18. februar 2016

Hitra varnost

Nekaj nasvetov pogostega potnika, kako čim hitreje skozi varnostno kontrolo na letališču:
  1. Če lahko izbirate vrsto, izberite tisto, v kateri so moški in pogosti potniki. Moški so nagnjeni k tekmovanju in bodo tekmovali tudi, kdo bo šel skozi kontrolo hitreje. Pogosti potniki so to večkrat trenirali.
  2. Še ko čakate, izpraznite žepe (telefon, denarnica, ključi) ter uro v torbo. Stvari ne boste pozabili na traku za rentgen in ne boste se zamujali z odlaganjem tega v posodice in pobiranjem iz posodic.
  3. Skozi rentgen najprej pošljite računalnik in pas, za tem torbo, za tem plašč in suknjič in na koncu kovček, če ga imate. Na drugi strani si boste prostih rok najprej nadeli pas, dali računalnik v torbo, se oblekli, med tem bo prišel tudi kovček. Vrečke s kozmetiko nimate, ker tekočin sploh ne nosite seboj. Če jih bo zmotila zobna pasta v kovčku, ga boste odpirali, ko boste že lepo oblečeni.
  4. Naštudirajte, kateri čevlji ne piskajo. To je težko, ker osebni skener ne piska samo, če gre skozenj kaj železnega, ampak tudi naključno. Vseeno pazite, da obujete cele nogavice.
  5. Če potujete s partnerko, naj gre skozi kontrolo prva. Recite, da zato, ker ste kavalir.
Morda vas zanima tudi, kako hitro iz letala.

8. februar 2016

Ločitev kulture od države

Kultura je vgrajena v temelje slovenske državnosti. To je hkrati blagoslov in prekletstvo. Za kulturo in za državo. Škoda, da v zadnjih 25 letih nismo uspeli kulture razbremeniti njene družbeno-politične vloge in ji omogočiti, da bi bila samo kultura – v najbolj žlahtnem pomenu te besede.

Nekaj takega sem povedal, ko so te dni zbirali mnenja bivših ministrov za kulturo o kulturi v zadnjih petindvajsetih letih. Modrejši od mene so se odgovoru izognili, kot tviteraš pa si domišljam, da se vendarle kaj bistvenega da povedati tudi na kratko. In se zavedam, da je tvite treba včasih pojasniti.

Temelj države

Da sta slovenski narod in slovenska država utemeljena na kulturi, je stavek, ki ga slišimo vsakič, ko beseda nanese na državo in kulturo. Še posebej pogosto jo slišimo okrog kulturnega praznika in pa takrat, ko je govora o proračunskih sredstvih za kulturo. Če ne bi bilo slovenske kulture, da ne bi bilo Slovenske države. Reči karkoli drugega je bogokletno. In je tudi zmotno, a zmotno je zato, ker je samoumevno. Ne vem, ali kje obstaja kakšna država, ki bi zase trdila, da nima svoje kulture. Ozemlje je hardver, kultura je softver države. Brez hardvera in softvera ni države.

Zanimivo vprašanje zato je, zakaj se tej samoumevnosti kar naprej zaklinjamo. Stalno poudarjanje te samoumevnosti je za nekaj dobro, za nekaj pa slabo, če uporabim blažje besede. Za državo in za kulturo.

Za državo se seveda lepo sliši, če je vzpostavljena na kulturi, ne pa npr. na truplih staroselcev, krvavih vojnah in krutih vladarjih. In za državo je slabo, če nima razen pesnikov in pisateljev pokazati ničesar drugega. Ni res, da Slovenci ne moremo pokazati svojega plemstva, vojskovodij, ki so Turke pometali v Kolpo, podjetnikov, ki so razvili kraje ob železnici Dunaj-Trst, znanstvenikov ipd.

Da vse te spuščamo in omenjamo samo kulturnike (mislimo pa umetnike), je morda zato, ker so bili pesniki in pisatelji še najmanj politično sporni za prejšnji režim. Kako naj bo Slovenija utemeljena na plemstvu, meščanstvu, trdnih kmetih in sposobnih podjetnikih, če pa so razredni sovražnik? V zadnjih petindvajsetih letih smo naredili premalo, da bi temelje države razširili še na kaj drugega in pustili kulturi nekaj svobodneje dihati, po tem, ko je dolgo igrala vlogo nadomestka državnosti.

Sled svetosti sveta

Da je nekaj tako tankočutnega in občutljivega, kot je umetnost, temelj države, mora biti naporno. Aleksander Zorn je nekje napisal, da sta filozofija in umetnost v laični družbi »sled izgubljene svetosti sveta«. Torej tistega sveta, ki se izogiba razumu, ki ga dojemamo na ravni občutkov, čustev in vrednost. Koliko to sled svetosti zapaca dejstvo, da se nanjo naslanja cela država s politiko vred?

Gradbeniki imamo do temeljev kar nekaj strahospoštovanja – to je tisto kar cela teža stavbe prenaša na zemljo. In če država celo svojo težo preko kulture prenaša na zemljo, to tudi za kulturo ne morebiti samo dobro.

No, včasih seveda je dobro. Ko je treba, kot sem rekel, zagovarjati več proračunskih sredstev za kulturo. Tudi gradbeniki se bodo strinjali, da je treba najbolje skrbeti za temelje. Če so temelji šibki, lepa fasada nič ne pomaga. In seveda temelji potrebujejo svoje ministrstvo, svoje uradništvo, svoje proračunske postavke, svoje nagrade, svoje zaslužne pokojnine, svoje državne štipendije ipd.

Bolj kot je kultura temelj države, bolje je to za materialno preživetje kulturnikov. Samozaposleni v kulturi imajo zato zagotovljen nekakšen univerzalni temeljni dohodek, ne pa tudi npr. samozaposleni znanstveniki, inovatorji, humanitarci ipd.

Ampak po drugi strani – ali si je res za želeti to odvisnost države od kulture in kulture od države. Kup posameznikov in dejavnosti je, ki bi si želeli biti čim dlje stran od države in politike, biti čim bolj odrasli, svobodni in neodvisni. Mar ni svobode za ustvarjanje več, če ni ministra, ki ima 24 ur časa na dan, da se vtika v kulturo, kulturne ustanove in kulturnike. Mar ne pomeni to večje neodvisnosti od politike?

Na nek način me zato čudi (na drug pa ne), da niso ustvarjalci takrat pozdravili, da (samostojnega) ministrstva za kulturo ni. Da so nekaj bolj svobodni in neodvisni od politike. Zakaj ta želja biti tam zaradi države, katere temelj menda si? Zakaj ne biti tam zaradi umetnosti, ustvarjanja, premišljevanja? Zakaj namesto stika z državo ne iskati stika s svetim?

Prekletstvo

Duša je stik mesa in krvi s svetim. Nekaj faustovskega je v tem našem paktu kulture in države. Kultura je prodala nekaj svoje duše za to, da je lahko državo-tvorna. Smola, da se država zdaj, kot je duša prodana, izogiba izstavljenim računom.

Zato je ta vloga, ki smo jo kulturi namenili dati v Sloveniji, tudi breme. Zakaj ne bi kultura mogla biti samo kultura, čisto nagovarjanje plemenitih občutkov v ljudeh. Zakaj bi morala še kar naprej podpirati zgradbo, ki ji pravimo država. Mar ne bi bila osvobojena tega svobodnejša, ustvarjalnejša in žlahtnejša?

Kaj pa če bi kulturi namesto simboličnih, državnih in poceni nagrad namenili več sredstev? Mar ne bi bila bogatejša, če bi davčno spodbudili, da bi več sredstev za kulturo prišlo od zasebnih donacij, manj pa bi jih razdelili uradniki skozi proračun. Mar ni to, da enkrat letno kulturo odkljukamo s simboličnimi priznanji ob prisotnosti državnega vrha in dela prostim dnevom odpustek, da je ne cenimo – simbolno in evrsko – vse leto?

Mar nam ne bi bila, če kultura ne bi bila tako državotvorna, prihranjena politizacija kulture. Morda bi bil kak Janez Janša manj, kakšna Prešernova nagrada niti podeljena niti vrnjena, kakšna umetniška inštalacija zgolj huliganstvo … če bi bila kultura »samo« kultura. Mar ni, če je kultura »samo« kultura, le ta bolj kulturna, kot če drži štango politiki oz., kot se temu lepše reče, je v temelju slovenske države. Če bi bila kultura samo kultura, bi bilo imenovanje knjižnice po Francetu Balantiču tak problem kot je, ko se nekateri bojijo, da nam bo to spridilo temelje slovenske države?

Kulturni boj

Ker je kultura v temeljih slovenske države, je kulturni boj boj za temelje slovenske države. In za temelje se velja boriti, zato je ta boj tako neizprosen. Če bi država imela še kak drug temelj, recimo, če bi bila utemeljena na svobodi in razumu, bi bil boj morda celo nepotreben.

Če je umetnost sled izgubljene svetosti sveta, potem ima kultura nekaj skupnega s Cerkvijo. Ta je ločena od države in za vero je to samo dobro. Kultura malček razbremenjena svoje državotvorne vloge je lahko bolj kulturna in njena umetnost bolj žlahtna.

PS. Odlična ilustracija te faustovske poroke med kulturo in državo, ter med politiko in umetnostjo v glavah umetnikov samih, je izjava avtorja Prešernove nagrade, ki smo jo gledali po koncu letošnje proslave.

4. februar 2016

Xiaomi drugič: Večje je še boljše

Dobi se ga v treh barvah,
črni (za fantke), beli (za punčke) in zlati (huh?!).
Od novega leta imam še enkrat dražji telefon. Skoraj. Redmi 1s sem zamenjal za Redmi Note 3. Za 230€ dostavljeno na dom. Zakaj sem menjal telefon, ki sem ga hvalil in s katerim sem bil zelo, zelo zadovoljen?

Da bi imel večji ekran!

Dokler sem imel iPhone (4), sem stvari, če je bilo mogoče, delal drugje. Na sestanke sem nosil ali tablico ali prenosnik. Poleg telefona. Mobilnik je za nujne zadeve zadoščal, bil pa je premajhen. Na Redmiju je bil vzorec drugačen. Tudi če sem imel tablico (izjemoma celo računalnik) na dosegu roke, sem pogosto ostal kar na telefonu.

Da so tablifoni oz. fablice (na tem mestu prijazno pozdravljam čuvaje slovenskega jezika) zanimiv format, so potrdili tudi Apple (iPhone 6 Plus), Google (Nexus 6) in Samsung (Note). To so vse telefoni z velikostjo zaslona med 5.5 in 6 palci. Nekje med 5 in 6 palci je tudi tista meja, ko je zadevo še mogoče upravljati z eno roko. Kar se mi zdi bistveno. Za svojo roko (rokavice kupujem številko 9 ali 9.5) sem ugotovil, da je 5.5 palca še udobno za enoročno uporabo.Ko zdaj premišljujem nazaj, se mi zdi, da bi šlo tudi s 6.

Čiste linije, ergonomski profil.

Drugi kriterij velikosti je, ali gre telefon v sprednji žep vsakdanjih hlač in da se z njim lahko usedeš v avto. Zadnji žep odpade, ker so telefoni ploščati, riti pa okrogle. Sprednji pa do neke velikosti gre, od nekje dalje pa ne. Spet odvisno od konfekcijske številke in kroja hlač.

Zato ni pomembno, kako velik je zaslon, ampak v kako veliko ohišje je spravljen. Skratka, kakšno je razmerje med površino zaslona in površino telefona. Širina je pomembna za to, ali bomo s palcem dosegli črko q. Višina je pomembna za to, ali bo šel v žep. Tapkanje v zgornji levi vogal zaslona na Androidu niti ni tako pogosto kot na iOSu, ker ima Android sistemsko tipko za nazaj čisto spodaj desno.

Xiaomi je po obliki in dimezijah optimalen. Ob enaki velikosti zaslona je 8mm krajši, 2mm ožji in 1.5 mm debelejši od iPhone 6s plus. Pri čemer debelina ni problem. Redmi ima čez 72% velikosti zaslon, iPhone Plus samo čez 68%.

Hvalim
  • Dizajn. Tak bi bil lahko iPhone 6 Plus. Kamera ne štrli iz ohišja, deli so med seboj staknjeni brez debelega fugiranja. Ja, fugiranja. Govori applov dizajn jezik, ne pa jezika indijskih limuzin iz šestdesetih let, kot npr. samsungi. 
  • Kvalitetno izdelavo iz peskanega aluminija. Videti je kot premijski telefon. Definitivno. Ampak če bi ga delal Apple prst ne bi zaznal prehoda med zaobljenim in ravnim delom hrbta. 
  • Mere in težo. 30g oz. 20% lažji je od iPhone 6 plus.
  • Odlično sedi v roki, ker od strani ni polkrožen ali oglat, pač pa zaobljen samo v smeri, kjer se dotika roke, ne pa proti zaslonu.
  • Pametno nameščen (na zadnji strani pod kamero), zanesljiv in hiter senzor za prstni odtis. Ne dela le, če imam mokre roke.
  • Zdržljivo baterijo. 4000 mAh mi daje do 9-10 ur dela s telefonom. Delo pomeni, da je zaslon prižgan. Ko sem ga bom malo naveličal, ga bom verjetno polnil na tri dni.
  • Hitro polnjenje … cca. 40% v eni uri. Pri čemer se s 40% zdrži cel dan.
  • Prostor za dve micro SIM kartici. Za službeno in privatno npr., domačo in turistično.
  • IR oddajnik, s katerim lahko krmilim televizijo. Ker telefon je vedno pri roki, daljinec pa vedno požre črna luknja.
  • 3GB RAM, 32 GB ROM, kar je čez glavo dovolj, razen, če bi v žepu nosili vse fotografije, ki ste jih kdajkoli posneli.
  • MIUI. Čeprav baziran na Androidu 5.x je boljši od čistega Androida, lepše narisan in z nekaj funkcijami, ki jih nima ne Android ne iOS.
Dovolj dobro
  • Zaslon je s 1920x1080 odličen, premijski telefoni imajo še več, ampak s prostim očesom se komaj vidi razlika.
  • Kameri sta 13 in 5 MB. Zaostajata za Appli in Soniji, sta pa velik napredek od Redmi 1s. Predvsem dinamika občutljivosti za svetlobo je po občutku zelo dobra.
  • Procesor je Helio X10 in ne Snapdragon. Baje je manj zmogljiv za igrice in se bolj greje. Ampak igram se malo.
  • Ni vtičnika za SD kartico, ampak pri poceni telefonih se vgrajenega spomina ne preplačuje.
  • Evropski trgovci ga ne prodajajo z original ROMom (ki zna samo kitajsko in angleško) ampak z neko verzijo mednarodnega ROMa, kjer so vsi živi jeziki ipd. Ni pa pure MIUI.
Moti
  • Na začetku je sem in tja (enkrat, dvakrat na dan) vrgel ven WiFi. Po tem, ko sem odstranil bloatware, s katerim je telefon prišel prednaložen, za občasni izpad wifija ne morem več kriviti telefona, ampak kavarno ali hotel.
  • Sem in tja telefonu udari ven, da je Kitajski. Tako me recimo rad napelje na MIUIjev App Store, ne na Googlov. Drugi primer je, če bi mu rad zamenjal celostno podobo, je vmesnik v kitajščini. Ampak tega ne delam. Tretjega primera se ne spomnim.
  • App za SMSe pri eni od izbranih pisav ne pokaže zgornih 25% prve vrstice.
  • Priključek za USB ni spodaj na sredini, ampak spodaj levo. Sitno, če ga dam na držalo v avtu.
Ga priporočam? 

Samo ljudem, ki se v zvezi s telefonom nikoli, ampak res nikoli, ne obrnejo na službo za pomoč uporabnikom, ampak vse poštimajo sami. Pozanimajte se tudi o garanciji in menjavi kupljenega blaga. Nekdo je kupil Xiaomija, pa kamera ni znala fokusirati na neskončno. Na netu so svetovali, da jo pogreješ s fenom in malo zasukaš lečo!  Zgroženi? A ni fajn imeti telefon, ki ga popravljaš kot stoenko? Ampak to je bilo za eno od verzij Redmija za dobrih 100€

Prav nobenega razloga se ne spomnim, da bi za Androida plačal več kot 250€. Tudi dostop do iTunes in nekaj boljših programčkov ni vreden tri ali štirikrat višje cene. Razen, če imate dovolj denarja vsaj za telefon, če že za Rolexa ne.