali naše ljudi in preživeli so geni tistih, ki so bili do tujcev nestrpni, ki so jih odrivali stran. Populizem z lahkoto nagovarja tovrstna čustva ljudi, ampak civilizirana družba to nestrpnost skozi zakonodajo regulira. Tudi zato, ker tujci prinašajo sveže ideje in denar. Nihče več javno ne trdi, da je nestrpnost dobra, izkoriščajo pa neki drugi populisti dejstvo, da ima nestrpnost do tujcev, tujih investicij, tujih idej, prodaje "našega" tujcem ... podlago v naših instinktih.

Instinktivno smo nestrpni do istospolnih, ker so, spet evolucijsko gledano, jedli, niso pa poskrbeli za potomstvo. In tudi ta instinkt nekateri izkoriščajo še danes.

Naši instinkti torej govorijo proti gejem, tujcem in kapitalizmu. Civilizacija mora temeljiti na razumu, ne na instinktih. Politika mora biti racionalna. Urejati mora odnose med ljudmi, ki se ne poznajo, ki niso v sorodu. Kamenodobni instinkt ne more biti jedro političnega programa. Demokratično-socialistično nasprotovanje kapitalizmu podobno zlorablja instinkte ljudi kot razpihovanje nestrpnosti do tujcev ali do istospolno usmerjenih.

Tri vprašanja za Novi svet

Objavljam mini intervju, ki je bil objavljen v novembrski številki revije Novi svet.

Dr. Žiga Turk je profesor na Fakulteti za gradbeništvo in nekdanji minister, pristojen za izvajanja strategije razvoja Slovenije ter gospodarskih in socialnih reform, v prejšnjem mandatu pa za izobraževanje, znanost kulturo in šport.

Kot nekdanji minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, kako gledate na področja iz današnjega zornega kota?

Pridruževanje kulture velikemu ministrstvu je bil nepotreben povod za izbruh odpora, ki ga ima glasna in vplivna progresivno-leva kultura do česarkoli, kar prihaja iz desne. Ko zdaj gledam nazaj, bi se mi v vladi prileglo, če bi bil imel še kolega za kulturo in še za znanost - za podporo politikam, ki se nanašajo na človeško pamet in ustvarjalnost, bi bili za tisto mizo trije glasovi in ne en sam. Sicer na področje ne gledam dosti drugače. V Sloveniji je preveč razširjeno prepričanje, da je naloga države, da skrbi za javne uslužbence in javne zavode na področju izobraževanja, znanosti, kulture in športa in ne v prvi vrsti za to, da so državljanom na voljo kvalitetne in pretežno brezplačne storitve. Kdor stvari premika v smer, ki v središče postavi uporabnika, naleti na močan odpor organiziranih interesnih skupin javnega sektorja in zgolj na mlačno podporo uporabnikov sistema in davkoplačevalcev. Še vedno mislim, da ta področja potrebujejo več odprtosti, podjetnosti, samostojnosti in odgovornosti.

Kako bi lahko vzpostavili 'normalno' šolstvo?

Na splošno je šolstvo je pred velikimi izzivi, ker rutinska intelektualna in rutinska manualna dela izginjajo. Varnejša so ustvarjalna in interaktivna delovna mesta. Kar je poceni in enostavno poučevati, ni več potrebno. Znanje je povsod, ne samo pri učiteljih. Učimo se vse življenje, ne samo ko smo v šoli. Te probleme ima ves Zahod. Slovenski šolski sistem daje solidno znanje, hkrati pa generira odpor do nekaterih predmetov. Pri družboslovnih predmetih je opazna vrednostna neuravnoteženost učiteljev in snovi. Še vedno se npr. poučuje razredni boj, izkoriščane človeka po človeku, za slovensko osamosvojitev pogosto zmanjka časa ipd. Problem bi lahko odpravili s pozitivno diskriminacijo konzervativno in klasično liberalno usmerjenih profesorjev, ki izobražujejo na fakultetah, ki vzgajajo učitelje; podobno, kot s pozitivno diskriminacijo promoviramo druge manjšine in zapostavljene skupine.

In kako bi kulturo naredili kulturno?

Z uveljavljanjem meril kakovosti in mednarodne primerljivosti. Slovenski kulturni prostor je majhen, preveč je odvisen od proračuna, bližnjice do tega denarja vodijo preko klanovskega povezovanja in političnega prilizovanja. V mednarodno odprtem prostoru bi se to nekako prevetrilo.

Orwellovsko po koncesijah

Slika je simbolična.

Nacionalni preiskovalni urad vodi predkazenski postopek »zaradi suma nepravilnosti pri dodeljevanju koncesij v visokem šolstvu«. Včeraj sem od NPU prejel obrazec, s katerim naj bi jim dovolil vpogled v arhiv moje elektronske pošte, ki jim ga je ministrstvo izročilo na zapečatenem CDju. Po premisleku sem se odločil, da preiskave CDja ne dovolim na način, kot ga predlaga policija. Želi namreč trajen vpogled v mojo celotno korespondenco. Gre za nesorazmeren poseg v ustavno pravico tajnosti komuniciranja; ne samo mojo, ampak tudi od vseh tistih, ki so kadarkoli komunicirali z ministrom.

O koncesijah sem vsebinsko povedal vse, kar je treba povedati, že 12. aprila. Koncesije so bile podeljene skladno s pooblastili. Nobena procedura ni bila kršena. Pač pa imamo o zasebni ponudbi izobraževanja različna politična mnenja.

Nekateri mislimo, da je dobro, da se npr. omogoči študij novinarstva še kje drugje, ne samo na FDV. Na FDV sta (bila) profesorja predsednika dveh levih strank. Iz FDV je v zadnji dve levi vladi prišlo pol ducata ministrov. Iz FDV prihajata moj predhodnik in moj naslednik na Ministrstvu za znanost, šolstvo in šport.

Drugi mislijo, da bi kazalo za ohranitev monopola uporabiti vsa sredstva. Ne zdi se jim konflikt interesov, da minister dr. Pikalo skrbi za ohranjanje monopola fakultete, na kateri je še vedno zaposlen in da je dosegel, da so koncesije odvzete. Ko pa bi kdo slovenskim študentom omogočil alternativo, pa ga je moral naznaniti represivnemu aparatu. Če drugega ne zato, da ne bi še kdaj v prihodnosti komu kaj podobnega prišlo na misel.

Se pač ne strinjamo. Samo za nedemokratične režime pa je značilno, da je ne-strinjati-se kaznivo; da se politične odločitve skušajo procesirati kot kazniva dejanja in da se represivni aparat države zlorablja za politično obračunavanje z nekdanjimi političnimi nasprotniki.

Izgovor?

Ne morem se znebiti vtisa, da je preiskava tudi izgovor, da se pride do bianco dovoljena za dostop do arhiva komunikacij in s tem za kršenje 37. člena ustave, ki jamči tajnost komuniciranja. Prepričan sem namreč, da kršenje tajnosti komuniciranja vseh, ki so kdaj komunicirali z ministrom ni »nujna za uvedbo in potek kazenskega postopka ali za varnost države« (kot izjemo določa ustava).

Prvič, dokumenti v zvezi z dodeljevanjem koncesij so javno dostopni oz. so v arhivih ministrstva in vlade. Morali bi zadostovati za presojo ali je pri tem šlo za kakšne »nepravilnosti«. Pooblastila so znana. Zakoni objavljeni. Odločitve ministra in vlade so tudi javne. Iz primerjave enega in drugega je mogoče ugotoviti utemeljenost suma. V emailih npr. ne bodo našli definicije, kaj so tekoči posli in kaj niso.

In drugič, če NPU meni, da je res potreben vpogled v mojo korespondenco, se temu ne izogibam. Predlagam pa, da se ga izvede tako, da skupaj odpremo dotični CD, skupaj pregledamo celotno vsebino, izpišemo tista sporočila, ki bi lahko imela kakšno zvezo s tem primerom, potem pa CD uničimo, da ne ostane možnost kopiranja ostalih sporočil ali trajnega vpogleda v vso ostalo komunikacijo.

Tajnost komuniciranja drugih ljudi

Organom pregona torej nisem pripravljen dati dovoljenja, da si naredijo in si shranijo kopijo celotne korespondence, ki jo je minister imel. V tej korespondenci so namreč tudi pisma ljudi, ki so ministru pisali v zaupanju, morda o problemih z nadrejenimi, o težavah pri delu, o svojem političnem prepričanju. Tam so tudi tegobe ljudi, ki so se obrnili na ministra po pomoč in zato pri revanšistični(*) novi oblasti lahko dobijo črno piko. Zakaj naj bi kdorkoli imel možnost, da to prebira?

Kompletne digitalne sledi enega leta ministrovanja nisem pripravljen dati policiji, ker ne vem, kaj vse se s tem lahko zgodi. Digitalnim kopijam ni mogoče slediti. Objave policijskih prisluhov v dnevnem časopisju napeljujejo na strah, da so podatki iz preiskav z lahkoto zlorabljeni.

Tukaj je potrebno narediti jasno, debelo, rdečo črto. Preiskava ene morebitne »nepravilnosti«, ki je plod politično motivirane gonje proti zasebnemu šolstvu, je eno, vdor v zasebnost desetin ljudi pa nekaj drugega. Ko so ljudem preiskovali papirno dokumentacijo, jim niso odnesli celotne korespondence, ampak le tisto vezano na predmet preiskave.

Še enkrat poudarjam, da gre za zasebnost komuniciranja ljudi, ki so pisali ministru in niso predmet nobene preiskave. Zgolj z »napačno« osebo so komunicirali. Policija seveda lahko moj predlog zavrne in gre po dovoljenje za neomejen vdor v celotni poštni arhiv na sodišče. Pričakujem, da bo tako vsesplošno zahtevo po kršenju zasebnosti sodišče zavrnilo, saj nimam nobenih zadržkov dovoliti vpogled v tisti del dokumentacije, ki ima morda s primerom kakšno zvezo. Kršenje tajnosti pisem, če uporabim jezik iz ustave, ni nujno.

Pozivam varuhinjo človekovih pravic in informacijsko pooblaščenko, da se opredelita do kršitve zasebnosti in tajnosti pisem, ki se je razpaslo v naši pravni praksi in ki grozi vsem poljubno neutemeljeno ovadenim in vsem njihovim stikom.

Sum in slab priokus

Zdaj, ko vidim, da je moja komunikacija res lepo zbrana na zapečatenem CDju, pa naj podam še ovadbo za sum kaznivega dejanja poseganja v tajnost komuniciranja. Že spomladi, kmalu po predaji poslov, so mi namreč z različnih strani prišli na uho namigi, naj bi si novo politično vodstvo ministrstva zaželelo vpogled v mojo elektronsko pošto in ga tudi dobilo. Morda so si ogledali prav ta CD oz. njegovo kopijo. Morda na USB ključku.

Pričakujem, da bodo policija, informacijska pooblaščenka in drugi preverili, kako je bilo z varovanjem komunikacijske zasebnosti ministra in drugih iz odhajajoče ekipe ter kakšne so bile možnosti za izdelavo kopij moje korespondence, za dostop do katere zdaj policija vljudno sprašuje in ji tudi kooperativno odgovarjam.

(*) Utemeljitev: ko sem prevzel resor, nihče od stare garniture direktorjev direktoratov ni izgubil službe, ena tretjina iz prejšnje postave jih je ostala na svojih mestih. Ministra Pikalo in Grilc pa sta zamenjala vse razen enega. Skoraj polovico sta jih pognala na cesto.

Nexus 7 2013: Vrhunska in ljudska tablica

Pred slabim letom sem iz iPada presedlal na Nexus 7 in ni mi bilo žal. 7 palcev je za tablico prava velikost. Gre v žep, dovolj je lahek, da se ga da dolgo držati v rokah. Kot knjigo.

iPad mini? Ne gre v žep. V žensko (ali "moško") torbico pač. iPad maxi? Namesto 9 ali 10 palčne tablice je pametneje vzeti v naročje ali na sestanek notesnik. Na njem je mogoče delati, torej napisati članek, oblikovati prosojnice, napisati daljši odgovor na mail. Resno mislim: če se pred televizor usedete z notesnikom, boste morda celo kaj naredili. S tablico boste "naredili" tvit ali dva. Ja, pa všečkali (všečkali!) boste obilno na fejsbuku. Gre z enim prstom. Glede napetost v državi tudi s srednjim.

iPad mini in Nexus 7. Vir: pcAdvisor

Nexus 7 2013

Letos pozno poleti je prišla na trg izboljšana različica. Googlov marketing ji ni dal novega imena. Očitno so se odločili, da bo tako kot pri avtomobilih. Corvette je corvette, pa če je 1963 ali pa 1997. 

Novi Nexus je tanjši, ožji (še lažje gre v žep suknjiča), malenkost daljši in 50 g lažji (pod 300g). Kot se za Moorov zakon spodobi, so podvojili RAM. Procesor je hitrejši cca. 50%, dostop do pomnilnika za 100% (merjeno s programčkom Benchmark & Tuning Free). Kaže, da bo baterija zdržala nekaj dlje kot pri starem modelu.

Dosti boljši je zaslon - iz cca. 216 ppi je prišel na 323ppi. Na sedmih palcih ima toliko pixlov, toliko podrobnosti, kot vaš HD televizor. Ali pa 23 palčni računalniški monitor. Ppi so pixli oz. točke na palec. 300 so jih imeli prvi črno-beli laserski tiskalniki. Za moje oči je imel že stari Nexus tudi za dolgotrajno branje dovolj gladke črke (česar za iPad 1 pač ne morem trditi). Ampak na N7 2013 je zaslon fenomenalen. Preden naredijo še boljši zaslon moram k zdravniku po boljše oči.

vir: Redmondpie.

iPad mini je kritičnih (za suknjiče) 2 cm širši in nekritičnih 0,127 cm tanjši. Tudi težji je. Ima praktično enako gostoto pixlov na zaslonu. Cena je skoraj dvojna.

V roko mi novi Nexus ne sede še tako domače kot stari. Tanjši je, robovi so ostrejši. Hrbet ima slabši oprijem. Je pa dovolj ozek, da se ga da držati kot telefon, med palcem in ostalimi prsti. Morda pa se moram samo navaditi.

Oblikovanje je kar se da racionalno. Črna plastika, Gorilla Glass 3. Brez ambici za Red Dot. Inženirsko in prav nič za hohštaplerje.

Migracija

Ker sem ob prvih vtisih hvalil, namreč, da takoj vse dela, da ni nobene potrebe po iTunes ali čem podobnem, se pri prehodu iz ene na drugo androidno tablico izkaže kot ne tako zelo odlično. Ja, vse iz googlovega ekosistema je bilo v prvi minuti prenešeno, celo wifi gesla za lokale, ki jih nova tablica še nikoli ni obiskala. V nasprotju s pričakovanjem in reklamo, da Android vse nastavitve vseh programčkov spravlja v oblak, jih ne.

Na roke je bilo treba namestiti vse programčke na novo. Ni jih bilo treba ponovno kupiti, pač pa jih je bilo potrebno ponovno nastaviti. Se spomniti gesla ... Kaplja čez rob je bil Falcon Pro, ki mu je zaradi fašistične politike Twitterja zmanjkalo pravic za registracijo novih uporabnikov. Twitter hoče namreč uporabnike prisiliti, da uporabljajo njegov programček, ki pa ni nič prida. Če se ne bi znašel, Falcona na novem Nexusu sploh ne bi mogel uporabljati.

Kot se za vsak odprt sistem spodobi, rešitve za te probleme so. Kot se za demokratično odprt sistem spodobi, je rešitev celo več, in ne en sam iTunes. Je pa za te rešitve potrebno vzeti v roke težje kladivo in tablico neoliberalno odkleniti oz. si omogočiti "root" dostop. Root je ime uporabnika, ki mu je na sistemu unix dovoljeno čisto vse. Ime menda pride od tega, da je smel spreminjati korenski, torej root imenik datotek.

Koreninjenje

Lepa slovenska beseda za rootanje bi lahko bila koreninjenje. Na Androidih v zvezi s koreninjenjem ni take histerije kot pri Applu, kjer poteka stalno nadmudrivanje med hekerji, ki skušajo iOS odkleniti in Applom, ki maši varnostne luknje, skozi katere se to dela. Odklepanje na iOS omogoča dvoje: nalaganje programov mimo AppStora in zaganjanje programov z "root" pravicami. Na Androidu je prvo omogočeno "serijsko", motiv za koreninjenje je zaganjanje programov z večjimi pravicami ter nalaganje alternativnih ali "mutiranih" operacijskih sistemov.

In če naj bi en program prebral nastavitve drugega programa, npr. da bi naredil varnostno kopijo ali pa če naj bi program A spreminjal nastavitve programa B, npr. da bi restavriral varnostno kopijo, potrebuje večje pravice od povprečnega programčka, ki seveda ne sme šariti po podatkih drugih programčkov, ampak samo po svojih. Sicer bi se Android sesipal tako, kot se srednje z virusi okužen Windows sistem.

Domišljam si, da se na računalnike pa še kaj spoznam, ampak očitno nisem več rosno mlad. Navodila, kako se vkoreniniš v Android sistem so sicer manj adrenalinska od tistih za "lomljenje aresta" na iOS. Tam je cela znanost s podpisanimi SSH blobi, verzijami, potrebna je prstna spretnost - tišči ta gumb 5 sekund, potem tega in tega skupaj 12 sekund ... - in seveda gre nekaj živcev, ko na koncu ne veš, ali bo iz iPhona nastala opeka ali bo po lomljenju aresta še delal.

Tipična navodila za vkoreninjanje Androida terjajo kup raznih downloadov, za vsak korak svoj software za PC, pa svoj za Android ... komplicirano. In še razpaslo se je, da silno radi navodila objavljajo na YouTube. Zakaj že? Saj ne kuhamo chili con carne.

Kingo, Helium, Airdroid ...

Nexusa sem vkoreninil z orodjem "Kingo Android Root". Ne uvršča se prav na vrh rezultatov iskalnikov, dela pa odlično. In kar je bistveno, za razliko od drugih metod, ne zbriše celotne tablice oz. telefona. Nasprotno, Nexus je nedotaknjen, samo do pravic uporabnika "root" se pride. Seveda ne prevzemam nobene odgovornosti, če boste sledili temu blogu in si na svoji napravi kaj pokvarili.

Backupe posameznih programčkov sem potem naredil s Helium Backup. Dal na Dropbox, vzel z Dropboxa ... Vem, po internetih piše, da je zlati standard za backup "Titanium", ampak tisto se mi je zdela ena taka androidovska podrtija od grdega softwarea, za katero je Steve Jobs imel pridevnik - "crappy".

Povežeš s kablom in klikneš na gumb "root". Slika ni moja.

Root pravice izkoriščam še s "StickMount". Ja, USB disk ali bralnik SD kartic lahko "montiram" na Nexusa in ta vidi, vse kar je tam gor, recimo fotke, filme, dokumente ... Ali pa iz Nexusa nekomu nekaj zapišem na ključek. Poskusite to z iOSom!

Tretji "root" programček je "Wifi Key Recovery". Izpiše gesla WiFijev, ki se jih tablica spomni, jaz sem jih pa pozabil, jih pa moram vtipkati v kako drugo napravo. Če bom kdaj imel več kot eno Android napravo, si bom namestil še AppSync, ki sinhronizira nastavitve in podatke med programčki. Namestiti moram še AdBlock.

Na tem mestu naj pohvalim še AirDroid za prenašanje podatkov med PCjem in tablico ter System Monitor. Ta da vedeti, da 1% baterije porabi v 6 minutah oz. da baterija zdrži dobrih deset ur. Kuri pa Android več od iOSa v "mirovanju".  

Odprto, ampak ...

   

Če je hardversko Nexus 7 prepričljivo boljši od iPad minija, glede softvera stvari niso tako enoznačne. Opisal sem jih že lani. Android ostaja nekaj grše narisan kot iOS. V bistvu najbolj moti, da ikone niso vse enake oblike in velikosti, pa da je v PlayStore dovoljeno prodajati še tako odurno oblikovane programčke. Po drugi strani ima vidžite, torej namesto ikone za mail lahko v zaganjalnik izpiše najnovejših 5 mailov; ali pa del koledarja, zadnje tvite, trenutno vreme ... Tega iOS menda še ni vzel.

Zares dobra ideja je tudi tipka "nazaj". Če bi jo imel iPad, bi mami marsikdaj laže pomagal. Po drugi strani, spet, se ne spomnim, da bi kak vrhunski programček bila najprej narejen za Android, da bi Android premikal meje. Denarja imajo uporabniki iOS več, zato je razvoj tam. Obstaja pa za Android vse.

Ker me je najbolj motilo, da na Androidu informacije ne drsijo tako mehko, kot na iOS, se je zelo zelo izboljšalo. Bi bilo pa lahko še boljše. In, da uravnotežim, na res cool način Nexus ugaša zaslon. Kot dobri stari CRT. Skratka, sem in tja se kakemu inženirju utrne dobra ideja, manjka pa jim tečnež in tiran tipa Jobs, ki bi naredil red.

Sklepno

Tablice postajajo blago. Commodity. Vgrajujejo jih celo v avtomobile in fotoaparate. Take, z nekaj slabšimi karakteristikami se prodajajo celo za manj kot 100 dolarjev.

Nexus 7 je najboljša 7 palčna tablica na trgu. Njena cena v neoliberlanih državah je še 40% nižja kot v državah, kjer so kupci računalniške opreme bolj socialno odgovorni. Nexus 7 je celo najdražja 7 palčna tablica z Androidom.

Nič ne kaže, da bi šel pri tablicah nazaj na iOS. Nisem pa še prepričan, da bi štiri leta star iPhone zamenjal za Androida. Preveč ključna reč je telefon, uporabljamo jo, ko delamo še kup drugih zadev, in delovati mora perfektno.

In kaj mislite vi?