Izhodiščni dokument z naslovom »Demokracija je pomembna: strateški načrt za akcijo« že nekaj časa kroži po internetu. Zadeva predstavlja poučno branje – taktika političnega boja ni zelo drugačna, ali gre za levičarje ali za desničarje. Nekateri prijemi delujejo na splošno.
Med drugim strategija navaja primer volitev v ameriški senat leta 2012 v zvezni državi Indiana. Po vseh predvidevanjih in zgodovinskih izkušnjah bi moral biti sedež precej gotovo v republikanskih rokah in v normalnih razmerah bi ga republikanec moral z lahkoto osvojiti. Ampak republikanski kandidati se za kandidaturo najprej pomerijo v kvalifikacijah (primaries) med seboj. Zmagovalec se potem za sedež v senatu pomeri z demokratom.
Favorit za zmago v kvalifikacijah je bil zmeren in uglajen gospod Richard G. Lugar. V senatu je preživel šest predsednikov ZDA. Ampak se je zataknilo. Čajankarji in »pravi« konservativci, tako New York Times (vir), so investirali ogromno denarja v njegovega tekmeca Richarda E. Mourdocka. Češ, da je senator preveč zmeren in kompromisarski. Mourdock je bil precej bolj »pravih« stališč, med drugim je trdil, da je nosečnost, ki nastane kot posledica posilstva, božja volja. Močno je zmagal v republikanskih kvalifikacijah in kasneje izgubil proti demokratskemu protikandidatu. Senator iz Indiane je postal demokrat Joe Donnelly in še vedno je.
Prej omenjena strategija pa k zgodbi dodaja zanimivo podrobnost. V boj med republikanci so se vmešali demokratski aktivisti. Ekstremnega Mourdocka so proti zmernejšemu Lugarju podprli demokratski medijski in internetni borci, ki so o Lugarju našli in razbobnali nekaj škandalov, kar ga je potem v kvalifikacijah pokopalo. Ocenili so, da bo demokrat ekstremista Mourdocka lažje premagal kot zmernega Lougarja. Za katerega so govorili, da je Obamov najljubši republikanec.
Skratka, ko nekdo pred kamero povabi najbolj srdite komentatorje z desne, ni nujno, da to dela zato, ker bi desnici rad pomagal.
Nauk za strategijo ustavljanja Trumpa je torej pomagati republikanskim ekstremistom, kjerkoli je to mogoče, ker jih bodo zmerni demokrati lažje premagovali. Sliši se pametno, težava je samo ta, da kaže, kot da bi se republikanci držali podobnega pravila in da pomagajo demokratom z levega roba nasprotne stranke. Tudi v upanju, da so bolj premagljivi.
Splošni nauk zgodbe je, da lahko nasprotniku delaš škodo tudi tako, da pomagaš ekstremistom na njegovi strani. Ekstremisti so premagljivi. Razen, če slučajno zmagajo, potem je težava velika. To bi lahko pojasnilo, zakaj so napredni mediji v ZDA dajali toliko prostora Donaldu Trumpu. Se spominjate, da so po volitvah govorili, da je Trump edini, ki bi ga Clintonova lahko premagala? No, zakalkulirali so se v toliko, ker je bila tudi Clintonova edini demokratski kandidat, ki bi ga Trump lahko premagal.
Seveda tega ne pišem zato, ker bi me zanimale kongresne volitve v Indiani, ki bodo konec leta, tako, kot v drugih zveznih državah. Stvar se mi zdi zanimiva z vidika dogajanja v Sloveniji. Včasih imam namreč občutek, da se dogaja nekaj podobnega. Na desni sicer nimamo medijev, s katerimi bi pomagali ekstremistom na levi. Imajo pa na levi medije, s katerimi lahko pomagajo ekstremistom na desni. Če niso ekstremisti, jih za ekstremiste naredijo oz. označijo. Če so, jih promovirajo in jim dajejo prostor. Če ne drugače z zgražanjem. Zakaj bi to počeli, razumem in je zanje tudi pametno.
In imamo tudi na desni medije, ki lahko pomagajo ekstremistom na desni. Zakaj bi to počeli, razumem. Ljudje radi berejo in gledajo mnenja, ki tolažijo njihova razočaranja in razpihujejo njihovo jezo. Dajejo si duška z ostrimi stališči in grobimi besedami. Komu pa to na koncu v političnem boju pomaga, je pa drugo vprašanje. Skratka, ko nekdo pred kamero povabi najbolj srdite komentatorje z desne, ni nujno, da to dela zato, ker bi desnici rad pomagal.
Splošni nauk zgodbe je, da lahko nasprotniku delaš škodo tudi tako, da pomagaš ekstremistom na njegovi strani. Ekstremisti so premagljivi. Razen, če slučajno zmagajo, potem je težava velika. To bi lahko pojasnilo, zakaj so napredni mediji v ZDA dajali toliko prostora Donaldu Trumpu. Se spominjate, da so po volitvah govorili, da je Trump edini, ki bi ga Clintonova lahko premagala? No, zakalkulirali so se v toliko, ker je bila tudi Clintonova edini demokratski kandidat, ki bi ga Trump lahko premagal.
Seveda tega ne pišem zato, ker bi me zanimale kongresne volitve v Indiani, ki bodo konec leta, tako, kot v drugih zveznih državah. Stvar se mi zdi zanimiva z vidika dogajanja v Sloveniji. Včasih imam namreč občutek, da se dogaja nekaj podobnega. Na desni sicer nimamo medijev, s katerimi bi pomagali ekstremistom na levi. Imajo pa na levi medije, s katerimi lahko pomagajo ekstremistom na desni. Če niso ekstremisti, jih za ekstremiste naredijo oz. označijo. Če so, jih promovirajo in jim dajejo prostor. Če ne drugače z zgražanjem. Zakaj bi to počeli, razumem in je zanje tudi pametno.
In imamo tudi na desni medije, ki lahko pomagajo ekstremistom na desni. Zakaj bi to počeli, razumem. Ljudje radi berejo in gledajo mnenja, ki tolažijo njihova razočaranja in razpihujejo njihovo jezo. Dajejo si duška z ostrimi stališči in grobimi besedami. Komu pa to na koncu v političnem boju pomaga, je pa drugo vprašanje. Skratka, ko nekdo pred kamero povabi najbolj srdite komentatorje z desne, ni nujno, da to dela zato, ker bi desnici rad pomagal.
Objavljeno v Časniku 11.9.2018.