 |
| Objavljeno v dnevniku Večer 14.5.2014. Na isto temo, kot prejšnji zapis na tem blogu. |
Spet se v deželi govori o volitvah. In dežela, kjer se veliko
govori o volitvah, je prav gotovo demokratična. Vsaj tak vtis daje to silno
modrovanje o predčasnih volitvah, ki ga gledamo že skoraj tri tedne. To je
učinkovit privid demokracije v trenutku, ko se nam nekaterim zdi, da spet
doživljamo »nove nesporazume, provokacije in odkrite sovražnosti«, kot je zapisano že v tretji Majniški deklaraciji. In ko drugi izgubljajo zaposlitev, upanje
na boljše življenje in miren pokoj. In ko že vsaj eno leto nič ne rečemo o tem,
kakšne politike bi bilo treba voditi.
Nove stranke
Še večji praznik formalne (in zgolj formalen) demokracije
bodo same volitve. In kaj je bolj formalno demokratično od tega, da vsak lahko
naredi stranko in kandidira. Slovenski politični prostor je odprt za nove
stranke in nove pobude, pravijo. Ničla in neskončnost se matematiki v nekaterih
primerih podobno obnašata. Med nič ali neskončno strank tudi ni posebne
razlike.
Strank povprečen medijski družbenopolitični delavec na mara.
Učili so ga, da naj bo ponosen na inovacije iz SFRJ - nestrankarsko
demokracijo, združevanje dela, sredstev in samoupravnih interesov. Ta svoj
odpor do strank – obstoječih strank - prenaša na bralce in gledalce. Nove
stranke ne bodo stranke, ampak gibanja in liste. Ne bodo več samo listne,
pozitivne in zares državljanske, tudi solidarne bodo in verjeli naj bi vanje.
V novih strankah bodo novi obrazi. Na njih še ne bo
brazgotin, ki jih puščajo rubrike za blatenje v strankarsko najbolj gorečih
medijih ali kako preddverje Cankarjevega doma. Novim obrazom ni bilo treba ne
povedati ne narediti še nič takega, po čemer bi jih spoznali. Do volitev in še
nekaj časa po tem so lahko prijazni sadilci rožic in izogibajo izjav, s
katerimi se je mogoče ne-strinjati se. Ljudje, ki ne povedo nič diskusije
vrednega, so poprečnemu slovenskemu volivcu všeč. Ceraju in Šoltesu to za zdaj
kar dobro uspeva. Še nič, s čemer se ne bi mogel strinjati, nista povedala. Meni to ni všeč.
Politika je menda drugi najstarejši poklic. Pregovor
vleče enačaj med politiko in obrtnico v najstarejšem poklicu. Dokler to
verjamemo, bomo imeli takšne politike, kot si jih s tem mnenjem zaslužimo. Vsak,
ki bo prišel mimo in se mu bo zazdelo, da bi znal tudi on, se bo na začetku
zdel boljši od teh obstoječih, kot beremo, umazanih in pokvarjenih. Pričakujejo,
da bodo – amaterji in novinci – vodili boljšo politiko od tistih, katerih
preživetje je odvisno od tega, ali jih bodo ljudje za njihovo delo nagradili
ali kaznovali.
Stari vzorci
V samoupravnem socializmu smo imeli delegate, navadne ljudi,
ki so dajali sistemu nekakšen videz ljudskosti. V senci delegatskega sistema je
pa partija pač delala, kar je hotela. Demokracija zahteva resne, profesionalne,
zavzete in politiki zavezane politike. Zahteva, da jih primerno financiramo in
da je za ene in druge zagotovljena minimalna eksistenca med tem, ko so v
opoziciji. Ne pa, da se predsednik stranke sonči na fakulteti. Avtomehanik naj
bi bil profesionalec, o usodnih problemih države naj bi pa odločali ljudje na začasnem delu
v politiki?
Nezadovoljstvo nad strankami ni samo ideološko in splošno,
ampak tudi realno. Če je vlada brez rezultatov, imajo njeni volivci pravico, da
pride na trg nova ponudba. Novi ljudje in novi programi v starih strankah, ali
pa v novih. V razvitih demokracijah se nezadovoljstvo nad vlado sicer odrazi v
uspehu opozicije. Ampak mi to nismo.
V bistvu moramo biti vsake nove stranke in
vsakega pametnega človeka, ki je resno pripravljen svoje življenje zavezati
tako nehvaležnemu poslu, kot je politika, biti veseli. V bistvu moramo biti
veseli, da je naš sistem tak, da vsem ljudem to omogoča.
Ko pa odložimo rožnata očala, moramo le ugotoviti, da tako prijazen
ta naš sistem vendarle ni. Pred meseci je Alojz Kovšca dal pobudo za ustanovitev
Liberalno-gospodarske stranke. Stranko so ustanovili, imajo organe, program in
predsednika, ampak medijska mašinerija ponavlja samo imena Cerar, Šoltes,
Solidarnost, Cerar, Šoltes, Solidarnost, Cerar, Šoltes, Solidarnost ... Medijska mašinerija je za Alojza Kovšco pustila 4500 sledi na
Googlu, za Mirom Cerarjem pa 160.000.
Slučajno?
Preživeli smo tisti, ki smo v ukrivljeni veji
videli kačo (in se brez potrebe umaknili) in ne tisti, ki so v kači videli
ukrivljeno vejo (in jih je kača, ne veja, pičila). Slovenski politično-medijski
sistem ne omogoča poštene tekme. Igrišče visi. Levica pač generira nove
stranke, ker se ji je to do zdaj obneslo in ker obstaja možnost, da bodo
uspešnejše od obstoječih na levi.
Če volivec ni zadovoljen s ponudbo na levi, dobi na
naslednjih volitvah drugo, v upanju, da ne bo opazil, da je ponudba v bistvu ista.
Če volivec ni zadovoljen s ponudbo na desni, dobi na naslednjih volitvah približno
isto, v upanju, da je med tem spoznal, da je to edino prava izbira.
In se
vrtimo v krogu
V krogu politike in političnega driblinga, v krogu procedure,
kako priti v položaj, da lahko izpelješ svoje politike, načrte, reforme. Ki jo
stari politični mački obvladajo, novinci pa kot kaže ne. Janković je zmagal, pa
se pritožuje, da ni izpeljal nič od svojega programa. DL je bila v obeh vladah,
pa iz svojega nekoč liberalnega programa ni izpeljala dosti. Nasprotno pa je
Karel Erjavec dosegel vse, kar je hotel. Mnenja o tem, ali je to dobro ali
slabo, so deljena.
Ampak o tem in takem bi morali govoriti, o politikah,
reformah, ne o trikih, kako zmagati na volitvah. Ker zmagi naj bi sledilo delo,
ukrepanje. Pa prevečkrat ne. Slovenija si še enega obdobja vladavine »v leru«, brez
ukrepanja, in z odlaganjem reform na naslednje vlade in dolgov na naslednje
generacije, ne more privoščiti.
Za to pa niso bistvene nove sile na političnem prizorišču,
ampak sposobnost starih sil, da politično totalno vojno umirijo v dostojno politično
soočenje in sposobnost dogovarjanja; da se Slovenija vendarle premakne naprej.
Dobre politike v svojem bistvu nimajo politične barve.