27. avgust 2013

Vas moti Mišič? Popravite sistem, ki ga je rodil

Ne, to niso podjetniki, kot si jih želimo.
Luka Koper je dobila novega predsednika uprave, ki ima poleg priimka dve enaki imeni, samega sebe imenuje za vlečnega konja in je izumil tiso o pingvinih in Antarktiki. Dobila ga je na popolnoma zakonit način, gospod Gašpar Gašpar Mišič je dobil pet od devetih glasov nadzornikov.

Politiki tekmujejo, kdo bo zadevo označil za bolj nesprejemljivo. Gospod Mišič namreč res deluje nekonvencionalno, grafično in plastično in je tako primerna tarča za kadrovsko in korupcijsko čistunstvo.

Država se bo zdaj še nekaj tednov ukvarjala s tem, kako iz tega mesta odstraniti. Vrh slovenske politike in vsi mediji se bodo ukvarjali z nekim primerom, ki pa je vendarle produkt "kapitalističnega" sistema, kot smo ga naredili pri nas v zadnjih dvajsetih letih. Narekovaji ne morejo biti dovolj veliki.

Samoupravljanje

Kot rečeno, gospod Mišič je bil imenovan legalno. Tri od petih glasov je dobil od predstavnikov zaposlenih, enega od predstavnikov lokalne skupnosti in enega od predstavnikov kapitala. Štirje od petih predstavnikov kapitala so njegovi izvolitvi nasprotovali. 80% predstavnikov kapitala je bilo proti. So what!

Tudi v nekaterih kapitalističnih državah predstavniki delavcev sedijo v nadzornih odborih družb, je pa kultura tam taka, da jim na misel ne pride, da bi bili jeziček na tehtnici med morda nasprotujočimi se interesi lastnikov.

V kapitalizmu tisti, ki vloži denar, lahko pričakuje, da bo imel na bistvene odločitve vpliv. Recimo, kdo bo tisti, ki bo z denarjem gospodaril. Pri nas pa samoupravljanje živi naprej. Daš lahko denar, o njem pa odločajo drugi. To velja tudi za javni sektor, npr. za šolstvo, kjer si učitelji de-facto sami izberejo, kdo bo njihov ravnatelj. Temu potem rečejo avtonomija in verjetno se velikemu delu bralcev tega bloga to zdi popolnoma normalno ali pa v tem samoupravljanju kolaborirajo. Zato se politika tega ne dotika.

Dogovorna ekonomija

Pri nas se je razpaslo, da se politika ne sme v nič vmešavati, da mora biti vse ali strokovno ali avtonomno, kar pomeni, da dejanske odločitve sprejemajo neki sveti, odbori, komisije. Pravzaprav se niti natanko ne ve, kdo. Ministri so pred javnostjo odgovorni za vse, vpliv imajo pa skoraj na nič.

Kdo ima res vpliv, se natanko ne ve. Voda je preveč kalna. Pač pa sistem, v katerem je vse poavtonomljeno in ostrokovljeno z desetinami pravilnikov omogoča poznavalcem neskončno možnosti za neformalne pritiske, lobiranja, umivanja rok z rokami. Moč je dejansko demokratično porazdeljena, rok, ki jih treba umiti, ni malo, veliko jih je s tem sistemom zadovoljnih.

Dellboy iz nadaljevanke "Samo bedaki in konji" je večino posla s tisto ukradeno ali manjvredno robo naredil v pivnici. V naši kulturi se namesto ob pivu zmenimo na kofetku. Kdor izvaža, deluje na trgu, kdor deluje v Sloveniji je del omrežja dogovorne ekonomije ali pa propade.

Kako bodo zdaj odstavljali Mišiča? Uprava SODa bere časopise, zaznava, da Mišič velikemu delu politike ni všeč, v strahu, da politika ne bi zamenjala njih, bodo sklicali skupščino Luke v katere bodo imenovali nove ljudi, za katere upajo, da bodo proti Mišiču in za kakega drugega mačka, konja ali maherja, ki bo tistim, katerih časopisne izjave so brali, bolj po godu. No, ti bodo še videli, kako se jim bo bolj splačalo. Res transparentno z jasno linijo odgovornosti.

Politika interesnih skupin

Politika seveda sprejema politične odločitve že po definiciji. Tudi kadruje politično. Tudi če se politika odloči, da nekam nastavi strankarsko neprofiliranega strokovnjaka, je to politična odločitev. Je politika pač odločila, da se ji politično splača, da ta in ta sistem dobro deluje, da bo zato nagrajena na naslednjih volitvah. Če politika oceni, da se ji splača nekam nastaviti osebo fleksibilnih moralnih načel, od katere bo imela materialne koristi, nastavi pač takega. Če se ji zdi, da mora pač nekam nastaviti svojega gorečega podpornika, ker bo to signal drugim, da se splača biti goreči podpornik, pač nastavi tako osebo. Na koncu se na volitvah pokaže, ali so bile odločitve politično modre ali ne.

Ali pa se ne. Idealno je, če se na volitvah pojavi nekaj novega in za vse slabo ni kriv nihče. Stavim, da na naslednjih volitvah zaradi gospoda Mišiča nobena stranka ne bo kaznovana. Saj so vendar vsi proti. Vsi bodo samo pridobili z izjavami o nesprejemljivosti. Si lahko politika želi manj zahtevno javnost?

Vse je torej odvisno od tega, kakšne spodbude politiki daje javnost. In javnost vzgajajo tako, da dobičkov podjetja ne nagrajuje. Javnost se da kupiti tako, da je podjetje družbeno odgovorno, beri, da denar podjetja namenja tudi za kupovanje javnosti - recimo s sponzoriranjem športnih in kulturnih prireditev, lokalnih veselic, da si na take in drugačne načine kupuje naklonjenost novinarjev ipd. Da bi kdo v Sloveniji citiral Friedmana, da je največja družbena odgovornost podjetij, da uspešno poslujejo, bi bil povod za škandal.

Politika nima nobenih spodbud, da bi v podjetjih, ki so v državni lasti zasledovala kapitalistično edini smotrni cilj - to je rast vrednosti podjetja in dobiček. Tudi tole, stavim, se večini bralcev niti ne zdi tako pomembno. Nasprotno, uprave podjetij v javni lasti so motivirane za to, da ne sprejemajo (riskantnih) odločitev, saj je vsaka odločitev lahko predmet preiskave, ki jo sprožil nezadovoljnež, ki so ga zaobšle kakšne eksternalije tega podjetja.

Skratka

Ne ukvarjajte se z g. Mišičem, ukvarjajte se s privatizacijo ter sistemom in inštitucijami, ki so ga rodile.

25. avgust 2013

941 do poletja 1942

V odgovor na povezavo do članka o človeških usodah vaščanov Rovt, mi je nekdo poskušal odgovoriti s statistiko. Zapis me je zaradi svojega neresničnega naslova napotil iskati znanstvene študije, iz katerih prireja podatke. So zanimive, ker dajejo nekaj odgovorov na vprašanje, zakaj smo ravno v Sloveniji imeli toliko t.i. kolaborantov. Ker da bi bili kar tako, po naravi, najmanj domoljuben narod v Evropi, pač ni verjetno.

Zgodovinarji o zgodovini

Naj opozorim, da ne gre za izdelke Nove slovenske zaveze ali Inštituta za narodno spravo, ampak za študije "uradnega" (včasih bi rekli "pravovernega") Inštituta za novejšo zgodovino.

V zaključnem poročilu raziskovalnega projekta "Pregled mrliških matičnih knjig za ugotovitev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej" zgodovinarji  med drugim ugotavljajo:
Tako so  pripadniki Varnostno obveščevalne službe v Ljubljani in njeni okolici ter partizani drugod po Sloveniji v letu 1941 usmrtili vsaj 116 oseb, pri čemer so večino od teh so usmrtile partizanske enote (98). Revolucionarni cilj je bil za komuniste glavna spodbuda, da so se odločili za zgoden in radikalen odpor proti okupatorju, saj so v narodnoosvobodilnem  boju prepoznali priložnost za uresničitev lastnih ciljev.
In še:
Usodni prelom in začetek nepretrganih krvavih medsebojnih obračunov predstavlja dogajanje spomladi in poleti 1942 na po partizanih kontroliranem ozemlju na Dolenjskem in Notranjskem. Pripadniki partizanskih enot so v obdobju od marca 1942 do vključno avgusta 1942 povzročili smrt 853 oseb iz Ljubljanske pokrajine, med njimi največ civilistov (717). Ti  postopki so marsikje skrajno zaostrili odnose med civilnim prebivalstvom in partizanskimi enotami. Prav družinski člani tedaj pobitih oseb so v veliki meri predstavljali jedro bodočega odprtega protirevolucionarnega nastopa, ki je posledično hkrati neizogibno predstavljal tudi nastop proti odpornikom okupatorju.
Podobne številka navaja tudi študija iste avtorice "Preverjanje seznamov žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej po matičnih knjigah", kjer o času, preden je bila ustanovljena prva vaška straža piše tudi tole:


Spomnimo: prva oborožena protirevolucionarna formacija (vaška straža) je bila ustanovljena 27. julija 1942, torej po tem, ko je revolucionarna stran povzročila smrt blizu tisoč Slovencev.

Koliko med tem Italijanov?

Če bi imeli podatek, koliko žrtev so partizani do poletja 1942 zadali italijanskim okupatorjem, bi lahko kvantitativno ocenili, ali so se ukvarjali predvsem z bojem proti razrednemu sovražniku ali predvsem z bojem proti okupatorju. Če so partizani v tem času na enega ubitega Slovenca povzročili smrt petih, desetih Italijanov, bi bili to upoštevanja vredni vojaški dosežki, tudi če so bile posledice italijanski požigi vasi, streljanja talcev in zapiranje v taborišča. Bojim pa se, da razmerje sploh ni tako - da pride v tem obdobju na enega od partizanov ubitega Slovenca kaka decimalka Italijana.

Omenjene študije analizirajo žrtve tudi po geografski lokaciji. Značilno je, da jih je največ v odročnih krajih, daleč od italijanskih postojank ali prometnic, torej tam, kjer Italijanov, s katerimi naj bi ljudje kolaborirali, sploh ni bilo, kar na trhle temelje postavlja izgovor, da so bili spomladi leta 1942 pobiti civilisti kolaboranti.

Sledili so "krvavi medsebojni obračuni", o katerih vemo skoraj vse.

Komentar

Vse, kar se mi zdi vredno komentirati, sem povedal že lani v Dragi:
Lepo, če imamo pieteten odnos do vseh mrtvih. Ne čudi, da bomo o tem počasi le dosegli konsenz, ker nas k temu nagovarja moralni temelj, ki govori o skrbi in sočutju in je univerzalen. Ampak to ni dovolj. Kar resnično potrebujemo, zaradi prihodnosti, ne zaradi preteklosti, je jasna, nedvoumna, konsenzualna obsodba revolucije. Tako kot smo obsodili kolaboracijo. 
In naprej:
Bilo je narobe in bilo je dvakrat narobe revolucijo delati med okupacijo.
Če se potrudim iskati vzporednice, ne pa razlik (in mislim, da tega truda v Sloveniji manjka), lahko nekaj podobnega preberem tudi v članku Spomenke Hribar pred nekaj tedni v Sobotni prilogi:
... prenehati bi morali z apologijo revolucije. Še vedno skrivajo znotrajistovetnostno razliko med narodnoosvobodilnim značajem odpora in revolucijo. Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej ...
... ja, bi bilo veliko lažje. Vsekakor pa bi se lahko racionalno pogovarjali, iztisnili gnoj iz rane in mirno čakali, da se zaceli. Med tem bi se lažje posvetili prihodnosti.


21. avgust 2013

Redukcija na Hitlerja, z otroki

Včeraj smo dobili sodno potrjeno, da je dopustno, da nek medij vleče vzporednice med družino nekega politika in družino Josepha Goebbelsa (v kateri sta starša hladnokrvno ubila šest svojih otrok) in da so ob tem dovoljena vsa sredstva, tudi uporaba fotografij mladoletnih otrok tega politika.

Ad Hitlerum

Vse to je bilo namenjeno plastični podkrepitvi "argumenta", ki mu stroka pravi "Reductio ad Hitlerum" in je znan debatni udarec pod pas:
Reductio ad Hitlerum, also argumentum ad Hitlerum, (Latin for "reduction to" and "argument to" and dog Latin for "Hitler" respectively) is a term coined by conservative philosopher Leo Strauss in 1951.[1] According to Strauss, the Reductio ad Hitlerum is an informal fallacy that consists of trying to refute an opponent's view by comparing it to a view that would be held by Adolf Hitler or theNazi Party.
Ta zvijača ne nagovarja razuma, ampak učinkuje na instinkte ljudi: če obstaja paralela s Hitlerjem, potem tista reč nedvomno mora biti slaba. Nasprotniku se ni treba ukvarjati s tem, v čem je ideja res slaba, v čem, v konkretnem, je politika, ki jo avtor napada zares - torej racionalno - napačna. Ves ta trud, vsa argumentacija, dokazi, številke, niso potrebni.

Zato uporaba zvijače "Reductio ad Hitlerum" že sama po sebi novinarju ne more biti v ponos; vsaj novinarju, ki bi rad prepričal z argumenti, novinarju, ki nagovarja razum, ne pa čustev ljudi, novinarju, ki bi se rad dvignil nad primitivno pljuvanje po forumih, ne pa širil meje javnega diskurza proti dnu.

Hladna državljanska vojna

V pregretem ozračju hladne državljanske vojne, ki se zadnja leta širi po Sloveniji, "Reduction ad Hitlerum", "ad Titum", "ad komunistem" uporabljata obe strani. In nižata nivo javnega dialoga. Nihče pa še ni padel tako globoko, da bi za večjo grafičnost uporabil mladoletne otroke oz. družino.

Sodišče je zamudilo priložnost, da nekaj naredi za ohladitev vojne, zaustavitev spirale in preprečitev nadaljnjega padanja kakovosti javnega dialoga v državi. Morda ni edino, ki je poklicano za to. Zamudili so jo tudi drugi, ki se sicer redno oglašajo v zvezi s to ali ono pravico. In tonemo dalje. To ni dobro za nikogar.

***

Sporoča pa sodišče še nekaj, kar je za obstoj pluralne družbe, pravzaprav za obstoj družbe, kot jo poznamo zadnji milijon let, še dosti bolj nevarno kot toleriranje zvijače "Reductio ad Hitlerum".

Družina pri maši

Ob Goebbelsovi so bile objavljene slike Grimsove družine pri maši. Mladina verjetno razpolaga s slikami samega Grimsa, ko je ta slikan diktatorsko od spodaj kot Goebbels, gotovo ima tudi slike Grimsove družine, ko so bili na strankarskih, športnih, kulturnih in drugih prireditvah.

Tudi tam so bili verjetno v prvih vrstah. S tem, ko se politik usede (ali ga posedejo) na vidno mesto, hoče povedati, da mu ta prireditev res nekaj pomeni. Želi(jo), da se ve, da je bil tam, da navija za športni klub, se veseli uspeha znanstvenikov ali podjetnikov, ceni umetnika na odru. In seveda računa, da bo s tem sporočilom pridobil volivce, ki te stvari tudi cenijo ali jih pridobil za politike, kjer se šport, znanost, umetnost ceni. Ko se politik usede v prvo vrsto pri maši, pove, da ga ni sram, da ne skriva, da je kristjan.

Če gre politik kam z družino, pove, da ga ni sram, da ne skriva, da ima družino, da ceni to osnovno celico družbe. Podobno, kot če gre na javno prireditev s psom, pove, da ima rad živali, če gre na parado ponosa, da nima predsodkov, če gre na Viktorje z ljubico namesto z ženo, da je pravi mačo, in podobno.

Zvijačo "ad Hitlerum" bi Mladina torej lahko ilustrirala na veliko načinov. Ampak izbrala je sliko z družino in sliko, ko je družina pri maši. In sodišče je reklo, da je to v redu. Saj so res bili pri maši in celo v prvi vrsti.  Kaj pa hodi k maši z družino? Kaj pa se jim je bilo treba siliti v prvo vrsto? Sodišče je presodilo, da ni prav, da si politik točke nabira z družino. Ni pa nič narobe, če jih nabira s psi in konji, kuharji in krojači, znanstveniki in kulturniki, partizani in domobranci, hetero in homoseksualci, ljubimci in ljubicami. Je družina res nekaj tako zavrženega?

Ustrahovanje

S to sodbo je sodišče potrdilo, kar politikom dopoveduje del medijev: naj javno ne izpričujejo, da so verni ali da so družinski. Da naj bosta vera in družina nekaj, kar se skriva. Samo na ta način bo politik, ki je tudi skrben družinski oče, zavaroval svoje otroke pred medijskimi zlorabami, samo tako, da bo zatajil, da ima družino in tako, da bo tajil, da je kristjan.

To protidružinsko in protiversko ustrahovanje je zdaj dobilo sodno varstvo države. Za namen takega ustrahovanja je dovoljeno čisto vse, orožje so lahko tudi mladoletni otroci. Tudi demokrate in liberalce, ki jim gre Grims na živce, ki niso verni in nimajo družin, bi to moralo skrbeti.



02. avgust 2013

Omejena odgovornost

Med tem, ko se slovenski šolar nauči vse o desnem samostalniškem prilastku in razmnoževanju paramecija ter ko ga še vedno futrajo z idejo, da če nekdo nekomu nekaj predrago proda ali je pripravljen prepoceni kupiti, da ga izkorišča (ampak ga ne, če je transakcija prostovoljna), celo diplomanti univerz ne poznajo najbolj osnovnih konceptov kapitalizma.

In potem, kot je sočno napisal Mitja Iršič, je "povprečen Slovenec ob manjku znanja o prostotržni ekonomiji zelo lahka tarča kvazi socialistov, ki mu buče prodajajo zavite v celofan njegovega neznanja."

In zdaj mu prodajajo buče, da naj bi lastniki zgubaških podjetij poplačali izgube in dolgove, ki so jih ta podjetja naredila. Ko se kriza poglablja, dnevi vroči, pivo pa čedalje dražje, se začenjajo pozivi k linču ali pa vsaj zaplembi premoženja neodgovornih lastnikov. Tak aktualni lastnik je Cerkev, zgubaška pa so podjetja v njeni lasti: Gospodarstvo rast, Zvon 1, Zvon 2 ipd.

Kaj se jim je bilo Cerkvi treba iti kapitaliste in zakaj so se spustili v igro, ki so jo očitno obvladovali fantje in dekleta iz nekega drugega foruma (pa celo tem se je v krizi pogosto zalomilo), je tema za kak drug zapis.

Tule bi rad samo opozoril na eno od najpomembnejših institucionalnih inovacij kapitalizma - na družbo z omejeno odgovornostjo oz., kot ji pravijo v deželi izumiteljev, limited liability company. Gre za obliko gospodarske družbe, kjer je izguba, ki te lahko doleti, omejena; tipično na vložek v podjetje. Kdor je npr. kupil za 1000€ delnic Primorja, bo v najslabšem primeru izgubil teh 1000€, ne glede na to, kakšno izgubo, škodo, ipd. bi Primorje utegnilo narediti. Tudi lastniki malega d.o.o.-ja ne bodo izgub podjetja pokrivali iz svojega osebnega premoženja, ne glede na to, kako veliko vilo imajo in kako dolgo jadrnico.

In čeprav komu v pravičniškem besu to ni všeč, se je taka ureditev izkazala za dobro. Bila je ena od konkurenčnih prednosti, ki jih je Zahod pred nekaj stoletji imel pred drugimi civilizacijami. Kjer so ti odrezali roko ali nogo, če si ga poslovno preveč lomil. In potem se ni čuditi, da se tam niso ravno drenjali, kdo bi smel kam investirati. 

Taka oblika podjetij je na nek način (to bo zdaj všeč socialistom) demokratizirala kapitalizem. V taka podjetja (eno prvih organiziranih na tak način je bila angleška Vzhodnoindijska družba) so vlagali tudi mali ljudje. S tem niso ogrožali eksistence svoje družine, so pa omogočali izvedbo projektov, ki so zahtevali več denarja, kot ga je bil sposoben zbrati še tak bogataš. Crowdfunding torej, iz časov, ko še ni bilo revije Wired.

Tudi naši zgubaši so podjetja z omejeno odgovornostjo. Če tega niste vedeli, pravzaprav nič hudega. Tudi če ste solastnik zgubaša (imate kakšno delnico), se vam ne bo nič zgodilo, le delnica bo vredna nič. In da so to podjetja z omejeno odgovornostjo, so morali vedeti tudi tisti, ki so z njimi poslovali in jim dajali posojila. Za njih je pa to poklic!