12. februar 2014

Ja, medalje smo osvojili!

Slika: Reuters
Po družabnih omrežjih se je zadnje dni razpaslo posmehovanje temu, da se poistovetimo z rojaki, ki so osvojili medalje v Sočiju; nekako v stilu "a sem danes že osvojil kako medaljo?". Pravzaprav gre za prijeten problem. Brez uspehov naših športnikov, ga ne bi imeli.

Pripadnost je eden od znanstveno utemeljenih moralnih temeljev. Občutek za to se je oblikoval skozi dolgo zgodovino človeških skupnosti in nam je v določeni meri celo prirojen. Smo potomci tistih, ki so držali skupaj. Premagali smo tiste, ki niso. Znanstveniki ugotavljajo, da je pripadnost bližje "desnim" kot "levim". Nekateri svojo modernost celo razumejo kot zatajevanje nekaterih moralnih temeljev in etičnih občutkov. Po drugi strani je mogoče zaradi te iste pripadnosti ljudem utemeljevati nacionalni interes v gospodarstvu, slovenske izdelke v kulturi in slovenski jezik na univerzi.

Z občutki, ki smo jih oblikovali skozi evolucijo ni nič narobe. Nič se nam jih ni treba sramovati. Nič bolj "napredni" niso tisti, ki bi jih zatajili. Je pa treba racionalno pretehtati, kdaj se jim velja prisluhniti in kdaj jih populistično izrabljajo za promocijo nespametnih politik.

Iskreno in sproščeno se torej veselimo medalj, ki smo jih osvojili! Bravo, športniki in športnice, veseli smo, da vas imamo.


07. februar 2014

Sporočilo Prešernove

Polemikam o tem, ali je primerno, da Jože Možina dobi nagrado Prešernovega sklada, so vrtele okrog treh nebistvenih vprašanj. Eni so se skrili za stroko in rekli, da je, "strokovno gledano", film zanič. Drugi so se skrili za pravo in poskušali napraskati argumente, da je Upravni odbor Prešernovega sklada zlo-rabil svoja pooblastila. Ni jih sicer prekoračil, jih je pa uporabil za nekaj zlega. Tretji so pojasnjevali, da so vsi spori nastali zaradi tega, ker je (a) Pedro Opeka sin beguncev, ki so leta 1945 ušli smrti, pobegnili v Argentino in sina vzgojili v Slovenca in človekoljuba, ki je s svojo dejavnostjo lahko zgled vsemu svetu ali pa vsaj Sloveniji. In (b), ker je Jože Možina tisti režiser, ki v svojih drugih filmih razkrival zločinski značaj bivšega režima in tako Slovence iz samozadovoljstva toplo zakurjene ozke sobice potiskal na prepih zgodovine. 

Nič od tega ni bistveno. Prešernova nagrada ni sama sebi namen. Tudi ni namenjena samo nagrajencu. Ni samo plaketa, nekaj denarja in morda izjemna pokojnina kdaj kasneje. Nagrada je tudi in predvsem sporočilo; tudi avtorju, predvsem pa državljanom.

Sporočilo nagrade Jožetu Možini za film Dobri prijatelj razumem kot priznanje in zahvalo avtorju, da je Slovenija po njegovi zaslugi spoznala Pedra Opeko, njegovo delo, njegove vrednote, njegovo, če hočete, dušo. Možina nam je dal priliko, da lastne težave postavimo v kontekst življenj drugih prebivalcev istega planeta, vsak od nas je dobil priložnost, da se je vprašal, kolikokrat in kdaj je zamudil priložnost za kakšno dejanje, ki bi ga naredilo za bolj podobnega Opeki. Film nas je spomnil na sočutje, solidarnost, bratstvo, ponižnost, hvaležnost ...

Če naj bi veljalo, da dobra umetnost iz nas dela boljše ljudi, potem ne vem, kateri izdelek slovenske kulturne produkcije se je temu cilju v zadnjem letu bolj približal.

Ko na nagrado gledamo skozi njeno sporočilo, potem so polemike, ki jih je sprožila, toliko bolj pritlehne in nedostojne. Marsikdo med kulturniki je pokazal svojo privrženost stroki, pravni državi in svoji politiki, zamudil pa je priložnost, da bi bil kulturen.

Danes to lahko nadoknadi z odločnim aplavzom.


Umobolničarji

Ko bo naslednjič kdo spet modroval o tem, kako v državi potrebujemo boljše politike, pa pozitivno selekcijo, pa očiščenje, pa stroko, pa svetniško auro, se spomnite, na primer, kaj ste delali Janši, ko se je predčasno vračal iz zasebnega dopusta v Grčiji in kaj počnete Bratuškovi, ko je šla zasebno, s hčero, za 14 ur v Rim.

Pa kdo normalen bi se hotel pečati s politiko in biti 24 ur na dan, sedem dni na teden na razpolago državi, če je cena za to, da je še kakšno uro več z nasmeškom na razpolaganje medijem, da je njegovo celo življenje informacija javnega značaja in vsak izdatek predmet drobnjakarjev, ki se razumejo na kavice, spregledajo pa termoelektrarno.

Tako se dela s tistimi, ki so ljubljenci medijev. Proti ostalim se poziva na linč, obeša se njihove lutke, hodi se jih obiskovati na dom, objavlja se pisma, ki odkrito pozivajo k nasilju. Če se najde kaj zasilen povod, se nadnje spusti politično motiviran aparat pravne države.

Umobolnica na sončni strani Alp. Prav res.