To so bili časi …
Boljši časi so bili časi, ko smo se vozili po režimu par-nepar, ene dneve vozila s parnimi registrskimi tablicami, druge z neparnimi, ko je zdaj zmanjkovalo bencina, zdaj sladkorja in olja, pa smo se postavljali v vrsto, zdaj v marketu, zdaj pred bencinskimi črpalkami; ko se je po kavo, kaubojke, pampers plenice, kakav, margarino, maslo, riž … hodilo v tujino. Doma so kavo prodajali v paketu s kakšno robo, ki sicer ne bi šla v promet. Ko se je to kupovanje v Lipnici, Celovcu, Trbižu, Gorici in Trstu le preveč razpaslo, so za prehod meje uvedli kavcijo, takso oz. depozit. Ali pa počasneje delali na meji. Kolona za prehod Ljubelja se je včasih začela že pri Malleju. Naj vam starši pokažejo, ko se boste naslednjič peljali mimo. Za nov avto se je čakalo leta, podobno za stanovanje, zdravnika …
Dinarje se je menjalo v marke, te pa hranilo v nogavici ali čez mejo, ker slovenskim bankam smo zaupali le toliko, da smo nakazali kake devize za konsignacijski nakup uvožene robe. Po dolgem čakanju v dolgi vrsti. Konsignacije so bile trgovine, kjer se je dalo za visoko provizijo in carino za devize kupiti uvožene izdelke, npr. televizor ali avto, pa tudi prve računalnike. Zdaj imam občutek, da so ta podjetja vodili najbolj zaupanja vredni udbovci. Lahko pa se tudi motim.
Svobode govora in tiska ni bilo. Tudi svobode mišljenja ne. Če si rekel kaj čez oblast, si dobil najmanj črno piko in največ strel v glavo. Vmes so bila šikaniranja v službi, odpovedi, deložacija iz stanovanja, šikaniranje žlahte nekaj kolen naokrog in kazanje s prstom otrok v šoli, preprečevanje napredovanja v službi, zapor, brezposelnost …
Bolj ko jih tepeš, rajši te imajo
Zato se mi zdi zanimivo vprašanje, zakaj se ljudje tistih časov tako radi spominjajo, zakaj je toliko nostalgije po naših povezavah z balkanskimi narodi iz nekega drugega civilizacijskega okvira, po čudaški megalomaniji neuvrščenosti in predvsem po neprijaznem, nehumanem in krutem socialističnem sistemu. Zakaj je tega pri nas in v Rusiji veliko, v drugih ex-socialističnih državah pa precej manj.
Odgovor je, da zaradi avtohtonosti tega sistema (Ker socializem ni odšel z ruskimi tanki) ter zaradi kolaboracije nas vseh s tistim režimom.
V politiki in družbi se je vedelo, kaj se sme in česa ne. Za proste spise v osnovni šoli nikoli nisem dobil prav visoke ocene. V zadnjem razredu osnovne šole pa sem le pametno usmeril svoj intelekt in dobil čisto petico za politično več kot primeren spis o tem, kako sem hvaležen partizanom za svojo svobodo. Zaključil sem s “hvala vam, tovariši” in učiteljica pod to ni mogla zapisati druge ocene kot petice. Tako sem se rešil, da bi imel slovenski jezik zaključen s trojko, ki bi mi sicer pokvarila odlIčno spričevalo.
Če si bil priden, če nisi stegoval jezika, če nisi imela kake črne ovce v žlahti, nisi imel težav. Gledali so ti skozi prste, ko si kupoval marke in švercal pralni prašek, z devizami so trgovali celo (morda predvsem) informatorji tajne policije, ker so vedeli, da so “na varni strani radarja”.
Vsak je že kje imel občutek, da je dobil nekaj več, kot mu pripada. Dovoljeno se je bilo znajti. Če vas je kdo preskočil pri nakupu avta, ste ga vi preskočili pri vrsti pri zdravniku – ker ste pač tam imeli zveze. Če niste imeli sreče pri tem, ste morda morda kje koga poznali, pa vam je vzel otroka v službo. Ali pa ste imeli prijatelja v trgovini in vam je prihranil karton olja ali sladkorja, ki se ga sicer ni dobilo.
Za malo več denarja v mesnici niste dobili malo boljšega kosa mesa. Ampak ste ga dobili, če ga je mesar posebej za vas prihranil pod pultom. Ker vam je bil dolžan uslugo. Priznajte, pogrešate, da dobite kaj izpod pulta!
Ogromnemu številu ljudi je inflacija izničila anuitete pri nakupu stanovanj, tistim, ki se takrat niso znašli, jim jih je podaril Jazbinšek … Zato še danes poljubnostni odnos do dolgov in obresti. Že res, da je teorija eno, ampak kolektivna podzavest se spominja, da so vsa posojila za kockaste hiše, ki so posejane po podeželju in socrealistične soseske, preprosto izginila. In tako naj bi izginil tudi dolg države, ki ga puščamo otrokom.
Vsak je že nekje dobil neko uslugo ali posebno milost. V zameno za kolaboracijo je oblast gledala skozi prste pri kavi, margarini in drobni, enakomerno porazdeljeni in vsem dostopni korupciji, klientelizmu in nepotizmu na vseh nivojih. Morda so bile najboljše službe rezervirane samo za partijce, ampak tudi za kakšne slabše je prav prišla kakšna zveza ali poznanstvo.
Vsak je dobil nekaj več, kot bi mu pripadalo, in je zato še zdaj vesel. In vsak je kršil že kak zakon ali predpis in bi ga zato vsak trenutek lahko preganjali. A ga niso, za kar je še zdaj hvaležen. Nekaj malega korenčka in palica za hrbtom, pa Slovenec sodeluje.
Rezultat je bil sistem, za katerega se učeno reče, da ima visoke transakcijske stroške. Da ne deluje ne trg izdelkov ne trg delovne sile. Gospodarsko smo ves čas nazadovali. Slovenija, večino zgodovine bogatejša od Avstrijske Koroške, je po Celovcu hodila z odprtimi usti in obložena s polivinil vrečkami.
Zadnja generacija
Tega se iz prve roke zadnja spomni naša generacija. Mlajši o tem poslušajo iz ust kolaborantov. Poslušajo junaške zgodbe o tem, kako so prešvercali spectruma ali na črno zgradili hišo. Cement so seveda dobili po zvezah. Tudi junaška zgodba.
Če k temu dodamo efekt apologije zločinov revolucije (to sem razložil v Dragi) in živalsko privlačnost socializma (tule), je jasno, da je naša pot v normalnost strma, spolzka in da ob njej vihrajo zastave prejšnjega režima. Kar bi bila zanimiva kurioziteta, če se za temi praporji ne bi skrivalo nadaljevanje kolaborantskih navad.
Ampak, če se ne bomo pretvarjali, da je vse normalno, če se ne bomo obnašali, kot da imamo demokracijo, če ne bomo govorili, kot da imamo svobodo govora, kot da lahko brez strahu napišemo, kar mislimo, potem bomo od normalnosti samo še dlje.