ponedeljek, 29. september 2014

Slovenija na seznamu. Ja, in?

Že dva tedna se ukvarjamo z vprašanjem, kako to, da se je Slovenija znašla na seznamu držav v koaliciji proti Islamski državi. S tem se ukvarjamo zato, ker v trenutku, ko so novinarji prvič postavili, na vrhu države ni bilo nikogar, ki bi odgovoril:
Ja, seveda smo na seznamu zavezništva proti Islamski državi. To je popolnoma skladno z našimi vrednotami, našo politiko, z zavezništvi, katerih člani smo. Se vam zdi, da bi morali biti na seznamu prijateljev Islamske države? Bi morali biti neuvrščeni? Se vam zdi, da bi morali o tem kaj razpravljati ali premišljevati?
Takega odgovora seveda ni bilo. Zato se pogovarjamo o tem, ali smo vedeli, da so nas dali na seznam, ali smo bili obveščeni, ali smo pri pisanju seznama State Departmenta sodelovali ... Zato, ker jim ne diši, da smo na tem seznamu. Ker bi bili malo v NATO, malo pa še vedno neuvrščeni. Malo Zahod in malo Afrika. Po duši. Ob tem se pa prerivajo, kdo bo šel na vrh NATO in kdo bo posnel svojčka z Obamo. Šele Pahor je jasno povedal, da si Slovenija želi biti članica koalicije. Se mi zdi.

Foto: Planet.

Skoči ven, zamorc!

Letošnji Socialni teden ima geslo "Skoči ven". V izhodišču je misel, da očetom ni uspelo in se sprašuje, če bo sinovom. Skočiti ven.

Skočiti ven iz delitev

Tista glavna reč, ki naj ne bi uspela, je preseganje delitev. V načelu mi izhodišče, da bi se morali nehali deliti, ni všeč. V naravoslovju, tehniki in informatiki je delitev pravzaprav cilj. Pomeni zmanjševanje entropije. Delanje reda. Nekaj gre na levi kup, nekaj na desni kup, na eno stran toplota, na drugo mraz, iz ene pipe mrzla, iz druge topla voda, v eno kanto plastika, v drugo steklo ...

V politiki je delitev slabšalnica za to, da imamo različne ideje, poglede in da jih med seboj soočamo. Da moramo "preseči delitve" je zato lahko nevarna prevara. Lahko pomeni, da je treba pristati na en in edini pogled na stvari ali pa, da bi se bilo treba sprijazniti z intelektualno entropijo. Poljudno se ji reče vsegliharstvo, ampak o tem, kako se ta beseda zlorablja za diskvalifikacijo ne-dovolj-enako-mislečih kdaj drugič.

Namesto za preseganje delitev se je treba zavzemati za (1) enakopraven spopad idej in (2) kulturen spopad idej. Problem je, da v Sloveniji ni ne enega ne drugega. Morda.

Politične barve

Zamislimo si, da bi se politična pripadnost kazala tudi skozi barvo kože. Recimo, da bi desni imeli temno barvo kože, levi pa svetlo. Ko bi šli po cesti, bi bilo 40, 50% "črncev", ostali bi bili "belci".

Potem bi zavili v kakšno javno ustanovo, družboslovno fakulteto, sodišče, uredništvo časopisa ali televizije ... in bi ugotovili, da tam ni skoraj nobenega "črnca". Našli bi "belega" profesorja, ki se odkrito norčuje iz "temnopoltih" študentov. Ugotovili bi, kako si "beli" složno medsebojno pomagajo pri zaposlovanju in napredovanju. Med strahovito ponudbo satelitskega programja ne bi bilo nobenega kanala za "črnce". Celo režiserji uvoženih tujih "družbenih" dokumentarcev na nacionalni televiziji, bi bili sami "belci". Uredniki, sami "belci". Portretiranci tedna - v glavnem "belci". Vsak ponedeljek pa za zvrhano mero še white supremacy studio.

Za razliko od Južne Afrike do zdaj še nismo imeli "temnopoltega" predsednika države. 85% časa smo na najvišjih položajih v državi (predsedniki države, vlade, parlamenta) imeli "belopolte" voditelje. To se da izmeriti, približno tako je, sumim, razmerje vpliva med "belci" in "črnci" tudi v drugih sistemih, ki so pod vplivom države. In ta je v Sloveniji velik.

Primerno?

Morda ni primerno, da ljudi delimo glede na "barvo kože". Konec koncev je velik del narativa človekovih pravic zgrajen okrog zunanjih znakov. Glede spola in barve kože se "belci" postavijo v prvo vrsto boja za uvajanje kvot, pozitivne diskriminacije in affirmative action. Glede "barve kože", kjer vendarle gre za razliko, ki ni samo na površini in je dosti globlja, podobne skrbi ne opazimo.

Nasprotno. Prav mogoče da je, da so "temnopolti" manj sposobni in prodorni, da "temnopolti" strokovno zaostajajo, da so "temnopolti" pač slabši politiki, gospodarstveniki, novinarji in ekonomisti.

In seveda se pojavlja vprašanje, kaj jim je pa treba imeti "temno polt". Konec koncev v resnici ne govorimo o barvi kože, ampak o nečem, kar se da zamenjati, prilagoditi ali zatajiti. V zgoraj omenjenih ustanovah bi našli pragmatične ljudi, ki se, kot Michael Jackson, obilno mažejo s kremami za posvetlitev kože, nekaj bi jih svojo barvo previdno skrivalo za plastmi burke in nekaj črnih izjem bi potrjevalo pravilo. Da ne govorimo o tem, da se skozi medijske zvočnike obilno škropi s kremo za sončenje, kar se mora na koncu poznati tudi po zagorelosti ljudstva.

Brezbarvni politiki?

Politika je ena tistih reči, kjer se barva še posebej jasno pokaže. In vendar se pojavi vprašanje, ali ne bi bilo morda dobro, v smislu preseganja delitev, da bi bili politiki brez barve. Da ne bi bili (glede na zgornjo barvno shemo) ne beli ne črni.

Delo politika je sprejemanje odločitev. Odločitev je veliko, sprejemati jih je treba hitro in na podlagi nepopolnih informacij in nasprotujočih si strokovnih mnenj različnih strok, ki imajo pred seboj različne cilje. Upoštevaje vse to se politik odloča na podlagi svojih vrednot. Ljudje imamo precej podobne vrednote, samo različne prioritete jim damo in to nas dela progresivne ali konzervativne, liberalne ali avtoritarne, "bele" in "črne". Kdor tega notranjega kompasa nima, se zlepa ne bo odločal, ampak bo iskal nove in nove informacije, nove in nove podatke.

Govorim seveda o idealnih politikah. Pokvarjeni politiki se ne odločajo na podlagi prepričanja, ampak na podlagi lastnih interesov. Njihova brezbarvnost je še posebej škodljiva. S pomočjo kozmetike so bolj ali manj zagoreli, odvisno od tega, kaj je zanje bolje.

Brezbarvnost enakosti

Druga oblika brezbarvnosti politike je, ko barva kot ločevalni element izgine. Če ni na spregled nikjer nobenega "črnca", "belci" ne opazijo več, da so "beli". Kvečjemu se delijo na belce z rjavimi in belce z modrimi očmi. To je drugi način preseganja delitev (na "bele" in "črne"), ki smo ga na nek način že poznali.

V tistih časih se je vedelo, kakšni rasi pripada gospodar, kaj smejo "beli" in kaj smejo "črni". Na nek način je bilo življenje lažje. Ljudje so vedeli, kje jim je mesto. "Črni", če so bili pridni in so se brigali zase in svojo črnino skrivali za dovolj debelo plastjo pudra, niso imeli nobenih težav.

Potem pride ta privid demokracije in človekovih pravic. "Črni" so stopili ven odvrgli burke, umili puder ... in zdaj, kot da bi "beli" končno videli, pri čem so, kdo je res "bel" in kdo se je bil samo pudral.

Petindvajset let po tistem, ko so "črni" pokukali ven, se je na neki okrogli mizi Bernard Nežmah igral z idejo, da bi "črni" morali organizirati parado ponosa. To pa je "skočiti ven" vreden teme letošnjega socialnega tedna.

Sklep

Problem torej ni v razdeljenosti in spopadanju, ampak v naravi le tega. Je neenakopravno in nekulturno. In morda bi našli argumente tudi za trditev, da bi večja enakopravnost in enakost vodila tudi k višji kulturi dialoga. In verjetno k bolje predebatiranim rešitvam.

Delitve so produktivne. Pomenijo, da ne mislimo vsi enako. Kjer mislijo vsi enako, misli samo eden. Ali pa še ta ne. Spopad idej je dober. Če obstaja enakopravna tekma idej, bodo zmagovale boljše ideje. Ne glede na to, ali so iz "bele" ali "črne" glave.


Same komplikacije in stroški

Ko gledam tale cirkus zamrzovanjem in odmrzovanjem, prestopanjem in odstopanjem, hitenjem in odlašanjem, razpadanjem in ustanavljanjem ... nisem edini, ki se mu ta cirkus in resnost, s katero ga spremljajo mediji, upira. Kot da bi bili to glavni problemi te države.

Zaradi političnega driblinga na politični levici je propadla že tretja vlada treh letih


ponedeljek, 15. september 2014

Vprašljiva izpitna snov vrednostnih izpitov

Da "je socializem sicer dobra ideja, ki pa ne deluje, ker so ljudje slabi", je bil eden od tistih kompromisarskih stavkov, s katerim so se tolažili tovariši, ko se je izkazalo, da ne gre in da bo treba socializem zamenjati s kapitalizmom. To je bil tudi stavek, s katerim so demokrati svojim na sodišču zgodovine poraženim nasprotnikom širokogrudno priznali vsaj dober namen. To je bil stavek konsenza, s katerim so se lahko strinjali levi in desni.

Padli na vrednostni izpitu

Po dveh desetletjih in pol sprva zložnega pešačenja in kasneje brezplodnega prepiranja na tisti poti iz socializma v kapitalizem, smo se letos zleknili na travnik ob cesti, se zazrli v modro nebo in uvideli, kje je problem. Oblikovalo se je nacionalno soglasje, da "smo padli na vrednostnem izpitu". Da bi pri nas vse skupaj prav dobro delovalo, če bi bilo v naši družbi več etike in morale. Če "ljudje ne bi bili slabi".

Revščina, brezposelnost, konsolidacija javnih financ, gospodarska rast so, tako Cerar, "bolj površinski izzivi". Zlasti pa je Slovenija "pred etičnim izzivom". Predsednik vlade svojo vlogo vidi v "spodbujanju državljanov in sodelavcev k tej etiki, ki jo tako zelo potrebujemo".

Bolj iskrenega priznanja, da ne gre in da smo z glavo še vedno globoko v socializmu, si ne bi mogli predstavljati. Socializem je namreč tisto, kar naj bi delovalo, če bi bili ljudje boljši. Za socializem potrebujemo boljšega človeka. Ni edini tak sistem na etični pogon. Tudi Iran npr. bi deloval bolje, če bi bili ljudje bolj zavezani islamu, če bi bili bolj, kot bi ajatole tam rekli, normalni.

Že dolgo nazaj so se uspešne države nehale ukvarjati s kovanjem novega in boljšega človeka in to prepustile verstvom, sektam, Oprah, ter dolgim policam knjig za samopomoč in osebnostno rast. Države pa so človekove slabosti sistemsko vpregle v voz napredka. Nič nimajo proti, če jim kdo "umaže državo s pohlepom", ker ob tem odpre nova delovna mesta, da ljudem možnost zaslužka, plača davke, vlaga v raziskave in razvoj ...

Sprijaznili so se s tem, da je človekova želja, da bi živel bolje, gibalo razvoja. Samo take razmere mora država ustvariti, da se živi bolje na račun pridnega dela, inovacij, pametnega investiranja in ne, da gre enemu bolje zato, ker gre drugemu slabše. Ustvarjanje ugodnih razmer z dograjevanjem gospodarskega, pravnega in političnega sistema je naloga vlad držav.

Slovenija pa dobiva vlado, katere najljubša naloga bo, kot kaže, etično prekvašenje Slovencev. Ni nepotrebno, a ne v smer in ne na način, kot si zamišljajo.

So bila izpitna vprašanja prava?

Biti za več etike, morale, poštenja, vrednot je ena tistih stvari, s katero se ni mogoče ne-strinjati in je zato politično prav pragmatična platforma. Zgoraj sem podvomil, ali je državna eksekutiva poklicana, da se s tem ukvarja kot s svojo prioriteto. Ampak to je očitnejši del problema. Manj očitna so naslednja vprašanja:

  • Katerih vrednostnih izpitov v Sloveniji nismo opravili? 
  • Katero etiko, katere vrednote, katere moralne temelje tako zelo potrebujemo v Sloveniji?
  • Morda še več tistih, ki so bile na papirju izgovor za ideologijo, ki je v Sloveniji vladala zadnjih sedemdeset let?

Tudi sam sem se nekoč zavzel za več vrednot, ampak ne kar tako na splošno, ampak sem prepričeval, da bi se trdneje naslonili na celoto moralnih temeljev in dali domovinsko pravico in razumevanje celotnemu spektru občutkov, ki ljudi vodijo k dobremu.

Problem Slovenije ni v tem, da ni opravila nekih vrednostnih izpitov, ampak da imamo gnile moralne temelje, če si spet sposodim Haidtovo teorijo. Polovica moralnih temeljev v svojem izvornem pomenu ni na dobrem glasu (pripadnost, spoštovanje avtoritet, svetost), polovico pa razumemo po svoje (skrb, pravičnost, svoboda).

Skrb, pravičnost, svoboda

Individualna skrb za bližnjega sorodnika, ki je v evoluciji pomagala preživeti našim genom, se je prevedla v državno skrb za sočloveka. V državo varuško. Nanny state. V našem uradnem razumevanju besede solidarnost je njen koren - dar - izgubil vsak pomen. Ničesar ne po-dar-jamo, ampak država pač enim vzame in drugim da.

O tem, kako demagoško je kamenodobne instinkte aplicirati na moderno družbo (tu sta v istem košu promociji socialne solidarnost in klasične oblike zakonske skupnosti) sem že pisal. Vrednostni zasuk, ki ga mora Slovenija opraviti, je torej v tem, da bi ljudje zmanjšali pričakovanja do pomoči države. Trend pa je ravno obraten, politika si podporo ljudi kupuje tako, da jim te pomoči obljublja še več, odgovornosti za svoje odločitve pa jih odvezuje.

Besedi pravica in pravičnost smo relativizirali. Beseda pravično je postala sinonim za enako. Nekaj razdeliti pravično v Sloveniji pomeni nekaj razdeliti na enake dele. Človekovih pravic ne razumemo več v smislu tistih iz Bill of Rights ali Deklaracije OZN o človekovih pravicah, ampak postajajo pravice storitve, ki naj bi bile državljanu na voljo zastonj s strani države in priboljški, ki mu jih deli.

Naša nova slovenščina noče razlikovati med angleškim entitlement (upravičenost) in right (pravica). Vrednostni zasuk, ki je na tem področju potreben je, da pravičnost ni potuha za zastonjkarstvo na eni strani in polena pod noge tistim, bi dobro delali na drugi. Črkobralsko namesto vsebinsko razumevanje prava je uradna epistemologija pravne države, ki naj bi bila formalni branik pravičnosti.

Vrednostni izpit na področju svobode smo na svoj način opravili z zadnjo sodbo Boštjanu M. Turku. Za dve leti bi mu sodišče zaprlo kritična, resda včasih preostra usta. Sicer je svobodo v Sloveniji nadvse dovoljeno postavljati v opreko z moralnim temeljem svetosti in čistosti. Vse, kar diši po ekonomski svobodi, je brez resne razprave opsovano kot neoliberalizem.

Spoštovanje, pripadnost, svetost

Toliko o moralnih temeljih, ki jih na nek prilagojen način vendarle priznavamo in v pokvečeni obliki celo promoviramo. Moralne temelje pripadnosti (narodu in družini), spoštovanja (avtoritete), čistosti in svetosti imajo levo razmišljujoči državljani slabše razvite. Ljudje, ki jih imajo, zato v slovenskem levem javnem prostoru veljajo za "nenormalne" in to na več kot en način.

Njihovo izpovedovanje v izvorni obliki se potiska za stene domovanja. Samo čakamo, kdaj bosta tudi dan državnosti ter dan samostojnosti in enotnosti postala družinska praznika. Ali vsaj hišna praznika dela ene politične opcije. Surogati postavljeni na te temelje so družbeno sprejemljivi: pripadnost nogometnemu klubu ali reprezentanci, pripadnost bivši državi, svetost zlatih telet ideoloških in filmskih pojavnih oblik, čistost narave ali skozi razne diete čistost lastnega telesa ...

Sklep

V Sloveniji imamo torej res nekaj težav z vrednostnimi izpiti. A ne toliko s tem, ali smo jih opravili ali ne, ampak katera so prava izpitna vprašanja in kaj velja za pravilen odgovor. Na kakšnih moralnih temeljih stojijo so naše vrednote, na trhlih in maloštevilnih ali na trdnih in kompletnih, ki so izoblikovali našo civilizacijo.

Zdi se, da se ponovno oddaljujemo od vrednostnega središča, kot ga določa kulturna, verska in humanistična dediščina Evrope. Zato stvari ne delujejo in ne bodo, in ne, ker bi sem in tja kak posameznik padel na kakem izpitu.



Najprej objavljeno v Časniku 15.9.2014.