29. maj 2007

Blogres

Malo me sicer moti nalepka "častni gost". V smislu tiste ugotovitve "the world is flat". Morda je pa to dosežek mojega PRa? Vsekakor bi bil tam rad tudi kot bloger in računalnikar, ne le kot minister.

Razvojno parkiranje

Popoldne sem šel z avtom v mesto. Malo krožil tam med Gosposko in Vegovo, skoraj nasedel fatamorgani parkirišč rezerviranih za stanovalce ali ustanove, potem pa le našel prostorček! Parkiral, segel v predal za rokavice, da bi vzel papirček za parkiranje, odpraskal datum, uro, minuto, položil na armaturo ... Ja, kazalo je, da bo ravno še čas za kavo.

Ampak papirčkov je zmanjkalo. OK, stopim do trafike, da jih spet kupim kakih 25, da bo za nekaj časa mir. Pa mi povedo, da jih že od decembra ni več, da moram parkiranje plačati na parkomatu.

Grem malo okrog, celo najdem parkomat, se nekaj trudim z moneto, pa ali je preveč hrupa ali moj telefon ni za stvar ... skratka nazaj do trafike, po drobiž, pa do parkomata, pa man-machine interaction, pa do avta ... no in po 10 minutah tekanja sem bil legit parkiran. Za kavo prepozno.

Še dobro, da ni močneje deževalo! Vseeno gre v 10 minutah hoje in borbe s stroji človeku vse mogoče po glavi.
  1. Zakaj ne morejo še vedno obstajati parkirni listki. Ni treba iskati parkomata, ni treba iskati drobiža ... tehnično preprosta in časovno učinkovita rešitev.
  2. Zakaj ne morem parkiranja plačati npr. tako, da ko le najdem prostorček pošljem SMS z registrsko tablico svojega vozila nekam ... in ko odpeljem spet en SMS ... (brez tablice seveda). Oz. če sem registriran uporabnik pokličem npr. 041-PRIHOD, ob odhodu pa 041-ODHOD, pa sistem ve za kateri avto je ta številka telefona ...
Ampak ne. Očitno rešitvi 1 in 2 ustvarjata premalo ... ahm ... delovnih mest. Če samo preštejem, koliko je teh parkomatov, pa na vsakem moneta, pa do vsakega elektrika, morda še telefon ali GSM postaja, pa praznjenje kovancev iz njih ... In za vsako novo modro cono si bo nekdo mel roke (in nekdo krampal).

Pa če bi ti parkomati vsaj znali še kaj drugega, recimo WiFi, turistične informacije, v kateri bližnji gostilni je prosta miza ... ali pa mi, če bi plačal z moneto, poslati SMS, da zdaj pa moram podaljšati parkiranje ... Ampak ne. Važno, da je nekdo prodal škatle!

Zdaj pa samo še čakam, da me bo nekdo vprašal, kako bom jaz kot minister ukrepal? Ja v avtu bom imel vedno pest drobiža in dežnik.

24. maj 2007

Razprava o visokem šolstvu

Včeraj je bila Svetu za kulturo, izobraževanje in znanost diskusija o Zakonu o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti. Spodaj analiziram ključne stvari, ki bi jih zakon moral urediti ... z machiavellianskega vidika, namreč, kdo so ostri nasprotniki in kdo so mlačni podporniki. Rad bi namreč pokazal, da se vsak akter najde v obeh vlogah:

Avtonomija zaposlenih in članic univerze. Ostri nasprotniki: rektorji, ki želijo, da je nosilec avtonomije "univerza" oz. oni. Mlačni podporniki: dekani in zaposleni na univerzi.

Skrajšanje časa študija, da mladi prej vstopijo v redno delovno razmerje. Ostri nasprotniki: večni študenti, študentski funkcionarji, študentski servisi. Mlačni podporniki: davkoplačevalci, ki plačujejo davke in prispevke, delodajalci, mladi diplomanti, ki jim študenti otežujejo zaposlitev.

Več izbire pri kadrovanju: pri nas ima praktično vsak zaposleni na univerzi službo za nedoločen čas, torej nekakšen "tenure", ne samo redni profesorji. V svetu deluje sistem, kjer je predvsem na nižjih mestih bistveno več kroženja glav in odprta konkurenca za ta mesta. Ostri nasprotniki: monopolisti na delovna mesta in njihov sindikat. Mlačni podporniki: študenti.

Več izbire pri ustanovi študija: študent ima pri nas realno na izbiro eno samo visokošolsko organizacijo. Konkurenca in tekma med ustanovami bi dvigala kvaliteto. Ostri nasprotniki: obstoječi monopolisti. Mlačni podporniki: študenti, zaposleni, pokrajine, regije, delodajalci ...

Več izbire pri programu študija: sistem ne spodbuja uvajanja novih programov, posodabljanja predmetov, predmetnikov ... vse je povezano z velikim birokratiziranjem. Nasprotnik: država. Mlačni podporniki: rektorji, redki učitelji, ki bi radi uvajali novosti, študenti, delodajalci.

Več ciljnega raziskovalnega dela (predvsem na področju tehnologije): zakon naj bi urejal tudi področje raziskovanja, ampak se tega praktično ne dotika. Nasprotniki: radovednostni raziskovalci, državna agencija za znanost. Mlačni podporniki: delodajalci.

Boljša izraba znanja. Zaposleni naj bi imeli bolj proste roke pri pridobitni izrabi znanja, ki je nastalo na univerzi. Nasprotniki: univerza, fakulteta, zavistneži. Podporniki: zaposleni, delodajalci.

Sklep: Velika večina ukrepov koristi študentom in delodajalcem, ampak, ker je vsak glavni akter vsaj enkrat v vlogi ostrega nasprotnika, složen odpor ne preseneča.
Temelj za morebitno partnerstvo, v katerem bi zadeve premaknili naprej je, da vsak tudi kaj dobi in da se marsikaj prekriva tudi z načrti in cilji univerz oz. rektorjev.

Imate email pri tajni službi?

Ideja: Si tajna služba, narediš spletno mesto in nudiš poceni gostovanje spletnih strani, poštne predale, ljudje si izberejo uporabniška imena in gesla, postaviš strežnik v farmi nekam blizu drugim strežnikom ... Kaka ideja, kaj bi se vse dalo s tem početi?

PS (dan po objavi zgornjega): Se mi zdi pa vse skupaj civilizacijsko pomemben premik. V dobrih starih časih so vohunske službe pomagale kakemu kafiču ali bordelu, danes pa internetnemu gostitelju. Vedno torej vozlišču komunikacij. Če to ni razvoj ;-)

Bi kdo 6.67% višjo plačo?

Na obisku v Savinjsko Šaleški regiji je med podjetniki, ki ne morejo več ustreči vsem naročilom, padel tale predlog:
  • delovnik se iz 7.5 podaljša na 8 ur + 1/2 ure za malico (ki ostane plačana);
  • zato dobijo vsi 6.67% višjo neto plačo;
  • za teh 6.67% se ne plača nobenih davkov, prispevkov ipd.;
  • podjetje se lahko avtonomno odloči, ali bo imelo 7.5 ali 8 urni delovnik.

21. maj 2007

Avtonomija ali samoupravljanje

If you want to make enemies, try to change something.
- Woodrow Wilson

Prvi in univerzalni argument, ko se kdo od zunaj loti reforme univerze je, da je to vendarle "avtonomna" organizacija. Ampak, če sisteme pustimo pri miru, težijo k temu, da se ne spreminjajo.

Najprej se velja spomniti od kje ta avtonomija izvira: iz srednjega veka, ko je bila evropska družba razkosana na cel kup avtonomnih koščkov. Univerza je bila toliko avtonomna, kot je bil avtonomen nek ceh, mesto, trg, zemljiški gospod ali samostan. V takem okolju se ne vladarji ne cerkev v dnevne posle univerze niso vtikali; da se je učilo uradno teologijo in da pri izbiri predmetnikov kake posebne svobode ni bilo dokazuje množica disidentov iz tistega časa. Avtonomija univerze jim ni nudila prav nobenega zatočišča za njihove heretične teološke ali astronomske misli.

Nekdaj je na univerze prišlo manj kot 1% generacije, danes pa na univerze prihaja polovica in več; univerze financira država iz sredstev davkoplačevalcev. Ne gre več za drobiž, ki ga nek mogočnik v zunanje znamenje svoje razsvetljenosti daje peščici profesorjev, ne da bi sam čisto dobro razumel, kaj počnejo, ampak za zavezo države svojim državljanom, da jim bo omogočila kvalitetno visokošolsko izobrazbo in da bo spodbujala koncentracijo znanja in raziskovanja v državi.

Univerza ima torej v državi bistveno in ne več le obrobno vlogo. Cilji in namen univerze ne morejo biti predmet samoupravne odločitve tistih, ki na univerzi delajo. To je meja samoupravljanja, s katero se mora vsak porabnik davkoplačevalskega denarja sprijazniti. Tudi če misli, da bolje od države ve, kaj je zanjo dobro.

Če smo samoupravljanje priškrnili pri tem, kaj so cilji univerze, pa ni nobenih razlogov, da ji ne bi pustili avtonomije pri tem kako, kdaj, kdo te cilje izpolnjuje. Pravzaprav bi bila racionalna zelo podobna ureditev kot pri gospodarskih družbah. Nadzorno telo predpisuje, potrjuje cilje in preverja njihovo uresničevanje, v dnevno upravljanje (razen v velike poteze) ali kadrovsko politiko znotraj podjetja se pa ne vtika. In smiselno bi se mi zdelo, da je to nadzorno telo bolj podobno nadzornemu svetu kot pa upravnemu odboru in da je kar najmanj vključeno v dnevne posle.

Nadzorni organ in rektorjeva ekipa potem skupaj, v sodelovanju vodita univerzo in si medsebojno pomagata. To partnerstvo je ključno za izpeljavo nekaterih bistvenih a nepopularnih ukrepov, ki so dosti bolj važni, kot sedanji prepiri, katerih objektivna posledica bo samo podaljševanje statusa quo.

Bistvena vprašanja avtonomije, ki lahko kaj prispevajo tudi k temu, kako se na univerzi dela, pa niso v odnosu rektorja z državo, ampak v celi množici drugih avtonomij. Npr. pri avtonomnem spreminjanju ali uvajanju študijskih programov, avtonomni izbiri sodelavcev, avtonomni izbiri študentov … Zakaj mora država npr. potrditi, da bi enemu predmetu dali letos uro več, drugemu pa manj, spremenili način preverjanja znanja ali pa zamenjali polovico vsebine predmetnika? Halo?

Prav zaradi pomena, ki ga univerza za državo ima, pa, nasprotno, odcepitev članic ni njihova avtonomna pravica, ampak nekaj, kar mora sprejeti, potrditi in prevzeti odgovornost nadzorno telo. Ampak to je že druga tema.

19. maj 2007

Kaj študirati, da bom imel delo ...

... ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje je:

Kako študirati?

Na to temo smo nekaj diskutirali in podatki o tem, kakšni profili danes imajo delo in kakšne ne, so le del odgovora. Spodaj so prosojnice (ki so, mimogrede, nagrajene kot najboljše med temi, ki jih gosti slideshare.com):



Zanimivo je tam okrog prosojnice 17, kjer so podatki o tem, kolikokrat se bo menjalo službo (na rob našim razpravam od prožni varnosti). K pisanju me je pa spodbudila prosojnica 22 in nadaljevanje, ki se naslanja na knjigo The Jobs Revolution: Changing How America Works:
“None of the top 10 jobs that will exist in 2010 exist today,” Those jobs will require technology that’s still being developed. The most important thing a student can do today is learn to learn. The book adds, however: “Rather than focusing on specific technologies or specific problems, we need to equip students with those concepts that are common to all problems, all technologies, all skills, ranging from workplace engineering to ethics to entrepreneurship.

Zagovorniki velikega števila majhnih univerz bodo razložili, da to lažje dela majhna univerza z ne zelo specializiranimi programi. Zagovorniki velikih univerz pa, da potrebno širino teh znanj lahko da le velika, kompletna univerza.

9. maj 2007

Sošolci, ki smo se razšli

Z direktorjema podjetja CGS smo bili kakih četrt stoletja nazaj sošolci na gradbeni fakulteti, potem pa so se naše poti bolj ali manj ločile. Onadva sta izbrala podjetniško, jaz pa znanstveno kariero. In se nismo kaj dosti videvali. Problem sodelovanja znanosti in gospodarstva. O tem sem danes govoril na Konferenci CGS na videu:


7. maj 2007

Dežela blagostanja? Itak.

K tej temi me je najprej spodbudil Tjašin komentar, dodatno pa še 88% tistih, ki so v današnjem Studio-City glasovali, da ne živimo v deželi blagostanja (ampak so pa imeli denar, da kličejo na dražjo številko in glasujejo ;-).

Nekaj podatkov o kvaliteti življenja. Tole je slika iz študije, ki kaže, katerim državam smo si po tem parametru podobni in katerim ne:


Tole študijo je naredil pa Economist.

Kak komentar?

PS. Jaz seveda nikoli trdil, da živimo v deželi blagostanja!

5. maj 2007

Najbolj inovativna podjetja

Business Week in Wired sta objavila lestvici najbolj inovativnih podjetij na svetu. V oči bode dejstvo, kako malo jih je iz Evrope. Res je sicer, da sta oba medija ameriška. Po drugi strani pa ... kdo iz Evrope pa manjka?

4. maj 2007

Živel prvi maj!

Prvi maj je primerna tema za mešanico nostalgije in demagogije o delavcih, delavskih pravicah, izkoriščanju, umiranju socialne države (kot je bil naslov včerajšnjih Trenj). Halo? Kdo vidi umiranje socialne države. Tudi morebitna ukinitev enega prostega dneva ni "umiranje socialne države". Sociala ni podpiranje lenobe! Socialne države nihče ne ukinja, nasprotno, gospodarski razvoj, ki smo mu priča, omogoča, da ljudje sami zaslužijo zase, da potrebujejo manj socialne pomoči in da se zbere dovolj denarja za tiste, ki vseeno ne morejo preživeti brez nje. Najbolj socialna je tista država, kjer socialne pomoči nihče ne potrebuje. Ampak take države se ne da narediti z dekretom, odločbo o minimalni plači ali razvijanjem rdečih praporjev. Naredijo jo podjetni, ustvarjalni in tem je treba omogočiti, da svojo podjetnost in ustvarjalnost lahko razvijejo. Še nekaj prvomajskih misli:
  • Prvi maj se poskuša prikazati kot praznih slabo plačanih, neizobraženih, fizičnih delavcev iz dickensove Anglije. Ampak delavci smo vsi in praznik dela bi moral biti dan, ko cenimo, da imamo delo; da imamo ljudi, ki so se sposobni spomnili izdelke in storitve, ki jih lahko delamo. Ja, delo imamo zato, ker imamo kapitaliste, ker zanje pridno delamo in ne zato, ker nekdo skrbi, da nas je zelo težko odpustiti.
  • In hvala bogu, da imajo kapitalisti dobiček, ker ga lahko investirajo v nove programe, nova delovna mesta, nova podjetja. Podjetnikom je treba omogočiti, da odpirajo delovna mesta, ki imajo perspektivo, prihodnost, ne pa, da z dekreti varujemo delovna mesa, ki te prihodnosti nimajo.
  • Vsa ta nostalgija o dobrih starih časih, ko je delo imelo čast in oblast ima tudi drugo plat, za katero stojijo eksaktne številke. Ko je delo imelo čast in oblast smo imeli v Sloveniji 30% avstrijske plače. Preden je dobilo čast in oblast je imelo (leta 1937) 75% povprečne avstrijske plače. Zdaj ko 15 let premišljamo o tem, ali naj ima čast ali naj prinaša dobiček (in se še nismo čisto odločili) smo nadomestili slabo polovico razlike in smo nekaj nad 50% avstrijske plače in 82.5% GDPja od povprečja EU-25. Če bomo šli v smeri tržnega gospodarstva, bomo razliko verjetno še naprej zmanjševali, če se bomo pa oklepali starih pravljic o izkoriščanju človeka po človeku pa ne.
  • Ja, nasploh je nacionalna folklora, da ob polni mizi jamramo, kako nam gre vedno slabše, ampak številke kažejo, da je povprečen delavec leta 1990 za clia delal 4400 ur, danes dela pa 2600 ur; za kilogram kave 1990 skoraj 4 ure, danes uro in pol ... Morda pa bi morali bit malo manj zavistni do sosedove krave in malo bolj skromni ob pehanju za vidne zunanje znake blagostanja.
  • Fizično delo ima dvodnevni praznik, intelektualno (če nisi ravno umetnik) pa praznika sploh nima. Drugi maj bi takoj zamenjal za dela prost dan, kot se podeljujejo Zoisove in Puchove nagrade, ali pa da bi bil to vsaj dan odprtih vrat inštitutov, univerz, hiš eksperimentov ... kamor bi poslali šolarje.
  • Fizično delo je precenjeno, intelektualno pa pri nas celo podcenjeno. Študije kažejo, da nagrade za bolj izobražene zaostajajo od njihove relativne produktivnosti. Npr. delavci z dokončano OŠ so 14% bolj produktivni od tistih brez, pa imajo samo 8% višjo plačo. Visoko izobraženi so 141% bolj produktivni, pa imajo samo 79% višjo plačo.
  • In potem se čudimo, da imamo samo 5.5% visokotehnološkega izvoza, Estonija ga ima 14%, Češka 12% ... in da imamo le pol tolikšen delež diplomantov iz znanosti in tehnologije kot Irska, Francija ali Finska.
Če razvoj pomeni gibanje proti na znanju temelječi družbi, potem je znanju treba dati priložnost, da se izkaže in dokaže. Da torej lahko odločamo na podlagi znanja. To pa je mogoče le, ko imamo o čem odločati, ko imamo izbiro, ko imamo svobodo izbire. Svobodno izbiramo razvojne poti, tehnologijo, dobavitelje in tudi s kom in koliko časa bomo delali. Zato je to tudi razvojno vprašanje.