To velja tudi za ribe v akvariju. Slovenijo si lahko predstavljamo kot tak akvarij, ki nam ga slikajo domači politiki in medijo, akvarij za katerega izobražujejo slovenske šole.
V tem akvariju je Alenka Bratušek veljala za najuspešnejšo predsednico ene najboljših slovenskih vlad. Bila je tisto najodličnejše, kar je dominantna slovenska politika lahko ponudila po tem, ko je zrušila vlado Janeza Janše. Njeno medijsko podobo so oblikovala prva peresa slovenskih časopisov in mikrofoni slovenskih televizij. Na položaj, s katerega se je lahko kandidirala za evropsko komisarko, ji je pomagal vrh slovenske dominantne politike. Hvalili ali podpirali so jo Virant, Erjavec, Lukšič, Janković, Cerar ...
"Čutiti je bilo posmeh"
In potem se zgodi zaslišanje v Bruslju, tri ure evropske resnice, če si sposodimo naslov knjige Draga Jančarja izpred dobrih petnajstih let. Evropski poslanci so potrebovali dobro uro, da so uvideli nekaj drugega kot dominantni del slovenske politike, medijev in javnosti. Konkurentka za mesto komisarke, Tanja Fajon, je zaslišanje opisala z besedami:
Bilo je precej mučno na trenutke sedeti v dvorani in čutiti posmeh s strani kolegov.Večina komentatorjev ji je očitala, da odgovori niso bili dovolj konkretni in dovolj strokovni. A če bi brali transkript, se zaslišanje niti ne bi bralo tako slabo. Konkretne zaveze so lahko sporne za eno ali drugo polovico parlamenta. Pridno je uporabljala fraze, ki so v zvezi z energetsko politiko in podnebnimi spremembami v obtoku v Bruslju. Morda tako vztrajno, da so se celo poslanci zavedli praznosti tega frazarjenja. Ampak to je del evropskega govora.
Ni bil izpit v šoli
Pri nas interpretirajo, da ni dovolj znala. Da se ni dovolj dobro naučila tematike. Da je zaslišanje komisarja nekaj takega, kot učenje za ocene v šoli. Tako mi v Sloveniji gledamo na znanje, sposobnost in strokovnost. Po šolsko. Kjer bi se faktografsko učili za ocene.
Ni šlo za to. Šlo je za to, da poslanci preverijo, ali je pred njimi material za komisarko. Kar jo je v resnici pokopalo, je, da so poslanci dobili občutek, da Bratuškova pravzaprav ne ve, o čem govori. Da ne razume. Da zadev ni sposobna skomunicirati. Da ni kredibilna. Da nima mnenja. Da ne bo verodostojna, ko bo javnosti ali nacionalnim vladam treba prodajati energetsko unijo. Da ji imena kot so Stern, Rifkin, Lawson ali Gessenova nič ne pomenijo. Da ne kaže, da redno bere Financial Times, Wall Street Journal in The Economist. Ta slab vtis je dodatno poslabšalo dejstvo, da so jo morali prevajati. Namesto energije bodočega komisarja so imeli poslanci v ušesu službeni zvok prevajalca.
Šlo je za energijo ...
Med tem, ko to pišem, poslušam zaslišanje, bivšega finskega predsednika vlade Katainena. Tudi ta 95% časa leporeči; s poudarkom na Finskem zaupanju v znanje in inovacije. Daje pa vtis, da ve, o čem govori. In v preostalih petih procentih tudi da vedeti, kaj osebno misli, za čem stoji, v kaj verjame. Tudi, če ni vsem všeč. Recimo, da finska socialna država temelji na dohodkih, ki ga Finska dosega s prodajo svojih izdelkov in pameti na tujih trgih, in da se zato "entuziastično zaveda, kako je konkurenčnost pomembna". Skrajna levica nekaj godrnja. Ampak potem Evropejci prikimavajo, ko jim kaže evangelij imenovan "The Cost of non-Europe".
Teh petih procentov pri Bratuškovi ni bilo. Ni problem samopredlaganje, bandierra rossa ali poznavanje resorja. Ki je resor brez listnice z zvenečim imenom. Juncker je imel izbiro. Kdo pa je bolj primeren za komisarja od predsednika vlade? Do komi-nostalgikov ima Zahodna Evropa skoraj zaščitniški odnos; kot do kakega ogroženega amazonskega plemena.
... ne za energetiko
Nihče ne pričakuje, da bo kandidat, ki je pred enim mesecem izvedel za resor, poznal vsako malenkost. Lahko pa v tem času zapopade bistvo, iskreno izraža pripadnost evropski ideji in zapusti vtis, da ni nesposoben. To je praviloma dovolj za pozitivno oceno. Evropski komisarji niso nobelovci.
Bratuškova pozitivne ocene kot kaže ne bo dobila. Morda kdo še vedno misli, da je pač imela smolo, ker je naletela prav na energetiko, eno od zadev na svetu, na katero se ne spozna. Ker na vodenje stranke, vodenje slovenske vlade in statusne spremembe proračunskih uporabnikov očitno se. Vsaj tako mnenje prevladuje v akvariju.
Produkt sistema
 |
| Vir: Wallmart |
A predsednik slovenske vlade je pa lahko kar vsak? Za razliko od ministrov predsednika vlade niti domači parlamentarni odbori ne izprašajo. Pri čemer so slovenski parlamentarci praviloma vsaj taki začetniki kot bodoči ministri in debata na zaslišanjih ne dosega nivoja evropskega parlamenta. Ker imamo nestrankarsko demokracijo brez pravih politikov.
Kako to, da njenih omejitev niso opazili mediji? Z izjemo tistih, katerih fokus je bila Bandiera rossa. Kako to, da naš politični sistem na najvišje položaje pripelje ljudi, ki v mednarodnem okolju, torej zunaj akvarija, popolnoma pogorijo? Mimogrede, kakšne so pravzaprav mednarodne reference trenutnega političnega vrha?
Žrtvovati Alenko, ohraniti akvarij
V ponedeljek popoldne se je Slovenija naslajala nad težavami Alenke Bratušek na zaslišanju v Evropskem parlamentu. Voditelj na glavni televiziji v akvariju je to poimenoval "sladostrastno in skoraj histerično navijaštvo ... v obliki zlivanja spletne gnojnice". Večinoma smo z vsem zadovoljni, ko pa dobimo signal, da je dovoljena kritika, gre pa čez vsako mero. Dovoljeno se je bilo znesti nad Alenko Bratušek. Da ne bi opazili akvarija.
Komisarka Alenka Bratušek je rezultat akvarija, ki smo si ga naredili, ki ga vzdržujemo. Pretvarjamo se in nas pretvarjajo, da je ta akvarij vse, kar obstaja. Do so najboljši v akvariju najboljši na svetu. Na nek način je Alenka Bratušek njegova žrtev.
Zato ni problem Alenka Bratušek. Problem je akvarij. Pravzaprav to, da ga ne vidimo. Da te postane, motne vode niti več ne čutimo. Razen, kot se, za hip, v brutalni resničnosti pokaže iz Bruslja. In potem obrnemo TV kanal.
Objavljeno v Časniku 9.10.2014.