10. december 2014

Mi rdeči

Kupil sem ga. Najcenejšega iz tiste disertacije. Kitajca. Itak so skoraj vsi telefoni danes narejeni na Kitajskem. V Republiki ali v Ljudski republiki. Nekaj jih je narejenih še v Koreji. V tisti, ki ni ljudska ampak človeška.

Na Finskem jih praktično ne delajo več. Ker nacionalni šampioni tam dobivajo zgolj prehodno zastavico. In zdaj jo ima podjetje, ki izdeluje frače za maltretiranje ptičev. Virtualnih. Tako se obrestuje vlaganje v raziskave in razvoj. Tako sodelujeta znanost in gospodarstvo!

Na desno. Z rdečimi zastavami

Kitajska je bila v nekem trenutku na razpotju, ko se je bilo treba odločiti med levo in desno potjo, med revščino in blagostanjem, med komunizmom in kapitalizmom. Deng Xiao Ping je vozniku avta naročil, naj vklopi levi žmigavec, zavije pa desno. In so mahali z rdečimi zastavami, zvezdami in praporščaki, uvedli pa tržno gospodarstvo. Ki mu sicer še marsikaj manjka, ampak ljudem gre hitro na bolje.

Tudi v Jugoslaviji smo bili na razpotju.
In vklopili levi žmigavec in zavili levo.
Avto je zdaj pokvarjen.
Kot je bil običajno tale na sliki.
Uspelo jim je, a ne samo s poceni šivanjem oblek in vlivanjem plastičnih figuric. Kitajska ima v svojem izvozu višji odstotek visoke tehnologije kot Slovenija. Samo ameriški znanstveniki napišejo v znanstvene revije več člankov od Kitajskih in samo ZDA v raziskave in razvoj vlagajo več od Kitajske. 

Če kdo misli, da bi kar vsak znal po ameriških načrtih izdelovati iPhone, se moti. Da celo Američani tega niso več sposobni, da ne znajo, je pokojni Jobs nekoč razložil Obami.

Zanimal me je proizvod Kitajskega znanja. Ki ga dela podjetje, ki mu pravijo kitajski Apple in ki je po zaslugi prodaje v Aziji tretji največji proizvajalec telefonov na svetu. Za Applom in Samsungom. In bi bil rad prihodnje leto drugi.

Od jabolk to prosa

Še en način za to, da se spravi tehniko do naroda.
Xiaomi (izg. šaoumi) ni kitajsko ime za kakšno sadje ampak za proso. Razume pa se ga lahko tudi kot Xiao Mi. "Mi" naj bi stal za Mobilni Internet, Xiao pa za budistični koncept, da je "eno samo zrno riža budista veliko kot gora". Moram kar malo obstati ob tej globoki misli.

(...)

Kakorkoli, naučili so se, da mora za vsako plastiko dandanes biti zgodba, pa plastika ni več tako plastična. Začeli so kot podjetje za izdelavo modificiranih android ROMov, torej sistemske programske opreme za telefone. Softvera.

Zanima me, kako kapitalistična Kitajska dandanes izvaja program "tehniko narodu" in kako prav po šolsko demonstrirajo tisto geslo, da "kapitalizem iz luksuza dela vsem dostopno potrošno blago". Kitajski kapitalizem je iz luksuza, kar je Apple pametni telefon na začetku bil, naredil commodity. Odločil sem se za najcenejšega Xiaomija, za Redmi 1S (uradna stran). 

Red Mi

Saj je vse rdeče!
Rdeča je bila nacionalna barva Kitajske še v času cesarjev in Mao je dodal samo zvezdice. Rdeč je tudi moj telefon. Rdeče tapete sem že nastavil, na rdeč hrbet telefona pa še čakam.

Če bo uspela slovenska strategija pametne specializacije, bom patriotsko kupil lesen hrbet za ta telefon. Ker imamo dosti gozda. Če ga bo kdo s pomočjo subvencij na račun pametne specializacije izdeloval.

Kitajsko ime telefona je Hongmi, kar naj bi pomenilo rdeči riž. Na mednarodnih trgih ga tržijo pod imenom Redmi. Torej rdeči mobilni internet. Ali rdeči mission impossible. Pa je mission impossible?

Po tem uvodu, kjer mi boste očitali, da še pri telefonih ne morem brez politike, pojdimo k tehniki, stroki.

In kaj kupi 125€ ?

Ko sem v ponedeljek pogledal na mobileshop.eu, je bila cena 20€ nižja od običajne. Z brezplačno dostavo na dom in brez carine ipd. Da telefona ne bom naročal iz Azije, sem se bil odločil že prej, nekaj zaradi nezaupanja do rokovanja z mojo kreditno kartico, predvsem pa zaradi nepredvidljivosti naše carine. 

Bodo verjeli računu? Bodo zaračunali odpiranje paketa? Bodo zaračunali zapiranje paketa? Selotejp? Plačilo via Paypal. V torek zjutraj so me že klicali iz UPSa, kam lahko prinesejo.

Izboksanje

Ekološko!

Škatlica je skoraj kot tista za iPhone, ampak iz okolju prijaznega, recikliranega papirja. Ali pa je vsaj videti recikliran. Knjižica z navodili v ovitku, kot pri Applu. In spet ... reciklažna rjava. V škatli sta USB kabel in baterija, USB polnilca pa ne. Tudi ekološko. Saj se ga lahko polni s tistim Applovim. So mi pa zraven iz meni neznanega razloga dodali konverter, ki angleškega porabnika lahko priključi v slovensko električno vtičnico. Iz škatle je razvidno, da je telefon namenjen za HongKongški trg.

Telefon ima vtičnika za dve običajni SIM kartici. V drugo bi uporabili npr. za to, da na dopustu uporabljamo lokalno podatkovno kartico za dostop do interneta. Ali pa za ločevanje službene in zasebne porabe.

Oblika kot star model pasata

Xiaomi Redmi 1S. Volkswagen Passat.
Na zunaj ni Redmi nič posebnega. Za 125€ tudi ne more biti. Plastične hrbte se da menjavati. Za cca. $5 s poštnino vred jih prodajajo na AliBabi Express; da gre deklicam bolje k oblekici. Ker je hrbet malo zaobljen, lepo sedi v roki. Težak je skoraj natanko toliko kot iPhone 4, pa precej večji. Človeka ima, da bi ga upravljal z dvema rokama, čeprav gre tudi z eno. Ker ima Android sistemski tipki za "nazaj" in za "meni", se je redko treba stegnti do vrha zaslona.

Zaslon je videti še najmanj odlično, kadar je ugasnjen. Poceni zaslon (verjetno steklo ali plastiko, ki je pred LCD panelom) spoznate po tem, da ugasnjen ni čisto črn, ampak malce vleče proti sivo-rjavi. Redmi ima Gorilla 2, ne Gorilla 3 steklo. Ne vem, če se mi da (spet za kake tri dolarje) naročiti stekleni zaščitnik zaslona. Kaj bi ščitil telefon za 125€ ?!

Odličen zaslon

Z obvezno rdečo tapeto.
Prižgan je zaslon zelo dober, kontrasten, natančen. Pri diagonali 4.7" in ločljivostjo 720x1280 piksli izginejo. Ta gostota je praktično taka kot na iPhone 6. Softver omogoča nastavljanje temperature in nasičenosti barv. Tega iz iPhona nisem navajen. Tam še iz fabrike pride nastavljeno tako, kot je edino prav.

Good job?
Sicer so tehnični podatki na spodnji meji za sodoben telefon. 1GB delovnega pomnilnika (isto kot iPhone 6) in 8 GB trajnega.

Po tem, ko sem naložil vse programčke, ki jih uporabljam, mi ostane še cca. 3GB. Z SD kartico se pomnilnik da razširiti na 64GB.

Antutu benchmark mi pravi, naj bom ponosni lastnik high-end telefona. Rezultat je 20000, kar je malo. Najhitrejši se bližajo rezultatu 60.000. Še najbolj to pride do izraza pri igrah, ki jih pa ne igram.

Zadovoljiva baterija

Še najbolj me je skrbelo, kako bo z baterijo. Na androidu nikoli ne veš, ali je ne bo kak programček v času mirovanja naprave izpraznil. In imamo seveda polno orodij, da to analiziramo, rišemo grafe, izvažamo v Excel ... Na iPhonu se pač samo zgodi, da se ti zdi, da se zadnje čase baterija nekaj hitro prazni, ampak izmeriti se pa tega ne da. 

Redmi baterija ima kapaciteto nekaj čez 2000mAh. Poraba se giblje med 0.5% na uro (standby na 2G, vse kar ga naredi pametnega izklopljeno) do 20% na uro (intenzivno igranje, ampak ne igric). Ko se ga bom naveličal, bo morda zadostovalo polnjenje vsako drugo noč. Zdaj ga polnim vsako noč. MIUI sicer daje na voljo kup orodij, kako varčevati z elektriko.

Poraba baterije. Cca. 50% porabi zaslon.
Spodbudna je praktično ravna črta v času pripravljenosti. 
Me you I - like

Prva stran izstrelišča programčkov.
Spodnji štirje so na vseh straneh isti.
Sicer na prvi strani tudi okence v koledar 
(z izmišljenimi dogodki za zarotarjance)
in glavnimi programčki
na lažje dostopni desni.
Najbolj prijetno pa je presenetilo tisto, kar je pri telefonu pravzaprav najbolj originalno - operacijski sistem oz. uporabniški vmesnik (UI), ki Xiaomije loči od ostalih Kitajcev.

Izpeljanki se reče MIUI, kar lahko pomeni UI za Mi ali pa "me you I". MIUI je pobral najboljše iz androida, iOSa in scene modificiranih android ROMov.

Rezultat je okolje, ki ne daje vtisa, da so ga oblikovali slovenski črnograditelji ali občinarjem prilagodljivi urbanisti. Kjer niti dve ikoni istega avtorja (Google), ki hočeta biti iste oblike, nista enako veliki.

Občutek je, da ga niso delali samo programerji, da se je nekdo potrudil, kako zadeve izgledajo. Ko gre za obliko, si obilno izposojajo od Appla. Ko gre za varnost, kontrolo, nadzor, upravljanje, si izposojajo najboljše iz mod-scene v kateri skupnost izboljšuje Android.

Osnova je Android in celotna googlova mašinerija. Telefon bodo lahko otroci in pubertetnice v celoti skinale. Še posebej dobro informirano izbirate, če berete kitajske pismenke. To je tudi edina točka, kjer telefon zaide k svojim koreninam.

Zelo lepo je rešeno obveščanje, dostop do glavnih nastavitev ... Nameščanje programčkov je kot na iPhonu - torej vsi so na katerem od ekranov uporabniškega vmesnika, ni še dodatnega abecednega seznama vseh, do katerega se dostopa preko velevažne ikone sredi vsakega zaslona.

Obvestila in bližnjice do nastavitev.

Tipke za meni, domov in nazaj so harverske in ne odžirajo zaslona. In ja, dve pomanjkljivosti: vse skupaj je narejeno na Androidu 4.3 Jelly Bean, sistemske tipke pa niso osvetljene. Lollipop menda pride, neuradno je že na voljo.

Vsi sistemski programi so bistveno lepše narisani od tovarniškega androida. Bolje je poskrbljeno za varnost in zasebnost. Primer: običajni android vas ob nalaganju programčka seznani, da npr. program za vklop LED svetilke zahteva dostop do vaših kontaktov. Tule sicer Play Store naredi isto, ampak potem sistem za vsak dostop posebej vpraša. In dostop npr. Twitterja do fotoaparata lahko dovolite enkrat za vselej, do kontaktov pa naj kar vsakič posebej moleduje.

Lepo narisane in funkcionalno močne nastavitve.

Če je telefon rutan, se v sistemu pojavijo dodatne možnosti kot del "uradnega" sistema. Je pa dosti tistega, zaradi česar se telefone sicer ruta, vdelano v sistem. Recimo branje in pisanje na USB ključek, omejevanje, kateri programček se zažene ob zagonu telefona, kateri ga sme zbuditi ipd. ipd.

Skratka, igrišče za tiste, ki se radi igramo z nastavitvami.


Orodjarni.

Kamera

Fotoaparat je soliden. Čas bo pokazal več. Zadnjih nekaj slik na mojem Instagram profilu je posnetih že s tem telefonom. Žal se ne da naložiti tovarniške android foto aplikacije. Je pa Gallery boljša od tovarniške. Pa slabša, ko gre za popravljanje fotografij.

Programčki, ki jih uporabljam, sicer delajo brez problemov, dovolj hitro in tekoče ... Ne vem, kaj lahko twitter, facebook, gmail, instagram delajo na šestkrat dražjem telefonu bolje.

Skoraj bi pozabil na telefoniranje. Ima dva mikrofona za zmanjševanja šuma. Dovolj glasen zvočnik za prostoročno telefoniranje. Se mi je pa dvakrat zgodilo, da je bil klic prekinjen. Mogoče so vzrok udbomafini iz murgelj, mogoče pač omrežje, mogoče pa šlampast telefonski del aparata. Na iPhonu sem intimno okrivil omrežje ali osebo na drugi strani, nikoli pa telefona.

Redovalnica
  • spletna trgovina, nakup, dostava, pakiranje ... 5
  • oblika, izdelava ... +3-4
  • zaslon ... +4 (ker ni Gorilla 3)
  • telefon -4
  • silicij (procesor, pomniki) ... 3
  • kameri ... 3-4 (zelo solidna za svojčke, snemanje FHD oz HD videa)
  • baterija ... -3 (ker so dobra orodja za nadzor)
  • softver ... 4-5 (čista petica, ko pride Lollipop)
  • cena/kvaliteta ... 5
Show me yours and I will ŠouMi mine

Redmi 1S ni telefon za vsakega. Ne berite tega zapisa kot priporočilo. Za vaše odločitve ne prevzemam nobene odgovornosti. Konec koncev za podoben denar in z nekaj vezave pri lokalnih telekomih dobite stare modele Korejcev. Na obroke. Verjetno s slabšim zaslonom in Androidom, ki ga nikoli več ne bodo nadgradili.

Imeli boste urejen servis in prijatelja z istim telefonom, če se bo kaj zapletlo. Pri ceni 125€ je bil moj pristop, da ne more biti tako zanič, kot je poceni. Po videnim bi verjetno tvegal tudi z njihovim top modelom - Xiaomi Mi4, če bi se kako lahko zanesel na servis in garancijo. Predvsem, ker je MIUI rešil problem enoročne uporabe velikih zaslonov: sliko zaslona pomanjša v spodnji desni (ali levi za levičarje) vogal.

Veliko vas (nas) seveda razmišlja tudi o high-end modelih za 600-1000€. Nekako v stilu tistih besed Johna Lennona na nekem koncertu Beatlov, "nekateri lahko ploskate, drugi pa žvenketajte z nakitom". Koncert ... torej internet, programčki ... so skoraj do pike enake na Redmiju ali na iPhonu. Je pa res, da je iPhone dober tudi za ego.

(A da ni? Da telefon rabite zaradi funkcij? Koledarja, pošte, beležke? Res? No, to dela tudi na Redmiju).

Podaljšek ega je tudi Redmi, a na drug način. Čeprav prihaja iz komunistične kitajske, ima rdeče ime, ki ga povezujejo celo z Maovim geslom "proso in puške", in je socialno čuteče poceni, to ni telefon za ipad socialiste in združeno levico.

To je telefon za nas, ki imamo radi v žepu opozorilo, da Azija prihaja z velikimi koraki in da slovenski delavec, kmet in javni uslužbenec že posega po istih izdelkih kot revne množice v Indiji in na Filipinih.

In je dokaz, da 125€ kupi natanko toliko igrače kot 900€.


08. december 2014

Ujetniki krožnice časa

Vir: openthemagazine.com
Prihaja tisti čas v letu, ko bolj kot sicer doživljamo čas. Začetke in konce, preteklost in prihodnost, nastajanje in izginjanje. Obračunavamo za nazaj in načrtujemo za naprej.

Čas je ena od štirih dimenzij, ki jih intuitivno obvladamo. Fizika zadnje čase odkriva nedojmljiv obseg teh dimenzij, ki za razumevanje največjega (vesolje) in najmanjšega (podatomski svet) komaj še zadostujejo. Za praktično uporabo navadnih zemljanov pa so bili dovolj. Fizika se ukvarja z ukrivljenostjo prostora. Tole razmišljanje o zakrivljenosti časa.

Danes se v čas postavljamo s pomočjo ur in koledarjev. Dvakrat na leto, takrat, ko preidemo iz poletnega na zimski čas in nazaj, se zavemo, kako obsedeni smo s časom. In vsakič, ko hitimo.

Mimogrede, ura, oz. javna storitev obveščanja o tem, koliko je ura, je ena od pomembnih izumov srednjega veka, za katerega naj bi verjeli, da je bil temačen in da znanje in tehnika nista napredovali. Zvonovi v cerkvah so začeli zvoniti, postavljena je bila enotna koordinatna os časa, ki je pomagala ljudem, da so med seboj usklajevali delo in življenje. Ure, ki so krožile, so izravnale čas.

Moj, tvoj čas

Čas, ko se zavemo časa, se začne z vsemi svetimi oz. dnevom spomina na mrtve. Ker zavemo se nekega koncepta (tako Heidegger in konstruktivisti) šele takrat, ko imamo z njim težavo. Smrt je taka težava. Šele opomin na našo lastno končnost postavi pred nas koordinatno os, ki nam dimenzijo proti tej končnosti meri.

To je naš individualni čas. Čas vsakega posameznika. Čas, ki ga zelo natanko obvladamo s koledarji, ki imajo predalčke za ure, dneve in mesece v letu.

Naš čas

In potem je tukaj še naš skupni čas. Čas, ki preživi minljivost posameznikov. Čas družin, družbe, narodov, civilizacije. Čas, za katerega ne velja tista Keynesova, "da smo na dolgi rok vsi mrtvi". S tem je utemeljeval kratkoročne ekonomske ukrepe, ki naj pomagajo v tem trenutku, na dolgi rok bo pa že kako. Na dolgi rok seveda nismo vsi mrtvi, na dolgi rok je vedno več živih.

Za Slovenijo velja, da nas bo na dolgi rok približno toliko kot zdaj. Dolgove bo nekdo vračal, razen če računamo, da jih bo bogati sever v nekem trenutku neodgovornemu jugu prisiljen odpisati. Za tak primer imamo modre politike, sindikaliste in ekonomiste, ki uspešno delajo na tem, da bo Slovenija na strani tistih, ki jim bo odpisano in ne, ki bo odpisovala.

Kroženje časa

Če individualnemu času daje pomen smrt, kaj daje pomen času, ki ni moj ali tvoj čas, ampak čas naše družbe, države, civilizacije? Individualni čas je čas od rojstva do smrti, je čas, ko sicer neko življenje ugasne, a nastane novo, ko nekdo gre, nekdo pa pride, je čas od božiča do božiča, od setve, do žetve, do setve, je čas kroženja letnih časov, je ciklični čas. Intuitivno nam je vsem razumljiv.

Ciklično so čas razumele prve civilizacije. Prve znane zgodbe so zgodbe, ki imajo samo svoj lastni čas, samo svojo lastno časovno dimenzijo. Katerakoli od najlepših antičnih pripovedk se začne in konča. Vmes je veliko ropotanja, ampak na koncu smo spet na začetku. Prav podobna zgodba bi se lahko zgodila še enkrat. Morda bi na mesto ubitih očetov in pregnanih mater morala nastopiti njuna sin in hči, to pa je tudi vse. Odisejev sin bi se lahko pridružil odpravi proti naslednji Troji in prav podobno taval domov.

Podobno strukturo imajo tudi filmi o Vojni zvezd. Je tretji del res pred četrtim? Ali pa bi se lahko dogajal za šestim? Ne preveč pozoren gledalec ne bi opazil, da je kaj narobe. Videz Jedi oče, vitez Jedi sin ... ni kake posebne razlike. Igralci se starajo. Ni napredka.

Napredek med Odisejo in Vojno zvezd

Svet najlepših grških pripovedk na začetku civilizacije in svet vojne zvezd na koncu, sta ciklična. Na koncu se vse vrne na svoj začetek. Konca ni v tem, da ni več časa, ali da civilizacija propade. Konec je v tem, da je na koncu vse tako, kot je bilo v začetku. Vojne zvezd in Odiseje. Vojna zvezd je prišla do konca napredka.

Vmes med antičnimi Grki in vojno zvezd pa je napredek bil. Čas ni samo sourno krožil, ampak je tekel od leve proti desni po časovni premici.

Da prihodnost ni taka kot preteklost in da svet ni bil ustvarjen z namenom, da natanko tak ostane, je velik prispevek Judov k zahodni civilizaciji. Ki bi morda ostal neopažen, če ne bi kristjani takega razumevanja sveta razširili najprej med vse prebivalce rimskega cesarstva, Evropejci pa potem v svet.

Judje so svetu dali idejo napredka, Judje so iz kroženja časa le tega postavili na poltrak. Judom je Bog ustvaril nebo in zemljo, potem pa jim naročil, naj dokončajo njegovo delo. Tam nekje, ko smo po naše začeli šteti čas, je čas iz krožnice postal premica.

Linearni čas

Prihodnost je postajala boljša od preteklosti. Še posebej je prihodnost začela postajati boljša od preteklosti od začetka industrijske revolucije naprej. Morda drži, da je bila prihodnost včasih videti še lepša, ampak v svetovnem merilu vera v napredek še kar traja. Prihodnost napredka morda ne sveti več tako svetlo kot nekoč, ampak čas je še vedno linearen.

Stvari bodo večje, boljše, hitrejše, udobnejše, bogatejše. Kar je, kot smo pokazali na začetku, sicer skregano s primarnim človeškim dojemanjem časa, ampak tistih, ki niso želeli napredka, niso imeli dovolj hrane, da bi prehranili dovolj otrok in njihovih genov ni več dosti med nami. In daleč ne bodo prišle družbe, ki so zaciklane v času.

Ujetniki krožnice časa

In Slovenija, se zdi, ni na nobeni časovni premici. Nismo na poti k nobenemu cilju. Nikamor ne gremo naprej. Naš čas je cikličen. Krožimo. Živimo Groundhog day. To je tisti film, ko se glavni junak vsako jutro zbudi v isti dan. In se počasi, počasi uči, kako bi osvojil žensko srce. Vsak dan isti dan. Vsako leto isto leto:

Volitve (2004), napoved reform, ulica, reform ni; volitve (2008) z novimi strankami, novinec prevzame vlado, poskusi z reformami, referendumi, reform ni; volitve z novimi strankami (2011), poskus reform, ulica, KPK, novinka prevzame vlado (2013), niti ne poskusi z reformami, razpad vlade; volitve z novimi strankami (2014), novinec prevzame vlado, niti ne poskusi z reformami ...

Pesimističen pogled na zgornji odstavek je, da niti nismo na krožnici ampak v spirali navzdol. Reciklirali bi lahko naslovnice časopisov, še enkrat bi lahko objavljali kolumne ali razprave v parlamentu. Vsak dan isti dan. Smo tam, kjer bila zahodna civilizacija, preden so na oder stopili Judje. Imamo sicer prav spodobne računalnike in tablice, nismo pa še civilizaciji vojne zvezd.

Med tem naši prijatelji na Poljskem doživljajo, tako sami pravijo, svojo zlato dobo. V dvajsetih letih so nadoknadili toliko razvojnega zaostanka za Nemčijo, kot so ga nabrali prej v 500 letih. In dohitevajo naprej. Napredujejo. Ne hodijo v krogu.

Kako iz križnice na premico, to je zdaj vprašanje. Ker, spomnimo, naše biološko naravno stanje je kroženje. Letnih časov. Od božiča do božiča. Ki je novo upanje. Vsako leto znova.

Najprej objavljeno v Časniku 8.12.2014.

07. december 2014

Tri reakcije na Act tank

Po ugibanjih v Reporterju se je Požareport prvi prebil do detajlov "skrbno varovane skrivnosti" v zvezi z Vavpotič-Škof-Voljčevim Act tankom.

Zdaj, če neko vabilo pošlješ na trideset naslovov, to niti ni posebej skrbno varovana skrivnost. In če je samo vabilo, kaj je vsebina skrivnosti?

Vabilo še nič ne pove, kdo je res zraven in kdo ne. Razen tistih treh, ki so vabilo podpisali.

Reakcije
  1. Da sem povabljen, jemljem kot priznanje. Na seznamu smo trije, štirje "desni", kar je sicer mogoče razumeti kot okrasek ali pa kot željo, da se preko berlinskega zidu nehamo samo streljati. Nobene škode ne bo, če se odločim za drugo razumevanje.
  2. Take pobude so dobrodošle. Scena think tankov je v Sloveniji premalo razvita. Več takih pobud bi bilo potrebnih, ne manj. Namig: če bi kdo rad poudaril, da bo delal in ne le razmišljal, bi sicer bolje izbral ime "do tank".
  3. Če pobuda ni izključujoča, ne vidim razloga, da ne bi kako sodeloval. Pri razmisleku o prihodnosti Slovenije, ne v namišljeni Voljčevi vladi.
Read my lips, o povratku v aktivno politiko ne razmišljam. Če o politiki pametujem na blogu in tviterju, delam pač to kot civilist.

Se smejo o politiki res oglašati samo politiki in novinarji?

And one more thing ...

(dodano 9.12.)

Seveda nisem dal pristanka na to, da me smejo povabiti. Zakaj bi me pa to morali vprašati? Vsak ima pravico kogarkoli povabiti kamorkoli. In če pove, koga je še povabil, se mi to zdi samo pozitivno. Problem nastane šele, ko mediji začnejo ta seznam interpretirati kot nekaj, kar ni.