Okrog tega je v desnem tisku nastalo nekaj slabe volje, ki pa kolesja rekomunizacije republike, kot je temu nekoč rekel Crnkovič, ni zmotilo. So se pa v bran odločitvi državne televizije postavili nekateri pripadniki inteligence. Da ne bi izpadlo ideološko zadrto, se niso spotikali ob to, kaj pričevalci govorijo in s kakšnimi alternativnimi dejstvi dopolnjujejo naše razumevanje razmer med drugo svetovno vojno. To bi bilo celo na prvi pogled intelektualno ozko in ideološko zadrto.
Ne, raztrgali so obliko oddaje. Češ, statična kamera prilepljena na pričevalca, dolgi neobrezani monologi, iz ozadja tu in tam kakšno vprašanje, mestoma nerazločen govor ljudi (pač stari so), skratka, javna RTV da kaže material za kakšnega študenta, ki si z amatersko kamero beleži pričevanja, ki jih bo kasneje obdelal v diplomi.
Vemo, kako se delajo dokumentarci. Ljudi bi porezali, da bi ostalo, kar gre pač v urednikovo zgodbo, dodali arhivske črno bele posnetke Zastava filma, kakšen lep panoramski posnetek okoliških gričev in dolin in dodali mnenje stroke, ki bi povedala, kako stvari pravilno razumeti. Saj tu in tam ima RTV denar tudi za kak tak dokumentarec.
Ampak pričevalci, taki kot so, imajo vrednost ravno zato, ker so taki kot so. Natanko taki, kot popoldanskim cineastom niso všeč. Ker je kamera na pričevalcu in ne počne nič takega, kar bi preusmerjali pozornost. Pričevalec priča. Počasi. Govori. Spomin za spominom. Minuto za minuto. Uro za uro. Nihče ga ne prekinja. Nihče ga ne reže. Nihče ga ne ureja. Nihče pričanja ne obdeluje. Tako je. Tako je bilo. To je njegova zgodba. Nič drugega kot zgodba. Zamolčana zgodba. Minuto za minuto, uro za uro. Neprijetnih resnic. Alternativnih dejstev. Na ekranu se dogaja samo pričevalcev obraz. Njegove ali njene oči. Včasih trde. Včasih orošene. Ni zasilnega izhoda v posnetke krajine, hiš, vasi, ni odrešilnega glasu nekoga drugega.
Pričevalci so drobna opomba pod črto k letom in letom indoktrinacije, ki si jo je privoščil prejšnji režim v šolah in na gimnaziji in na fakultetah. In v Cicibanu, v Kurirčku (sic!), v Pionirskem (sic!) listu, v dnevnih časopisih, na javni televiziji. So slaba vest še vedno uradne zgodovine. So drobni posamični podatki, ki se ne ujemajo s poenostavljeno, enostransko, udobno resnico, v kateri so bili eni dobri in drugi slabi. So kot nadležen oster kamen v oblazinjenem čevlju zmagovalca, v katerem naj bi korakali v prihodnost.
Ko so zavezniki osvobodili nemška koncentracijska taborišča, so bližnje prebivalce pod prisilo peljali na ogled taborišč. Trupel. Krematorijev. Kupov očal in čevljev, ki so ostali za žrtvami. Živih okostnjakov, ki so jih osvobodili. Iz neke knjige se spominjam slike, kako so sosedje gledali v tla, ko so se soočali z dejanji svojih sonarodnjakov.
Pričevalci so najbližji približek tega, da se Slovenija sooči s tistimi temnimi platmi svoje preteklosti, s katerimi se še ni. Ob torkih, nekaj pred polnočjo. Kdor se hoče. Kdor pa noče, pa gleda v tla. Ali pa ne gleda. Ugasne. Preklopi. Kot je napisal Crnkovič, »na kaj bolj zabavnega«.
Letos bo soočanja pol manj, česa »bolj zabavnega« po pol več.