Ampak v določenih okoliščinah je to edini način, da do česa prideš. V prejšnji državi si dosti lažje kupil jugota ali stoenko tako, da si pač nekje nekoga poznal, ali pa si ga spoznal s pomočjo kuverte. Trg avtomobilov pač ni deloval. cene so bile omejene, republike so imele kvote, povpraševanje je bilo večje od ponudbe. In v takih razmerah seveda cvete korupcija. Na veliko veselje vseh, ki so znotraj tega sistema bili na položaju, da so o čem odločali.
Za zdravstvo nekateri pravijo, da še dandanes pomaga kakšna kuverta, viski ali kava. A tega nihče ne trdi za zasebno zdravstvo, tam, kjer uslugo preprosto plačaš. Pa saj ne gre za nobeno znanost. Bralec sam zelo dobro ve, kje gredo stvari gladko same od sebe in kje je treba zadeve "podmazati".
Na napačnem koncu
In zato je vse to paradiranje z bojem proti korupciji spet lotevanje problema na napačnem mestu. Če trg za avtomobile deluje, niso potreben nobene kuverte, da prideš do avta. Če v mesnici za malo boljši kos mesa pač nekaj več plačaš, se ni treba z mesarji meniti pod pultom. Če zdravstveni sistem deluje, potem prideš hitro na vrsto brez kuverte, steklenice viskija ali vsaj zavojčka kave. Če je zakonodaja kratka, jasna, če je pravil in omejitev malo, če so taka, da se jih lahko razume na en sam način, če uradništvo deluje, če na sodišču dosežeš pravico v realnem času, potem ni nobene potrebe, da bi se kje koga podkupovalo.
Če se javni sektor spodbuja, da deluje podjetno, potem bo javno naročal podjetno - tako, da se mu splača, tako, da bo za čim manj denarja dobil čim več. Zasebna podjetja ne kupujejo računalnikov ceneje od javnih zato, ker imajo tam bolj obsežna in podrobna pravila o naročanju, ampak zato, ker je lastnik motiviran, da kupi poceni in si zniža stroške.
Če se politika ne vtika v gospodarstvo, ne vedri in oblači o vsaki malenkosti, potem je tudi potrebe za to, da se jo podkupuje, manj. Če ne posega na trg, ne izbira zmagovalcev, ne pomaga izbranim podjetjem ... potem je ni za kaj podkupovati. Zato je tako velika korelacija med državami, ki so visoko na neoliberalnih indeksih gospodarske svobode in državami, ki so visoko na lestvicah nekoruptivnosti. Če svobodno tržno gospodarstvo deluje, priložnosti za korupcijo ni. In tega bi se morala lotiti politika: uvajanja svobodnega tržnega gospodarstva tudi v Slovenijo. Po 20 letih bi bil že čas.
Ampak
Politike veseli, da imajo oblast, da imajo moč, da imajo vpliv. Zato se politika nerada umika. Rada komandira in planira. Zaradi boljšega vtisa pa bi napisala nekaj deset strani paragrafov o tem, kaj se vse ne sme, o čem se vse poroča, kako se vse nadzira, da bi bilo manj korupcije. Po možnosti tako zapleteno in dvoumno, da se korupcije lahko obtoži kogarkoli. In da zagotavlja delovna mesta uradništvu, ki bo še bolj natančno popisovalo, koliko centilitrov cvička je bilo v steklenici, ki jo je ministru dal župan.
In seveda vse nikoli ne bo pisalo. Kam pa pridemo, če bi npr. v zakone pisali, da bivši politiki še x-let po koncu mandata ne smejo dobivati zastonj ... npr. avtobusnih kart.
Skratka, za boj proti korupciji največ naredimo tako, da vzpostavljamo svobodno tržno gospodarstvo in odgovornost v političnem sistemu. In zagotovo ne tako, da na sramotilni steber obesimo ljudi, ki bi politični stranki darovali 50€.