Zaradi sebičnosti vse stoji

Nekje spodaj je napisano, da tale blog piše tudi šofer. Za sproščanje napetosti med čakanjem v kakem zastoju je sicer boljši twitter, ampak naj mi bo odpuščen nekoliko daljši zapis. Namesto, da tvitam, v kolonah premišljujem, zakaj gre vse skupaj tako počasi.


Ste že opazili, da je "počasna kolona" najbolj počasna na začetku, potem pa promet teče vedno hitreje. Logično je, da se promet počasi premika, ko sta še dva pasova, pa potem steče še enkrat hitreje, ko je pas en sam. Ni pa potrebno, da na začetku zoženja promet teče počasneje kot na koncu, ko vsak pred seboj že vidi dva pasova. Tako stanje je posledica dvojega.

Prvič, v koloni nihče ne more (dolgo) voziti hitreje od predhodnika, lahko pa vozi počasneje. Razlike med začasno hitrejšimi in počasnejšimi (to so tisti, ki imajo manijo, da si naredijo bajno "varnostno" razdaljo) se do repa kolone sešteje v to, da se tam praktično stoji.

Drugič, šoferji ste sebični. Ta varnostna razdalja vas ne moti, ker veste, da jo lahko vsak hip izničite. Zakolje pa vse za vami. Na koncu zoženja vidite, da avto pred vami že pospešuje. Vi zase veste, da ste tudi iz najhujšega ven in se vam nič ne mudi pospešiti. Elegantno počasi se skobacate iz zoženja. In zaradi te sebičnosti se hitrost, s katero se vozi na koncu zoženja (še vedno po samo enem pasu), ne razširi do repa kolone.

Kaj torej storiti? Kot rečeno, zase dosti ne morete, ker se pač teleban pred vami nikamor ne premakne. A za vse, ki so za vami, boste veliko naredili, če boste ves čas vozili enako hitro kot vozilo pred vami. Ne na istem mestu enako hitro, ampak v istem trenutku enako hitro. Če nekaj časa traja, da reagirate, potem pospešite malo bolj.

Pa še to. Vsak avto danes zmore 130 km/h. Če res vztrajate, da boste vozili 97, vsaj takrat, ko prehitevate počasneža, ki vozi samo 95, prosim, prosim, pritisnite na plin.

Beseda je konj

Ko so mediji včeraj na udarnih mestih poročali o tem, da Katarini Kresal grozijo preko interneta, je bila moja prva zlobna misel, da je grožnja po internetu sicer ni atentator na vlaku z bombo, je pa v času kislih kumaric vseeno bolje kot nič, pa še Janšo se potunka, ko je na počitnicah.

Spomnil sem se namreč na prizadevanja nekoga, da bi si odrezal kos Pahorjevega atentatorja. Da je bil v resnici namenjen k njemu. In menda ni bil edini, ki bi se prislinil. Čeprav se spletnih forumov izogibam, mi čez ekran zleti dovolj blata, da take grožnje ne slišim nič bolj resno kot kak "drop dead" na ulici. Toliko v opravičilo cinični in opozicijsko obarvani prvi reakciji.

Ampak dva dni prej je Delo objavilo članek z naslovom "Bi radi živeli v državi, v kateri bi morali razmišljati o posledicah zapisanega?" s čemer so branili pisanje ministrice Širce. Moja prva rekacija, kar na Twitterju, je bila "Ja, (rad bi živel v taki državi) ker v nasprotnem je pisati nesmiselno". Seveda se mora pacient, ki po internetu ljudem grozi s smrtjo, zavedati posledic napisanega. Majda Širca, jaz in vsi drugi pa tudi.

Vsi ne mislijo tako. A v odnosu do takih vprašanj, namreč, je beseda konj ali ne, se kaže razlika med "progresivnim" in "konzervativnim" prepričanjem, ne da bi bilo treba po delitve v čase revolucije.

Zato, ker me moti poljubnost povedanega na internetu, sem za to, da se načrtovanje atentata na Kresalovo vzame resno in da se za začetek najde ljudi, ki pisno grozijo* drugim s smrtjo. Za začetek. Več resnice, zmernosti in tolerance na internetu namreč ne bi škodilo. In morda bo to pozitivno vplivalo tudi na kolumniste v menda uglednih tiskanih medijih, kjer se je kar udomačilo, da skupino, ki jim ni všeč, imenujejo za "bando", pa naj gre za vodstvo kake domače ustanove ali pa kabinet podpredsednika tuje države.

Naši pradedje so imeli pregovor, da beseda ni konj. Takrat bi nekateri dali kraljestvo za konja. V informacijski družbi konj praktično ni več. So samo še besede**. Zato ni vseeno, kakšne so.

* ima kdo kak link na to grožnjo?
** beseda (word) v informatiki označuje 2 bytea, 16 bitov.

Končno časopis na internetu

Pred nekaj dnevi sem pisal o tem, zakaj potrebujemo dnevne časopise in kakšni bi morali biti na internetu. In tole, kar je naredil Robert Klinc, je prekleto blizu (Kudos Robi!):



Brskalnik si morate nastaviti tako, da PDF prikazuje v svojem oknu. In nekateri brskalniki to počnejo z manj navlake. Na sliki je Safari.

Če si pa želite podobnega udobja s časopisom kot z glasbenimi štiklci na iPodu, je rešitev par klikov naprej. Namestite dodatek Down Them All za Firefox, pretočite vse PDFje v mapo in jo odprite v Finderju:



Če to ni cool!

časopisi.prooject.net je največ, kar je bilo na slovenskem narejenega, da se časopis kot končen, urejen, klasičen prerez skozi dan, približa generaciji, ki je vajena samo še klikanja skozi nepregledne labirinte interneta in novičk, ki se za prostor na zaslonu borijo z navlako menijev, orodjarn, reklam in komentarjev. In da tako morda preživi v obliki, kot je obstajala zadnjih nekaj sto let. Robert je to naredil z levo roko. Kaj bi šele lahko naredili časopisi, če bi se malo potrudili.

In taka je zdaj moja začetna stran na Safariju (ki ga uporabljam samo za novice):

Spoštuj datoteke in mape ...

... da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.

Zadnje čase veliko zabavljam čez Apple in OS X. Zadeva namreč ni tako zelo brez napak, kot se radi pohvalijo oboževalci te znamke. Parkrat sem že imel na jeziku, da Microsoft zasluži pohvalo. Namreč, ni lažjega kot narediti sistem, ki za silo dela na treh, štirih hardverih in solidno podpira tvoje Apple miške, Apple telefone, Apple diske, Apple ... vse drugo pa tako tako. In res,

kapo dol pred Microsoftom

na kako pestri strojni opremi delajo Okna in koliko najrazličnejših programov raznih genijalcev trpijo pod nogami. In delajo ne slabo.

Pravzaprav uporabljam tri računalnike, največ Apple MacBook, ko tam kaj ne dela Lenovo IdeaPad, v službi imam pa še en nekoliko starejši namiznik. Slednja poganjata XP. Med temi tremi stroji seveda želim sinhronizirati datoteke, torej dokumente, preglednice, prosojnice ... V ta namen uporabljam dve izvrstni storitvi.

Dropbox datoteke sinhronizira s strežnikom nekje v oblaku in ima omejeno kapaciteto. Microsoftov Live Sync sinhronizira med računalniki, ki so tisti hip pripeti na internet. Kapaciteta ni omejena. Moji trije se tako vestno sinhronizirajo med seboj in z oblakom, a tudi po nekaj dneh sinhronizaciji ni in ni videti konca.

Začenjajo se pojavljati kopije datotek,

ki so enako dolge, imajo isti datum ... Večinoma Excel in Powerpoint. Primerjava datotek pokaže, da se v par bytih razlikujejo. Od kod zdaj ta razlika? Virus! Vse prečešem, si pošljem sumljive datoteke skozi gmail, virusa nobenega.

In katera je zdaj "prava" verzija preglednice, slajdov? Kaj naj zbrišem in kaj naj ostane? Odpirajo se vse, računalnika ne sesujejo ...

Vse so ta prave!

Izkaže se, da če Microsoft Office zgolj povoha Excel ali Powerpoint datoteko (beri: jo odpre), original prepiše z malce spremenjeno verzijo. Datum datoteke pusti pri miru, praviloma tudi velikost. Ja, vpraša "Save?", in ja, odgovoriš "No", "No way", "are you sure?", "Yes" ... a vseeno nekaj počačka po datoteki. Pa kaj vraga potem sprašujete!

In to mi gre pri sodobnem računalništvu vedno bolj na živce.

Da preproste stvari ne delajo, oz. da pohabijo osnovno funkcijo zato, da bi neki "feature" za telebane bolje delal. Npr. spreminjanje ločljivosti ali datuma datotek s slikami iz fotoaparata. Gotovo je globji pomen v tem, da Microsoft moje datoteke malček zameštra. Ampak zaradi tega Live Sync, tudi Microsoftov produkt, slabo dela. Ko jim bo to prišlo do živega, bodo programerji dobili nalogo, da Live Sync doprogamirajo tako, da če pa je datoteka .ppt in če je isti datum in če je ista dolžina, potem se jo razpozna in ugotovi, ali gre za resnične spremembe, ali gre samo za posledice odpiranja.

Mi se pa čudimo, da ga ni več programa pod en megabyte, kaj megabyte, DVDji bodo počasi premajhni. Da rabiš procesor z vsaj dvemi jedri in da zadeve poleti ni za pestovati v naročju ...

Datoteka je svetinja. Če jo odprem, pa ne shranim, prosim, prosim, naj ostane taka kot je bila. Če jo skopiram ali premaknem tudi. Do zadnjega byta!

Bill, Steve, Matej ... je to res tako težko?

Ministrica Širca, vi kar blogajte

V javnosti se je vnela razprava o blogih ministrice Majde Širca oz. širše o politikih, ki blogajo. Sploh ne gre za to, da Širca ne bi smela blogati, da se jo želi utišati, da se ji krati demokratična pravica svobode govora ... kamor zdaj spretno sprevrača debato. Nasprotno, več ko bloga in bolj odkritosrčno, toliko bolje!

Za javnost so dragoceni trenutki, ko lahko pokuka v misli javne osebe, brez posrednikov agencije za stike z javnostmi in mimo premišljenih, v naprej pripravljenih izjav. Predsednik Türk npr. je zelo uglajen, zmeren in sredinski, kadar je pripravljen. Ko pa ga vprašajo nekaj čisto izven konteksta, pa pove, še vedno uglajeno in mirno, kar misli preden premisli: da so povojni poboji drugorazredna tema in da je razlastitev nekaterih ljudi v nacionalnem interesu. Razlastitev danes, ne tik po vojni. Spomnimo se še prepira med Ropom in Jankovićem, med Drobničem in novinarko in na Pahorjev nastop na "As ti tud not padu". Dragocene misli, preden so bile premišljene.

Zakaj blogati ni pametno

Žal malo politikov avtentično bloga ali tvita. PR bi vsakemu hitro razložil, da za božjo voljo ne iskati neposrednih stikov z javnostjo. Kaj naj pa potem PR počne. In seveda, se da z nekaj pomoči PRja pisati še bolj avtentično in še bolj spletdvapikanično. Podobno kot je novi most v Mostarju zdaj "još drevniji i originalniji". Ugibam, da bi o tem lahko kaj povedala najboljša Facebook prijateljica med slovenskimi politiki. Ali pa vsaj njen PR.

Drugi razlog proti bloganju je asimetričnost tveganja. Fraza je postala popularna med finančno krizo, gre pa zgolj za zdravo pamet. Oglašanje mnenj na internetu prinaša majhno potencialno korist. "Modrosti" prebere nekaj 100, morda 1000 ljudi. O množici zanimivih, dobrih zapisov ministrice širša javnost ne ve nič. Če pa mediji pograbijo kako neumnost, pa gre to v doseg proti 100.000 in škoda je temu primerna. Stari mediji ne bodo iz blogov kopirali pametnih zadev in si tako kopali jame, češ, blog na internetu bi brali, ne pa tega papirnega časopisa. Za kak ocvirek, npr. za Lukšičeve duhovite komentarje o trajanju seje vlade, se pa že potrudijo.

In končno, blogati se ne splača, ker potem vsak ve, kaj si o zadevi misliš. Pri nas, pa v Bruslju tudi, je še najbolj oportuno, če o zadevah nimaš preveč izklesanega mnenja. Kaj veš, kaj bo platforma, ki bo čez nekaj časa popularna in bo prinašala glasove. Ne imeti nasprotnikov je bolj važno kot imeti podpornike. Tviter je pa še posebej nevaren. Blog namreč pišeš nekaj časa; premisliš, zbrišeš, izbrusiš, tvit pa izleti v sekundi, misel brez premisleka.

Moje bloganje in tvitanje

je torej za morebitno prihodnjo politično kariero silno nespametno. Kdor me spremlja, ve, kaj berem, kaj si o zadevah mislim, s čem se še posebej strinjam in s čem ne. Nobenih presenečenj ne bo, nobenega skritega intelektualnega orožja. Sproti nastaja dolga vrsta potencialno spornih izjav, ki se jih da potegniti iz arhiva, češ, takrat ste pa v tvit napisali to in to, danes pa pravite nekaj drugega. Ali pa vsaj, "ali nimate bolj pametnega dela kot da blogate".

Morda pa se prav v tej nespametnosti bloganja in tvitanja skriva njegov globji smisel. Redno objavljanje na internetu je namreč odlična varovalka pred medlo, mlakužarsko in pragmatično politiko, pred tem, da bi iztiril iz kolesnic, ki jih črtaš na internetu.

Kar piše ministrica za kulturo Širca

tudi ni ne medlo ne mlakužarsko. Glede na razmerje političnih sil zapisi o RTV niso ne-pragmatični. Kakorkoli že, ljudje imajo pravico, da ministrico spoznajo. Ministri pa dolžnost, da vzdržujejo kulturo javnega diskurza; da so kulturni ministri in ne samo ministri za kulturo. Tudi na blogu.

Objavljeno v Financah.

Končnost časopisov

Čez poletje sem časopis odpovedal. Da ne mučim sosedov s pobiranjem papirja pred mojim pragom. Da se zdržati. Jeseni ga bom odpovedal dokončno.

Spravil se bom k pisanju, natisnil odpoved naročnine, jo dal v kuverto, poiskal naslov naročniškega oddelka, ki je skrit nekje v kolofonu, ročno napisal naslov, šel na pošto in priporočeno oddal. Z manj truda ne gre. Obrazca na netu, telefonske številke, kjer bi to naredil na 123 ni. Zakaj, je dobro opisano v knjigi Nudge. Razočarani nad vsebino in jezni na kakega kolumnista bi ljudje sicer še hitreje odpovedovali.

Po svoje mi je tega žal. Zajtrk ob časopisu je bil moj redni ritual tam nekje od konca osnovne šole naprej. Ko sem se odselil na svoje, sem bil ponosen na lastno naročnino in se čutil združenega s proletarci vseh dežel.

Vzrokov za odpoved je več

Od pogoste odsotnosti, pa do tega, da v resnici vedno manjši del informacij dobim preko jutranjega časopisa. Tudi h kakšni posebni mnenjski pestrosti slovenski dnevniki ne prispevajo. Novinarjev, ki bi bili sposobni pisati tako, da se skozi poročila ne bi zrcalilo ali kar kot prst v oko štrlelo njihovo politično prepričanje, je malo.

Verjetno bom časopis kdaj le še kupil, še verjetneje pa bom namesto časopisa bral splet. Zadnje tedne to počnem z delnim uspehom. To, kar imamo na razpolago danes, je slaba zamenjava.

Časopis ima po mojem amaterskem mnenju naslednje funkcije:

• Na enem mestu so zbrane vse, po mnenju uredništva, novice dneva in zraven še nekaj zanimivega branja, ki sicer ni vezano na dani trenutek, utegne pa bralca zanimati.
• Po časopisu brskamo, ne pa iščemo. Torej smo izpostavljeni zgodbam, ki jih ne bi iskali.
  
• Natanko tem zgodbam je izpostavljenih nekaj deset ali celo sto tisoč ljudi. Pomembnemu delu javnosti svet kažejo v enaki podobi. Kar pomeni, da imajo ti ljudje več skupnega.
  
• V minuti, dveh je mogoče prelistati vse od prve do zadnje strani in se odločiti, kateri članek zasluži več pozornosti.

Nič od tega

- celovitost, poenotenje in hitrost uporabniškega vmesnika - ne nudijo spletni mediji. Novičarske strani, pa naj bodo vezane na časopise (Delo, Dnevnik, Večer) ali elektronske medije (24ur, RtvSlo) nudijo nekakšno naslovnico (boljšo po mojem Dnevnik), potem pa labirint drevesno urejenih strani, menijev, podmenijev, kjer človek skače gor, dol, naprej, nazaj, pade med komentarje, na povezano zgodbo, ven iz časopisa ... Da ne govorim o navlaki z reklamami.

Temu se izognem z RSS bralnikom. Uporabljam Google Reader. Ampak RSS kanala, kjer imam 1000+ neprebranih člankov v nekaj dneh (STA in vsi glavni mediji, izjema Finance) niti ne odpiram. Poleg tega RSS kanalom manjka en atribut - pomembnost novice. Popolnoma enako se mi ponujata v branje "Okvara tovornega vozila na štajerski avtocesti" in izjava predsednika republike "Pri razlaščanju lastnikov Laškega gre za legitimno zaščito nacionalnih interesov".

Zadnje čase opažam, da se vedno več medijev poskuša na Twitterju. Še najbolje to počne Večer, pa še ta pošilja na Twitter v paketih, torej z zamikom in očitno brez posebne človeške redakcije. Ostali imajo za moj okus te človeške komponente celo preveč, ampak na napačnem mestu. Osebe, ki naj bi skrbele za twitter račun medija, pišejo o tem, kaj so prebrale na spletu, se pregovarjajo s tem in onim in med seboj. Fino. Ampak naj bi to počele skozi svoj osebni račun.

Splet + RSS + twitter < časopis

Ocenjujem, da človek potrebuje nekajkrat več časa, da pride do celovite slike dogodkov dneva preko spletnih novic, RSSja in Twitterja kot skozi časopis. Potrebujemo najboljše iz obeh svetov in za to bi bili ljudje morda pripravljeni celo plačati:

1. Objavite zaključeno vsebino, ki jo lahko hitro prelistam od začetka do konca. Navigacija omejena na naprej, nazaj, naprej do naslednje rubrike, kazalo. Nič drugega. 95% površine strani za besedilo, slike, filme. Ne pa 25% kot je to zdaj. Nekje mora biti prostor za dolge, poglobljene zgodbe. Če je spletna stran zgužvana med glavo, peto in silno navlako menijev na levi in desni, za več kot odstavek dva ni prostora. Članki morajo biti zloženi po vrsti, od bolj do manj pomembnih ...
   
2. Naredite en časopis; ne podleči skušnjavi, da bi si ljudje sami sestavljali časopis, češ, nekatere zanima več športa, druge kultura. To prepustiti orodjem za branje.
3. Ta elektronski časopis naj ima isto vsebino kot papirnati. Da lahko povem, da sem prebral v Delu.
   
4. Ločite časopis, ki izide enkrat ali večkrat na dan, od splošnega novičarskega mesta, kjer poročate o tem, kaj se je pravkar zgodilo. To ima lahko kazalce na članke v časopisu.
5. Preskok med stranmi mora biti bliskovit. Preskakati skozi 200 člankov mora biti mogoče v manj kot minuti.
6. Spletni komentarji in debate lahko obstajajo, ampak naj ne motijo strani z osnovno vsebino. Ohraniti uredniško obdelana in podpisana pisma bralcev.
7. Spremeniti strukturo pisanja in slik, da so bolj prilagojena branju na zaslonu (več mednaslovov, poudarkov, alinej).
   
8. Ohraniti vsebine, ki nimajo z dnevnim dogajanjem nobene zveze.
   
9. Zadevo se mora dati natisniti na A4; morda s selekcijo vsebin.
   

New York Times je naredil dober korak v tej smeri. Za tak časopis bi bil pripravljen plačati pol toliko kot za naročnino na papirnatega. Pričakujem, da bi za povrh dobil še iskalnik po vseh starih številkah. Nimam namreč vsak dan časa preverjati, kaj je novega na 140 RSS kanalih in gledati še v Twitter.

Novica danes skorajda nima cene

Dobi jo, če jo sporoči kredibilen vir, če je postavljena v pravi kontekst, če je del omejenega nabora in če jo prebere dovolj ljudi. To so papirni časopisi morali upoštevati zaradi materialnih omejitev papirja. Na internetu se na prvi pogled to ne zdi potrebno. Pa je in to je eden od načinov, da mediji preživijo. Da jih plačamo za to, da nam predstavijo, kaj se jim zdi danes res važno; nam, vsem skupaj, skupnosti bralcev in državljanom. Da bodo dnevu dali glavo in rep, začetek in konec.

Dejstvo, da ima časopis konec, zadnjo stran, je ena njegovih glavnih prednosti pred internetom.

Pet ponudb za razcvet slovenske znanosti

Danes me je med pošto pričakalo navodilo, da se letalske karte nabavljajo tako, da se zahteva ponudba od petih različnih ponudnikov in da moram o izbiri obveščati dve osebi na fakulteti. Ta in drugi sistemi javnih naročil res prihranijo ogromno denarja, saj so izračunali, da se nam splača nastaviti dodatnega človeka, ki se v prvi vrsti ukvarja s pripravo vseh vrst javnih naročil.

Blagodat te uredbe je verjetno povezana s tem, da se na isti način obravnava npr. neka upravna enota, ministrstvo in univerza. Posiljevanje univerze in drugih javnih zavodov s pravili o javnih naročilih je popolnoma kontraproduktivno:

1. Prihranjen ne bo niti cent davkoplačevalskega denarja. Država namreč ne pokriva stroškov dela (npr. potovanja tega in tega tja in tja), ampak financira pedagoško oz. raziskovalno delo v kosu. Projekt je vreden določeno vsoto denarja, ki ga bo država plačala. Če bodo potovanja dražja, jih bo manj. Če bodo cenejša, jih bo več. Tako preprosto je to.
2. Vodje raziskovalnih skupin, kateder, fakultet imajo interes, da razumno gospodarijo s svojimi sredstvi. Da torej najdejo najcenejšega ponudnika za nov računalnik ali pa za letalsko karto. Da pretehtajo med malo dražjo letalsko karto in manjšim številom nočitev ali dnevnic. Da kupijo opremo v spletni trgovini, ki je praviloma vedno cenejša od tega, kar pride na razpis.
   
3. Dodatno administriranje ustvarja samo dodatno delo, ki ga ni mogoče prikazati ne med pedagoškimi ne med raziskovalnimi referencami. In terja zaposlitve, ki čisto nič ne prispevajo k rezultatom pedagoškega, raziskovalnega ali strokovnega dela.
4. Nefleksibilnost, ki jo povzroča javno razpisovanje, pa praviloma zvišuje cene in zmanjšuje nabor in število izdelkov ter storitev, ki jih z itak omejenimi sredstvi lahko kupimo.
   

Zaupanje v državljane, da ti vedo bolje od državnih uradnikov, je eden od temeljev klasičnega liberalizma. Nezaupanje pa lastnost socialističnih in fašističnih režimov. Država bi naredila pametno, da bi raziskovalcem dala polno svobodo in avtonomijo pri porabi sredstev, nadzorovala pa samo pedagoške in raziskovalne rezultate.