25. avgust 2009

Zaradi sebičnosti vse stoji

Nekje spodaj je napisano, da tale blog piše tudi šofer. Za sproščanje napetosti med čakanjem v kakem zastoju je sicer boljši twitter, ampak naj mi bo odpuščen nekoliko daljši zapis. Namesto, da tvitam, v kolonah premišljujem, zakaj gre vse skupaj tako počasi.


Ste že opazili, da je "počasna kolona" najbolj počasna na začetku, potem pa promet teče vedno hitreje. Logično je, da se promet počasi premika, ko sta še dva pasova, pa potem steče še enkrat hitreje, ko je pas en sam. Ni pa potrebno, da na začetku zoženja promet teče počasneje kot na koncu, ko vsak pred seboj že vidi dva pasova. Tako stanje je posledica dvojega.

Prvič, v koloni nihče ne more (dolgo) voziti hitreje od predhodnika, lahko pa vozi počasneje. Razlike med začasno hitrejšimi in počasnejšimi (to so tisti, ki imajo manijo, da si naredijo bajno "varnostno" razdaljo) se do repa kolone sešteje v to, da se tam praktično stoji.

Drugič, šoferji ste sebični. Ta varnostna razdalja vas ne moti, ker veste, da jo lahko vsak hip izničite. Zakolje pa vse za vami. Na koncu zoženja vidite, da avto pred vami že pospešuje. Vi zase veste, da ste tudi iz najhujšega ven in se vam nič ne mudi pospešiti. Elegantno počasi se skobacate iz zoženja. In zaradi te sebičnosti se hitrost, s katero se vozi na koncu zoženja (še vedno po samo enem pasu), ne razširi do repa kolone.

Kaj torej storiti? Kot rečeno, zase dosti ne morete, ker se pač teleban pred vami nikamor ne premakne. A za vse, ki so za vami, boste veliko naredili, če boste ves čas vozili enako hitro kot vozilo pred vami. Ne na istem mestu enako hitro, ampak v istem trenutku enako hitro. Če nekaj časa traja, da reagirate, potem pospešite malo bolj.

Pa še to. Vsak avto danes zmore 130 km/h. Če res vztrajate, da boste vozili 97, vsaj takrat, ko prehitevate počasneža, ki vozi samo 95, prosim, prosim, pritisnite na plin.