28. februar 2017

Boljši Slovenci 2050

Prav je, da bralci [tega bloga] spoznajo celotno Vizijo Slovenije 2050. Dokument, ki opisuje nastajanje vizije ima sicer 88 strani, vizija pa je na eni strani in jo bomo skupaj prebrali. Njen osnovni problem je, da na prvi pogled ni v njej nič takega, s čemer bi se bilo mogoče ne-strinjati. Šele pozornejše branje razkrije, za kakšne strategije in politike bi leporečje lahko bilo podlaga. Vizija naj bi namreč bila podlaga za novo Strategijo razvoja Slovenije. Poglejmo torej, kam pes taco moli. Poudarki v citiranem besedilu so moji.


Gradimo edinstveno družbo
»V sozvočju z okoljem in s časom smo našli ravnovesje kakovostnega življenja. S pomočjo učenja se uspešno soočamo z največjimi izzivi. Smo inovativni, ideje spreminjamo v dejanja. Z zaupanjem ustvarjamo dobre odnose ter gradimo solidarno in strpno družbo. Slovenijo samozavestno odpiramo partnerjem, pripravljenim na sodelovanje. Ponosni bogatimo globalno mrežo s svojo kulturno edinstvenostjo«.
Da je kakovost življenja z nečem (ni povedano s čem) v ravnovesju, pomeni, da ni prioriteta in cilj. Cilj je ravnovesje. Gradnja družbe je antiliberalen koncept. Tudi v nadaljevanju bodite pozorni, kako velik del vizije s ukvarja s tem, kakšni naj bi postali ljudje in ne s tem, kako naj bi delovala država! Solidarno in strpno je nastavek za socialistično in multikulturno. Samozavestno smo partnerjem, nepripravljenim za sodelovanje, že ne-prodali Telekom in NLB. Kupci Cimosa pač niso bili pripravljeni na sodelovanje. Naša kultura sicer ni vrhunska, je pa vsaj edinstvena, so morda hoteli povedati.
»V Sloveniji leta 2050 ustvarjamo številne uspešne zgodbe. Družbene procese sooblikujemo kot aktivni državljani, kritično in tvorno. Slovenija je ravno prav velika za razcvet inovacij in predstavlja edinstven razvojni model v svetu. Z učenjem za in skozi vse življenje razvijamo znanje in veščine ter krepimo odpornost za soočanje z izzivi«.
Skrbi edinstvenost razvojnega modela. Se nismo iz svetovno »najnaprednejšega« samoupravljanja nič naučili? Zakaj ne bi skopirali nek model, ki deluje? Švica, Singapur, Estonija, Avstrija, Bavarska? Ker je neoliberalen? Sicer iskanje podpore učiteljev in profesorjev za vizijo.


Revščina mora biti izziv
»Ustvarjalni posamezniki se dobro počutimo v inovativni družbi ter prepletu družbenih, institucionalnih in tehnoloških inovacij. Te nam omogočajo nove rešitve za ključne družbene izzive, kot so starajoče se prebivalstvo, neenakost in revščina«.
Leta 2050 bo revščina, to piše, še vedno družbeni izziv. Še vedno! To je vizija! Socialisti potrebujejo revščino bolj kot ekologi podnebne spremembe. Bo pa ostala neenakost, kar kaže, da čisto po poti Kim Il Sunga že jutri le ne bomo skrenili.
»Sproščeno in razumevajoče življenjsko okolje je eden od razlogov, da se uspešni posamezniki in podjetja odločajo za prihod v Slovenijo. Ta je njihovo pozornost najprej vzbudila z odličnostjo izdelkov in storitev. Nato jih je osvojila s kakovostjo znanstvenih raziskav in z domiselnimi rešitvami".
Ne bomo prijazni za kapitaliste, podjetnike in inovatorje, bomo pa razumevajoči. Za kaj natanko? Za izvor njihovega premoženja? Da za njihove hčerke ne bodo obvezni šolski tečaji plavanja? Na koncu je iskanje podpore znanstvenikov za vizijo.
"Vitalna generacija leta 2050 se ne ukvarja več z delitvami iz preteklosti. Medsebojno zaupanje ji je pomembnejše in vredno več".
Do 2050 bomo torej preteklost končno pometli pod preprogo. Vsaj vitalni med njimi. Betežni starčki se bodo pa še kar naprej delili.


Družbene vrednote
"Zaupamo tudi v javne ustanove, ker delujejo pregledno in odgovorno. Prebivalci jih cenimo, ker so dostopne in uporabnikom prijazne, zlasti pa – postopki tečejo hitro".
Namesto, da bi govorili o javnih storitvah, ki jih nudi kdorkoli, so zapisane želje po ljubezni ljudstva do javnega sektorja. Ki bo vizijo zato hvaležno podprl.
"Ne zapravljamo časa in energije za neproduktivne spore, pri čimer nam odlično služi učinkovit pravni sistem. Pravila so pravila, enaka za vse".
Že danes marsikdo sporov ne rešuje na sodiščih, ker je to popolnoma neproduktivno. Je pa pozitivno, da se načrtuje, da bodo leta 2050 pravila končno enaka za vse.
"Odgovorno izpolnjujemo obljube med generacijami. Spoštujemo družbene vrednote, kot so solidarnost, varnost, strpnost, medsebojno sodelovanje in mir".
Ne pa tudi vrednot, kot so svoboda, pravičnost, domoljubje in zvestoba. To seveda ni edini odstavek, ki govori o tem, kakšni naj bi bili leta 2050 Slovenci. Namesto, da bi vizija govorila o tem, kakšna naj bi bila država, prevzgojo ljudi pa pustila pri miru.


Edinost, sreča, ne pa sprava
"Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri vrhu. Živimo kakovostno: bolje, bolj zdravo in dlje".
Od Kardelja se očitno niso naučili, da sreče človeku ne moreta dati ne država ne partija. Bolje, bolj zdravo in dlje po vsem svetu živijo zadnjih 500 let. Pozitivno pa je, da bomo dali nekaj teže globalnim lestvicam.
"Družbena in okoljska odgovornost sta nam zelo pomembni. Naravo spoštujemo in z naravnimi viri upravljamo premišljeno. Priložnosti za delo nam ustvarjata digitalna odličnost in model krožnega gospodarstva, ki poganjata gospodarski razvoj. Uspelo nam je, ker smo drzni, samoiniciativni in odgovorni. Cenimo čas in ga namenjamo stvarem, ki v naše življenje prinašajo zadovoljstvo".
Najbolj družbeno odgovorni smo bili prisilno v obdobju 1945-90. Še naprej bomo očitno »zelena referenčna država v digitalni Evropi«. Kar je uporaben element vizije. Sicer hinavski, ker Uber in podobne novotarije prepovedujemo. Manj časa bomo delali, posebej tisto, kar nam ne prinaša zadovoljstva. In spet cela pridiga o tem, kakšni naj bi bili Slovenci leta 2050.


Moja dežela, mi smo njeni ljudje
"Največje bogastvo Slovenije pa smo ljudje. Smo vključujoča in dinamična družba. Naša identiteta in kultura spodbujata sodelovanje pri ustvarjanju sinergij ter soočanju z izzivi. Slovenski jezik nam veliko pomeni, naša edinstvena kultura je navdihujoča".
Napredka od Slovenija – moja dežela, očitno ni. Kvote slovenskega jezika na radiju (30%) in univerzah (100%) ostajajo do leta 2050. Vključujoče bomo podrli ograje na mejah. Letno bomo, zaradi edinstvenosti, delili vsaj 5 velikih Prešernovih nagrad. Navdihovali nas bodo umetniki, ki bodo z govornic pljuvali po ostalih.
"Odločni smo in prepoznavni. Naša lega, povezanost in infrastruktura nas vpenjajo v mednarodni prostor. V njem se uveljavljamo samozavestno, s prilagodljivostjo in vzdržljivostjo. V tujini delujoči Slovenci v živahnih stikih s Slovenijo krepijo našo globalno mrežo. Glas, ugled in prepoznavnost naše države so veliko večji od njene velikosti".
Odločni, prepoznavni, iščemo rešitve in ne jamramo.


Skratka

Postali bomo taki, kot si je Levstik za Slovence želel, ko jim je pisal Martina Krpana. Krpan je bil odločen človek. Cesar je opazil njegov talent zaradi srečne lege naše države. In zaradi snega. Samozavestno je posekal tisto lipo, prilagodljivo izpolnil, kar ga je cesar prosil. Krepil je našo globalno mrežo na Dunaju in tudi s tihotapci angleške soli je mrežil. Krpan je bil večji od dežele, iz katere je prihajal. Če je zajahal kobilico, so se mu noge vlekle po tleh!

Ne bo leta 2050 dovolj, da bomo vsi kot Krpani. Še boljši od Martina Krpana bomo postali. In država nas bo v take Krpane+ prizadevno vzgajala. Namreč posekati tisto lipo, ki je gospodi dajala senco, ni bilo ne sonaravno ne krožnogospodarsko. Ne kaže, da bi Krpan pravilno cenil in zaupal v javne ustanove ministra Gregorja. Kar je storil s kijem in mesarico tistemu Turku ni bilo ne strpno, ne vključujoče, ne razumevajoče, ne solidarno.

Ampak Levstiku lahko oprostimo. Leta 2050 bo Martin Krpan star skoraj 200 let. »Pa nikar praznih besed ne razdirajte«, je rekel Ministru Gregorju.



Malenkost adaptirano iz članka za revijo Demokracija 23.2.2017.
Priznanje: pri nastajanju Vizije sem celo malo sodeloval. O vtisih sem poročal za Časnik.

07. februar 2017

Pričevalci

Pričevalci so oddaja, v kateri priletni ljudje pripovedujejo, kako so doživljali drugo svetovno vojno v Sloveniji. Pretežno govorijo taki, ki so se v državljanski vojni na koncu znašli na protirevolucionarni strani. Oddaja je na sporedu ob torkih sredi noči. Da ja ne bi spomini stark in starcev kvarili gledalcev z zgodbami, ki se ne ujemajo z resnico, ki jo učijo zadnjih sedemdesetih let. Ampak to ni bilo dovolj. Letos so število oddaj prepolovili.

Okrog tega je v desnem tisku nastalo nekaj slabe volje, ki pa kolesja rekomunizacije republike, kot je temu nekoč rekel Crnkovič, ni zmotilo. So se pa v bran odločitvi državne televizije postavili nekateri pripadniki inteligence. Da ne bi izpadlo ideološko zadrto, se niso spotikali ob to, kaj pričevalci govorijo in s kakšnimi alternativnimi dejstvi dopolnjujejo naše razumevanje razmer med drugo svetovno vojno. To bi bilo celo na prvi pogled intelektualno ozko in ideološko zadrto.

Ne, raztrgali so obliko oddaje. Češ, statična kamera prilepljena na pričevalca, dolgi neobrezani monologi, iz ozadja tu in tam kakšno vprašanje, mestoma nerazločen govor ljudi (pač stari so), skratka, javna RTV da kaže material za kakšnega študenta, ki si z amatersko kamero beleži pričevanja, ki jih bo kasneje obdelal v diplomi.

Vemo, kako se delajo dokumentarci. Ljudi bi porezali, da bi ostalo, kar gre pač v urednikovo zgodbo, dodali arhivske črno bele posnetke Zastava filma, kakšen lep panoramski posnetek okoliških gričev in dolin in dodali mnenje stroke, ki bi povedala, kako stvari pravilno razumeti. Saj tu in tam ima RTV denar tudi za kak tak dokumentarec.

Ampak pričevalci, taki kot so, imajo vrednost ravno zato, ker so taki kot so. Natanko taki, kot popoldanskim cineastom niso všeč. Ker je kamera na pričevalcu in ne počne nič takega, kar bi preusmerjali pozornost. Pričevalec priča. Počasi. Govori. Spomin za spominom. Minuto za minuto. Uro za uro. Nihče ga ne prekinja. Nihče ga ne reže. Nihče ga ne ureja. Nihče pričanja ne obdeluje. Tako je. Tako je bilo. To je njegova zgodba. Nič drugega kot zgodba. Zamolčana zgodba. Minuto za minuto, uro za uro. Neprijetnih resnic. Alternativnih dejstev. Na ekranu se dogaja samo pričevalcev obraz. Njegove ali njene oči. Včasih trde. Včasih orošene. Ni zasilnega izhoda v posnetke krajine, hiš, vasi, ni odrešilnega glasu nekoga drugega.

Pričevalci so drobna opomba pod črto k letom in letom indoktrinacije, ki si jo je privoščil prejšnji režim v šolah in na gimnaziji in na fakultetah. In v Cicibanu, v Kurirčku (sic!), v Pionirskem (sic!) listu, v dnevnih časopisih, na javni televiziji. So slaba vest še vedno uradne zgodovine. So drobni posamični podatki, ki se ne ujemajo s poenostavljeno, enostransko, udobno resnico, v kateri so bili eni dobri in drugi slabi. So kot nadležen oster kamen v oblazinjenem čevlju zmagovalca, v katerem naj bi korakali v prihodnost.

Ko so zavezniki osvobodili nemška koncentracijska taborišča, so bližnje prebivalce pod prisilo peljali na ogled taborišč. Trupel. Krematorijev. Kupov očal in čevljev, ki so ostali za žrtvami. Živih okostnjakov, ki so jih osvobodili. Iz neke knjige se spominjam slike, kako so sosedje gledali v tla, ko so se soočali z dejanji svojih sonarodnjakov.

Pričevalci so najbližji približek tega, da se Slovenija sooči s tistimi temnimi platmi svoje preteklosti, s katerimi se še ni. Ob torkih, nekaj pred polnočjo. Kdor se hoče. Kdor pa noče, pa gleda v tla. Ali pa ne gleda. Ugasne. Preklopi. Kot je napisal Crnkovič, »na kaj bolj zabavnega«.

Letos bo soočanja pol manj, česa »bolj zabavnega« po pol več.

02. februar 2017

Nova oblačila

Blog pišem od marca 2007. Vsebina ostaja ista. Ob desetletnici času primerno spreminjam obliko. Radikalno drugačna je od Siola in Časnika, kjer v glavnem objavljam.

Tako je bil blog videti nekoč: