V filozofski maniri pozitivizma je to težko razumeti, precej lažje pa gre s pozicij hermenevtike in konstruktivizma. Ta pogled uči, da je "resničnost" stvar interpretacije, spomin pa subjektivna (re)konstrukcija in ne objektivni posnetek preteklih dogodkov. Nogomet je za tako razumevanje sveta kot nalašč.
Nogomet je ozkopasovni šport. Veliko večino rezultatov se da zapisati z dvemi ali tremi biti. Toliko bitov potrebujemo, da zapišemo tri oz. sedem golov. Ekipa pridela, rezultatsko gledano, do dva bita na uro. Pri hokeju se zgodijo 4 biti na uro, pri košarki 10 bitov na uro. Povedano drugače, ena ura vseh mogočih dogodkov na igrišču se pri nogometu zabeleži v dva bita, pri košarki pa v deset.
10 bitov je 256-krat več informacij kot 2. Več objektivnih informacij pomeni manj možnosti za interpretacijo, konstrukcijo, špekuliranje in fantaziranje. Če v košarki ekipa izgubi 81:102, ne bo naslednji dan ob kavi nobene debate ... joj, kaj pa če bi ta in ta takrat in takrat dal koš. Tu vmes je sedem trojk, ki se jih ne da kar tako nasuti v koš. Sedmih dogodkov, ki bi lahko obrnili rezultat, si zlepa ne moremo zamisliti.
Nogometnih 1:0 pa bi bilo prav lahko 1:1. 2:2 bi bilo lahko 2:1 ... če bi ta in ta, takrat in takrat, dosegel to in to. Število dogodkov, ki bi morda lahko spremenili rezultat, bistveno presega število golov, ki so zares oblikovali rezultat. In vsak od teh dogodkov je kontroverzen. Je bil offside ali ne? Je bila enajstmetrovka?
Zato imamo nogomet radi. Fantazija se lahko še dneve po tekmi enakopravno bori z resničnostjo.Več megabitov bitov na sekundo, več megapixlov, ni vedno fajn.