V zagovor omejevanju svobode govora je oni dan nekdo napisal, da so besede kot kamen, kamor padejo, pustijo sledi. In tega bodo zagovorniki omejevanja svobode govora izpeljali, da je treba govor sankcionirati enako kot fizična dejanja. Nekdo je s kamnom razbil šipo in bo zato kaznovan. Drugi bo z besedo razbil idejo, prepričanje, sožitje in bo zato kaznovan. Mar res?
Z analogijami je tako, da lahko z njimi argumentiraš karkoli. Ker sta A in B podobna v lastnosti X, sta si podobna tudi v lastnosti Y. Kar kamen pusti sled v oknu, ga tudi beseda v ideji. In ker je metanje kamna v okna kaznivo, je tudi metanje besed v ideje lahko kaznivo.
Zato je pri takem sklepanju pomembno preiskati tudi razlike, v tem primeru med kamnom in besedo. In ključna razlika je naslednja: kamen pušča posledice v snovnem svetu. Ali je šipa razbita ali ne, se da objektivno ugotoviti in izmeriti. Ali je nastala posledica ali ne, ni prepuščeno oceni kakšnega samozvanega sveta ali celo kazenskega sodnika, ampak je posledica vsem očitna.
Posledice besed so vedno subjektivne. Besede dobijo pomen šele po tem, ko jih nekdo prebere oz. sliši. Dobijo lahko različen pomen, pač glede na posameznikove okoliščine. Da bi si državni represivni aparat vzel za dolžnost, da išče »uradne« interpretacije besed in na tej podlagi vrši represijo nad govorci, ne da bi obstajali konkretni ljudje, ki jim je beseda naredila škodo, je izjemno nevarno in prav je, da je v naši obstoječi zakonodaji prag za kaj takega postavljen visoko.
Resnica
Da bi namreč država lahko preganjalo besedo, bi morala biti v posesti Resnice. To pa je tisto, kar običajno progresivna (ali regresivna) levica očita konservativni desnici. Namreč, da si jemlje pravico razlagati, kaj je to Resnica. Je pa ogromna razlika, ali Resnico razlaga ena civilnodružbena skupina, pa tudi če je to cerkev, ali pa, če si monopol nad resnico vzame država. Slednja ima v posesti celoten represivni aparat za prisiljevanje v to Resnico in ustrahovanje tistih, ki jih ta Resnica ne prepriča.
Da bi beseda dobila sodne posledice v materialnem svetu – denarno ali zaporno kazen – je to lahko samo v primeru, da je – onkraj razumnega dvoma – jasno, da je beseda povzročila konkretno posledico v materialnem svetu. Ker je npr. nekdo nekoga očrnil v časopisu, ta ni dobil službe. Ali je nekdo nekoga z besedami napeljeval na kaznivo dejanje, ki se je oz. bi se odrazilo še kje drugje kot v doživljajskem svetu posameznika, o katerem je tekla beseda.
Zagovorniki svobode govora smo v težkem položaju zato, ker nas dialoško nekorektni nasprotniki svobode poskušajo postaviti v položaj zagovornikov grobega, neciviliziranega, nespodobnega, žaljivega, umazanega govora. Argumentacije gre nekako tako: Janez je rekel, da je Peter cepec. In Pavel se zavzema za to, da ima Janez svobodo govora, torej se strinja, z Janezom, da je Peter cepec. Ali vsaj, da ni nič narobe, če je Janez rekel, da je Peter cepec. Če ne drugega, Pavel velja za enako neolikanega kot je Janez.
Strašilo
Nekorektno je to zato, ker se temu reče napad na slamnato strašilo. Ne polemiziraš s stališčem avtorja, ampak mu pripišeš stališče, ki ni njegovo in s katerim je laže debatirati. Zagovorniki svobode govora samo trdimo, da ne sme biti prepovedano ali kaznivo reči, da je Peter cepec. Da to npr. ni prekršek za 50€ kazni ali nekaj dni zapora, kot npr. prehitra vožnja z avtomobilom.
In seveda, če je Peter užaljen, naj toži Janeza in naj prepriča sodišče, da ga je Janez užalil. Ampak sodišče ne bo odločalo o tem, ali je beseda »cepec« objektivno vzeto žaljiva, ker Resnice o tej besedi ne pozna. Odločalo bo samo o tem, ali Peter zaradi izrečenih besed v zaznavnem zunanjem svetu trpel posledice, ki so vredne odškodnine. In ki so posledica izrečenih besed. Vsaj v anglosašekm svetu velja, da človeka ne moreš užaliti ali obrekovati, če govoriš resnico. Če je Peter res cepec, potem ga Peter ni žalil ampak opisal.
Če bi država Janeze preganjala kar tako, pa to pomeni, da si domišlja, da ve, kakšne posledice besede puščajo na ljudeh. Kar je, za veliko veličino primerov, skrajno domišljavo.
Spolzka brežina
Druga oblika argumentacije proti svobodi govora gre nekako tako: Branili ste, da je Janez govoril, da je Peter cepec. Peter ga je potem udaril, na koncu sta se spopadli z noži in eden je v boju podlegel. Seveda je zagovornik svobode govora kriv, da je do tega prišlo, saj je vendar ni preprečil, da bi Janez žalil Petra. Na nek način ga je celo spodbujal.
V bolj ekstremni različici smo zagovorniki svobode govora, kjer se npr. nekdo razpiše proti kapitalistom, krivi, da na koncu kake vojne kapitaliste pomečejo v jame. Ali pa naj bi bil za to kriv kar Karl Marx. No, takega sklepanja niste slišali veliko, z druge strani pa kar nekaj. Ker se dopušča neprijazen govor npr. do migrantov, da pride do požiga kakšnega migrantskega doma.
Da je takega iskanja krivcev dosti več na levi kot na desni je povezano s kolektivističnim instinktom, ki je na levi močnejši kot na desni. Za leve je vedno kriv nekdo drug, po možnosti je kriva kar »družba«. Desni so krivi sami ali pa je kriv posameznik. Eni prelagajo odgovornost, drugi jo sprejemajo. V tej simbiozi so desni krivi.
Skratka
Skratka, beseda ni konj. Kar pa ne pomeni, da jim ne moremo gledati v zobe. Besedam namreč. Če nedostojno pisanje ni kaznivo, to še ne pomeni, da je treba tako pisati. Če ne bi bilo dovoljeno biti nedostojen, celo sovražen, ne bi vedeli, da nekateri to niso. Po zaslugi svobodne besede vidimo, da je večina ljudi dobrih in spodobnih. Če bi bila spodobnost zapovedana, o tem ne bi vedeli ničesar.
Najprej objavljeno v Časniku 8.3.2016.
Z analogijami je tako, da lahko z njimi argumentiraš karkoli. Ker sta A in B podobna v lastnosti X, sta si podobna tudi v lastnosti Y. Kar kamen pusti sled v oknu, ga tudi beseda v ideji. In ker je metanje kamna v okna kaznivo, je tudi metanje besed v ideje lahko kaznivo.
Zato je pri takem sklepanju pomembno preiskati tudi razlike, v tem primeru med kamnom in besedo. In ključna razlika je naslednja: kamen pušča posledice v snovnem svetu. Ali je šipa razbita ali ne, se da objektivno ugotoviti in izmeriti. Ali je nastala posledica ali ne, ni prepuščeno oceni kakšnega samozvanega sveta ali celo kazenskega sodnika, ampak je posledica vsem očitna.
Posledice besed so vedno subjektivne. Besede dobijo pomen šele po tem, ko jih nekdo prebere oz. sliši. Dobijo lahko različen pomen, pač glede na posameznikove okoliščine. Da bi si državni represivni aparat vzel za dolžnost, da išče »uradne« interpretacije besed in na tej podlagi vrši represijo nad govorci, ne da bi obstajali konkretni ljudje, ki jim je beseda naredila škodo, je izjemno nevarno in prav je, da je v naši obstoječi zakonodaji prag za kaj takega postavljen visoko.
Resnica
Da bi namreč država lahko preganjalo besedo, bi morala biti v posesti Resnice. To pa je tisto, kar običajno progresivna (ali regresivna) levica očita konservativni desnici. Namreč, da si jemlje pravico razlagati, kaj je to Resnica. Je pa ogromna razlika, ali Resnico razlaga ena civilnodružbena skupina, pa tudi če je to cerkev, ali pa, če si monopol nad resnico vzame država. Slednja ima v posesti celoten represivni aparat za prisiljevanje v to Resnico in ustrahovanje tistih, ki jih ta Resnica ne prepriča.
Da bi beseda dobila sodne posledice v materialnem svetu – denarno ali zaporno kazen – je to lahko samo v primeru, da je – onkraj razumnega dvoma – jasno, da je beseda povzročila konkretno posledico v materialnem svetu. Ker je npr. nekdo nekoga očrnil v časopisu, ta ni dobil službe. Ali je nekdo nekoga z besedami napeljeval na kaznivo dejanje, ki se je oz. bi se odrazilo še kje drugje kot v doživljajskem svetu posameznika, o katerem je tekla beseda.
Zagovorniki svobode govora smo v težkem položaju zato, ker nas dialoško nekorektni nasprotniki svobode poskušajo postaviti v položaj zagovornikov grobega, neciviliziranega, nespodobnega, žaljivega, umazanega govora. Argumentacije gre nekako tako: Janez je rekel, da je Peter cepec. In Pavel se zavzema za to, da ima Janez svobodo govora, torej se strinja, z Janezom, da je Peter cepec. Ali vsaj, da ni nič narobe, če je Janez rekel, da je Peter cepec. Če ne drugega, Pavel velja za enako neolikanega kot je Janez.
Strašilo
Nekorektno je to zato, ker se temu reče napad na slamnato strašilo. Ne polemiziraš s stališčem avtorja, ampak mu pripišeš stališče, ki ni njegovo in s katerim je laže debatirati. Zagovorniki svobode govora samo trdimo, da ne sme biti prepovedano ali kaznivo reči, da je Peter cepec. Da to npr. ni prekršek za 50€ kazni ali nekaj dni zapora, kot npr. prehitra vožnja z avtomobilom.
In seveda, če je Peter užaljen, naj toži Janeza in naj prepriča sodišče, da ga je Janez užalil. Ampak sodišče ne bo odločalo o tem, ali je beseda »cepec« objektivno vzeto žaljiva, ker Resnice o tej besedi ne pozna. Odločalo bo samo o tem, ali Peter zaradi izrečenih besed v zaznavnem zunanjem svetu trpel posledice, ki so vredne odškodnine. In ki so posledica izrečenih besed. Vsaj v anglosašekm svetu velja, da človeka ne moreš užaliti ali obrekovati, če govoriš resnico. Če je Peter res cepec, potem ga Peter ni žalil ampak opisal.
Če bi država Janeze preganjala kar tako, pa to pomeni, da si domišlja, da ve, kakšne posledice besede puščajo na ljudeh. Kar je, za veliko veličino primerov, skrajno domišljavo.
Spolzka brežina
Druga oblika argumentacije proti svobodi govora gre nekako tako: Branili ste, da je Janez govoril, da je Peter cepec. Peter ga je potem udaril, na koncu sta se spopadli z noži in eden je v boju podlegel. Seveda je zagovornik svobode govora kriv, da je do tega prišlo, saj je vendar ni preprečil, da bi Janez žalil Petra. Na nek način ga je celo spodbujal.
V bolj ekstremni različici smo zagovorniki svobode govora, kjer se npr. nekdo razpiše proti kapitalistom, krivi, da na koncu kake vojne kapitaliste pomečejo v jame. Ali pa naj bi bil za to kriv kar Karl Marx. No, takega sklepanja niste slišali veliko, z druge strani pa kar nekaj. Ker se dopušča neprijazen govor npr. do migrantov, da pride do požiga kakšnega migrantskega doma.
Da je takega iskanja krivcev dosti več na levi kot na desni je povezano s kolektivističnim instinktom, ki je na levi močnejši kot na desni. Za leve je vedno kriv nekdo drug, po možnosti je kriva kar »družba«. Desni so krivi sami ali pa je kriv posameznik. Eni prelagajo odgovornost, drugi jo sprejemajo. V tej simbiozi so desni krivi.
Skratka
Skratka, beseda ni konj. Kar pa ne pomeni, da jim ne moremo gledati v zobe. Besedam namreč. Če nedostojno pisanje ni kaznivo, to še ne pomeni, da je treba tako pisati. Če ne bi bilo dovoljeno biti nedostojen, celo sovražen, ne bi vedeli, da nekateri to niso. Po zaslugi svobodne besede vidimo, da je večina ljudi dobrih in spodobnih. Če bi bila spodobnost zapovedana, o tem ne bi vedeli ničesar.
Najprej objavljeno v Časniku 8.3.2016.