Zgodba je naslednja.
Iz ameriškega vojaškega laboratorija uide virus supergripe, ki pomori skoraj celotno prebivalstvo planeta. Peščica preostalih tava po svetu in išče preživele rojake. Zgodba je postavljena v Severno Ameriko. Preživeli se ne iščejo čisto brezciljno. Enim se prikazuje mati Abagail – črnska babica – in jih v sanjah vodi v državo Kolorado. Druge nekakšen vrag v človeški podobi – Randall Flagg – usmerja v Las Vegas. Sin City – mesto greha pač. Dobri so ločeni od slabih, med Boulderjem v Coloradu in Las Vegasom je visoko skalno gorovje. Dobro in slabo je postavljeno eno proti drugemu. Kajn proti Ablu. To je ta »The Stand«, soočenje, tu gre za še eno verzijo arhetipskega mita, ki ga je Trubar ubesedil kot »stati inu obstati«.
Vedo drug za drugega. Dobri se bojijo slabih. Skupina iz Boulderja poskuša organizirati obrambo, ampak so videti precej nebogljeni v primerjavi z ekipo iz Las Vegasa. Ti so usposobili tamkajšnjo elektrarno, šarijo po ameriškem vojaškem arzenalu in so videti nepremagljivi. Zaupanje v Flagga je v Las Vegasu veliko, njegov najbolj zvesti privrženec je zmešanec po imenu Trashcan Man. Da bi se Flaggu posebej priljubil, poskuša usposobiti jedrsko konico, ki jo je privlekel iz nekega vojaškega silosa brez straže. Žebrajoč prisego zvestobe Flaggu, »moje življenje zate, moje življenje zate« visoko radioaktivno konico pripelje pred Flaggov hotel v Las Vegas. Kjer bolj ali manj po nesreči eksplodira in v ognjeni krogli uniči vso zalego, ki se je tam zbrala. Skupina na drugi strani gora v Boulderju si lahko po tem, ko na zahodnem nebu vidi gobast oblak, oddahne.
Slabo je uničilo samo sebe, dobro bo živelo naprej.
Podoben mehanizem zmage dobrega nad zlim – da namreč slabo uniči samo sebe – je staro kot svet. Bolj znani primeri so še v Kralju prstanov, v Kralju Learu, pa v Aristotlovem reklu »Zlo uniči celo sebe«. Zgodba na nek način pove tisto, ker upamo, da je res. Da dobro na koncu zmaga. Da če daš slabim dovolj vrvi, se sami obesijo; da če jim daš v roke bombo, jim bo eksplodirala v rokah in jih pokončala.
Seveda se zdaj cenjeni bralec sprašuje, kakšno zvezo ima to z našim sedanjim trenutkom.
Ali bolj konkretno, kdo so Flagg, Trashcan Man in mati Abagail? Kje je Las Vegas in kje je Boulder? Kaj je atomska bomba? Slovenska javnost je nekako razdeljena na tiste v Boulderju in na tiste v Las Vegasu. Med nami hodijo ljudje, ki so bomba na dveh nogah. Nikoli se natanko ne ve, kje jih bo razneslo, v čigavi bližini. In kaj vse bo kolateralna škoda. Ampak to lahko prepustimo domišljiji bralca. Povedati je treba nekaj drugega.
Težava, ki nastopi v realnem svetu je, da med dobrim in slabim ne stoji Veliko skalno gorovje. Da je dobro in slabo pomešano med seboj. Da ni verjetno, da bomo znali človeka z bombo usmeriti tja, da bo eksplodirala med njegovimi somišljeniki.
Boj tudi ne poteka samo med dobrim in zlim. Tudi ni vse boj – v tistem vojaškem smislu absolutnih prijateljev in sovražnikov, absolutnih zmagovalcev in poražencev. Je soočenje. Poteka med pametnim in neumnim, produktivnim in neproduktivnim, uporabnim in neuporabnim. In pač lahko upamo, da na koncu tisti, ki sprejmejo več dobrih odločitev prosperirajo, preživijo, izpodrinejo tiste, ki jih ne.
Ni nujno, da slepi podporniki napačnih rešitev nosijo okrog jedrske konice. Zadostujejo neumne ideje. Ne bodo eksplodirala v ognjeno kroglo z gobo, ampak bodo povzročile blažjo škodo. A kaj, ko slaba odločitev vlade neke barve ne prizadene samo njenih pristašev, ampak vse ljudi. Zato si čisto v lastnem interesu ne moremo privoščiti, da ljudje, kot je Trashcan Man delajo škodo. Zato tem slabše ni tem boljše.
V totalitarnih režimih ima oblast možnost totalno zavoziti in pognati narod v katastrofo. To se je zgodilo Nemcem pod Hitlerjem, skoraj se je zgodilo Rusom pod Stalinom, dokončno pa so šle stvari v franže pod Gorbačovom. To se je zgodilo v Jugoslaviji. To se zdaj dogaja v Venezueli. Zvesti privrženci lokalnih Flaggov delajo škodo in v absolutističnih sistemih je škoda absolutna.
V demokraciji je drugače. Opozicija opozarja, vlaga amandmaje, če drugega ne, je nekaj strahu, da bi prevelike neumnosti pozicije privedle do izgubljenih naslednjih volitev. Pametni Flaggi zato Trashcan Mane brzdajo, držijo na distanci.
»Čudna apatija je legla na slovensko dušo«, je bil nekaj tednov nazaj naslov kolumne, ki si ga je Erik J. Kirsch sposodil pri Zorku Simčiču. Če mehanizem iz romana The Stand deluje, potem se morda kljub malodušju in pasivnosti še kaj lahko spremeni na bolje. Slabo uniči samo sebe in stvari gredo na bolje. Same od sebe.
V romanu. V realnem življenju pa ni tako.