Odrinjeni?

Foto: svet24.si

Slovenec, ki se ima za del konservativne ali klasično-liberalne tradicije, je navajen, da je zapostavljen. Po letu 1945 je bil preganjan. Ko se je režim nekoliko zmehčal, sicer ni bil več v eksistenčni nevarnosti, vodilna mesta in prve vrste pa so bile rezervirane za člane vladajoče partije in njihove kolaborante.

Po letu 1989 je bilo svobode in enakopravnosti vedno več, še zmeraj pa za božič in za veliko noč posluša, da so to družinski prazniki, da naj se vera in verniki skrivajo v zavetju zasebnosti, saj da je cerkev vendar ločena od države. Svobodomiselne bodo neovirano zmerjali z neoliberalci, konservativne s fašisti, verne pa s klerotalibani. Za visoko proračunske medije pišejo v glavnem somišljeniki prejšnjega režima. Rock koncerti in oddaje, ki štrlijo iz tega rdečega konsenza, so predmet prepovedi ali pritiskov dedičev revolucije. Vodilne položaje v državi so do zdaj zasedali, s kratkotrajnimi izjemami, ljudje, ki bi bili na teh položajih, tudi če Berlinski zid ne bi padel.

Ampak eno je, če nas drugi zmerjajo z domoljupci in z zaplankanimi, drugo je, če sami sebi govorimo, da smo drugorazredni. Eno je, če nas zaplankajo, drugo je, če se zaplankamo. Eno je, če nas v kot političnega prostora potiskajo levičarski aktivisti, drugo, če se tja postavimo sami. In se še ob tem pretvarjamo, kako dobro se tam počutimo.

Vera in upanje

Človeška bitja so skozi zgodovino veliko pretrpela. Življenje je bilo težko. Da se iz obupa niso lastnoročno obesili, so naši davni predniki našli načine, kako v trpljenju najti neko zadovoljstvo. In velik del slovenske desnice je našel zadovoljstvo v tem, da je drugorazreden, odrinjen, podrejen. Bolj kot je razžaljen in ponižan, bolj je prepričan v svoj prav, v prav svojih voditeljev in v usodo, ki da je tako hotela. Trpi v sedanjosti, da bi bila prihodnost lepša, povsem v duhu krščanskega upanja na nagrado v posmrtnem življenju. In upa na čudež.

Čudeža ne bo. Venezuelski scenarij tri ure vožnje od Dunaja hitro* ni mogoč. Članica EU preprosto nima dovolj avtonomije, da bi zares lahko počela kolosalne neumnosti po diktatu Levice. Slovenija ima lahko še slabšo vlado, kot je bila Cerarjeva. Nekako bo životarila, med tem ko bodo dobro vodene države napredovala hitreje. Vsaj do prve krize.

In vendar se ne sliši samo ponižnega sprijaznjenja z zlo usodo. Na desni je te dni veliko razočaranja, nezadovoljstva in jeze. Vlade ne sestavlja »zmagovalka volitev«. Vlado sestavlja levica s skrajno Levico. Ljudje, ki sicer pravijo, da jim ne gre za oblast, ampak za stvar, so jezni, ker njihovi ne bodo oblast in bodo o stvari samo robantili iz opozicije. Ta jeza iz njih in njihovih medijev bruha z žalitvami mandatarja in norčevanjem iz nove vlade.

Umetnost možnega

Pa ni nujno, da bi bilo tako. 32 »pomladnih« poslancev je 70% vladne večine. 25 poslancev SDSa je dobra polovica vladne večine. 7 poslancev Nove Slovenije je lahko jeziček na tehtnici, ki iz leve vlade naredi levo sredinsko vlado, ob spretnem političnem manevriranju in občasnem zavezništvu z SDS celo sredinsko vlado. Ja, da bi prišlo do take koalicije, se bi bilo potrebno odpovedati kakšnemu načelu, kakšni svetinji, odpadla bi kakšna čestitka za »pokončno držo«, ampak prav gotovo se da več »za stvar« realizirati v poziciji kot v opoziciji. Če je seveda cilj politike, da kaj iz programa realizira in za svoje ljudi kaj naredi. Če je cilj tolažba tistih, ki so navajeni, da so drugorazredni, in podžiganje neproduktivne jeze tistih, ki tega niso navajeni, pa je opozicija lažja izbira.

Ključno vprašanje naslednjih mesecev je, kako desne stranke vrniti v politično igro. Če si kdo dela utvare, da bi Šarec lahko za kakšne ukrepe iskal podporo pri Novi Sloveniji, se mora zavedati, da mu ne bodo manjkali samo glasovi levice, ampak zelo verjetno tudi glasovi socialdemokratov in vseh drugih strank, ki bodo igrale na socialno-demagoško karto. Brez glasov SDS se ne bo moglo zgoditi dosti pametnega. Levi komentariat bo naredil vse, da se to ne bi zgodilo. Da SDS in njeni volivci ostanejo izobčeni. To vemo in na to ne moremo vplivati. Lahko pa vplivamo na to, ali se desne stranke s tem sprijaznijo in v tej igri apartheida celo pomagajo, ali pa ne.

Desna politika mora najti pravo razmerje med načelnostjo in pragmatičnostjo. Primer pragmatičnega politika je Marjan Šarec. Pripravljen je storiti karkoli, da bi lahko vladal, pa tudi, če ne bo v vladi naredil nič. Primer načelnega politika je Janez Janša. Pripravljen ni narediti nič, da bi SDS bila v vladi, kjer ne bi mogla narediti vsega. Primer politika, ki je med obojim našel kompromis, je bil dr. Janez Drnovšek. Pragmatičen, ko je šlo za majhne stvari, načelen, ko je šlo za velike. Njegov cilj je bil čim hitrejša vključitev Slovenije v evroatlantske povezave. To mu je uspelo. Cena za to sta bili preživetje in pomladitev Đilasovega novega razreda.

Naj naš glas šteje

Čas bi bil, da se slovenski desni volivec otrese občutka odrinjenosti in zapostavljenosti, ki se vleče še iz prejšnjega režima in ki jo je utrjevalo tudi bolj ali manj stalno vladanje levice po demokratizaciji. Zahtevati mora, da njegov glas šteje, da se z njegovimi glasovi vlada. Razlikovati mora med razlogi, zaradi katerih je politična tekma neenakopravna in izgovori, ki opravičujejo neuspehe. Razlikovati mora med investicijo v boljše rezultate v prihodnje in nesposobnostjo vplivati na odločitve v sedanjosti. Razlikovati mora med realno kritiko nove oblasti in tolažbo za poražence. Razlikovati mora med ostrim soočenjem idej in ventiliranjem jeze skozi verbalno nasilništvo.

Skratka, od verskih skupnosti morda desni volivec zahtevati vernost, od politike pa političnost. Ali prosto po Maxu Weberju, v desni politiki mora etiko prepričanja dopolniti etika odgovornosti. Ne šteje, za kaj se politik zavzema, šteje, kaj doseže.

Objavljeno 26.8.2018 v prilogi Družine Slovenski čas.

* Kolumno sem pisal, preden je bila znana koalicijska pogodba z Levico. Zdaj dodajam besedico hitro.

Domofopci ali domoljupci?

Ker domoljubje ni zastarelo

Vir: mzz.gov.si

Ljudje imamo naravno potrebo, da pripadamo svoji skupnosti. Ta potreba se je oblikovala še preden smo postali ljudje. Imajo jo tudi mnoge živalske vrste. Naši davni predniki so se povezovali rodove in plemena. Geni tistih, ki se niso, niso preživeli. Od tukaj izvira naše naravno nagnjenje k tribalizmu, k temu, da se delimo na nas in njih, na naše in vaše.

Nepopisan list?

Da je ta potreba naravna, da je karkoli v človeški naravi (sic!) naravnega, je nekaj časa veljalo za nazadnjaško*. Moderna doba je upala, da vsi pridemo na svet kot enak nepopisan list, ki ga lahko družba ali pa vzgoja pregnete v karkoli. Da je posameznik, osvobojen tradicije, neodvisen od drugih ljudi in mu – prosto po Johnu Locku – družba mora zagotavljati svobodo zasledovati koristi zase ali pa ga družba lahko – prosto po Jacquesu Rousseaju – vpokliče v projekte za skupno dobro.

Pa vendar različne znanosti – antropologija, bio- in evolucijska- psihologija, genetika, literatura – prihajajo do sklepa, da človeška narava ni posebej gnetljiva. Zadnje uspešnice na to temo so napisali Haidt, Pinker in Peterson. Dokazujejo, da so moralni instinkti, ki jih je oblikovala evolucija, še kako trdoživi. Eden o teh je plemenski občutek za pripadnost.

Zgodovina civilizacije je zgodovina naporov, kako prirojene moralne občutke skladno stopnji razvoja preusmeriti in organizirati v pojavne oblike, ki prispevajo k preživetju članov civilizacije in k zmagi v tekmi z drugimi. Namreč, kar je delovalo v kameni dobi, ne deluje nujno v digitalni.

V kaj vpreči naravo?

Plemenske instinkte lahko potešimo na različne načine. Nekoč je bilo to naše pleme proti drugemu plemenu. Danes so ženske proti moškim, beli proti črnim, revni proti bogatim, hetero- proti homoseksualcem, Američani proti ostanku sveta.

Razpihovanje plemenskih instinktov je močno politično orodje. To so pokazale zadnje ameriške volitve, kjer so demokrati gradili na tribalizmu manjšin (ženske, črnci, hispanosi, revni, LGBTQ skupnost), Trump pa na tribalizmu Amerike kot celote. Slednje je vsrkalo tudi vse nasprotne pole »plemen«, ki so si jih lastili demokrati.

Od vseh naštetih možnosti za izživljanje plemenskih instinktov je preusmeritev v domoljubje še najmanj škodljiva. Vsako drugo kanaliziranje tribalizma namreč ustvarja konflikte znotraj skupnosti. Enega proti drugemu postavlja sosede, sodelavce in poslovne partnerje. Pri domoljubju je sovražnik onkraj meje. In če so meje urejene, prehodi nadzorovani, meddržavne odnose pa vodi westfalski princip nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav, imamo od domoljubja samo koristi.

Domoljubje ustvarja skupnost domovine. Povezana nacionalna skupnost daje okvir znotraj katerega smo solidarni brez prisile. Ker je to v naši naravi. Zato ni velike debate o tem, ali se bo denar prelival iz bogatih v revne slovenske pokrajine. Bil pa je problem, ko se je isto dogajalo v Jugoslaviji in je problem, ko se dogaja v Evropi. Nemci pač nočejo plačevati grških dolgov.

Domoljupci in domofopci

Domoljubje ima dve skupini nasprotnikov. Najprej so tu že omenjeni konkurenčni načini za izkoriščanje plemenskih instinktov. Gre za to, ali bodo nekoga »včlanili« v »pleme« npr. izkoriščanih ali pa v »pleme« npr. Američanov. Potem je tukaj vedno bolj vplivna skupina brezdomcev – ljudi, ki nimajo potrebe po pripadnosti nacionalni skupnosti ali ki so se dali prepričati, da je sta narod in domovina zastarela družbena konstrukta**. Da smo vsi državljani sveta. Da je domovina pač tam, kjer so boljše javne storitve. Nekako skladno s pregovorom »ubi vino ibi patria«***.  

S teh dveh strani zato poslušamo kritike domoljubja, češ, da gre za nacionalizem, šovinizem, populizem in podobno. Mera seveda je potrebna tudi pri domoljubju. Čeprav daje prednost svojim mora ohraniti spoštovanje do drugih. Ljudi. Ker smo vsi ljudje.

Veliko kritike je domoljubje deležno tudi zato, ker ovira preoblikovanja družb. Spremembe bo mogoče brez prisile izpeljati le, če bodo skladne s človeško naravo. Odgovor na domoljubna gibanja v evropskih državah zato ni zmerjanje z nacionalizmom in diskvalifikacija z mračnjaštvom, ampak krepitev pripadnosti Evropi in usklajenost evropskega političnega sistema in tekočih politik z občutki ljudi.

***

Prispevek (razen mednaslovov) je nastal kot odgovor na vprašanja Suzane Kos za članek v Sobotni prilogi Dela.

* To odlično ilustrira Svetlana Slapšak, ko v tistem članku pravi: "V današnjem svetu je [domoljubje] izrazito zastarelo in bi moralo biti usklajeno s kozmopolitizmom, humanitarnimi načeli, mobilnostjo in globalnim informiranjem." Kot da bi bili občutki nekaj, kar se da naučiti v šoli in bi zastarevalo, kot je zastara znanje uporabe računalnikov.

** To sem pisal preden sem vedel, da bo o isti stvari razmišljala tudi Svetlana Slapšak, kaj šele, da bi vedel, kaj bo rekla.

*** Kjer je vino, tam je domovina.