četrtek, 30. april 2015

Stokrat ponovljena laž ...

V zadnji kolumni (naslov je "Slovenski levičarji samo kradejo") Maja Sunčič nadaljuje z mojo diskreditacijo. Napisala je namreč:
Za Mramorja so danes reforme Janševe vlade tako super, da jih je ukradel, medtem ko Žiga Turk te iste reforme daje v nič.
Gre za uporabo pravila, da "stokrat ponovljena laž postane resnica". Pripisujejo jo sicer Goebbelsu, v resnici pa je Leninova. Njen kronski dokaz za "dajanje reform v nič" sta naslednja stavka iz moje kolumne Čas je za reforme za Siol:
Gospodarski odboj se je zgodil šele pozno lani, ne da bi si kakšna vlada lahko za to pripisovala kakšne posebne zasluge. Dobre novice niso zasluga slovenskih vlad.
Celo v tem izseku ni nobenega dajanja reform v nič. Celoten pasus je spodaj. Še manj dajanja reform v nič:
Razpadanje koalicij in vlad v zadnjih sedmih letih kaže, da je bila slovenska politika bolj generator kot pa sanator krize. Gospodarski odboj se je zgodil šele pozno lani, ne da bi si kakšna vlada lahko za to pripisovala kakšne posebne zasluge.
Dobre novice niso zasluga slovenskih vlad.
Gospodarsko rast beležimo zaradi izvoznikov, ki jim gre na roko konjunktura na naših izvoznih trgih. Ta bi lahko še kar trajala, ker je zaradi znatnega padca evra evropsko gospodarstvo bolj konkurenčno. Cene goriva padajo zaradi ameriškega vlaganja v nove tehnologije za iztiskanje domače nafte in plina, zaradi sporov med muslimani in zaradi Ukrajine. Cene denarja padajo zaradi kvantitativnega popuščanja, ki ga izvaja Evropska centralna banka.
Povečani prihodki v proračun zaradi zgornjega ter ukrepi Janševega ZUJFa so tisto, zaradi česar se državna blagajna po dolgem času spodobno polni. Sredstva, s katerimi bi lahko podmazali reforme, so.
Diskreditacija skratka. Najprej diskreditacija.


torek, 28. april 2015

Izgubljeno desetletje

Zadeva Patria je stara toliko kot YouTube. V desetih letih, kolikor smo jih v Sloveniji porabili od začetka kupovanja osemkolesnikov do spoznanja, da se ljudi (tudi če so politični nasprotniki) lahko obtoži le za konkretna dejanja in obsodi za dokazana konkretna dejanja, je YouTube spremenil konzumiranje video in avdio vsebin. Od glasbe do dokumentarcev, od znanosti do gospodinjstva, od levih do desnih fašistov, in vse kar je vmes, je tam.

Mlajši od YouTube in le dobro leto starejši od velikega poka iz Finske je iPhone. Redefiniral je mobilno telefonijo. Do leta 2007 so bili mobilni telefoni namenjeni telefoniranju in nekateri so znali še kaj drugega. Od leta 2007 naprej znajo pametni telefoni skoraj vse, telefoniranje je ena od teh stvari. Za telefoniranje jih uporabljamo vedno manj.

Izgubljeno desetletje

Med tem, ko se je popolnoma spremenilo tako množično komuniciranje kot tudi medosebna komunikacija, smo v Sloveniji hodili na mestu. Do vstopa v EU in NATO smo se še nekaj modernizirali, zaradi odločenosti prve Janševe vlade vstopili še v OECD, potem pa obstali.

Prepad med spremembami v svetu in mirovanjem Slovenije, je šokanten. Leto gor ali dol, govorimo lahko o izgubljenem desetletju.

V tem desetletju je postalo jasno, da se nismo sposobni distancirati od vzorcev, načinov razmišljanja in vrednot, v katere so nas prevzgajali od leta 1945 naprej. Indicev za to trditev se najde veliko, dober in eksakten pokazatelj pa je, da je Slovenija poleg Rusije in Belorusije edina bivša socialistična država, ki nikoli ni zmogle zbrati večine za predsednika republike, ki bi bil diskontinuiteta s prejšnjim režimom. Nismo izvolili Walese ali Havla, ampak bivše partijske funkcionarje. Ti so vedno dobili vsaj 50% in en glas.

Politične sile, ki so nastale po padcu Berlinskega zidu, še nikoli niso zmogle za seboj zbrati jasne večine državljanov.

Nazadovanje tranzicije

Tranzicija iz socializma v kapitalizem je zastala. Veliko znakov je, da se vračamo nazaj. Spomeniki revoluciji in revolucionarjem (ne samo borbi in borcem) so na svojih mestih, bankrotirane ideje o avtoritarnem komandiranju družbe s socialnimi izgovori so čedalje glasnejši. Celo nekatere glave v desnih strankah so še kar v socializmu.

Med tem so nas praktično ujele države, na katere smo nekoč gledali zviška. Celo ekonomsko razmeroma dobro stoječa Ljubljana je najrevnejša (po BDP na prebivalca z upoštevanjem kupne moči) v primerjavi z metropolitanskimi regijami okrog Budimpešte, Bratislave, Prage ali Varšave. Na smučiščih, kjer smo nekoč srečevali svoje rojake, slišimo slovanske jezike, ki jih ne razumemo. Če si to še lahko privoščimo.

Višegrajske države so sprejele kapitalizem, Slovenija pa ne. Od tam, kjer je kapitalizem uspešnejši, prihajajo kapitalisti, ki kupujejo slovenska podjetja. Npr. Radensko. Slovenija ne kupuje, ampak prodaja. Ker z nogo in pol ostaja v sistemu, ki bi moral tudi moralno bankrotirati že leta 1989.

Novih korakov ni

Slovenci na volitvah zlepa ne izvolimo spodobne večine strankam, ki bi zahtevale svobodno tržno gospodarstvo in kapitalizem. Na vsakem soočenju makroekonomske ideje o gospodarski zmagovitosti kapitalizma premaga kakšna srce parajoča zgodba o tem ali onem, ki brez sočutja dobrih ljudi ne bi preživel.

Znanost ima razlago. Imenuje jo plastičnost vrednot v družbi. Povedano drugače, sistem, v katerem ljudje živijo, oblikuje njihove vrednote. Plastični smo kot plastelin. Sistem nas gnete. Vse je del tega sistema, ne samo šole in mediji. Na volitvah ne bomo glasovali za spremembo sistema. Na ulici morda. Na volitvah pa ne. Zato so tranzicijo države ali izpeljale nedemokratično (Kitajska), ali hitro (baltske, višegrajske države) ali je pa niso in demokratično glasujejo za stagnacijo.

Ljudje, ki živijo v neosocializmu, bodo za neosocializem glasovali. Proti spremembam. Kot je ugotovil že Machiavelli, spremembe imajo goreče nasprotnike med tistimi, ki se bojijo, da bodo po spremembah na slabšem in samo mlačne zaveznike pri tistih, ki upajo, da jim bo po spremembah bolje.

Upanje, da bodo ljudje spregledali, da se bodo spremenili, da bodo spremenili svoje vrednote, da bodo množično glasovali za boljšo ideologijo, za kapitalizem in proti socializmu, za rdečo zvezdo kapitalizma na Heinekenu in ne za rdečo zvezdo revolucije, je prazno. Vsaj večina, ki ne bere političnih kolumn, je taka.

Zahtevni uporabniki državnih storitev

Si pa vsi ljudje želijo boljšega življenja. Perspektive za svoje otroke. Delovna mesta. Delujoče javne storitve. Zaščito poštenjakov pred lumpi. Takojšni začetek zdravljenja bolezni. Varno starost. Morda tudi to, da slovenska podjetja kupujejo v tujini in ne tuja v Sloveniji in da je Slovencev vsaj toliko po avstrijskih smučiščih, kot Slovakov.

Politika bi se morala ukvarjati s tem. Leva in desna. Z rešitvami, ki delujejo. In potem se bo pokazalo, da Slovenija ni nič drugačna od ostanka sveta in da tudi pri nas deluje tisto, kar deluje po svetu. Uvajajo lahko to levi ali desni, le za skrajno leve nimam upanja.

Še eno izgubljeno desetletje si težko privoščimo. Nobene potrebe ni, da ljudske množice politično in ideološko spregledajo. Potrebujemo samo volivce, ki bodo zahtevni uporabniki storitev, ki jih organizira država. Tako, kot so zahtevni do storitev na internetu ali do pametnih telefonov.

Ne vem, da bi kdo uporabljal kako zadevo, ki prihaja iz držav, ki se ne znajo izkopati iz socializma. Pa to ne zato, ker bi nas mediji ideološko preparirali, da kupujemo robo iz kapitalističnih držav, ampak ker je preprosto boljša.

Najprej objavljeno v Časniku 28.4.2015.

petek, 24. april 2015

Kažipot spoštovanja

Svoj edini nastop pred sodiščem sem zaključil z naslednjimi besedami:
Frederic Bastiat je rekel: »Najbolj je gotovo, da bo zakon spoštovan, če bo spoštovanja vreden«. Pred tem sodiščem lahko samo rečemo: »Najbolj gotovo bo pravna država spoštovana, če bodo njene odločitve spoštovanja vredne«.
Ustavno sodišče je včeraj s svojo odločitvijo dalo velik prispevek k temu spoštovanju. Lahko bi odločilo tudi drugače, s preglasovanjem morda celo bolj v korist obtoženih. Pa se je odločilo za vsebinsko presojanje in soglasje.

Vsebina in oblika te odločitve ni pomembna samo za obtožene, ni samo kritika nižjih sodnih inštanc, ni samo pravno strokovni dosežek. Je zgled za to, kako povečati spoštovanje pravne države in zaupanje v družbi. Je kažipot v smer neke normalnejše Slovenije.

Želim si, da bi ga čim več ljudi, sodnikov, tožilcev, novinarjev in politikov, videlo.



četrtek, 23. april 2015

Žiga Turk je Žiga Turk

V kolumni (Reporter, 20.4.2015 str. 98) je Maja Sunčič šest odstavkov naslonila na vsaj dvanajst neresnic. Zaradi spoštovanja bralcev Reporterja bom neresnicam izjemoma naklonil minimalno potrebno pozornost, mnenjem pa prav nobene:
  1. Z računalništvom in drugimi novimi tehnologijami se ukvarjam od leta 1982. Če o tem tvitam, ne gre za trendovsko "ustvarjanje videza".
  2. Pri resetatorjih nisem "bil zraven", ampak sem jih spravil skupaj. Viranta ni bilo med resetatorji. Pridružil se nam je leta 2011 pri akciji Gremo na volitve, ki smo jo skupaj uspešno izpeljali. In se nato prijateljsko razšli.
  3. Nisem tisti del gibanja »za privatizacijo«, ki naj bi »na vrat na nos podprl« Tadeja Kotnika. S tem nimam nič.
  4. Kar piše Mićo Mrkaić, da naj bi mi »osladno lobiranje pri Janši pomagalo do položajev« je v najboljšem primeru neresnica, v najslabšem pa laž. V nobeno od funkcij ali položajev nikoli nisem rinil in Janez Janša to zelo dobro ve.
  5. Pri javnih nastopih pozivam k profesionalizaciji politike prav zaradi lastne in negativne izkušnje »začasnega dela« v politiki in ne temu navkljub.
  6. Naziv »redni profesor« je povsod po svetu trajne, če hočete, dosmrtne narave. V ta naziv sem bil izvoljen leta 2004 na podlagi izpolnjevanja in preseganja objektivno merljivih kriterijev. Naziv ne garantira delovnega mesta.
  7. Vztrajam pri oceni, da se za trenutni gospodarski odboj ne more »posebnih zaslug« pripenjati nobeni vladi. To je ocena, torej mnenje. Kar je dejstvo, je pa, da s tem nisem zanikal nič od tega, kar sta naredili Janševi vladi. Pa tudi nič od tega, kar so naredile Peterletova, Drnovškove, Ropova, Pahorjeva, Bratuškina in Cerarjeva vlada.
  8. Neutemeljeni so očitki, da v enem letu in v zaostrenih gospodarskih in političnih razmerah na področju reform nisem naredil več, kot so naredili kolegi v prvi Janševi vladi, ki so imeli štiri leta časa in mirno morje.
  9. Branimir Štrukelj, kolikor se jaz spominjam, je bil v času mojega ministrovanja glasen in ne tih. Šolski koledar ni predmet reform ampak pravilnika, kjer med mojim mandatom je prišlo do sprememb.
  10. Nadzornik v Telekomu nisem bil, ko sem bil minister v prvi Janševi vladi, ampak pred tem. Ko sem bil nadzornik v Telekomu, nisem bil ne politik ne član SDS. Ko pa sem bil minister, nisem imel na prodajanje Telekoma prav nobenega vpliva. Očitek, da ni bil prodan, je treba nasloviti na koga drugega v tisti vladi.
  11. Nikoli in nikjer nisem zagovarjal kazenskega pregona Boštjana Turka in Janija Božiča. Trdil sem, da tožarjenje ni primerljivo z ubijanjem, kar ni zagovarjanje tožarjenja.
  12. Ideje za poimenovanje "Stranka modernega centra" Cerarjevim nisem "dal", ampak so jo morda brezsramno vzeli iz naslova moje kolumne, morda pa do nje prišli samostojno.