V četrtek smo v oddaji Tarča gledali dokumentarno oddajo o mahinacijah ljubljanskega župana pri gradnji športno-trgovskega kompleksa Stožice. Zgražanja je bilo veliko na levi in na desni. In vendar ostaja kot župan trdno v sedlu. Ker ve, kdo je na slovenskem gospodar. In temu primerno posluje njegova trgovina.
Pred časom je Jankovićeva oblast na mestne vpadnice ponovno namestila rdeče drogove z zvezdami. Če se o tem ne bi pisalo, ne vem, če bi jih sploh opazil. Originalno so bili postavljeni v svinčenih časih, ko je oblast z ikonografijo sistematično krepila socialistični izgled krajine. Verni ljudje so postavljali kapelice in znamenja, verniki v ideologijo pa drugačne opomnike. V sivini tistega časa so bili nekaj metrov visoki drogovi s kričeče rdečimi zvezdami na vrhu vidni povsem drugače kot danes. Bilo so nekaj barvitega, kar je štrlelo iz brezbarvnega, neambicioznega ozadja. Danes se moram prav potruditi, da jih v kontekstu bleščavih jumbo plakatov, pisanih vozil in utripajočega neona sploh opazim.
Ujeti v rdečo žico
Rdeči drogovi so postavljeni na mestih, kjer trasa žice okupirane Ljubljane križa vpadnice. Zgodovinar Damjan Hančič v članku Revolucionarno nasilje v Ljubljani v letih 1941 in 1942 (Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 86=51(2015), 2–3, str. 63–86) ugotavlja, da je od julija 1941 do konca oktobra 1942 revolucionarna stran v mestu Ljubljana likvidirala 173 Slovencev, približno polovico znotraj teritorija, ki ga je februarja 1942 odrezala žica, druge pa v takrat še primestnih vaseh. V istem obdobju so trojke na istem ozemlju ubile tri italijanske vojake, tri policijske agente, enega nemškega šoferja in eno fašistko, skupaj torej osem (s številko 8) ljudi. Nekatere od teh menda po pomoti. Ena proti dvajset je bilo torej razmerje med bojem proti okupatorjem in bojem proti razrednemu sovražniku.
Ob žici je povsem prijetna sprehajalna pot, pohod ob žici lepa družinska rekreacija, vračanje revolucionarnega značaja pa ljudi deli. Črna žica je po koncu vojna postala rdeča. Nova oblast jo je po osvoboditvi uporabljala še nekaj mesecev, da ji ne bi ušel kak bodoči politični nasprotnik. In v rdečo žico smo simbolno spet ujeti. Ker se županu splača. Ne nepremičnine, ne Mercator, ne mestna podjetja, rdeče zvezde so županov najboljši posel. Za rdeče zvezde ima najboljše kupce.
Jankovićev monopoly
Vsi poznate igro Človek ne jezi se. Mečeš kocko in možičke podiš po igralnem polju. Igra Monopoly je nekaj bolj komplicirana. Igralno polje je mesto, kjer zidaš hiše in hotele, skrbiš za vodo, kanalizacijo, železniške postaje in podobno. Tudi v tej igri podiš svojega igralca okrog, kupuješ, prodajaš, investiraš, skubiš soigralce ali pa te oni skubijo. Če pristaneš na določenem polju, izvlečeš karto z naključnim dogodkom – nenadna dediščina, nepredvideni davki in podobno. Morda moraš v zapor in si za nekaj časa izločen iz biznisiranja. Ena od kart je tudi karta za izhod iz zapora. Če igralca doleti, da mora v zapor, si s to karto kupi takojšen izhod iz zapora in lahko biznisira naprej.
Županov najboljši prodajni artikel so rdeče zvezde. Ker so kupci zanje pripravljeni plačati vsako ceno.
V pravem monopoliju so županova podjetja pridelala vsaj 30 mio izgube. Kar ni ravno poslovna referenca. Bolj je uspešen pri zbiranju pravih kart. Kot verjetno mnogi tajkuni slovenske tranzicije, se je tudi Janković gibal po tanki črti, ki loči dovoljeno od prepovedanega. Vsi ti tajkuni so imeli na plačilnem listu najboljše odvetnike, ki so skrbeli za to, da bi bili posli zakoniti. Ali da bi se jih z nekaj dobre volje dalo interpretirati kot take. Med zadnjo krizo je dobre volje zmanjkalo. Danes so nekateri tajkuni v zaporu, drugi so zvezde družabne kronike. Eden je celo župan glavnega mesta. Ima dobre karte.
Taka karta je, da ne dovoli pokopa žrtev revolucionarnega nasilja na Žalah. Da podeljuje častna meščanstva pravim ljudem. Da prave ljudi, njihove sinove in nečake jemlje v službo ali za svetovalce. Da podpira vsako rdečo veselico, ki se zgodi v Ljubljani in širše. In da je postavil nazaj tiste rdeče zvezde na vpadnice.
Najboljši sosedje
Narobe bi bilo to kolumno razumeti kot še eno v vrsti kritik ljubljanskega župana. Spoštujem in cenim, kar je bilo v mestu v njegovem času narejeno. Moti me sicer način, tudi kakšna rešitev, ampak poanta je drugje.
Osebno dvomim, da ima župan kakšna posebno globoka znanja ali trdna prepričanja o dogajanju v Sloveniji med 2. svetovno vojno. Je pa dobro ocenil, kje je v Sloveniji resnična oblast. In se ji poklonil. Da bi lahko delal po svoje, si kupuje odpustke. Županov najboljši prodajni artikel so rdeče zvezde. Ker so kupci zanje pripravljeni plačati vsako ceno.
Pred tedni je bil velik halo, da družinskim podjetjem Jankovićev odpustili 30 mio dolga. Ne vem, če jim je kaj drugega preostalo. Če ta denar slučajno kje je, je dobro skrit. Problem je drugje: da je namreč sploh lahko naredil tak dolg. Bralcu tega besedila nihče ne bo dovolil, da bi naredil 30 mio dolga. Kar poskusite v banki. Morda boste dobili 50.000, če bo še vsa žlahta pomagala z garancijami. Njemu pa so. Ker se je smejal med rdečimi zvezdami. Quid pro quo. Tit for tat. Roka roka umije.
Manjši problem je, da on to počne. Na nek način mora človek občudovati sposobnost, da je tranzicijsko Slovenijo tako dobro naštudiral in si jo spravil v žep. Problem je, da za njegove rdeče zvezde obstaja trg, da obstaja povpraševanje. Tri četrt stoletja po vojni in revoluciji. To povpraševanje, ta potreba po stalnem lakiranju zgodovine izkrivlja pravno državo, gospodarski trg, politični trg … vse. Janković ni edini igralec na tem trgu, je pa najspretnejši.
Ena od žrtev te trgovine je tudi partizanski boj. Partizanski boj namreč take trgovine z odpustki ne potrebuje. Revoluciji pa nobena trgovina ne more pomagati.
Objavljeno v Časniku 9.10.2019.