Francoski predsednik Hollande mu je čestital, ker da se to med »voditelji demokratičnih držav spodobi« in ga opozoril na skupne osnove obeh držav: »demokracijo, svobodo in spoštovanje posameznika«.
Nemška kanclerka Merklova je Trumpu napisala celo predavanje: »Nemčijo in Ameriko povezujejo skupne vrednote – demokracija, svoboda, kot tudi spoštovanja vladavine prava in dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na njihovo poreklo, barvo kože, vero, spol, spolno usmerjenost ali politična stališča. Na podlagi teh vrednot ponujam tesno sodelovanje, tako z mano osebno in med vladama obeh držav.«
Evropske inštitucije so naredile – kot običajno – kompromis med francosko in nemško rešitvijo. Predsednik Evropska sveta Tusk in Evropske komisije Juncker sta ga opozorila, da ima sodelovanje med Evropo in ZDA korenine v vrednotah, ki jih delimo: »svoboda, človekove pravice, demokracija in vera v tržno gospodarstvo«.
Kdor je spremljal Trumpove eskapade v kampanji, bo hitro našel zvezo med odpredavanim v čestitkah in spotakljivimi Trumpovimi volilnimi sporočili. Tusku in Junkerju npr. se je zdelo potrebno, da ga opozorita na tržno gospodarstvo, torej upanje za TTIP v Evropi le še ni čisto mrtvo. Za vsako od vrednot, ki jih je nanizala Merklova, bi lahko našli kritiko kakšne od Trumpovih t.i. fašističnosti – v zvezi z Mehičani, črnci, Muslimani, ženskami …
Vsi štirje, in še kdo, mu je odrecitiral, kaj da so naše skupne vrednote. Lahko da smo različni, ampak spoštovanje teh vrednot da je tisti skupni imenovalec, ki nas povezuje, ki omogoča sobivanje. Te vrednote da so univerzalne. Nespoštovanje teh vrednot da pomeni razpad liberalnega reda sodobnega sveta in vodi v kaos in vojno.
Konec neke samoumevnosti
Nalašč sem v zgornjem odstavku pisal v pogojniku. Eno od globljih sporočil Trumpove zmage je, da te samoumevnosti postavlja pod vprašaj. Namreč, so to res tiste vrednote, na katerih temelji sodobna družba? Je to res tisto, kar povezuje ZDA in Evropo? Se morata ZDA in Trump k temu vrniti, da bo mogoče sobivanje v svetu?
Ali pa je to napaka. Ali pa to niso vrednote, ki povezuje ljudi v družbe in države ter države med seboj. Če niso, potem bi to lahko bila razlaga za poraz demokratov in še bolj za nerazumevanje demokratov, zakaj so izgubili. Če niso, potem ZDA in Evropa potrebujeta drugačne, boljše temelje. Če niso, potem se da skupno v družbi izboljšati tudi v Sloveniji.
Osebno mislim, da to so zelo pomembne vrednote; da se jim ne smemo odpovedati; da si moramo prizadevati za »svobodo, človekove pravice, demokracijo in tržno gospodarstvo«. In da ni bilo narobe Trumpa na to opozoriti.
Niso pa to vse vrednote. So še druge. Empirični dokaz za to, da niso vse, je Trumpova zmaga. Trumpu je bilo zelo lahko očitati, da je tacal po naštetih vrednotah. A je vseeno dobil ogromno glasov. Ker se je naslonil na neke druge vrednote.
Primer zanje najdemo v Trumpovi povolilni izjavi, s katero skuša pritegniti tiste, ki ne sprejmejo poraza in razgrajajo po Ameriki. Nek citat kroži po internetu, kjer Trump pravi, »zamislite si, kaj bi lahko dosegli, če bi začeli delali skupaj, kot en narod, pod enim Bogom, ki pozdravlja eno zastavo.«
Nas, ki živimo v Platonovi votlini in smo vajeni samo senc, ki nam jih projicira progresivni politično-medijsko-izobraževalni konsenz, te besede kar malo spečejo. Si predstavljate, kaj bi Slovenci lahko dosegli, če bi delali skupaj, kot en narod, pod enim Bogom, pod eno zastavo? Speče, ne? Ampak, ali je razen argumenta, v katerem se pojavi Hitler, s povedanim kaj resnega narobe?
Konservativni amandma
Trump se naslanja na vrednote, ki družbo povezujejo. Naslanja se na človeški občutek za pripadnost. S pripadnostjo Ameriki poskuša nevtralizirati politike identitete, ki so jih demokrati razpihali o manjšinskih identitetah svojih volivcev – afroameričanov, latinoameričanov, islamomeričanov, lgbtqameričanov, ženskoameričanov (trudim se za politično korektne oznake). Zakaj bi bila pripadnost domovini, narodu ali veri, ki povezuje vse, slabša od pripadnosti spolu, etniji, spolnim preferencam ali barvi kože, kar povezuje le nekatere? Zato, ker lahko slednje skrijemo za fasado človekovih pravic?
Seveda ni pripadnost Ameriki nekaj, kar je skupno obema, Ameriki in Evropi, Ameriki in Nemčiji. Je pa pripadnost svoji domovini, svoji kulturi, svoji civilizaciji, svojemu bogu tudi skupna lastnost človeških skupnosti. Saj zato pa so skup-nosti. Tudi če nimamo vsi iste domovine, iste kulture, iste civilizacije, istega boga, ampak imamo vsak svoje, imamo podobne občutke. Ki so skupni, čeprav različni. Ni univerzalno samo to, kar je vsem skupno, ampak je univerzalno tudi to, kar je vsem različno!
Ampak o tem raje ne govorimo. To pometejo pod preprogo. V čestitki ne napišejo , da nas povezuje »svoboda, človekove pravice, demokracija, vera v tržno gospodarstvo ter pripadnost naši kulturi, ljubezen do naše domovine, spoštovanje naše tradicije in vere«.
Progresivni univerzalizem se dela, da tisto v drugem delu – od besedice »ker« naprej, ne obstaja. Da tega ni. Če pa že obstaja, pa je škodljivo, nevarno, in je treba pomesti pod preprogo, demonizirati ali celo prepovedati.
In s tem se globoko ne strinjam. Zagotovo obstaja. Škodljivo pa postaja samo v primeru, če ni zmerno. Kot je škodljiva tudi npr. nezmerna svoboda ali nenadzorovani trg. Nezmerno postane takrat, ko se ne zna, noče, ne more ali ne sme izraziti v zmerni obliki. Če se bodo tudi zmerne konservativne sile, ki jim pripadajo Merklova, Tusk in Juncker, pretvarjale, da tega ni, bodo odpirale prostor skrajnežem.
Skrajneži bodo »liberalnemu« ustroju sveta, ki naj bi temeljil na eni polovici vrednost, postavili nasproti svojo vizijo sveta. Ta bo imela drugo polovico vrednot in tudi te bodo edine. Prepad v družbi bo popoln.
Rešitev zato ni predavanje o tem, katere vrednote so edino prave, ampak priznanje, da tisto, o čemer so spoštovani evropski voditelji poučevali Trumpa, ni vse, kar nas druži in ni vse, na kar zmerna politika lahko opre svoja sporočila.