Odkar je Thomas Piketty napisal knjigo »Kapital v 21. stoletju« in izpostavil »problem« neenakosti, okrog prvega maja še bolj poslušamo o krivičnosti ureditve, v kateri nismo vsi enaki. Še huje, 1% zemljanov ima več bogastva kot ostalih 99% skupaj. Osem zemljanov ima več premoženja kot 3.6 mrd najrevnejših skupaj. Tega ne ponavljajo zato, ker bi bil podatek enciklopedično zanimiv, ampak zato da bi večino naščuvali proti manjšini in si tako demokratično pomagali na oblast. Gre za politiko, ki je utemeljena na zavisti.
Pravičnost ni enakost
Pravičnost ljudje radi a zmotno enačimo z enakostjo. Zmota se vleče iz genetskega spomina jamskega človeka, ko je celo pleme zbrano iz ene jame ali skupaj stradalo ali pa skupaj jedlo. Danes se isti instinkt izkaže takrat, ko na sprehodu v mesto vsi bratci in sestrice dobijo enako – po eno kepico sladoleda. Enako se zdi pravično, ampak tako je samo v družinskih okoljih. Država pa ni družina.
Jemati enim in dajati drugim je temeljna programska točka levega političnega pola. Levica nabira glasove tako, da ljudem obljublja tuj denar, desnica pa, da obljublja, da bodo lahko obdržali več lastnega. Kaj naleti na večji aplavz ob prvomajskem pivu in golažu je menda jasno.
Na zmanjševanje razlik bo domači socialist ali nacionalist zelo hitro pozabil, ko bo treba robantiti čez globalizacijo, katere posledica je hitro zmanjševanje razlik med zemljani. Države tretjega sveta, ki so uvedle elemente tržnega gospodarstva in kolikor toliko urejene razmere za podjetnike, zadnja desetletja izjemno hitro napredujejo.
Ne drži, da bi se svetovne razlike povečevale. Nasprotno, po dostopu do osnovnih dobrin – torej koliko kalorij hrane imajo na voljo, koliko let šolanja, koliko zdravstvene oskrbe, koliko kvadratnih metrov hlajenega ali ogrevanega bivališče – se razlike manjšajo. Ekstremna revščina hitro izginja (vir).
Lokalni mesar proti Marku Zuckerbergu
Tudi razlika med 1% in 99% ni tako strašna, kot se kaže na prvi pogled. Mimogrede, bralec lahko tule preveri, če sodi v ta 1%. Peti najbogatejši zemljan je Mark Zuckerberg, ustanovitelj in lastnik Facebooka. Njegovo premoženje je vredno dvestotisočkratkrat toliko kot premoženje srednje uspešnega slovenskega mesarja. Ogromno. Ampak družinski proračun prvega je morda samo še stokrat večji. Ko pa gre za blagostanje, kaj si eden ali drugi privoščita – v smislu hrane, stanovanja, knjig, filmov, vsebin z interneta, do neke mere pa tudi počitnic in zdravstvene oskrbe – pa razlike niso več potenca števila deset. Kot je zapisal tvitaraš Janč, »Kaj si sploh danes en [Bill] Gates lahko privošči, česar si ne more en srednje situiran keramičar ali mesar, na primer?«.
Da imajo ljudje kot so Gates in Zuckerberg nek nepojmljiv obseg finančnega bogastva, jim daje samo možnost, da s tem bogastvom upravljajo. Pri upravljanju kapitala imajo dosti več vpliva kot nek keramičar ali mesar in pravo vprašanje ni, ali je pravično, da imata toliko delnic, ampak, ali je za vse ljudi boljše ali slabše, da je tako.
Bi bil svet boljši, da če bi imeli dvesto tisoč Facebookov in tristo tisoč Windowsov? Ker je svet globalen, so nagrade v virtualni premoženjski obliki bistveno večje, kot so bile nekoč, ko je bil uspeh lokalen. Zato naš keramičar ali mesar v finančnem bogastvu nikoli ne bosta mogla konkurirati Gatesu ali Zuckerbergu. Najboljša sta lahko v svoji vasi ali svojem mestu in temu primerna bo nagrada. Kar pa ne pomeni, da bosta zato živela bistveno slabše.
Niti to ne pomeni, da ste brez vpliva. S svojimi odločitvami na svobodnem trgu – kjer je njuna moč podobnega velikostnega razreda kot je moč najbogatejših – odločata o tem, kdo bo obogatel in kdo ne. In če ste do te kolumne prišli preko Facebooka ali to berete na računalniku, ki ga poganjajo Windowsi, o tem soodločate tudi vi.
Praznik dela v 21. stoletju
Zato so debate o 99% proti 1% poceni populizem. Resnično vprašanje je, kako ohraniti razmere, v katerih ljudje delajo. Rezultat dela so namreč izdelki in storitve, zaradi katerih je naše življenje boljše. Če je življenje v splošnem čedalje boljše, ni treba, da bi šlo nekomu slabše, da bi šlo drugemu boljše. Nismo družba ničelne vsote v kateri bi bili vsi proti vsem. Manj je sporov in napetosti. Dokler bo obstaja ambicija, da bi boljše živeli, bo tudi dovolj dela, ki je potrebno za to, da živimo boljše. Dovolj bo dela, ki ljudi povezuje v skupnost in dela zaradi katerega se posameznik počuti koristen.
Praznik dela je bil nekoč praznik spomina na boj, v katerem se je vzpostavila enakopravnost med tistim, ki delo prodaja (»delavec«) in tistim, ki delo kupuje (»kapitalist«). Trg dela, na katerem je obojestranska izbira, prepreči da bi delodajalci izkoriščali pridne delavce ali da bi leni delavci izkoriščali delodajalce. Ta problem je v večini razvitih kapitalističnih držav rešen, kar pa ne pomeni, da ne obstaja stalna težnja ene ali druge strani, da bi si trg dela izkrivila v svojo korist.
Pojavlja pa se nov problem. V času, ko z velikimi koraki napredujejo avtomatizacija, robotizacija in umetna inteligenca, bi moralo biti praznovanje dela praznovanje tiste človekove ambicije, da z delom izboljšuje svoje življenje in življenje svoje družine. Ter družbene ureditve, kjer je blagostanje povezano z delom in ne npr. z univerzalnim temeljnim dohodkom.
Praznovanje praznika dela je praznovanje družbenega dogovora, da boljše življenje ni pravica, ni darilo, ampak je rezultat dela. Praznovati bi morali ideje tistih, ki se spomnijo, kaj bi še lahko delali, da bi živeli boljše in dlje. In ne populizma tistih, ki obljubljajo brezplačna kosila, ki pravijo, da je jelo brez dela ali da se brez muje čevelj lahko obuje.
Pravičnost ni enakost
Pravičnost ljudje radi a zmotno enačimo z enakostjo. Zmota se vleče iz genetskega spomina jamskega človeka, ko je celo pleme zbrano iz ene jame ali skupaj stradalo ali pa skupaj jedlo. Danes se isti instinkt izkaže takrat, ko na sprehodu v mesto vsi bratci in sestrice dobijo enako – po eno kepico sladoleda. Enako se zdi pravično, ampak tako je samo v družinskih okoljih. Država pa ni družina.
Jemati enim in dajati drugim je temeljna programska točka levega političnega pola. Levica nabira glasove tako, da ljudem obljublja tuj denar, desnica pa, da obljublja, da bodo lahko obdržali več lastnega. Kaj naleti na večji aplavz ob prvomajskem pivu in golažu je menda jasno.
Na zmanjševanje razlik bo domači socialist ali nacionalist zelo hitro pozabil, ko bo treba robantiti čez globalizacijo, katere posledica je hitro zmanjševanje razlik med zemljani. Države tretjega sveta, ki so uvedle elemente tržnega gospodarstva in kolikor toliko urejene razmere za podjetnike, zadnja desetletja izjemno hitro napredujejo.
Ne drži, da bi se svetovne razlike povečevale. Nasprotno, po dostopu do osnovnih dobrin – torej koliko kalorij hrane imajo na voljo, koliko let šolanja, koliko zdravstvene oskrbe, koliko kvadratnih metrov hlajenega ali ogrevanega bivališče – se razlike manjšajo. Ekstremna revščina hitro izginja (vir).
Lokalni mesar proti Marku Zuckerbergu
Tudi razlika med 1% in 99% ni tako strašna, kot se kaže na prvi pogled. Mimogrede, bralec lahko tule preveri, če sodi v ta 1%. Peti najbogatejši zemljan je Mark Zuckerberg, ustanovitelj in lastnik Facebooka. Njegovo premoženje je vredno dvestotisočkratkrat toliko kot premoženje srednje uspešnega slovenskega mesarja. Ogromno. Ampak družinski proračun prvega je morda samo še stokrat večji. Ko pa gre za blagostanje, kaj si eden ali drugi privoščita – v smislu hrane, stanovanja, knjig, filmov, vsebin z interneta, do neke mere pa tudi počitnic in zdravstvene oskrbe – pa razlike niso več potenca števila deset. Kot je zapisal tvitaraš Janč, »Kaj si sploh danes en [Bill] Gates lahko privošči, česar si ne more en srednje situiran keramičar ali mesar, na primer?«.
Bi bil svet boljši, da če bi imeli dvesto tisoč Facebookov in tristo tisoč Windowsov? Ker je svet globalen, so nagrade v virtualni premoženjski obliki bistveno večje, kot so bile nekoč, ko je bil uspeh lokalen. Zato naš keramičar ali mesar v finančnem bogastvu nikoli ne bosta mogla konkurirati Gatesu ali Zuckerbergu. Najboljša sta lahko v svoji vasi ali svojem mestu in temu primerna bo nagrada. Kar pa ne pomeni, da bosta zato živela bistveno slabše.
Niti to ne pomeni, da ste brez vpliva. S svojimi odločitvami na svobodnem trgu – kjer je njuna moč podobnega velikostnega razreda kot je moč najbogatejših – odločata o tem, kdo bo obogatel in kdo ne. In če ste do te kolumne prišli preko Facebooka ali to berete na računalniku, ki ga poganjajo Windowsi, o tem soodločate tudi vi.
Praznik dela v 21. stoletju
Zato so debate o 99% proti 1% poceni populizem. Resnično vprašanje je, kako ohraniti razmere, v katerih ljudje delajo. Rezultat dela so namreč izdelki in storitve, zaradi katerih je naše življenje boljše. Če je življenje v splošnem čedalje boljše, ni treba, da bi šlo nekomu slabše, da bi šlo drugemu boljše. Nismo družba ničelne vsote v kateri bi bili vsi proti vsem. Manj je sporov in napetosti. Dokler bo obstaja ambicija, da bi boljše živeli, bo tudi dovolj dela, ki je potrebno za to, da živimo boljše. Dovolj bo dela, ki ljudi povezuje v skupnost in dela zaradi katerega se posameznik počuti koristen.
Praznik dela je bil nekoč praznik spomina na boj, v katerem se je vzpostavila enakopravnost med tistim, ki delo prodaja (»delavec«) in tistim, ki delo kupuje (»kapitalist«). Trg dela, na katerem je obojestranska izbira, prepreči da bi delodajalci izkoriščali pridne delavce ali da bi leni delavci izkoriščali delodajalce. Ta problem je v večini razvitih kapitalističnih držav rešen, kar pa ne pomeni, da ne obstaja stalna težnja ene ali druge strani, da bi si trg dela izkrivila v svojo korist.
Pojavlja pa se nov problem. V času, ko z velikimi koraki napredujejo avtomatizacija, robotizacija in umetna inteligenca, bi moralo biti praznovanje dela praznovanje tiste človekove ambicije, da z delom izboljšuje svoje življenje in življenje svoje družine. Ter družbene ureditve, kjer je blagostanje povezano z delom in ne npr. z univerzalnim temeljnim dohodkom.
Praznovanje praznika dela je praznovanje družbenega dogovora, da boljše življenje ni pravica, ni darilo, ampak je rezultat dela. Praznovati bi morali ideje tistih, ki se spomnijo, kaj bi še lahko delali, da bi živeli boljše in dlje. In ne populizma tistih, ki obljubljajo brezplačna kosila, ki pravijo, da je jelo brez dela ali da se brez muje čevelj lahko obuje.