Naši očetje in babice so v slabi obutvi, v mrazu in dežju, po blatu in kamenju, pešačili v šolo tudi uro in več v vsako stran; v literaturi je ohranjeno celo, kako so se v temačnih gozdovih bali divjih zveri, pa so vseeno - ali pa prav zato - odrasli v normalne, zdrave ljudi. In ne, ne zato, ker so imeli lažje šolske torbe, če so jih sploh imeli, ampak zato, ker jih niso že od rane mladosti naprej zavijali v vato.
Dandanes se staršem zdi, da morajo otroka in torbo z avtom dostaviti do šolskega praga, kaj šolskega, celo pri vpisovanju na univerzo so nekatere mame še kar zraven. In od parlamenta navzdol naj bi se država ukvarjala s šolskimi torbami?! Če se vam res zdijo pretežke, zmečite otroku nepotrebno ven. Če tega res ne zna sam. In če bo učiteljica sitnarila, ji to povejte na enem tistih nesmiselnih roditeljskih sestankov, na katerih vas dolgočasi s svojimi powerpointi. In na katerih ima kateri od staršev, ki ima silno potrebo po javnem udejstvovanju, toliko povedati o kakovosti papirja na šolskih WCjih.
Ali se res prav nič ne more več zgoditi brez blagoslova politike? Ali je res za vsako stvar potreben državni pravilnik? Ali res ničesar več ne znate urediti sami? Ali si res ne upate vtikati v nekaj, kar z davki plačujete? Ali se bojite, da se bo šola maščevala vašemu otroku, če bo vaša družina zahtevna stranka njenih storitev?
No, to bi pa bilo pa celo vredno razprave.