 |
| Vir: openthemagazine.com |
Čas je ena od štirih dimenzij, ki jih intuitivno obvladamo. Fizika zadnje čase odkriva nedojmljiv obseg teh dimenzij, ki za razumevanje največjega (vesolje) in najmanjšega (podatomski svet) komaj še zadostujejo. Za praktično uporabo navadnih zemljanov pa so bili dovolj. Fizika se ukvarja z ukrivljenostjo prostora. Tole razmišljanje o zakrivljenosti časa.
Danes se v čas postavljamo s pomočjo ur in koledarjev. Dvakrat na leto, takrat, ko preidemo iz poletnega na zimski čas in nazaj, se zavemo, kako obsedeni smo s časom. In vsakič, ko hitimo.
Mimogrede, ura, oz. javna storitev obveščanja o tem, koliko je ura, je ena od pomembnih izumov srednjega veka, za katerega naj bi verjeli, da je bil temačen in da znanje in tehnika nista napredovali. Zvonovi v cerkvah so začeli zvoniti, postavljena je bila enotna koordinatna os časa, ki je pomagala ljudem, da so med seboj usklajevali delo in življenje. Ure, ki so krožile, so izravnale čas.
Moj, tvoj čas
Čas, ko se zavemo časa, se začne z vsemi svetimi oz. dnevom spomina na mrtve. Ker zavemo se nekega koncepta (tako Heidegger in konstruktivisti) šele takrat, ko imamo z njim težavo. Smrt je taka težava. Šele opomin na našo lastno končnost postavi pred nas koordinatno os, ki nam dimenzijo proti tej končnosti meri.
To je naš individualni čas. Čas vsakega posameznika. Čas, ki ga zelo natanko obvladamo s koledarji, ki imajo predalčke za ure, dneve in mesece v letu.
Naš čas
In potem je tukaj še naš skupni čas. Čas, ki preživi minljivost posameznikov. Čas družin, družbe, narodov, civilizacije. Čas, za katerega ne velja tista Keynesova, "da smo na dolgi rok vsi mrtvi". S tem je utemeljeval kratkoročne ekonomske ukrepe, ki naj pomagajo v tem trenutku, na dolgi rok bo pa že kako. Na dolgi rok seveda nismo vsi mrtvi, na dolgi rok je vedno več živih.
Za Slovenijo velja, da nas bo na dolgi rok približno toliko kot zdaj. Dolgove bo nekdo vračal, razen če računamo, da jih bo bogati sever v nekem trenutku neodgovornemu jugu prisiljen odpisati. Za tak primer imamo modre politike, sindikaliste in ekonomiste, ki uspešno delajo na tem, da bo Slovenija na strani tistih, ki jim bo odpisano in ne, ki bo odpisovala.
Kroženje časa
Če individualnemu času daje pomen smrt, kaj daje pomen času, ki ni moj ali tvoj čas, ampak čas naše družbe, države, civilizacije? Individualni čas je čas od rojstva do smrti, je čas, ko sicer neko življenje ugasne, a nastane novo, ko nekdo gre, nekdo pa pride, je čas od božiča do božiča, od setve, do žetve, do setve, je čas kroženja letnih časov, je ciklični čas. Intuitivno nam je vsem razumljiv.
Ciklično so čas razumele prve civilizacije. Prve znane zgodbe so zgodbe, ki imajo samo svoj lastni čas, samo svojo lastno časovno dimenzijo. Katerakoli od najlepših antičnih pripovedk se začne in konča. Vmes je veliko ropotanja, ampak na koncu smo spet na začetku. Prav podobna zgodba bi se lahko zgodila še enkrat. Morda bi na mesto ubitih očetov in pregnanih mater morala nastopiti njuna sin in hči, to pa je tudi vse. Odisejev sin bi se lahko pridružil odpravi proti naslednji Troji in prav podobno taval domov.
Podobno strukturo imajo tudi filmi o Vojni zvezd. Je tretji del res pred četrtim? Ali pa bi se lahko dogajal za šestim? Ne preveč pozoren gledalec ne bi opazil, da je kaj narobe. Videz Jedi oče, vitez Jedi sin ... ni kake posebne razlike. Igralci se starajo. Ni napredka.
Napredek med Odisejo in Vojno zvezd
Svet najlepših grških pripovedk na začetku civilizacije in svet vojne zvezd na koncu, sta ciklična. Na koncu se vse vrne na svoj začetek. Konca ni v tem, da ni več časa, ali da civilizacija propade. Konec je v tem, da je na koncu vse tako, kot je bilo v začetku. Vojne zvezd in Odiseje. Vojna zvezd je prišla do konca napredka.
Vmes med antičnimi Grki in vojno zvezd pa je napredek bil. Čas ni samo sourno krožil, ampak je tekel od leve proti desni po časovni premici.
Da prihodnost ni taka kot preteklost in da svet ni bil ustvarjen z namenom, da natanko tak ostane, je velik prispevek Judov k zahodni civilizaciji. Ki bi morda ostal neopažen, če ne bi kristjani takega razumevanja sveta razširili najprej med vse prebivalce rimskega cesarstva, Evropejci pa potem v svet.
Judje so svetu dali idejo napredka, Judje so iz kroženja časa le tega postavili na poltrak. Judom je Bog ustvaril nebo in zemljo, potem pa jim naročil, naj dokončajo njegovo delo. Tam nekje, ko smo po naše začeli šteti čas, je čas iz krožnice postal premica.
Linearni čas
Prihodnost je postajala boljša od preteklosti. Še posebej je prihodnost začela postajati boljša od preteklosti od začetka industrijske revolucije naprej. Morda drži, da je bila prihodnost včasih videti še lepša, ampak v svetovnem merilu vera v napredek še kar traja. Prihodnost napredka morda ne sveti več tako svetlo kot nekoč, ampak čas je še vedno linearen.
Stvari bodo večje, boljše, hitrejše, udobnejše, bogatejše. Kar je, kot smo pokazali na začetku, sicer skregano s primarnim človeškim dojemanjem časa, ampak tistih, ki niso želeli napredka, niso imeli dovolj hrane, da bi prehranili dovolj otrok in njihovih genov ni več dosti med nami. In daleč ne bodo prišle družbe, ki so zaciklane v času.
Ujetniki krožnice časa
In Slovenija, se zdi, ni na nobeni časovni premici. Nismo na poti k nobenemu cilju. Nikamor ne gremo naprej. Naš čas je cikličen. Krožimo. Živimo Groundhog day. To je tisti film, ko se glavni junak vsako jutro zbudi v isti dan. In se počasi, počasi uči, kako bi osvojil žensko srce. Vsak dan isti dan. Vsako leto isto leto:
Volitve (2004), napoved reform, ulica, reform ni; volitve (2008) z novimi strankami, novinec prevzame vlado, poskusi z reformami, referendumi, reform ni; volitve z novimi strankami (2011), poskus reform, ulica, KPK, novinka prevzame vlado (2013), niti ne poskusi z reformami, razpad vlade; volitve z novimi strankami (2014), novinec prevzame vlado, niti ne poskusi z reformami ...
Pesimističen pogled na zgornji odstavek je, da niti nismo na krožnici ampak v spirali navzdol. Reciklirali bi lahko naslovnice časopisov, še enkrat bi lahko objavljali kolumne ali razprave v parlamentu. Vsak dan isti dan. Smo tam, kjer bila zahodna civilizacija, preden so na oder stopili Judje. Imamo sicer prav spodobne računalnike in tablice, nismo pa še civilizaciji vojne zvezd.
Med tem naši prijatelji na Poljskem doživljajo, tako sami pravijo, svojo zlato dobo. V dvajsetih letih so nadoknadili toliko razvojnega zaostanka za Nemčijo, kot so ga nabrali prej v 500 letih. In dohitevajo naprej. Napredujejo. Ne hodijo v krogu.
Kako iz križnice na premico, to je zdaj vprašanje. Ker, spomnimo, naše biološko naravno stanje je kroženje. Letnih časov. Od božiča do božiča. Ki je novo upanje. Vsako leto znova.
Najprej objavljeno v Časniku 8.12.2014.