ponedeljek, 23. december 2013

Za pravice digitalnega človeka in proti noveli ZKP

10. decembra, na Svetovni dan človekovih pravic, je pet nobelovcev in množica drugih podpisnikov sprejela poziv za obrambo zasebnosti ljudi in proti nadzoru s strani vlad in korporacij. To so naredili v kontekstu škandala NSA/Snowden.

Vsaka država ima svoj NSA z ambicijami po čim večjih pooblastilih. Nima pa vsaka svojega Snowdna. Namesto, da se mu v Sloveniji ponuja azil, naj bi se pisala zakonodaja, ki omejuje moč velikega brata.

Človekova osebnost in dostojanstvo

Nobelovci ugotavljajo, da je neokrnjena integriteta posameznika osnovni steber demokracije in dodajajo važen element – da ta integriteta presega meje človekovega fizičnega telesa in sega tudi v digitalni svet.

Vsi ljudje imajo pravico, da njihovih misli, osebnega življenja in komunikacij tudi v digitalnem svetu ne opazujejo in ne zlorabljajo. Oseba, ki se boji, da jo spremljajo, ni več svobodna. Družba pod nadzorom ni več demokracija, pišejo.

Podpisniki se zavzemajo za veljavnost človekovih in demokratičnih pravic v realnem kot tudi v virtualnem, digitalnem svetu. Nobelovci pozivajo Združene narode, da sprejmejo mednarodno listino o digitalnih človekovih pravicah.

Naša država 

gre s predlogi sprememb zakona o kazenskem postopku v obratno smer. Tudi v omenjeni peticiji ugotavljajo, da so represivni organi držav nagnjeni k temu, da možnosti, ki jih daje digitalna tehnologija zlorabljajo: da se ob zakonodaji, ki je imela v mislih analogni, torej papirni in telefonski svet, poslužujejo tehnoloških prednosti, ki jih daje digitalizacija in internet, ko je naše celotno življenje bistveno bolj sledljivo in transparentno; recimo, zaplenijo računalnik po istih paragrafih, kot so nekoč zaplenili pisalni stroj.

Slovenska ustava zelo visoko varuje zasebnost stanovanja in analogno bi bilo treba varovati digitalna domovanja ljudi. Vdor v računalnik ali v stanovanje za nameščanje vohunskih naprav bi zato morala biti velikanski izjemi namenjeni pregonu najtežjih kaznivih dejanj.

Predlog zakona tako npr. dovoljuje namestitev vohunskega programa na računalnik, če obstaja utemeljen razlog za sum (torej ne utemeljen sum), da se nekdo (šele) pripravlja da bo sprejel darilo ali da se pripravlja, da bo zlorabil notranje informacije ali pooblastila. Gre tudi za stvari, ki jih je z nekaj truda volje mogoče naprtiti mnogim ljudem.

Vohunski program deluje tako, da se namesti med vhodno/izhodne naprave in operacijski sistem računalnika ter tretjim osebam načelno lahko posreduje čisto vse, kar je v pomnilniku tega računalnika, kar uporabnik tipka, kar vidi na zaslonu, kar zabeleži njegova kamera ali mikrofon ...

Trojanskih programov, ki jih selektivno namešča represivni aparat, zelo verjetno ne odkrijejo protivirusni programi, ker pač ne gre za zelo razširjene viruse. Tudi tistih, ki so onesposobili iranske jedrske centrifuge, protivirusni programi niso odkrili.

Večanje represije

Namesto večanja represije bi bilo potrebno zakonsko redefinirati, kako je II. poglavje Ustave interpretirano v zakonodaji in kako se upoštevajo posebnosti digitalnega sveta, ki se je razvil v zadnjih 25 letih.

Za zaščito človeške osebnosti in dostojanstva, svobode izražanja, nedotakljivosti stanovanja, varstva osebnih podatkov in tajnosti pisem bi bilo potrebno dvigniti prag za to, da represivni aparat lahko dobi vpogled v kompletno digitalno življenje posameznika. Vzpostaviti bi bilo treba učinkovito varovanje in nadzor nad dostopom do teh podatkov.

Spremembe zakonodaje bi morale torej upoštevati poziv nobelovcev k zaščiti tistega dela človekove osebe, ki presega njegovo fizično telo in tisto bivanje, ki ni v njegovem stanovanju v digitalnih domovanjih. Predlagane spremembe ZKP gredo v obratno smer, večajo represijo ter ustvarjajo vzdušje strahu in nezaupanja.

Organizirani kriminal bo našel tehnične možnosti in se tudi pred orodji, ki jih dopušča prenovljeni ZKP, zavaroval. Niso pa izključene skušnjave, da bi se nova določila uporabljala za špijoniranje za čisto navadnimi in dobronamernimi državljani, ki se bodo pač komu zamerili.

nedelja, 01. december 2013

Rešitelj od Svete trojice?

Korupcija je preveč resen problem, da bi se je lotevali tako, kot se je dunajski cesar lotil Brdavsa.

Martin Krpan je na Dunaju pojedel "dve krači, dve četrti janjca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci oméšanih". Na koncu "potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat ... vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu". Problem rešen.

O težavah dunajske oblasti z nasilnežem Brdavsom bi Fran Levstik lahko napisal tudi drugačno povest: npr o tem, kako je cesarstvo zaostrilo priseljevanje in povečalo nadzor na mejah, ki bi nasilnežu Brdavsu preprečili preprečil prihod na Dunaj. Lahko bi pisal o ustreznih pooblastilih vojski in policiji, ki bi v prestolnici delala red in se ne bi bilo treba zatekati po pomoč k tihotapcem iz province.

Ampak take pravljice ne bi nihče bral. Vsi imamo radi pravljice z junaki. Iz pravljic smo se naučili, da se prej ali slej pojavi nek Martin Krpan, Kraljevič Marko, Batman, Superman, Asteriks Galski ali Ata Štrumf, ki zadeve uredi in postavi na svoje mesto.

Ko je treba kakšno idejo prodati odraslim, se je zelo učinkovito nasloniti na vzorce, ki smo se jih naučili kot otroci. Vse bo rešil pravi junak na pravem mestu. Ali skupina junakov na pravem mestu. Ali pa se bo vse rešilo tako, da pridejo novi junaki in zasedejo mesta dosedanjih Brdavsov. Ki so začeli kot Martini Krpani, a se niso nikoli vrnili domov k Sveti trojici.

Krpan ali sistem?

To je naivno. Brdavse je na njihova mesta pripeljal sistem. Martin Krpan ni razrešil sistemskih težav, ki jih je cesarstvo imelo z migracijsko politiko in zagotavljanjem reda in miru. Korupcija v Sloveniji je sistemski problem, kar ne pomeni, da ga je mogoče rešiti tako, da se v sistem na prava mesta postavi nekaj Martinov Krpanov, nekaj Brdavsov se pa odstrani.

Sistemska rešitev pomeni, da je treba spremeniti sistem. Ne sistem boja proti korupciji, ampak sisteme v javnem sektorju in državnih podjetjih, ki korupcijo generirajo. Sisteme je potrebno spremeniti tako, da ne bo več motiva, možnosti, vzrokov za korupcijo.

Nekaj napotkov daje primerjava med zasebnim in javnim zdravstvom. Zakaj v zasebnem ni korupcije? Zakaj v zasebnem zdravstvu pod mizo ni modrih kuvert? Zakaj zasebni sektor kupuje opremo tudi 40% cenej od javnega?

Zakaj nikogar več ne podkupujete, ko kupujete avto, v prejšnjem sistemu pa še do tovarniško razmajane stoenke niste prišli brez zvez, poznanstev in vsaj kile kave ali litra viskija? Zakaj Mobitel in Simobil moledujeta, da bi sklenili naročniško razmerje, v prejšnjem sistemu pa ste vi moledovali za telefonski priključek pri PTTju? Odgovor na slednji vprašanji je preprost. Ker deluje trg. Ker so avtomobili na trgu in telekomunikacijske storitve tudi. Kapitalizem je opravil s korupcijo.

V zasebnem sektorju se lastniku splača obnašati racionalno in zmanjševati stroške. Ker na svobodnem in poštenem trgu ni prostora za stroške, ki jih prinaša korupcija. Vse pa nikoli ne bo na trgu. Ko se bo to racionalno obnašanje splačalo tudi tistim v javnem sektorju, ko bodo od bolj racionalnega poslovanja tudi sami imeli kaj od tega, bodo sami razčistili s tudi s korupcijo.

Za začetek je torej treba javnemu sektorju dovoliti, da se obnaša podjetno in da se mu to splača. Da se zaposlenim v izobraževanju, znanosti, kulturi, zdravstvu splača biti podjeten. Od podjetij, dokler so še v državni lasti, mora lastnik zahtevati dobiček, v katerem ne bo prostora za provizije. Ne pa, da zahteva usluge v stilu sponzoriranja športnih ali kulturnih prireditev in služb za prijatelje. Država in občine morajo skrbeti, da trgi pošteno delujejo, ne pa, da se da nekomu monopol v zameno za 2% prometa; ali da se gradbeno dovoljenje pogojuje z donacijo, pa magari za še tako plemenito reč kot je otroški vrtec.

Brdavsi proti tržnemu gospodarstvu

Ampak mi se tega ne bomo lotili sistemsko. Ljudje imajo rajši pravljice. Levstik je že vedel kakšne. Martina Krpana potrebujemo, pravijo, da bo Brdavsu odsekal glavo. In njegovo podobo loščijo in idealizirajo. Če bo Martin zraven povedal še kakšno gorko čez tržno gospodarstvo in podjetnost (vmes pa zase zrihtal koncesijo za angleško sol) pa toliko bolje. Bomo naslednjega Brdavsa prej dočakali.