petek, 30. januar 2015

51 programčkov za Android

Božiček je verjetno še marsikomu prinesel nov pametni telefon. In brez aplikačk ni tak telefon prav nič pameten.

Kar je spodaj, svetujem za Android. Med preprostim in kompliciranim izberem preprosto, med minimalistično in maksimalistično minimalistično, med zastonjskim in plačljivim zastonjsko, med tovarniško in posebno rešitvijo tovarniško, med lepo in grdo narisano seveda lepšo.

S povezami se nisem trudil. V brskalniku označite ime programčka, desno kliknite, in izberite "Najdi ...".

Pisarna

To so programčki, s katerimi se lahko pretvarjate, da na napravi tudi delate.
  • Gmail. Na Androidu nima smisla uporabljati nič drugega. In naredite si račun na gmail.com. vašezdajšnjepodjetje.si, siol.net, guest.arnes.si ... niso za vse življenje. Gmail morda bo.
  • Calendar. Tovarniški zadostuje. Zadnje čase je tudi prav lepo narisan. Seveda mora sinhronizirati z Google koledarjem.
  • Contacts. Tudi tovarniški.
  • GTasks. Ni najbolj načičkan, ima pa spodoben vidžit in lepo sinhronizira z, uganili ste, Google tasks.
  • Simplenote. Za vse, kar je treba napisati. Osnutke blogov, tvitov, SMSov. Zapiske sestankov. Sezname za supermarket. Sinhronizira med desktop brskalnikom, iOS, Android in Kindle programčkom. Piscem bo všeč, da šteje znake in besede. Svetovali vam bodo Evernote, ki je za kratke zabeležke overkill. Predvsem pa brezplačna verzija ne garantira lokalne kopije zapiska, če ni na voljo internetne povezave.
  • CamCard za skeniranje vizitk.
  • Dropbox za dostop do pisarniških datotek, ki jih morate videti na poti.
  • Kingsoft Office, če bi na tablici ali telefonu gledali ali celo urejali besedila, preglednice ali prosojnice. Resna alternativa je Google Drive v kombinaciji z Docs, Sheets in Slides.
  • AIReader, če morate kdaj pa kdaj kje prebrati kak govor. Programček zna besedila prikazovati stran za stranjo, z listanjem strani, in ne s pomikanjem gor in dol.
Branje, gledanje, poslušanje
  • Flipboard za udoben dostop do spletnih medijev. Kolobarjenje od enega do drugega spletnega mesta je za 20. stoletje.
  • Feedly za dostop do RSS kanalov. Če ne veste, kaj to je, bo dovolj Flipboard. Ali Chrome.
  • Trafika za slovenske revije in časopise.
  • Dripler za novice o Androidu.
  • Amazon Kindle za branje knjig iz tiste knjigarne.
  • Moon+ Reader za branje vseh ostalih knjig. Priporočam ga zato, ker ima res dobro urejeno podčrtovanje in komentiranje knjig. Če ne podčrtujem, se mi zdi, da ne berem. Ko gre za non-fiction seveda.
  • Blinkist, če se vam zdijo knjige predolge. Objavlja povzetke bestsellerjev.
  • Pocket za stvari, za katere imate dober namen, da jih boste nekoč kasneje prebrali. Tudi tukaj je alternativa Evernote. Boljši je, ko je treba narediti kopijo spletne strani, dostop do katere je pogojen z geslom, naročnino ... Evernote shrani vsebino, ki je že v brskalniku, Pocket jo gre iskat na Internet in morda nima pravic in mu je ne bodo dali. 
  • RTV4D za zadeve, ki ste jih na nacionalki zamudili.
  • FoxNews, da si popravite okus.
  • TVsporedi, če s poskušanjem ne najdete nič za gledati na TVju. Tudi tu ne boste našli ničesar za gledati, ampak vsaj rezultat bo "evidence based".
  • TuneIn Radio za dostop do internet radia.
  • Economist Espresso, da se vam ne bo zdelo, da je to, kar se dogaja v Sloveniji, vse.
  • VLC za gledanje filmov. Zlati standard že na PCju.
  • Google Play Music za poslušanje glasbe. Svetovali vam bodo kaj eksotičnega, ampak tole deluje.
Komuniciranje in družabni mediji
  • Viber za vse oblike komuniciranja v realnem času.
  • Skype za stik s tistimi, s katerimi ste gornje počeli že pred desetimi leti.
  • Tweetings, če bi si kupili res dobrega klienta za twitter in ga dva tedna nastavljali, da bo deloval natanko tako, kot želite.
  • Pinterest, če ste zdolgočasena gospodinja.
  • Journey, če bi delili, ampak samo sami s seboj.
  • in vse drugo po lastnem okusu. So pa Hangouts, Google+ in Facebook messenger nepotrebna navlaka.
Potovanja, vreme, promet
  • Dež, da veste, kdaj pride nevihta in bi bilo dobro, da psa sprehodite že prej.
  • WeatherProHD za vreme v tujini in doma.
  • Bergfex/Ski, če bi smučali.
  • Skiline, če vas zanima, koliko ste presmučali in radi dneve na snegu preživljate v borbi za višinske kilometre. Dan pod 10km višinske razlike je izgubljen.
  • Google Maps za navigacijo.
  • My Tracks, da izmerite, kako dolg sprehod je bil.
  • Glympse, da vejo, kje ste.
  • Worldscope. Je v Trstu sonce?
  • Booking.com za rezervacijo hotela.
  • Foursquare. Kaj je zanimivega tu blizu. Ne, ne seznam pa nisem dal Swarm. Mislim, da je napaka, do so programčka razdelili na dva dela.
  • Prometoid. Info o zastojih med Ljubljano in Celjem.
  • Odpiralničasi. Je v centru še kaj odprtega?
Fotografija
  • Google Photos za popravljanje fotografij. Odličen uporabniški vmesnik, zmogljivi popravki.
  • PhotoEditor. Tudi popravlja fotke, je pa za bolj zahtevne uporabnike. Med redkimi, ki belo spremeni v belo.
  • .nomedia manager, da galerije ne kažejo ovitke plošč in knjig.
  • sicer nekaj misli o Android fotografiji tule.
Orodja
  • Cabinet Beta. Minimalistično orodje za urejanje datotek. Ja, Android uporabnika spusti do njih.
  • CleanMaster za brisanje smeti pomnilnika.
  • BatteryDoctor za ubijanje navlake med procesi, ki kurijo baterijo.
  • OoklaSpeed test, da vidite, za kakšno hitrost plačate in kakšno imate
  • Zedge za ozadja in melodije.
  • Airdroid. Kar bi lahko bil iTunes, pa ni.

četrtek, 22. januar 2015

Proti privatizaciji, proti svobodi interneta

Slika je simbolična.
Leta 2012 je Slovenija sprejemala nov zakon o elektronskih komunikacijah. Ena pomembnejših novosti je bila uzakonitev nevtralnosti interneta, torej določila, da je treba ves promet na internetu obravnavati enako: ne ustavljati enih vsebin na račun drugih. Rešitev je bila ena izmed najbolj naprednih v Evropi in svetu.

Glavni nasprotnik nevtralnega interneta v slovenskem parlamentu so bili Socialdemokrati. Mimogrede, v svetu so praviloma leve stranke zagovornice nevtralnosti interneta, desne pa zastopajo interese velikih telekomunikacijskih podjetij. V Sloveniji je bilo ravno obratno, levičarji so zagovarjali interese telekomunikacijskih operaterjev in njihovo željo, da bi se lahko vtikali v promet na internetu.

Slaba tri leta kasneje te iste politične sile, okrepljene še s skrajnimi levičarji iz Združene levice, najdemo na okopih nasprotovanja privatizacije Telekoma. Telekom da mora ostati državno podjetje. Predsednik Zveze borcev celo grmi, da ne sme pasti v roke nekdanjim okupatorjem, ker bi Slovenija tako kot leta 1941 izgubila suverenost.

Povzemimo
  1. Telekom naj ima pravico ene vsebine ustavljati, druge vsebine pa promovirati (SD, 2012).
  2. Telekom naj ostane v državni lasti (SD in ZL, 2015).
Sinteza tega dvojega je naslednja:

Država naj ima vpliv na to, kaj ljudje gledajo na internetu, do česa dostopajo enostavno in poceni ter do česa drago in težko, če sploh.

Pri nasprotovanju privatizaciji bi šlo lahko tudi za željo po obvladovanju lokalnega dostopa do interneta in omejevanju svobode uporabnikov interneta, da dostopajo do vsebin in storitev po svojem okusu. 

Paranoja?

Začne se precej benigno. Recimo tako, da zmanjšuješ pomen interneta kot orodja za angažirano civilnodružbeno razpravo: zaračunavaš dostop do političnih in novičarskih vsebin, zastonj pa nudiš dostop do poneumljanja. Bom šel pogledat, kaj se "kregajo" v parlamentu in plačal, ali kako pleše Severina in bo to zastonj? Bi imeli malo bolj družbeno angažirane državljane ali ne? Bomo to prakso skladno z zakonom o nevtralnosti interneta preganjali, ali jim bomo gledali skozi prste, ker je Telekom "naš"? In to je šele začetek. Ni izmišljen.


nedelja, 11. januar 2015

Odrekanje internetni nevtralnosti

Če napačen politik naredi kaj prav, se napiše, da se je predlogu "že skoraj odrekel". Da se bralcu ja ne bi zdelo, da je pravzaprav del politike nevtralnost interneta podpiral z vsemi štirimi in na koncu tudi dosegel, da je bila uzakonjena; po mnenju stroke, kljub opustitvi člena o cenovni diskriminaciji, prav zadovoljivo.

Še eden dva napačnih, ki sta se za stvar borila v parlamentu, sta Branko Grims in Jože Tanko.

ponedeljek, 05. januar 2015

Zmaga človeka, ne narave

slika: radio1.siK
Ko te dni mediji delajo obračun preteklega leta, ne morejo brez naravnih katastrof. Ja, imeli smo žled, imeli smo poplave in še kaj bi se našlo.

Uveljavljeni kliše, običajni politično korektni okvir za poročanje o teh dogodkih je nehuman in nerazsvetljen. Nerazsvetljen je v frazarjenju o majhnosti in neznatnosti človeka. Nehuman je v iskanju krivde, češ, za vse neprijetno v naravi smo krivi ljudje.

Novo leto je in čas za nekaj več optimizma in samozavesti.

Nemoč človeka

Vsakič, ko nas poplava, potres ali žled prisilijo, da opazimo naravo, prevladuje zaskrbljeno vitje rok in zavijanje z očmi, češ kako nemočen je človek v primerjavi z močjo narave.

Tako komentirajo tisti, ki se jim zdi, da bi se človek moral sramovati in opravičevati za svojo prisotnost na planetu in ki v samozatajevanju svoje človeškosti ne vidijo dosežkov človeštva in zmage civilizacije nad divjaštvom.

Med Slovenci, ki vsaj od Cankarja naprej ničesar ne berejo tako radi, kot tekstov, v katerih jih pisci dajejo v nič, se uklanjanje materi naravi še posebej dobro prodaja. Kot da bi ateistični mnenjski voditelji iskali nadomestek za bič božji in bi ponižno nastavili hrbet materi naravi.

Zmaga civilizacije

Pa je resnica ravno obratna. Šele ujma, kot je žled, pokaže na čudovite dosežke civilizacije. Šele katastrofa, katere statistična verjetnost ponovitve je 200 ali 500 let, nekatere za nekaj dni oropa civilizacijskih dosežkov. Preveč nesrečnikov tudi za več kot en teden.

Ampak v časih naših dedov in pradedov so bili vsi ljudje vsako zimo, vsak dan, doma v vlagi, na mrazu, v temi, ob zelju in krompirju. Ker je bila pač zima. Ne ker bi bil stoletni žled. 

Šele ob ujmah, kot so se dogajale lani, opazimo, kako udobno življenje nam nudi civilizacija. Ob ujmah, ko stvari kar naenkrat niso več samoumevne, bi se morali zavedati moči človeškega duha nad naravo in ne obratno.

Narava je tista, ki bo potrebovala desetletja, da bo sanirala nesrečo. Leto po nesreči gozdovi izgledajo žalostno. In bodo še leta. Ljudje pa smo ceste in mobilna omrežja odprli v nekaj dneh, elektrika se je vrnila po enem tednu, le nekatere spremljajoče sisteme notorično počasne železnice in večje daljnovode smo popravljali skoraj eno leto. V civilizaciji je danes spet vse po starem.

Prvič nesreča, drugič neumnost

Drži, daljnovodi niso bili dimenzionirani za take obremenitve. Postavljeni so bili v časih, ko je bilo za tono jekla treba delati precej dlje, ko je bila potencialna škoda zaradi izpada elektrike manjša v primerjavi s ceno trdnejše konstrukcije. To se bomo iz te katastrofe naučili. Morda postavili nekaj trdnejše stebre. Morda bo kak podjetnik ali inovator našel rešitev za odtajevanje kablovodov.

Če obstajajo sistemi za odtaljevanje žlebov na zasebnih hišah, ni vrag, da obstaja tudi kaj daljnovode in železnico. Kandačani imajo kar nekaj izkušenj. Morda pa le pogledamo čez planke. Nekje nekdo zna, in če mu bomo pustili zaslužiti, bo problem rešil. Iz vsakega nepredvidenega dogodka se inženirji kaj naučijo in podjetniki najdejo priložnost za zaslužek. Letala praviloma ne padajo z neba dvakrat zaradi iste tehnične napake in daljnovodi se tudi ne bi smeli več podirati zaradi ledu.

Pred 100 leti je nekaj bogatih podjetnikov imelo lastno elektrarno ob kakem mlinu, žagi ali parnem stroju. Danes lahko lastno elektrarno kupite za tretjino cene snobovskega pametnega telefona. Deluje sicer na fosilna goriva, ampak Bog pomagaj. Za 200 EUR ne dobite kaj prida vetrnic niti solarnih celic. In zelo verjetno je, da, ko je sila, sonce ne sije in veter ne piha. Ali pa se na vetrnici nabere žled.

Ko smo ravno pri obnovljivih virih: kako prav bi v tistih dneh prišle male elektrarne. V krajih, ki so obdani z gozdovi, bi ob žagah in drugih lesnih obratih, lahko stale termoelektrarne-toplarne na biomaso. Kurile bi manjvredne les in vejevje, ki zdaj gnije po gozdovih. Pol Avstrije se ogreva na ta način. Naša država med tem spodbuja mikro fotovoltaične elektrarne po strehah in subvencionira kitajske fotocelice. Po drugi strani državna podjetja gradijo megalomaske energetske objekte tipa TEŠ6, do katere se podrejo daljnovodi. Vmes pa ničesar. Sumim, da je tako zato, ker ni usposobljenih rentnikov, ki bi pristavili svoj lonček za državne subvencije.

Zaradi ujme je koprsko pristanišče en teden mirovalo. Prevoznike zanima hitrost in zanesljivost. Če bi se to ponavljalo, pride pristanišče na slab glas in ob promet. Zakaj pravzaprav za rezervo ne zgradimo tistih nekaj kilometrov tira od Kopra do Trsta? Ker bi s tem slovenske železnice dobile konkurenco? Ker bi se morda izkazalo, da drugi tir ni potreben? Ker nekdo ne bi zaslužil s tujim denarjem? Ker Trsti ni naš?

Javni sektor

Poleg ljudomrzlih mizerabilistov so lonček k ujmam pristavili zagovorniki javnega in državnega. Da se je pokazalo, kako javne storitve, javna podjetja, potrebujemo. Neupravičeno. Nihče ni nikoli trdil, da jih ne.

Priznanje in klobuk dol vsem službam, ki so delale preko svojih opisov del in nalog, preko delovnega časa, pa naj gre za uslužbence v državnih ali zasebnih podjetjih, za policaje, gasilcem vojake, gozdarje, skavte ... Zasluženo so osebnosti leta.

Ampak kakšne posebne reklame za državna podjetja pa ujme niso naredile. Ob žledu je razpadlo je omrežje državnega elektrogospodarstva. Ustavili so se vlaki državnega železniškega podjetja. Uničena je nadzemna državna železniška infrastruktura. Razpadlo je žično omrežje državnega Telekoma. Ustavili so se javni občinski vodovodi ...

Pokazalo se je, da so ranljivi veliki centralizirani sistemi. Razpršeni pa ne. Filozofija interneta je v razpršenosti, ne v centralizaciji.

Kar je za silo še delovalo, so bila omrežja mobilnih operaterjev, kjer je zasebna konkurenca. Delovala je individualna sosedska pomoč. Deloval je prevoz z zasebnimi avtomobili in zasebnimi avtobusnimi prevozniki. Brnele so zasebne motorne žage. Elektriko delali agregati, ki so jih je zasebnim kupcem ponudila zasebna podjetja. Delovali so agregati, ki so nam jih posodile članice EU.

Javni sistemi imajo določene prednosti in vlogo, zasebni druge. Skupni nastop poklicnih struktur in zasebne iniciative je rešil veliko stvari. Prek vseh pričakovanj so se izkazali prostovoljni, torej neprofesionalni, gasilci, taborniki in skavti.

Bati se moramo samo strahu

Ne, ni se nam treba bati narave. Vsak dan jo bolj obvladujemo. Vsak dan nas manj preseneča. Iz vsake katastrofe se česa naučimo. Bati se moramo samo neumnost, neambicioznosti in pesimizma. Ker če verjamemo vase, napredujemo. Zdravimo bolezni, odpravljamo lakoto, zmanjšujemo revščino, preprečujemo vojne.

Vas že vidim, kako vijete roke, da je vsega tega vedno več. Pa številke pravijo, da ni, da je bilo lani tega manj kot predlani in da bo letos manj kot lani. In na kometu je evropska sonda pristala, če vam ta uspeh človeškega uma kaj pomeni.

In ne, noben občutek krivde ni potreben, ker obstajamo; ker imamo zakurjeno in se vozimo z avtom; ker puščamo okoljski odtis. Občutek krivde je na mestu samo v primeru, da v zameno za to odtis nismo nič dobrega in pametnega naredili.

Za dobre namene v zvezi s tem je pa začetek leta kot nalašč.

Najprej objavljeno v Časniku 5.1.2015.

petek, 02. januar 2015

Naše skupne zgodbe

slika: imgkid.com
Skupne zgodbe so verjetno tako stare kot zmožnost človeka da govori. Zgodbe so bile del tega, kar je, poleg krvi, povezovalo družine in plemena. Iliada in Odiseja sta bili skupni zgodbi starih Grkov, Stara zaveza Judov in tako naprej.

Zgodbe so tisto, kar osmisli dogajanje v realnem svetu. Kar mu da pomen, kar pomaga, da ga razumemo. Zgodbe so poslušali ob vročem ognju v mrzlih zimskih večerih. Skupaj.

Evolucijsko, genetsko, smo se naučili zgodbe imeti radi. Bile so koristne. In zato hlepimo po prinašalcih zgodb. Po medijih in po vseh drugih, za katere še mislimo, da niso mediji. Pa so. Ker prinašajo zgodbe.

Danes sredi zime ne sedimo zunaj zbrani ob ognju, ampak v stanovanju, ki ga prijetno greje toplarna, gledamo in/ali poslušamo vsak svoj medij. Eden gleda televizijo, drugi bere knjigo, tretji brska po tablici.

Ne lovimo divjadi, ampak o tem beremo v knjigi, ne garamo na polju, ampak o tem gledamo filme. Nismo zaljubljeni, ampak spremljamo zaljubljenost kakšnega »prijatelja« na Facebooku. Nismo na počitnicah, ampak gledamo palme, ki jih je objavil prijatelj na Instagramu.

Posredno, medijsko, virtualno, izpodriva realno

Analiza informacijskih tokov, ki poniknejo v človeku, bi skozi zgodovino pokazala trend, da se veča obseg informacij, ki jih sprejemamo posredno, odmaknjeno, odtujeno, skozi medije, vedno manj pa stvari doživljamo neposredno, vedno manj smo pri stvari, v svetu.

Tistega, čemur je Heidegger rekel »tu-bit«, »da-sein«, je vedno manj. Vedno manj smo intuitivno, brez posrednikov in praviloma brez racionalnega uma v realnem svetu. Kdo bi rekel, da je virtualni svet tudi realen. Da je tisto, kar gledamo na internetu tudi »tu-bit«.

A vendar je pomembna razlika. Realni svet dojemamo neposredno, virtualni svet pa preko simbolov, slik, besed, znakov. Pri tem je udeležen racionalni um, ki bere, razpoznava simbole. Realni svet lahko dojemamo tudi pred-razumsko, intuitivno.

Tudi branje te revije* je bivanje v navideznem svetu

Za tisto staro ljubezen, ki jo imamo do pripovedi, ta časopis tekmuje z vsem, kar ni pristno. Od časopisov, knjig, radia, filma in televizije do vsega, kar lahko spravimo na računalniški zaslon. Zanima nas pripoved, navidezna resničnost, čustvovanje ali anganžmna v izkušnji nekoga drugega. In tukaj vsi ponudniki navidezne resničnosti – mediji, družbeni mediji, internet, računalniške igrice, knjige in filmi - tekmujejo med seboj: kdo bo ponudil najbolj relevantno in najbolj pristno izkušnjo.

Relevanca pomeni, da zvemo kaj koristnega. Npr. kakšno bo vreme, kaj bo na televiziji, kaj je na razprodaji v trgovini, kakšna presenečenja nam pripravlja predsednik vlade ali kaj misli vodja opozicije.

Pristnost pomeni, da medij ponudi izkušnjo, ki je skoraj tako dobra ali boljša od resničnosti. Film, ob katerem jokamo, je skoraj tako dober, kot če bi se nam kaj joka vrednega zgodilo zares. S to razliko, da si po filmu lahko obrišemo solze in gremo na pijačo s prijatelji. Junakovi sorodniki s filma pa na pogreb.

Skupne izkušnje

Tretji element tekme je, kako naj medij ponudi izkušnjo, ki opravlja tisto primarno vlogo zgodb, da namreč tudi na področju virtualnega ponuja skupno izkušnjo. Rodovna skupna naših prednikov ni delila samo iste votline, izvira vode in doline, v kateri je lovila divjad, delila je tudi skupne zgodbe.

Danes si ne delimo samo teritorija mesta, države, unije, nimamo samo skupnih cest, šol, bolnic, podjetij in trgovin.

Skupne naj bi bile tudi zgodbe. Skupne so nam knjige, ki smo jih kot domače čtivo brali v šoli. Skupni so nam uspešnice, ki jih kupujemo v trgovini ali si jih izposojamo v knjižnici. Skupno izkušnjo Slovencev sestavljajo Jančarjev roman, TV nanizanka in resničnostni šov.

Ker je tega navidezna sveta v primerjavi z resničnim vedno več, postaja za družbo vse bolj pomembno, kakšne medije imamo. Ne samo stare medije, ampak vse, kar nam ponuja odtujeno informacijsko izkušnjo. Odkar imamo več kot dva TV programa in internet, je teh skupnih izkušenj vedno manj.

Osrednji mediji

Od nekaterih medijev skupne izkušnje, ki bi povezovala cel narod, niti ne pričakujemo. Vsak ima svoj krog prijateljev na Facebooku, sledi svoji družbi na Tviterju, spremlja svoj seznam blogov ali spletnih mest.

Ozek krog somišljenikov neke stranke, pripadnikov neke verske skupnosti, ima svoj časopis, morda celo radijsko ali TV postajo. To družbo fragmentira oz. jo povezuje v neke ožje skupine, ki jih povezuje partikularen interes.

Od tako imenovanih »osrednjih« medijev pa pričakujemo, da opravljajo povezovalno vlogo. Da ustvarjajo skupne zgodbe. Da postavljajo skupno osnovo za to, kako razumeti dogodke v svetu, ki nas obdaja. Da tvorijo virtualno skupno, ki dopolnjuje fizično skupno in ga pomaga razumeti.

Osrednji mediji se povsod po svetu srečujejo s konkurenco vseh ostalih posrednikov navideznega sveta. Konkurenca je postala še posebej huda v času interneta in družabnih medijev. Za bralčev čas morajo zdaj osrednja večerna poročila s pomembnimi novicami iz vsega sveta tekmovati s tem, kaj kolega piše na Facebooku, da se mu je danes zgodilo ali kaj od dogodkih piše portal politične stranke. Tekma je lahko, kot je pokazal primer ravnatelj, precej umazana.

Mediji v Sloveniji

V Sloveniji se osrednji mediji srečujejo s problemom, ali posredujejo stvari, ki so relevantne za vse državljane (spet pride na misel ravnatelj) in ali stvari prikazujejo na način, ki lahko poveže vse državljane.

Povedano drugače, ali imamo osrednje medije, ki so dovolj pluralni, da se v njihovem (a) izboru in (b) načinu prikazovanja sveta najdejo bolj ali manj vsi prebivalci. Ali so v prostor »osrednjega« pripuščeni mediji, ki jih pripoznajo kot svoje tako politično progresivni kot politično konservativni, tako levi kot desni.

Dobra metoda za odgovor na to vprašanje je primerjava med politično pluralnostjo v nišnih medijih (Družina, Reporter, Mladina), spletnih medijih (Iskreni.net, Časnik, Siol, Politikis, Metina lista, razni blogi …) in v osrednjih medijih (Delo, Dnevnik, Večer, RTV Slovenija, POP TV, Planet).

Dejstvo je, da v Sloveniji nekatera mnenja, nekatere novice, nekatere poglede lahko preberemo samo na spletu in v nišnih medijih, v »osrednjih« pa ne. V tem smislu slovenska medijska scena ni popolna in v tem smislu je slovenska družbena stavba prikrajšana za enega od dveh, treh stebrov, ki bi jo držal pokonci in skupaj.

Blogi, Facebook in strankarske spletne strani tukaj prav nič ne pomagajo. Ne oblikujejo skupne resničnosti ampak partikularno, nišno, posebno.

To je še posebej pomembno zaradi regulatorne vloge, ki jo mediji opravljajo v zvezi s politiko**.

* Najprej objavljeno v časopisu Domovina decembra 2014.
** Kar bo tema zapisa, ki sledi.