Da smo razcepljeni, me je udarilo, ko sem spremljal odzive na twitterju na članek o čakanju na rezultate arbitražnega sporazuma v Dnevniku. Takole začne:
Če Bog je in če ljubi Slovenijo, potem bodo šli tisti, ki so proti, gor, je ob kakšnih pol osmih zvečer v štabu SDS delne neuradne rezultate referenduma komentirala Milica Šturm, žena nekdanjega ustavnega sodnika. Dr. Lovro Šturm je k temu dodal, da bo po njegovem poznavanju volilne aritmetike odstotek tistih, ki so bili proti, nezadržno šel proti 50 odstotkom.
Pustimo ob strani, da pri Gajotu ni bilo nič tako kot v Getsemanskem vrtu in da tak uvod v poročilo o tem, kako je SDS čakal na rezultate referenduma utrjuje stereotip o slovenskem konzervativcu. Ampak to v Sloveniji ni nič posebnega. Tistega ne bi bral in tega ne bi pisal, če ne bi bilo tega tvita:
"Če Bog je in če ljubi Slovenijo,potem bodo šli tisti, ki so proti,gor", Milica Šturm. ostali pa se bomo cvrli v peklu.
Da smo razcepljeni v glavah, da razmišljamo čisto drugače, mi je postalo jasno, ko sem šele čez nekaj ur razumel, kaj je avtorica pravzaprav hotela povedati. Članek je prebrala, kot da je bilo napisano, naj bi nasprotniki arbitražnega sporazuma šli v nebesa, zagovorniki pa, simetrično, v pekel. Brez nebes in pekla, boga in hudiča, konzervativci pač ne znamo ničesar povedati. Nasprotnike AS bi strpali v pekel, pa Grimsa bi jim dali za čuvaja. Pravzaprav, ker so zagovorniki podporniki koalicije, jih niti ne bi bilo treba paziti, saj bi sami sebe tunkali, tako, kot v vseh aferah zadnje leto in pol.
Jaz nisem razumel nje, ona ne avtorja. Kako naj potem drug drugega razumemo? Kako naj razumemo, zakaj je bil nekdo proti AS in drugi za, če imamo še s preprostimi zadevami težave? Kako naj si priznamo dober namen, če si umislimo, da nas druga stran pošilja v pekel. Daleč smo prišli. In o tem, da so upanje za Slovenijo tiste tri petine, ki jih zadeva ne zanima, se verjetno tudi ne bi strinjali. Morda pa bi bila o tem dobra debata.
V tem smo razcepljeni in politiki ta razcepljenost verjetno celo paše. Zagotavlja trdo jedro volivcev. Zato jo preko svojih medijev vzdržujejo, saj vedo, da bralec Mladine praviloma ne bo odprl Demokracije ali Reporterja. Bralec slednjih pa seveda bo, ne more pomagati, odprl Delo, Dnevnik ali Večer.
Internet je zato po svoje fajn. Vsaj meni verjetno nihče ne bo pripisal, da ko rečem, da "fajla ne morem spraviti gor", ne mislim na božje kraljestvo ampak na USB ključek. Ampak veste, tudi ko Milica Šturm reče, "prekleta vlada, spet je šel gor bencin", ne misli, da ga bo v svoj Prius točil Sveti Peter.