Danes sem slučajno zašel k tabli, ki opisuje gradbišče novega Mesarskega "mostu" in moja reakcija je bila "recite mi, da je to samo provizorij".
Nisem eden tistih, ki bi za vsako ceno gradil po starih Plečnikovih načrtih. Tudi kakšno njegovo škarpo bi podrl, npr. tisto ob Celovški pod Halo Tivoli. Težava s Plečnikom pa je, kadar za nek prostor, za nek objekt, postavi referenco, kako bi to uredil on, veliki mojster. Zgraditi po njegovih načrtih je razmeroma neproblematično; kdo se ga pa upa kritizirati.
Graditi po svoje tam, kjer je Plačnik vsaj na papirju kaj pustil za sabo, pa terja veliko samozavesti investitorja ter mojstrstva arhitekta. Kjer je pozidal vse na levi in desni pa še toliko več. Nova zadeva mora biti prepričljivo boljša.
Ta brv, ki jo bodo položili čez Ljubljanico v višini, na kateri je Plečnik predvidel impozantno stavbo-most, to pač ni. Je samo nekaj, kar omogoča, da bo nekaj več prometa v tistih kafićih na drugi strani Ljubljanice. In menda bodo še nekaj cevi od energetike vlekli čez.
Petnajst let nazaj je študent Stane Lesjak pri mojem predmetu na Fakulteti za arhitekturo delal seminarsko nalogo iz vizualizacije Mesarskega mostu in spletne predstavitve. Začuda je še on-line. Takole bi to zgledalo:
PS. Dan kasneje
Debata, ki je o tem prispevku nastala na twitterju mi je dala misliti, kaj me pri predlagani rešitvi intuitivno tako moti, da sem menda uporabil tako težke besede, da naj bi me bilo zapisa sram.
Včeraj je bil mrzel dan, od severa je vleklo in morda je res, da je treba biti v stvari, da te res zadene, ne pa gledati maket. Če prav premislim, sem reagiral na dvoje. Na škrbino, ki je kot posledica gradbišča postala očitna na severnem robu tržnice in skozi kaero, se mi zdi, je vleklo še bolj mrzlo; in na fotografijo, kako bo brv vkomponirana v okolico. Od blizu je izdelek namreč videti čisto soliden, materiali so moderni ... skorajda kjerkoli po Ljubljanici navzgor in navzdol bi bil to celo prav lep most.
Bistvo Plečnikove ureditve območja okrog Vodnikovega trga se mi zdi da je v tem, da je prostor pazljivo zaprl pred bistveno manj uglednimi gradnjami na severu in vzhodu in tako oblikoval prostor, ki je od vseh strani nekako v zavetrju, kar iz odprtega prostora naredi trg, iz kaosa red v mestu pa mejo, med vaškim in mestnim.
Na jugu ga zapira grajski hrib ali stare meščanske srednjeveške gradnje, na zahodu markantna stolnica in župnišče v katerem je spal Napoleon, na jugu pa je postavil kolonade, da zariše mejo med srednjeveško Ljubljano in neugledno zidavo na drugi strani reke. Priznajte, na Petkovškovem nabrežju so, z izjemo ZZZS, napol kmečke hiše.
Da vstopa v poseben prostor začne arhitekt obiskovalca opozarjati že z detajli ob Ljubljanici od Šuštarskega mosta do Tromostovja ali na stopnišču, po katerem se iz Kongresnega trga spusti proti reki. Kdor pride dol po Miklošičevi, ga že na levem bregu Ljubljanice pričaka prednja straža ... tista trafika za Prešernovim spomenikom. Iz Wolfove in Čopove se proti trgu, stolnici in magistratu zlijejo trije mostovi. Sam vstop na območje med Tromostovjem in Zmajskim mostom pa dovoli "trafika" na desnem bregu Ljubljanice, tik za mostom. Vsi dostopi iz južne in zahodne strani obiskovalca opozarjajo, da nekam vstopa. Celo gneča, ki nastaja med Kresijo in kolonadami je v tej funkciji. Zgosti. Če drugje ne, tam srečaš znanca, prijatelja. Plečnikove novogradnje so dopolnile objem, ki ga Vodnikovem trgu dajejo stare stavbe, ni pa svojega dela dokončal ob Kopitarjevi in Ciril Metodovem trgu.
Na tržnici je ves čas ostajala škrbina, prostor za Mesarski most, ki je bil rana v tem varnem objemu. Krasta na njej so bili štirje topoli in zadeva je bila znosna, sploh, ker čez smetnjake, kioske s cvrtjem in tekstilne stojnice nismo videli, da prostor pravzaprav zares krvavi proti vzhodu, proti Kopitarjevi.
Ne slučajno je Plečnik zato za mesarski most predvidel mogočno portalno stavbo. Spet nekaj, kar vsakemu telebanu pove, da zdaj se pa nekam vstopa. Vhod! Iz ozkih ulic med hišami, skozi temo pokritega mostu na odprt, prostoren, sončen trg, z vseh strani objet s starim in novim.
Izbrana rešitev ta napor, ta objem, ki ga je Plečnik na južni strani postavil Vodikovemu in Pogačarjevemu trgu, za zmerja predre. Je kot konj, zaradi katerega so Trojanci podri obzidje. Tržnico postavi na prepih, da bo vleklo od skozi tunel in od Poljanske do Kolodvorske. Nedokončanost ob Kopitarjevi naredi za vrlino, in jo ponovi tam, kjer tega res ne bi bilo treba.
To je pač moja interpretacija tega prostora. Sploh ne trdim, da bi morali Mesarski most narediti po Plečnikovih načrtih. Ampak karkoli pa bi že tam bilo, bi moralo imeti značaj portala, vhoda, ki ne podira zgostitve, koncentracije, napetosti, varnosti in zavetja, ki ga trg ima na treh od štirih strani. Ki ne briše meje med vaškim in mestnim.
V takem razumevanju prostora je jasna tudi funkcija Mahrove hiše. Če se je že ne sme podreti, je to mogočna citadela na JV vogalu. Namesto, da se jo širi v odprti prostor trga (kot da m2 v LJU manjka), bi jo bilo treba daljšati ob Kopitarjevo in, v manjši meri, ob Ciril Metodovem trgu. Da zaključi objem. Zaradi mene lahko tudi iz jekla ali titana, če ima Energetika denar.
Nisem eden tistih, ki bi za vsako ceno gradil po starih Plečnikovih načrtih. Tudi kakšno njegovo škarpo bi podrl, npr. tisto ob Celovški pod Halo Tivoli. Težava s Plečnikom pa je, kadar za nek prostor, za nek objekt, postavi referenco, kako bi to uredil on, veliki mojster. Zgraditi po njegovih načrtih je razmeroma neproblematično; kdo se ga pa upa kritizirati.
Graditi po svoje tam, kjer je Plačnik vsaj na papirju kaj pustil za sabo, pa terja veliko samozavesti investitorja ter mojstrstva arhitekta. Kjer je pozidal vse na levi in desni pa še toliko več. Nova zadeva mora biti prepričljivo boljša.
Ta brv, ki jo bodo položili čez Ljubljanico v višini, na kateri je Plečnik predvidel impozantno stavbo-most, to pač ni. Je samo nekaj, kar omogoča, da bo nekaj več prometa v tistih kafićih na drugi strani Ljubljanice. In menda bodo še nekaj cevi od energetike vlekli čez.
Petnajst let nazaj je študent Stane Lesjak pri mojem predmetu na Fakulteti za arhitekturo delal seminarsko nalogo iz vizualizacije Mesarskega mostu in spletne predstavitve. Začuda je še on-line. Takole bi to zgledalo:
PS. Dan kasneje
Debata, ki je o tem prispevku nastala na twitterju mi je dala misliti, kaj me pri predlagani rešitvi intuitivno tako moti, da sem menda uporabil tako težke besede, da naj bi me bilo zapisa sram.
Včeraj je bil mrzel dan, od severa je vleklo in morda je res, da je treba biti v stvari, da te res zadene, ne pa gledati maket. Če prav premislim, sem reagiral na dvoje. Na škrbino, ki je kot posledica gradbišča postala očitna na severnem robu tržnice in skozi kaero, se mi zdi, je vleklo še bolj mrzlo; in na fotografijo, kako bo brv vkomponirana v okolico. Od blizu je izdelek namreč videti čisto soliden, materiali so moderni ... skorajda kjerkoli po Ljubljanici navzgor in navzdol bi bil to celo prav lep most.
Bistvo Plečnikove ureditve območja okrog Vodnikovega trga se mi zdi da je v tem, da je prostor pazljivo zaprl pred bistveno manj uglednimi gradnjami na severu in vzhodu in tako oblikoval prostor, ki je od vseh strani nekako v zavetrju, kar iz odprtega prostora naredi trg, iz kaosa red v mestu pa mejo, med vaškim in mestnim.
Na jugu ga zapira grajski hrib ali stare meščanske srednjeveške gradnje, na zahodu markantna stolnica in župnišče v katerem je spal Napoleon, na jugu pa je postavil kolonade, da zariše mejo med srednjeveško Ljubljano in neugledno zidavo na drugi strani reke. Priznajte, na Petkovškovem nabrežju so, z izjemo ZZZS, napol kmečke hiše.
Da vstopa v poseben prostor začne arhitekt obiskovalca opozarjati že z detajli ob Ljubljanici od Šuštarskega mosta do Tromostovja ali na stopnišču, po katerem se iz Kongresnega trga spusti proti reki. Kdor pride dol po Miklošičevi, ga že na levem bregu Ljubljanice pričaka prednja straža ... tista trafika za Prešernovim spomenikom. Iz Wolfove in Čopove se proti trgu, stolnici in magistratu zlijejo trije mostovi. Sam vstop na območje med Tromostovjem in Zmajskim mostom pa dovoli "trafika" na desnem bregu Ljubljanice, tik za mostom. Vsi dostopi iz južne in zahodne strani obiskovalca opozarjajo, da nekam vstopa. Celo gneča, ki nastaja med Kresijo in kolonadami je v tej funkciji. Zgosti. Če drugje ne, tam srečaš znanca, prijatelja. Plečnikove novogradnje so dopolnile objem, ki ga Vodnikovem trgu dajejo stare stavbe, ni pa svojega dela dokončal ob Kopitarjevi in Ciril Metodovem trgu.
Na tržnici je ves čas ostajala škrbina, prostor za Mesarski most, ki je bil rana v tem varnem objemu. Krasta na njej so bili štirje topoli in zadeva je bila znosna, sploh, ker čez smetnjake, kioske s cvrtjem in tekstilne stojnice nismo videli, da prostor pravzaprav zares krvavi proti vzhodu, proti Kopitarjevi.
Ne slučajno je Plečnik zato za mesarski most predvidel mogočno portalno stavbo. Spet nekaj, kar vsakemu telebanu pove, da zdaj se pa nekam vstopa. Vhod! Iz ozkih ulic med hišami, skozi temo pokritega mostu na odprt, prostoren, sončen trg, z vseh strani objet s starim in novim.
Izbrana rešitev ta napor, ta objem, ki ga je Plečnik na južni strani postavil Vodikovemu in Pogačarjevemu trgu, za zmerja predre. Je kot konj, zaradi katerega so Trojanci podri obzidje. Tržnico postavi na prepih, da bo vleklo od skozi tunel in od Poljanske do Kolodvorske. Nedokončanost ob Kopitarjevi naredi za vrlino, in jo ponovi tam, kjer tega res ne bi bilo treba.
To je pač moja interpretacija tega prostora. Sploh ne trdim, da bi morali Mesarski most narediti po Plečnikovih načrtih. Ampak karkoli pa bi že tam bilo, bi moralo imeti značaj portala, vhoda, ki ne podira zgostitve, koncentracije, napetosti, varnosti in zavetja, ki ga trg ima na treh od štirih strani. Ki ne briše meje med vaškim in mestnim.
V takem razumevanju prostora je jasna tudi funkcija Mahrove hiše. Če se je že ne sme podreti, je to mogočna citadela na JV vogalu. Namesto, da se jo širi v odprti prostor trga (kot da m2 v LJU manjka), bi jo bilo treba daljšati ob Kopitarjevo in, v manjši meri, ob Ciril Metodovem trgu. Da zaključi objem. Zaradi mene lahko tudi iz jekla ali titana, če ima Energetika denar.