sreda, 19. avgust 2015

Nekaj je treba storiti

Googlal sem in googlal, pa sem dolgo rabil, da sem priklikal do polnega besedila te državljanske pobude, ki je nastala leta 2003. Ni bilo težko najti medijskih zapisov o pobudi, nihče pa ni objavil povezave do polnega besedila. Mediji pač radi docirajo o tem, kako je treba stvari pravilno razumeti, neradi pa bralca spustijo do vira. Na STA je bil za mitnico, objavila pa je emigrantska Svobodna Slovenija, zgledno arhivirana v dlib.si.

Vir vira: Digitalna knjižnica Slovenije.


Državljanska pobuda
Nekaj je treba storiti  

Nekaj je treba storiti zato, da bo v Sloveniji končno zaživela demokracija.

V naši državi je prišlo do tolikšne koncentracije politične, finančne in medijske moči v rokah vlade in mreže njenih ljudi na vseh področjih, da je takšno stanje začelo resno ogrožati temelje demokratičnega ravnotežja. Parlament je postal glasovalni stroj vladajočih, ki niso več pripravljeni poslušati kritik opozicije, kaj šele, da bi sprejemali njene konstruktivne predloge. Skoraj v celoti je odpovedal tudi nadzor neodvisne javnosti. Z izjemo nekaterih manjših časopisov in posameznih novinarjev, ki kritično obravnavajo obstoječe stanje in hude zlorabe oblasti, je slovenski medijski prostor skoraj v celoti usmerjen v podporo tako-rekoč sleherni vladni odločitvi, za vse napake pa iščejo grešnega kozla v marginalizirani in zmeraj bolj nemočni opoziciji. Državljani imamo na voljo v glavnem ustrezno prikrojene informacije in pristranske informacije in pristranske komentarje v tisku in elektronskih medijih.

Posledica tega je dejstvo, da se z denarjem davkoplačevalcev ravna po domače, razraščata se klientelizem in korupcija, državne službe se delijo po kriterijih politične privrženosti ali vsaj lojalnosti, še naprej teče proces privatizacije, usmerjene v žepe podpornikov zmeraj iste oblasti. Celo humanitarne organizacije so v odsotnosti slehernega nadzora postale plen zasebniških interesov. Naraščajoči problemi v gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu, znanosti in kulturi niso deležni kritične obravnave. Socialna razslojenost je vse hujša, vse več je mladih ljudi, ki v življenje vstopajo s slabimi možnostmi za šolanje, zaposlitev in ureditev stanovanjskih vprašanj.

Problemi, s katerimi se sooča današnja slovenska družba - in omenili smo jih le del - niso nerešljivi. Za njihovo razreševanje je potrebno skupno prizadevanje državljanov in njihovih izvoljenih predstavnikov, najsi bodo na vladajoči ali opozicijski strani. Vendar pa je osnovni pogoj za takšno prizadevanje demokratično ravnotežje, upoštevanje različnih mnenj, javni nadzor nad aktualno oblastjo in v perspektivi možnost za zamenjavo sleherne oblasti. Ob današnjem stanju demokracije v Sloveniji, se pravi ob politično nadzorovanih medijih, ob arogantnem obnašanju vladajočih strank v parlamentu, ob samozadostnih nadzornih odborih v državnih kapitalskih skladih in podjetjih, ni mogoča nobena sprememba. Tudi vstop Slovenije v EU ne bo sam po sebi prinesel večjega demokratičnega ravno­težja in nadzora nad oblastjo, če tega ne bomo zahtevali in uresničili sami.

Vsi dosedanji dobronamerni pozi­vi, vse peticije, vse kritike in analize, ki so težile k objektivnosti in pluralizaciji medijev, so bile bob ob steno. Vse zahteve opozicije za večji nadzor nad delovanjem vlade, njenih skladov, fi­nanc in zaposlovanja so naletele na aroganco parlamentarne večine. Zato podpisani razumemo in pod­piramo tiste zahteve dela opozicije, ki so težile k ustvarjanju razmer za raz­cvet polne, ne pa zgolj formalne de­mokracije. Parlamentarni opoziciji, or­ganizacijam civilne družbe in posam­eznikom je treba omogočiti, da bodo njihova stališča sploh prišla do izraza. Menimo, da sta se parlamentarni opo­zicijski stranki SDS in N.Si obrnili na pravi naslov, ko sta predsedniku vlade izročili šest zahtev, kajti škarje in plat­no imata v rokah vlada in njena parla­mentarna večina. Dobljene volitve v demokraciji nobeni večini in njeni vla­di ne dajejo pravice do uzurpacije oblasti, davkoplačevalskega denarja in medijske javnosti. Vlada je v demokra­ tični državi dolžna omogočati plurali­zem mnenj, kritiko in nadzor oblasti, kakor je dolžna onemogočati politične in druge monopole na kateremkoli področju, pa četudi so to njeni lastni monopoli. Če tega ni pripravljena sto­riti, je na poti v diktaturo.

Gre za to, da nam do sedaj ni uspelo ustvariti prostora za enakovredno delovanje opozicije in kvalitetnega prostora za delovanje civilne družbe. Namesto, da bi z odprtostjo duha in v dobri veri poiskali možnost za kvalitetnejši politični prostor, kjer bodo svobodno dihali vsi, tudi tisti, ki ne prise­gajo na trenutno vladajočo politično opcijo, se ustvarja ozračje zatohlosti in apatičnosti.

Podpisani zato predlagamo, da vla­da prisluhne zahtevam opozicije in začne z njo demokratični dialog. Najmanj, kar je treba nemudoma storiti za vsestransko informiranje jav­nosti in omogočanje nadzora nad oblastjo, pa je naslednje : vlada naj izdela in predlaga, parlament pa naj sprejme zakon o pluralizaciji medijev, ustanovi naj ustrezen sklad in zagotovi sredstva za ustanovitev, zagon in razširjanje nevladnega in neodvisnega dnevnika; v debati z opozicijo, civilni­mi združenji in novinarji naj vladni in parlamentarni predstavniki dosežejo javni konsenz o popolni neodvisnosti nacionalne Televizije in Radia oziroma o reorganizaciji nacionalke v de­janski javni zavod, kot to zahteva že veljavni zakon; sedanji predsednik Sveta RTV, do pred leti predsednik se­danje vladne stranke in njen aktivni član, naj takoj odstopi in prepusti svoje mesto neodvisni, ugledni in zaupanja vredni osebnosti s kulturnega ali znanstvenega področja; spremenjeni zakon o nacionalni RTV mora zagoto­viti takšno sestavo sveta, ki bo uprav­ljal zavod dejansko z interesi javnosti; vlada naj omogoči nadzor nad delovanjem vseh nadzornih odborov drža­vnih kapitalskih skladov in podjetij, v katerih ima svoj delež, tako da bo v njih s svojimi strokovnimi predstavniki po dogovorjenem sorazmerju navzoča tudi opozicija; vlada naj se v javni upravi in na vseh vitalnih področjih ja­vnega interesa odpove imenovanjem po izključno strankarskih političnih kri­terijih, k delu in s tem notranjem nad­zoru naj pritegne strokovnjake ne gle­de na njihovo politično prepričanje in pripadnost; vlada naj sprejme potrebne ukrepe, s katerim bo premoženje nek­danjih družbenopolitičnih organizacij pravično porazdeljeno med vse stran­ke, ki so sodelovale na zadnjih parla­mentarnih volitvah.

Z uresničevanjem teh zahtev bo storjen prvi korak k demokratičnemu ravnotežju in evropskim političnim in medijskim standardom v naši državi. S tem bo vsaj delno omogočena pravica državljanov do vsestranskega informiranja in nadzora nad delovanjem oblasti, kakor tudi njihova enakopravnost v javnem življenju. Čas je, da Slovenija iz demokratizacije in tranzicije prestopi v demokracijo.

Barbara Brezigar
Drago Demšar
Drago Jančar
Vasko Simoniti
Rudi Šeligo
Aleksander Zorn

18.2.2003





torek, 18. avgust 2015

Kako so nam oprali možgane

Rad imam časopise. V časopisu človek novic ne gleda skozi 4, 5, 7, 13 palčno okence. Stran spodobnega dnevnika ima - povedano računalniško - diagonalo vsaj 40 palcev in ločljivost vsaj 8K. Listanje je še bolj gladko kot na iPadu in se zatika samo na ozkih sedežih v letalu.

Uživam vsakič, ko me na kakem letališču pričaka izbira svetovnih dnevnikov. Ne zaradi vonja po tiskarski barvi in privlačni otipljivosti papirja. Uživam zaradi kulturnega šoka. Zaradi drugačne klime. Samo kratka ura poleta loči od naslovnic tipa "Križanje Grčije" do naslovnic tipa "Keinen Cent mehr".

Izbral sem tri članke, ki so mi na nekem prestopanju padli v oči. Objavljeni so v "osrednjih" medijih, ne v kakšnem tedniku z roba kioska, branosti in političnega prostora.

Migranti proti beguncem

Na naslovnicah domačih časopisov prevladujejo srce parajoče zgodbe ljudi, ki jim Evropa pomaga preko Sredozemlja. Pri nas jim sočutno pravijo begunci.


V tujem tisku jim večinoma pravijo migranti. Kar tudi so. Tuj časopis analizira, kako so migranti dober posel za podjetnike, ki jih vozijo preko Sahare. Analiza transportnih poti, zaslužkov ... Junak zgodbe ni "begunec" ampak trafikant z ljudmi. V petih letih da je zaslužil dovolj za hišo s petimi spalnicami, je lastnik trgovine, kupuje nove Toyote, da bo razširil posel, po katerem je vedno več povpraševanja. "Revnim pomagamo v kraje, kjer je več priložnosti", pravi.

Nizozemci ne marajo nacistov

Celo rubrike "na današnji dan" niso take, kot smo jih vajeni. Nizozemci leta 1940 niso marali nacistov. Vsaj tako je New York Times poročal pred 75 leti. Pisalo so, da "flegmatični Nizozemci" "vedo bolje kot da bi se aktivno upirali nemški okupaciji". So pa pokazali "odločno grozilen odnos" do članov lokalnih nacističnih organizacij.

In verjetno takega odnosa nihče ni razumel kot kolaboracijo in ga kaznoval z atentatom. Nizozemska je med 2. svetovno vojno izgubila 2.4% prebivalstva, od tega je bila polovica Judov. Slovenija je imela vsaj za 6.5% žrtev. In tudi nismo marali nacistov, ampak nekomu to ni bilo dovolj.

Očeta mu je ubil sistem

Tako piše sin ubitega v Auschwitzu, ko komentira proces proti 94-letnemu računovodji tistega taborišča, ki se je te dni končal v Nemčiji z obsodbo uradnika. "Ubil ga je genocidni sistem, v katerem je Groening zavestno sodeloval. Da so ga poslali v zapor, je usluga človeštvu, da se take stvari ne bi ponavljale".

V Jugoslaviji nikogar niso poslali v zapor in stvari so se ponavljale; v Srebrenici npr. Sistem da je imel same dobre namene, samo nekaj posamičnih ekscesov da se je zgodilo. Nobene obsodbe sistema ni bilo, nobenega glasu ni, da je tisoče Slovencev pomoril sistem.

Nekaj tednov kasneje na nacionalni TV vidiš profesorja z univerze, ki razlaga, da se je cela Evropa nekoč zanimala za ta sistem, ki da je bil najbolj napreden.

Najbolj belo pranje

Če boste na jasen zimski dan fotografirali zasneženo pokrajino, bodo barve na sliki vlekle v modro. Natančneje povedano, površine snega, ki so v senci, bodo na sliki modre barve. Ko smo bili tam, se nam je tisti sneg zdel bel. Vse okrog nas je bilo belo.

Možgani znajo izbrati, kaj je nevtralno, fotoaparat pa to dela boljše ali slabše. Nekateri programi za popravljanje fotografij omogočajo naknadno popravljanje kaj je brezbarvno. Profesionalnim kameram pred snamanjem nastavijo belino tako, da posnamejo bel list papirja. Naša čutila rada relativizirajo. Kaj šele razum. Belino naši možgani nastavijo na tisto, za kar smo se naučili, da je belo. Fotoaparat pa ne. Izmeri barvo in to je to.

Kakšne barve je sneg?
Nekaj podobnega se zgodi, če se iz svežine podeželja vrnemo v zakajeno mesto. Nekje na robu ljubljanske kotline zasmrdi, zaduhamo dim. Najkasneje naslednje jutro smradu ni več. Pa ne zato, ker bi zapihal veter. Telo se je prilagodilo. Zakajenost je nova normalnost. Zakajenost je bel, nevtralen vonj.

In bela, nevtralna, brezbarvna je slika sveta, ki nam jo rišejo mediji. Ja, nekateri razumsko ocenjujemo, da stvari niso brezbarvne. Ampak intuitivno, nezavedno pa vsoto kakofonije glasov v javnosti sprejemamo za belo, oz. sivo, oz. brezbarvno. Kot je rekel Branko Senegačnik, aklimatiziramo se.

Podobno, kot se je zdel siv sneg v tisti senci, pa ni bil siv ampak je bil dejansko moder, ker se od njega odbija modra barva neba in ne bela sončna svetloba. Podobno, kot smradu mestnega dima ne vonjamo več.

Sprva žalitev inteligence, sčasoma opis

Tupatam berem tudi kolumniste osrednjih, torej menda normalnih - v smislu besede norma, pravilo - slovenskih časopisov. To so mediji, katerih mešanica določa, kaj je brez barve, kaj je brez vonja.

Prva reakcija na enega od prispevkov je bila, pa koga ima pisec vendarle za norca. S prepadom med dejstvi in spinom žali inteligenco svojih bralcev. In vendar je časopis popularen, ima veliko bralcev, med njimi so tudi pametni ljudje.

Sklep: ko dovolj dolgo, sistematično, množično in vplivno žališ inteligenco ljudi, tega čez nekaj časa ne dojemajo več kot žalitev, ampak jih je izpostavljenost tako definirani belini spustilo na nivo, ki naredi žalitev za opravičljivo. Niso dovolj razgledani, da bi opazili, da je na tisti sliki bela sončna svetloba, snega pa pač moder. Ne opazijo več da je zrak zatohel.

Kako so nam oprali možgane

Za naslov tega prispevka sem si sposodil naslov Dežulovićevega komentarja "Kako so nam oprali možgane". Se mi zdi kar primeren. Celo tisti, ki si iskreno želijo, da bi oprali na belo, se včasih ne zavedajo, da bela ni vedno bela. De se bela samo zdi, glede na vse ostalo. V resnici pa je modra. Oz. rdeča.

Zato, ko ta prostor zapustiš, zaboli, zaskeli, drugače je. Nevtralno je nekaj drugega. Ravno se človek dobro navadi, pa zaboli spet ob povratku.

Najprej objavljeno v Časniku 18.8.2015.

sobota, 15. avgust 2015

Odpuščati napake, kaznovati vzorce

Karel Erjavec. Vir ozs.si
I once had a boss who gave me some great advice, not just for managing people but for judging politicians: You forgive mistakes; you punish patterns. Everybody screws up. But if someone won't learn from his mistakes and try to correct his behavior, then he either doesn't think it was a mistake or he just doesn't care (vir).