Laggards!

Danes tri novice in ena zgodba.

Pahorjeva ekonomska rekomunizacija

Predsednik vlade Borut Pahor je danes v vili Podrožnik predstavil vizijo za novo strategijo razvoja Slovenije. Za površjem plemenitih idej in visokih misli gre za regresijo v utopije, ki so bile na simbolni ravni rehabilitirane z odlikovanjem Ertlu. Vizija prinaša razmišljanje o že videnem - nacionalizacijo, državno lastništvo, krepitev javnega sektorja, samoupravljanje, nekakšno neuvrščenost ... Če bi kaj od napisanega še bilo morda koristno slišati v kaki fundamentalistični neoliberalni državi, pa Slovenijo premika v natanko napačno smer.

Nekateri se izgovarjajo, da je provokacija, ampak poznamo ljudi in politike, ki bodo tako vizijo vzeli resno. Prvine že videvamo v dnevni politiki - npr. v ignoranci do padanja BDPja, zadolževanju države, novih davkih, reformi zdravstva, zaposlovanju v javni upravi, minimalni plači ... Po drugi strani pa se sprašujem, kako gresta skupaj neoludizem iz vizije in gradnja TEŠ 6. V celem pa bo smer razmišljanja iz vizije Slovenijo naredila skrajno neprijazno za podjetnike. In ...

Reakcija Golobičevih hi-tech podjetij
 
... kot bi nekateri vedeli, kam pes taco moli:

Iz dobro obveščenih virov smo izvedeli, da Ultra Miloša Urbanije odhaja iz Zagorja in, kot kaže, tudi iz države. Vse poslovne operacije, ki jih je imela v Sloveniji, vse svoje nepremičnine v Zagorju in vsa osnovna sredstva je namreč brezplačno prenesla na novo družbo ...

Žalostno je, da je dober prijatelj visokotehnološkega podjetja, ki odhaja, prav minister za znanost in tehnologijo. Uradno odhajajo menda zaradi šikan, ki jih podjetje doživlja, ampak če bi verjeli v poslovno okolje, bi menda ostali.

Laggards

Dave Winer, izumitelj RSSja in real-time weba pa je, tudi danes, kot za nalašč, na twitter napisal:

Observation: Laggards in tech will always tell you it's Year Zero. "Let's start over! You'll see! It'll be fun!"

Ne vem, zakaj bi ta izrek omejevali samo na tehnologijo.

Inteligenca v informacijski dobi

Objavljam povzetek predavanja, ki sem ga imel 11.11.2009 na okrogli mizi "Avtonomna in ideološka inteligenca", ki jo je organiziral Inštitut dr. Jožeta Pučnika in ki je bil objavljen v Dnevnikovem objektivu 12.12.2009.

Še nikoli ni imelo toliko ljudi dostopa do toliko informacij in možnosti sodelovanja s tako širokim krogov sodelavcev. Še nikoli ni bil krog ljudi, ki se ukvarja »z zapletenim umskim in ustvarjalnim delom« tako širok. Včasih bi mu rekli inteligenca, danes mu pravimo ustvarjalni razred. Od tega, kkao kvaliteten, številčen in vpliven je, bo odvisna prihodnost družbe in gospodarstva. Da bi bili člani ustvarjalnega razreda vplivni, mora biti družba svobodna, odprta, meritokratska in tolerantna. Naša to še ni. V veliki meri zaradi dejavne ideološke inteligence, ki smo jo podedovali in ki se poskuša obnavljati.

Beseda inteligenca je poljskega izvora, a se uveljavi šele v sovjetski Rusiji, da bi z njo označili sloj ljudi »ki se ukvarja z zapletenim umskim in ustvarjalnim delom in je nekakšen vmesni sloj med proletariatom in buržoazijo«. Ta sloj ljudi bi bil na začetku lahko nasprotnik revolucije, zato jo najprej očistijo, da ostane samo še »poštena inteligenca«. Inteligenca v diktaturah dobi nalogo, da izdela, razvija, razlaga in promovira ideologijo, ki diktaturo osmisli in utemelji, zakaj nekdo vlada, nekdo drug pa je vladan. In tako postane »ideološka inteligenca«. Vsak velik ideološki sistem tako inteligenco potrebuje, sistem samoupravnega socializma jo je tudi imel. Skupaj z njenimi cerkvami, šolami, biblijo, obredi, duhovniki in papežem. In ob padcu režima ni kar izpuhtela.

Vprašanje pa je, kaj je alternativa ideološki inteligenci v demokratičnih sistemih, v katerih se svobodno borita dve ali več idej za vpliv na družbo. Ima vsak pol političnega prostora svojo inteligenco? Si v tranzicijskih družbah stojita nasproti »inteligenca kontinuitete« in »demokratična inteligenca«, »ideološka« ali »avtonomna« inteligenca? In kakšen je vpliv silne informatizacije družbe in novih komunikacijskih tehnologij? Ali le te spodbujajo združevanje v nekaj konkurenčnih »inteligenc« ali pa krepijo razumnika posameznika?

Na Zahodu, predvsem v anglosaškem svetu, termin »inteligenca« ne obstaja oz. obstaja samo v priredbi ruske besede »intelligentsia«. Angleška beseda »intelligence« pomeni čisto nekaj drugega, skupinske oznake za razumnike ne uporabljajo, »intelectualls«je množinska oblike besede »intelectual«, ki kaže na množico posameznikov. Razsvetljeni individualistični, liberalni anglosaški svet ni prišel na idejo, da bi razumnike, intelektualce, obravnaval kot kompaktno skupino, v edninski obliki. Intelektualec kot razmišljujoč človek zavrača, da bi bil član istomišljeniške skupine, saj je samostojen in avtonomen kot individuum. Nekateri razumniki se sicer uvrščajo bližje tej ali oni politični opciji, praviloma pa ostajajo neodvisni in daleč od tega, da bi bili del kompaktne inteligence.

Namesto inteligence ustvarjalni razred

Danes, ko je moderno govoriti o družbi znanja in kreativni ekonomiji, bi sloju ljudi (iz definicije inteligence), ki se ukvarja »z umskim in ustvarjalnim delom«, rekli »ustvarjalni razred«. Pojem »creative class« je utemeljil progresivni ameriški urbanist Richard Florida. Njegov najbolj znan citat je parafraza Adama Smitha, in sicer, »da bo bogastvo narodov odvisno od tega, ali bodo znalo vzgojiti, pretegniti in obdržati talente«. Talente in druge pripadnike kreativnega razreda pritegnejo, tako Florida:

(1) tehnologija – torej intelektualcem prijazna infrastruktura, kamor ne sodi samo hiter internet, ampak tudi kakovost bivanja, kulturna ponudba, knjižnice, športni objekti, muzeji … Opozarja na t.i. Bilbao efekt, kjer mesta z nekaj impozantnimi javnimi zgradbami pritegnejo ustvarjalno populacijo. To niso nogometni štadioni in avtoceste, ampak npr. Narodna in univerzitetna knjižnica in širokopasovni internet.

(2) Talente pritegne toleranca. Florida je dvignil veliko prahu, ko je iskal korelacijo med homoseksualno populacijo in visokotehnološkimi industrijami. Vsekakor pa se ustvarjalni ljudje izogibajo okolij, kjer je veliko komandiranja in kjer so zapostavljeni zaradi barve kože, spola ipd. Tukaj nam toleranco do Romov, spolno drugačnih ipd. prodajajo tisti, ki so zelo netolerantni npr. do križa v učilnici, ki jo župnišče daje na razpolago šoli. Toleranca je tudi toleranca do katoličanov, do ljudi iz nasprotnega političnega tabora; toleranca je tudi odprtost za konkurenco med in znotraj organizacij, kjer delujejo najbolj izobraženi.

(3) Tretji magnet, verjetno najbolj pomemben, pa so drugi talenti. Pametni ljudje so radi v družbi ljudi, ki so pametnejši od njih. Pri nas mečejo polena pod noge ustanavljanjem novih visokošolskih centrov v »provinci«, ki bi poskrbeli tudi za intelektualni regionalni razvoj.

Libertarni aneks

Kot progresivni mislec pa Florida zapostavi pomen vplivnosti oz. moči, ki jo ima talent v družbi, ter ekonomske in intelektualne svobode, ki jo talent potrebuje, da realizira svoje sposobnosti. Družbi, njenemu gospodarstvu nič ne pomaga, če ima izobražene, ustvarjalne in inovativne ljudi, če od njihovega znanja nihče nima nič, če ga ne smejo, morejo ali niso motivirani, da bi ga uporabili ali prelili v dobiček in delovna mesta. In pri tem ne gre samo za vrhunske intelektualce. Če sistem ni meritokratski, najboljši ne pridejo najvišje. Če ustvarjalni prostor ni odprt, če ga je neka inteligenca zasedla, drugi najboljši ostajajo zunaj.

Ustvarjalni razred je danes številčnejši kot kdajkoli. Vsi so pismeni, univerzo obiskuje večina populacije. Več ljudi kot kdajkoli ustvarja. Pišejo, snamejo filme, fotografirajo. Poglejmo razcvet YouTube, blogov. Nikoli imelo toliko ljudi dostopa do tako velike knjižnice, do tolikih informacij in znanja, nikoli ni bilo tako enostavno stopiti v kontakt z drugimi pametnimi ljudmi.

Vedno manjši procent izobraženih dela za državo, za vlado. Spomnimo se zgodovine, pred nekaj sto leti so skoraj vsi pismeni delali ali za kralja ali za cerkev. Inženirji so bili tako zelo vojaški poklic, da se je beseda »civil engineer« (angleška beseda za gradbenega inženirja) pojavila, da bi označila civilista, ki oblikuje grajeno okolje.

Še nikoli v zgodovini ni tako majhen procent od vseh pametnih v neki državi delal za vlado in še nikoli ni vlada urejalo toliko podrobnosti v družbi. To je absurdno in v tem je osnovni problem razumnikov, ustvarjalnega razreda in nasploh vseh ljudi.

Podedovana inteligenca je ovira

Inteligenco kot koncept bo povozil čas. Ostaja ustvarjalni razred, razred posameznikov, od katerih inovativnosti in ustvarjalnosti je odvisna prihodnost držav in narodov. Ta razred je vedno številčnejši, vedno širši in mora imeti vedno več vpliva.

Pamet je precej enakomerno porazdeljena po svetu, Slovencev pa ni veliko, zato je bistveno, da ustvarimo odprt, svoboden, meritokratski sistem, ki daje vsem enake možnosti, tako šolanja, kot kasnejšega napredovanja. Sistem, v katerem je dosti več odprtosti in mobilnosti, ki daje več priložnosti. Kljub vsej retoriki o sociali in enakosti je slovenska družba ena najmanj socialno mobilnih v Evropi. Neprijazne razmere za podjetnike ter prevladovanje političnih meril in izbiranje glede na pripadnost določeni skupini nam škodi. Zdaj, ko se je pokazalo, da je realno, da se na oblasti menjavata dve politični opciji se zdi, da je tega celo več, kot v časih dobrohotne velikodušnosti zanesljivih zmagovalcev.

Slovenski prehod v Floridovo ustvarjalno družbo v marsičem ovira podedovana »inteligenca«. Pod težo kolesja zgodovine je vse manj ideološka, vse bolj pa interesna. Vendar nisem za to, da se tranzicijski socialistično-totalitarni inteligenci (ki je dediščina prejšnjega režima) oz. kot bi se zdaj radi imenovali »liberalno-progresivni« inteligenci, postavlja nasproti avtonomna ali pa tržno-libertarna, katoliško-konservativna ipd. Pustimo inteligenci, da je to kar je – komunistični konstrukt – in gradimo prihodnost na ustvarjalnem razredu avtonomnih, razmišljujočih posameznikov. Dajmo jim možnost, da svoj talent svobodno usmerijo tudi v javno in družbeno, v politiko torej. Odprtemu internetu, odprtemu dostopu do znanja in odprtim inovacijam se mora pridružiti tudi odprta politika.

Mesarska brv

Danes sem slučajno zašel k tabli, ki opisuje gradbišče novega Mesarskega "mostu" in moja reakcija je bila "recite mi, da je to samo provizorij".

Nisem eden tistih, ki bi za vsako ceno gradil po starih Plečnikovih načrtih. Tudi kakšno njegovo škarpo bi podrl, npr. tisto ob Celovški pod Halo Tivoli. Težava s Plečnikom pa je, kadar za nek prostor, za nek objekt, postavi referenco, kako bi to uredil on, veliki mojster. Zgraditi po njegovih načrtih je razmeroma neproblematično; kdo se ga pa upa kritizirati.

Graditi po svoje tam, kjer je Plačnik vsaj na papirju kaj pustil za sabo, pa terja veliko samozavesti investitorja ter mojstrstva arhitekta. Kjer je pozidal vse na levi in desni pa še toliko več. Nova zadeva mora biti prepričljivo boljša.

Ta brv, ki jo bodo položili čez Ljubljanico v višini, na kateri je Plečnik predvidel impozantno stavbo-most, to pač ni. Je samo nekaj, kar omogoča, da bo nekaj več prometa v tistih kafićih na drugi strani Ljubljanice. In menda bodo še nekaj cevi od energetike vlekli čez.

Petnajst let nazaj je študent Stane Lesjak pri mojem predmetu na Fakulteti za arhitekturo delal seminarsko nalogo iz vizualizacije Mesarskega mostu in spletne predstavitve. Začuda je še on-line. Takole bi to zgledalo:





PS. Dan kasneje

Debata, ki je o tem prispevku nastala na twitterju mi je dala misliti, kaj me pri predlagani rešitvi intuitivno tako moti, da sem menda uporabil tako težke besede, da naj bi me bilo zapisa sram.

Včeraj je bil mrzel dan, od severa je vleklo in morda je res, da je treba biti v stvari, da te res zadene, ne pa gledati maket. Če prav premislim, sem reagiral na dvoje. Na škrbino, ki je kot posledica gradbišča postala očitna na severnem robu tržnice in skozi kaero, se mi zdi, je vleklo še bolj mrzlo; in na fotografijo, kako bo brv vkomponirana v okolico. Od blizu je izdelek namreč videti čisto soliden, materiali so moderni ... skorajda kjerkoli po Ljubljanici navzgor in navzdol bi bil to celo prav lep most.

Bistvo Plečnikove ureditve območja okrog Vodnikovega trga se mi zdi da je v tem, da je prostor pazljivo zaprl pred bistveno manj uglednimi gradnjami na severu in vzhodu in tako oblikoval prostor, ki je od vseh strani nekako v zavetrju, kar iz odprtega prostora naredi trg, iz kaosa red v mestu pa mejo, med vaškim in mestnim.

Na jugu ga zapira grajski hrib ali stare meščanske srednjeveške gradnje, na zahodu markantna stolnica in župnišče v katerem je spal Napoleon, na jugu pa je postavil kolonade, da zariše mejo med srednjeveško Ljubljano in neugledno zidavo na drugi strani reke. Priznajte, na Petkovškovem nabrežju so, z izjemo ZZZS, napol kmečke hiše.

Da vstopa v poseben prostor začne arhitekt obiskovalca opozarjati že z detajli ob Ljubljanici od Šuštarskega mosta do Tromostovja ali na stopnišču, po katerem se iz Kongresnega trga spusti proti reki. Kdor pride dol po Miklošičevi, ga že na levem bregu Ljubljanice pričaka prednja straža ... tista trafika za Prešernovim spomenikom. Iz Wolfove in Čopove se proti trgu, stolnici in magistratu zlijejo trije mostovi. Sam vstop na območje med Tromostovjem in Zmajskim mostom pa dovoli "trafika" na desnem bregu Ljubljanice, tik za mostom. Vsi dostopi iz južne in zahodne strani obiskovalca opozarjajo, da nekam vstopa. Celo gneča, ki nastaja med Kresijo in kolonadami je v tej funkciji. Zgosti. Če drugje ne, tam srečaš znanca, prijatelja. Plečnikove novogradnje so dopolnile objem, ki ga Vodnikovem trgu dajejo stare stavbe, ni pa svojega dela dokončal ob Kopitarjevi in Ciril Metodovem trgu.

Na tržnici je ves čas ostajala škrbina, prostor za Mesarski most, ki je bil rana v tem varnem objemu. Krasta na njej so bili štirje topoli in zadeva je bila znosna, sploh, ker čez smetnjake, kioske s cvrtjem in tekstilne stojnice nismo videli, da prostor pravzaprav zares krvavi proti vzhodu, proti Kopitarjevi.

Ne slučajno je Plečnik zato za mesarski most predvidel mogočno portalno stavbo. Spet nekaj, kar vsakemu telebanu pove, da zdaj se pa nekam vstopa. Vhod! Iz ozkih ulic med hišami, skozi temo pokritega mostu na odprt, prostoren, sončen trg, z vseh strani objet s starim in novim.

Izbrana rešitev ta napor, ta objem, ki ga je Plečnik na južni strani postavil Vodikovemu in Pogačarjevemu trgu, za zmerja predre. Je kot konj, zaradi katerega so Trojanci podri obzidje. Tržnico postavi na prepih, da bo vleklo od skozi tunel in od Poljanske do Kolodvorske. Nedokončanost ob Kopitarjevi naredi za vrlino, in jo ponovi tam, kjer tega res ne bi bilo treba.

To je pač moja interpretacija tega prostora. Sploh ne trdim, da bi morali Mesarski most narediti po Plečnikovih načrtih. Ampak karkoli pa bi že tam bilo, bi moralo imeti značaj portala, vhoda, ki ne podira zgostitve, koncentracije, napetosti, varnosti in zavetja, ki ga trg ima na treh od štirih strani. Ki ne briše meje med vaškim in mestnim.

V takem razumevanju prostora je jasna tudi funkcija Mahrove hiše. Če se je že ne sme podreti, je to mogočna citadela na JV vogalu. Namesto, da se jo širi v odprti prostor trga (kot da m2 v LJU manjka), bi jo bilo treba daljšati ob Kopitarjevo in, v manjši meri, ob Ciril Metodovem trgu. Da zaključi objem. Zaradi mene lahko tudi iz jekla ali titana, če ima Energetika denar.

Ne, ne po vaško

S Prof. Koželjem se glede razvoja Ljubljane v marsičem strinjam. Zbodla pa me je njegova izjava, da v mestu živimo po vaško, še bolj pa, da bo on to rešil s koncentracijo, kopičenjem, zgoščevanjem. Štiri leta so za razvoj mesta kratko obdobje, ampak zdi se mi, da se slednjega loteva poenostavljeno. V intervjuju za Sobotno prilogo Dela (21.11.2009) je med drugim povedal:

Nimamo odnosa do tega, kaj je v resnici mesto. Mi še vedno živimo v mestu po vaško. To se kaže tudi v tem, da ljudje uporabljajo javne prostore, kot da niso njihovi. Za večino javni prostor ni skupna dnevna soba, javna domena, ki si jo delimo, kjer se pokažemo, ampak prostor, ki ga trošimo, smetimo, uničujemo.

Sicer nisem iz vasi, ampak g. Koželj tukaj (1) žali vaščane in (2) postavlja napačno diagnozo. Do prvega ima sicer pravico, drugo pa me kot Ljubljančana skrbi, saj morda vodi mesto v napačno smer.

Ne vaško ampak lumpensocialistično

Na vasi ljudje namreč skrbijo za skupno. Reke, izviri vode, nekateri pašniki, kak slab del gozda ali zemlje je bil "vaški svet". Na voljo vsem vaščanom, ki so za stvari tudi skrbeli, kot da je to njihovo, lastno in osebno. Socializem je iz tega naredil družbeno lastnino, ki ni bila naša ampak "naša". Ko so ljudje iz vasi prišli v mesta in iz juga na sever, tisto skupno ni bilo naše, ampak "naše" v najslabšem lumpensocialističnem pomenu besede.

V mestu so ljudje živeli v stanovanjih, ki niso bila njihova, ampak so plačevali nizko najemnino, v hišah, ki niso bile njihove in jih niso vzdrževali. Potem so po Jazbinškovem zakonu poceni kupili stanovanja in njihov odnos do njih je bil primeren ceni, ki so zanje plačali. Ob tem jim za dobro mero niso prodali še parkirišč in zelenic, ampak je to v najboljšem primeru postalo mestna lastnina, v najslabšem pa lastnina kakega podjetnika z zvezami, ki bo zdaj tukaj ali gradil nove in nove bloke, ali pa stanovalcem funkcionalna zemljišča prodajal, če bodo želeli parkirati. Ni čudno, da gredo stanovanjska naselja počasi k vragu, hiše z več lastniki prav tako.

Spoštovanja do prostora, do skupnega ni več. Primerjajmo, kako je kako se kaka stara vas skrije pod hrib, umakne na rob polja, kako logično in lepo si sledijo hiše. Tudi v starih mestnih jedrih. Danes so vsem po vrsti popustile zavore, kako in kaj se gradi. Prizidki k prizidkom, prepolna parkirišča, plastična šotorišča, da so kadilci na suhem. Včasih, preden smo imeli vse te inšpekcije, so te na vasi grdo gledali, če si zgradil grdo poslopje. Danes vsak gradi karkoli, kjerkoli. V večjim ali manjšim blagoslovom oblasti.

Meščanstvo v trenirkah

To ni posledica vaškosti, to je posledica izgube vrednost in obnašanj, ki so jih ljudje na vasi imeli, v mestu pa odvrgli. Večanje koncentracije pozidave, ki je eno od izhodišč Koželjevega programa, ter posledično brezobzirna eksploatacija javnega za zasebne namene tega trenda prav gotovo ne bo obrnilo. Nasprotno, še bolj utrjuje podobo Ljubljančana, ki svojo "mestnost" izkazuje tako, da si v nedeljo obleče superge in trenirko in se odpelje v trgovski center. Kjer je sicer zasebna površina hodnikov nakupovalnih središč ena dostopnejših in bolj urejenih skupnih prostorov. To so skupne dnevne sobe, ki funkcionirajo. In še jih bomo zgradili. Tudi poleg stadiona. To ni urbanizacija, ki bi si jo želel.

Ne-urbano naj bi bilo tudi naslednje:

Da bi si ljudje, ki so elita, želeli živeti na prestižnih lokacijah v središču mesta, tega pri nas ni veliko. Najbolj zaželena je hiša v predmestju, na zasebnem, ograjenem prostoru.

Vedno manj parkirnih mest, trgovine, ki izginjajo, kraval iz lokalov ... prav gotovo niso tisto, kar bi ljudi vabilo, da stanujejo v mestnih središčih. Pobegnili bodo tudi iz Rožne doline, Mirja, Prul, ker ne morejo biti gotovi, da jim ne bo sosed na parceli za hišo postavil bloka. Ali pa nočnega lokala. In zgostil mesto. Zapora lepo urejenega Brega za promet je tudi dosti bolj logična, kot zapora Tromostovja, ki mu po treh letih, kljub tistim klopcam, še vedno nekaj manjka. Le kaj?

Urbana zgoščenka

Za urbanost naj bi bila pomembna gostota:

Zame je v mestu najbolj pomembna gostota. Mesta je več tam, kjer je večja gostota stavb, ljudi, dogodkov, kapitala, informacij, inovacij. Bistvo mesta je kopičenje, da nastane mestnost, mora biti ustrezno zgoščena kritična masa.

Zelo se strinjam, da je pred odpiranjem novih gradenj na obrobju treba pozidati in obnoviti to, kar je že pozidano. Ampak ne tako na gosto in ne tako, da vsak "developer" brezobzirno maksimizira število kvadratnih metrov, ki jih bo prodal, glede na površino zemlje, ki jo je kupil. Ne da bi mesto zato razširilo kako cesto, da o drugi infrastrukturi ne govorim.

Ta gostota hočeš nočeš povzroča preobremenitev javnega, razlivanje zasebnega v javno, pa naj gre za parkiranje ali pa za stole na pločnikih in hrup iz lokalov. In iz ljudi v tej gostoti udari ven tisto, čemur Koželj pravi "vaškost", pa to ni. Je socialistično pojmovanje, da je vse "naše" in da si najbolj predrzni največ skupnega odrežejo zase.

(Z)mešana gradnja

Kjer je prostor za enodružinsko vilo nastane poslovno-stanovanjski objekt ali pa t.i. vila blok. Kjer je prostor za vilo-blok nastane velika poslovna stavba. Ne glede na sosednje stavbe, ampak glede na lokacijski načrt, v katerem udobno piše "mešana gradnja".

Zakonskim merilom za število parkirišč se ugodi z nekaj etažami podzemnih garaž. Kup novih pozidav v Rožni dolini, na Rudniku, v Šiški, v Kosezah je takih. Ljudje v novih soseskah, ne samo v Mostecu in Župančičevi jami, celo na Lavrici, si gledajo v krožnik. Primerjajmo te gradnje s tem kar se gradilo pred 50 ali 100 leti.

Ob tem, da je ogromno zemlje znotraj obvoznice, predvsem na Barju, še nepozidane. Celo tam pa se ne gradi na zemlji severno od avtoceste, med Rudnikom in izvozom Ljubljana-Zahod. Ampak, ker nekdo teh zemljišč ne odpre za gradnjo, se zida na poplavnem območju Barja, ob Ižanski cesti, v Črni vasi itd. Javnost ima prav, da se pretiranemu zgoščevanju na eni in pozidavi potencialnih krajinskih parkov na drugi strani upira.

Kje je Rodeo Drive? West End?

Ja, pomembna je koncentracija, kopičenje! Ampak vsebin. Ne pa višin in kvadratnih metrov. Kino je izginil na rob mesta in nič ne kaže, da se bo vrnil. Mladinska kultura je izginila v Šiško, kjer daleč naokrog ni nobenega kulturnega ali gostinskega objekta. Decentralizirajo se športni objekti. Decentralizirajo se poslovni objekti, tudi v BTC in ob Šmartinko ... Kje je že ljubljanski City? Kje je koncentracija dobrih trgovin v mestnem središču? Zakaj Čopova ni Rodeo Drive? Koncentracija tehničnih visokih šol se iz križišča Jandranska/Jamova prši do Vrhovc ...

Kako bi izgledal London, če bi gledališča, kinematografe in restavracije iz West Enda ter butike iz Regent Street razmazali po celem širšem Londonu? Edino kopičenje, ki v Ljubljani deluje, so simpatične kavarnice ob Ljubljanici in burek ob železniški postaji.

Za vse to ni kriv Koželj, zamerim pa, da ni videti, da bi se trendi obračali. Nasprotno. S tem, ko je poslovno-trgovsko-stanovanjski objekt mogoče zgraditi kjerkoli, se koncentracija manjša še naprej.

Strinjam se, da je treba mestno jedro oživiti:

Mi bi želeli, da bi se v središče priselilo aktivno prebivalstvo. Radi bi ponudili možnost, da bi se priseljevali mladi, ustvarjalni ljudje, visoko izobraženi, vseeno od kod. Ne računamo samo na priseljevanje Slovencev, saj so danes mesta postala multikulturna.

Je roštilj, po katerem poleti zadiši ob Ljubljanici del prizadevanj v to smer? Ali naj razumem, da ni ambicije, da bi naredili središča dovolj privlačna tudi za staroselce? Bodo hodili peš, imeli avtomobile nekje daleč? Se ve, kje je kraval lahko do jutranjih ur, kje do polnoči, kje do 22:00? Za 20 let naprej? Ali je pač odvisno od tega, kje je kak obstoječi lokal in kako se mesto razume z lastnikom?

Staro za novo

V celoti se strinjam, da nas ne sme biti strah visokih objektov in rušenja starega. In to tam, kjer mestni arhitekt meni, da naj bi bila koncentracija visokih poslovnih stavb, ne pa tam, kjer je slučajno zemlja na voljo in je arhitekt v vlogi apologeta kapitala. Ampak zakaj se potem ne podre večji del Cukrarne ter Njegoševo in Roško poveže z normalno štiripasovnico? Npr. Zakaj je na severni strani Celovške, ki je bila v celoti industrijska in trgovska, nastala Vegradova stanovanjska soseska?

Tudi jaz upam, da bodo padle stare kmečke hiše ob Tržaški, Celovški in Dolenjski. In kaj se bo pokazalo za njimi? Neugledni, pretirano na gosto posejani stanovanjski objekti. V katerih ne morejo prodati stanovanj.

Kje je drznost, ko gre za garažne hiše? Zakaj garaže samo za stanovalce? Do takrat, ko bo javni promet privlačen, bo v centru propadlo še tisto, kar tam je. Zakaj se ne "podkleti" celoten Kongresni trg. Zaradi tistih par platan? Dreves je 200m vzhodno ali zahodno kolikor hočete, platane hitro rastejo, prometna dostopnost Kongresnega trga pa je dosti boljša kot za garažo pod tržnico. Lokacija je tudi boljša. In nadstropje globlje se lahko koplje.

Ne vidim pravega smisla v parkirnih hišah na robu mesta. Parkirišča je treba zgraditi v primestjih, v Medvodah, Ivančni gorici, Škofljici, celo v Ribnici in Kamniku, da se ljudje z avtom pripeljejo od doma do železniške postaje. In potem s primestnim vlakom v mesto. Poleg osrednje postaje mesto potrebuje še nekaj vozlišč, kjer se bo prestopalo na avtobuse. Težava je, da je stičišč med mestnimi vpadnicami in železnico ni, in tudi nič ne kaže, da bi se zanje delalo prostor.

Mesto v Supernovi

Ljubljana je bila urbanistično v veliki meri uničena v času po drugi svetovni vojni. Iz starih meščanov in novih priseljencev so takrat naredili proletarce in jih naučili, da so se držali gesla "kar je naše je moje, kar je pa moje pa tebe nič ne briga". Gradnja vsega in povsod prav nič ne prispeva k mestnosti, tudi ne dviga kulture prostora in kvalitete bivanja. Nasprotno. Pretiravanje gradnjo dodatno degradira skupni prostor, torej tistega, ki je naš, mestni in kjer bi meščani našli drug drugega. Tako kot je, se lahko videvamo samo še na tržnici ali v kakem trgovskem centru.

O-bože-valec?

Kar naprej dobivam vabila, naj bi na Facebooku postal "oboževalec" te ali one strani. You wish! Oboževalec pa že ne. Še na tviterju marsikomu "sledim" s stisnjenimi zobmi. Da bi pa postal oboževalec? Ne hvala. Ali pa da bi zbiral oboževalce? Kot kdo iz Kmetije?

Dobro bi bilo, da bi Facebook za "postani oboževalec strani" našel še kak manj čustveno nabit izraz. Npr. "spremljaj stran". Za nas, ki smo nad oboževanjem vzvišeni. Da se bo vedelo, kdo obožuje, koga pa zadeva komaj briga.

PS. In morda bi tudi "prijateljem" dodali "znance" in "neznance".