četrtek, 27. marec 2014

Moj zdravnik medicinski kulak?

vir
Komunisti nikjer niso bili sposobni prehraniti ljudi. V Sovjetski zvezi in v Ljudski republiki Kitajski je na desetine milijonov prebivalcev pomrlo od lakote. Potem pa so ugotovili, Kitajci prej kot Sovjeti, da kolhozniki na svojih skromnih ohišnicah (torej vrtičkih in njivicah, ki so jih smeli zadržati v zasebni lasti) pridelajo celo več kot na ljudskih poljih.

Rekacija aparatčikov komunistične partije je bila, da je treba delo na ohišnicah prepovedati, ker da kolhozniki tam porabijo veliko časa in energije, pa še z istimi motikami kot na javnih njivah okopavajo.

Modrejši voditelji, ki jim je bilo jasno, da ljudi dolgo več ne morejo stradati, pa so rekli, da "ni važno kakšne barve je mačka, važno, da lovi miši". In so dopustili, da se tudi na ljudskih poljih uporabljajo ista načela kot pri ohišnicah.

V Sloveniji je duh kolhoznih partijskih funkcionarjev še živ. Živijo v prepričanju, da so slovenski zdravniki bolj zabiti od kmetov, ki na ohišnicah pridelajo debel krompir.

Recept je jasen

Postaviti je treba jasna pravila, od tam naprej pa ljudem dati priložnost, da so podjetni. Ta pravila bi bilo lahko nekako taka:
  • Enak dostop do osnovnih zdravstvenih storitev se zagotavlja skozi državno regulirano in obvezno zdravstveno zavarovanje. Ni nujno, da ga ponuja samo ena in samo državna zavarovalnica, vendar mora biti minimalni paket storitev in maksimalna prispevna stopnja od države določena. Mladim do 25. leta starosti zavarovanje plača država.
  • Vseeno je, ali zdravi javna ali zasebna ustanova. Interes zavarovalnice mora biti, da so cene čim nižje, interes bolnika pa, da je kakovost storitve čim višja. Zato mora slednji imeti izbiro, kje se bo zdravil.
  • Javni zavodi naj delujejo po podjetniških načelih. Če ustvarijo presežke, jih lahko izplačajo zaposlenim, ne da bi jim zato kaka KPK o tem držala pridige, kak socialfoušijski novinar objavljal višino plač ali da bi se jim kak minister za finance na ta sredstva usedel.
  • Za zaposlene v javnem sektorju naj velja konkurenčna klavzula. Direktor zavoda odloča, ali bo delo pri konkurenci dovolil ali ne, in pod kakšnimi pogoji. Če gre za delo, ki je enako delu v javnem zavodu, bi bilo edino smiselno, da ga zaposleni opravlja za račun javnega zavoda in je zanj tudi plačan preko matičnega javnega zavoda.
Efekt tudi

Resnični efekt cele zgodbe je, da se je pozornost preusmerila od brezbrižnosti vlade do zdravstva in vsaj treh debaklov koalicijske kardrovske politike. S poročilom o 150 milijonih, ki da so jih koruptivno zaslužili zdravniki, je KPK just-in-time priskočila na pomoč politiki, ki jo je pomagala postaviti. Ta pa, kot da bi se revanžirala z direktorskim mestom v državni banki.

In mediji, ta četrta veja oblasti in pes čuvaj etičnosti in reda? Mediji so zgodbo z navdušenjem copy-pastali; ne da bi kdo vzel v roke kalkulator in izračunal, da 150 milijonov evrov v devetih letih pomeni dobrega pol procenta vseh izdatkov za zdravstvo v Sloveniji.

Ta sprega je pa res podlaga za sistemsko korupcijo!



petek, 21. marec 2014

Koordinatni sistem

Intervju z Gregorjem Golobičem je vreden branja. Ko ugotovim, da se kot bivši politik z desne prekleto veliko strinjam z bivšim politikom z leve, je matematično-inženirska rešitev samo ta, da v koordinatni sistem dodam še eno os.

Ta nova os se implicitno riše skozi cel intervju. Zanjo bom tvegal oznako »zrelo-nezrelo«, pri čemer ne bi hotel, da izpade pejorativno. Lepše bi se slišalo "naivno-realno", grše pa "populistično-elitistično".

Golobič niza primere te nezrelosti:
»Imamo nek sladostrastno mazohistični užitek (da se dajemo v nič)« ... »na ravni strukture dojemanja sebe in sveta, smo ostali hlapci« ... »Razen tega, da je (Klemenčič) želel biti všečen na nek skrajno demagoški, primitiven, tabloiden način, ki v ničemer ne rešuje problema, ampak povečuje psihozo, ki je že tako absurdno velika« ... »Iz KPK so naredili novo religijo, naredili so versko skupnost …zdaj je dokazano da ni boga razen boga (in ljudje to kupujejo)« itd. itd.
Primerov zrelosti je manj (morda po izboru uredništva, ker se »mazohistični užitek« na nezrelostjo bolje prodaja). Tisti, ki so, so, pričakovano, vezani na Drnovška in Zares. A to niti ni bistveno. Bistvena je nova os. Celo teorija reševanja problemov v dizajnu pozna metodo, da postane problem lažje rešljiv, ko mu dodaš drug problem, ko dodaš dodatno dimenzijo.

Morda je rešitev za Slovenijo v tem, da politični diskurz iz smeri levo-desno premaknemo v smer zrelo-nezrelo.



PS.

Komentar bi lahko omejil na novo os in na to, s čemer se strinjam. Že zato, ker je to redkost. Običajno se zapičimo v tisto, o čemer se ne. Postane pa, ko se z nekom veliko strinjaš, drugo še bolj zanimivo.

In zanimiva je ta Golobičeva zavezanost ekstremni levici in njegova ničejanska fascinacija z močjo. Pravi, da levica potrebuje levi thatcherizem, kar da je bil Lenin. In da je slovenski narod največ (zrelosti) pokazal po letu 1945:
Vsemu navkljub se mi zdi največji dosežek, ki ga je ta narod zmogel, ne poosamosvojitveno obdobje, ampak obdobje po letu 1945 ob vseh grozljivkah in deviacijah. Govorim z vidika tega, da je narod sebe dojemal kot narod.
Če bi zgornji koordinatni sistem dopolnil s še tretjo osjo, bi z njo meril empatijo. To bi bilo zanimivo akademsko početje. Politiki pa bi morali oceniti, kaj ima v dvoosnem koordinatnem sistemu prednost, zrelost ali novi Lenin.

torek, 11. marec 2014

Martin Krpan od komisije pri Sveti trojici

vir
Sv. Jurij je ubil zmaja, Martin Krpan Brdavsa, Peter Klepec pa Turke. To so pravljice. Oblikujejo otroke. Menda je koristno, da odrasli nekaj otroka ohranijo v sebi. Slovenci so ga veliko. Na to miselno usedlino se naslanja narrative oz. pripoved, ki nam jo mediji servirajo v zvezi s skoraj vsakim problemom: "Če bi imeli na pravih mestih prave ljudi, bi bilo vse prav".

Ali pa bi jih v epske junake vsaj skovali

Stara Grčija morda res ne bi delovala brez Hektorja in Ahila. Bistvo liberalnih demokratičnih ureditev držav pa je ravno v tem, da funkcionirajo z običajnimi, pokvarljivimi ljudmi. Zato, ker so sistemi naravnani tako, da ne motivirajo škodljivih pojavov, da si inštitucije druga drugi gledajo pod prste in da obstaja sistem kontrol in ravnotežja.

Večjo pozornost, ko bomo v Sloveniji vsakič posebej posvečali temu, da se najde pravi Maček Muri (za bolj razgledane Eliot Ness), dlje bomo od tega, da gospodarski in politični sistem preuredimo tako, da bo precej vseeno, kdo je na čelu kakšne komisije.

Danes to ni vseeno 

Je pa zgražanje nad imenovanjem gospoda Štefanca pretirano. Ni prva politično opredeljena oseba na vrhu kakšnega organa, za katerega se pričakuje brezmadežna neodvisnost in čarobna moč. Nihče ni prepričal, da je kaj bolj politično opredeljen, kot so bili njegovi predhodniki. Ni prvi bivši partijski sekretar na visoki funkciji, ni prvi, ki je vrnil ali zamrznil strankarsko izkaznico ...

Za levico je problem pravzaprav samo ta, da se ga medijsko ne da skovati v nekaj, kar ni. Misija nemogoče. Računalnikarji pa v WYSIWYG* vidimo tudi kaj pozitivnega.

* What you see is what you get. Kar vidiš, do dobiš. Način delovanja programske opreme, ki ga je prvi populariziral računalnik Apple Macintosh.

četrtek, 06. marec 2014

Niso se naučili umetnosti kompromisa

Kissinger o Ukrajini. Vas na kaj spomni? Ukrajina namreč. In Kissinger.
The Ukrainians are the decisive element. They live in a country with a complex history ... 
Ukraine has been independent for only 23 years; it had previously been under some kind of foreign rule ... 
Not surprisingly, its leaders have not learned the art of compromise, even less of historical perspective. The politics of post-independence Ukraine clearly demonstrate that the root of the problem lies in efforts by Ukrainian politicians to impose their will on recalcitrant parts of the country, first by one faction, then by the other. ... A wise U.S. policy toward Ukraine would seek a way for the two parts of the country to cooperate with each other. We should seek reconciliation, not the domination of a faction.

sreda, 05. marec 2014

Čarovnice ali revolucija

Ena od čudovitih lastnosti homo sapiensa je, da je za vsako posledico iskal vzrok. To je najprej rodilo religije, kasneje ta nagon začne zadovoljevati znanost. Za vsak stvar hočemo vedeti "zakaj", za vse slabo "kdo je kriv".

In bolje, da krivci so, ker posledice so sicer nepredvidljive. Kmalu po tem, ko so po Evropi nekahli kuriti čarovnice, so se izbruhnile prve revolucije. Prej so bile čarovnice krive za lakote, bolezni in slabe letine, čez nekaj desetletij se je ljudska jeza obrnila drugam.

Ljudje hočemo krivca. Za žled, za slabo stanje v gospodarstvu, za to, da imamo slabo plačo ali sploh ne najdemo službe. Krivec mora biti tak, da se ga da skuriti na grmadi. Sončni cikli niso primeren vzrok za podnebne spremembe, ker zanje nihče gorljiv ni kriv. Človeške dejavnosti, fosilno energetsko razsipni ljudje, so že bolj primerni.

V tej luči je treba gledati tudi ta dandanašnji viteški boj proti korupciji. Bolje sežgati nekaj čarovnic, kot če bi se ljudje obrnili proti sistemu, ki je tak, da vse mogoče neracionalnosti, tudi korupcijo, omogoča. Lažje je zapreti nekaj tajkunov, kot z gospodarskimi in socialnimi reformami spremeniti sistem, ki tajkunov ne bi niti rodil.

ponedeljek, 03. marec 2014

Operacija Odessa?

@steinbuch je na tviterju vprašal, zakaj nacionalka v Kijevu ali na Krimu vendar nima svojega dopisnika. Na prvo žogo sem odgovoril, čemu le.

Ukrajinska kriza je dogodek, ki ga mnogi spremljamo zelo drugače, kot so naši očetje kubansko krizo. Na twitterju, RSS bralnikih, Flipboardu, you name it, smo izpostavljeni stalnemu, neposrednemu toku novic in komentarjev na to temo. Vsak si je sestavil svoj izbor, vsak prosto izbira, kateri povezavi bo sledil, kateri ne.

Na razpolago je vse, od ruske televizije RT, Kijevskega angleškega časopisa, poročila protestnikov na Majdanu, uradnih sporočil Kremlja, NATA, G7, levih in desnih tujih časopisov, neposredno udeleženih politikov ... do selfijev Ukrajink na Krimu. Prenos seje varnostnega sveta je v živo na internetu ... Vsaj ducat novic na temo #ukraine na minuto, za odvisneže tudi več.

Medije spremljam, da zvem kaj o medijih, ne o Ukrajini

Domačih medijev na to temo ne spremljam zato, da bi izvedel, kaj se dogaja, ampak, da bi izvedel, kaj se jim na Kolodvorski zdi primerno povedati ljudstvu, da se dogaja. Če bi verjel vsemu, kar o pro-ruskosti poročanja dominantnih medijev nergajo bolj glasni tviteraši, mi še tega ne bi bilo treba. Pač rad take domače nianse slišim iz prve roke. In domače medije gledam zato, da vem, kaj so o zadevi zvedeli tisti, ki so pač za časom in novice še vedno izvejo iz dveh, treh medijev.

Ne prvo ne drugo dolgo ne bo več pomembno. Družabni mediji so zasedli našo pozornost tako, kot Rusi Krim. Ne da bi počila ena sama puška.

Zato se zdi ideja, da bi javna RTV iz neke majhne Slovenije morala v Odessi, Sevastopolu ali Kijevu imeti svojega "dopisnika", podobno, pa vendarle na nek drug način megalomanska, kot tista, da naj bi minister Erjavec posredoval med EU in Rusijo.