Ukrajinska kriza je dogodek, ki ga mnogi spremljamo zelo drugače, kot so naši očetje kubansko krizo. Na twitterju, RSS bralnikih, Flipboardu, you name it, smo izpostavljeni stalnemu, neposrednemu toku novic in komentarjev na to temo. Vsak si je sestavil svoj izbor, vsak prosto izbira, kateri povezavi bo sledil, kateri ne.
Na razpolago je vse, od ruske televizije RT, Kijevskega angleškega časopisa, poročila protestnikov na Majdanu, uradnih sporočil Kremlja, NATA, G7, levih in desnih tujih časopisov, neposredno udeleženih politikov ... do selfijev Ukrajink na Krimu. Prenos seje varnostnega sveta je v živo na internetu ... Vsaj ducat novic na temo #ukraine na minuto, za odvisneže tudi več.
Medije spremljam, da zvem kaj o medijih, ne o Ukrajini
Domačih medijev na to temo ne spremljam zato, da bi izvedel, kaj se dogaja, ampak, da bi izvedel, kaj se jim na Kolodvorski zdi primerno povedati ljudstvu, da se dogaja. Če bi verjel vsemu, kar o pro-ruskosti poročanja dominantnih medijev nergajo bolj glasni tviteraši, mi še tega ne bi bilo treba. Pač rad take domače nianse slišim iz prve roke. In domače medije gledam zato, da vem, kaj so o zadevi zvedeli tisti, ki so pač za časom in novice še vedno izvejo iz dveh, treh medijev.
Ne prvo ne drugo dolgo ne bo več pomembno. Družabni mediji so zasedli našo pozornost tako, kot Rusi Krim. Ne da bi počila ena sama puška.
Zato se zdi ideja, da bi javna RTV iz neke majhne Slovenije morala v Odessi, Sevastopolu ali Kijevu imeti svojega "dopisnika", podobno, pa vendarle na nek drug način megalomanska, kot tista, da naj bi minister Erjavec posredoval med EU in Rusijo.