Kot inženirja in računalnikarja, ki se ukvarja tudi s politiko, me že nekaj časa zanima vpliv komunikacijske tehnologije na demokracijo. Vse celice družbe, od družine do države, namreč povezuje komunikacija; spremembe v možnostih komuniciranja morajo imeti za posledico spremembe v načinu (politične) organizacije družbe.Moja teza je, da je šele komunikacijska tehnologija (papir in tisk) omogočila demokracijo, kot jo poznamo danes. Demokratične revolucije sovpadajo s pojavom množične uporabe papirja in tiska. Papir omogoča, da se posluje pisno, da stvari držijo in niso vezane na spomin ali interpretacijo avtoritete. Tisk omogoča, da vsak lahko prebere zakon, se iz časopisov poduči, kaj se dogaja okrog njega in kvalificirano sodeluje na volitvah. Komunikacijska tehnologija vezana na papir in tisk je začela avtoritarne monarhije najedati pred petsto leti, proces pa je kulminiral z revolucijami in drugimi procesi, ki so skoraj povsod privedli do vzpostavitve tega, čemur danes pravimo demokracija.
V zadnjih desetletjih se odvija komunikacijska revolucija vezana na digitalne komunikacije in internet. Ko opazujemo, kaj vse bo internet postavil na glavo, začnemo ozko pri komunikacijah, pošti, telefonu, nadaljujemo pri kulturnih vsebinah, medijih in šolstvu. Spreminja se vse, v temelju pa se spreminjajo vse dejavnosti, katerih dodana vrednost je bila posredovanje informacij in povezovanje ljudi.
Politika kot informatika
Posredovanje informacij in povezovanje ljudi sta bistvena tudi pri delu strank in v politiki nasploh. Tudi pri odločanju o javnih zadevah (kar politika po definiciji je) gre za številne informacijske procese med različnimi deležniki in gre za povezovanje ljudi, tako v strokovne in politične kroge kot tudi v stranke. Če informacijska tehnologija v temeljih spreminja glasbeno in knjigotrško industrijo, medije in izobraževanje, bo v temeljih spremenila tudi demokracijo in politični sistem.
Vse seveda ne gre enako hitro. Glasba in knjige so na trgu, kdor se ni prilagodil Youtubu, Amazonu in iTunesom, ga ni več. Z njim je opravil trg. Spremembe v izobraževanju zavira dejstvo, da gre večinoma za javne sisteme, ki jih financirajo davkoplačevalci, niso odprti konkurenci in so močno regulirani. Za razliko od distribucije npr. glasbe se z distribucijo izobrazbe ukvarja na stotine strani zakonodaje, uredb, pravilnikov, kolektivnih pogodb …
Še bolj zacementirani so politični sistemi. Spreminjanje praviloma terja ustavno večino. A vendar vprašanje ni, ali bo digitalna tehnologija spremenila demokracijo, vprašanje je, kako, kdaj in v kaj jo bo spremenila.
K spremembam pa sili še nekaj zadev mimo interneta in tehnologije. Naši generaciji se dogaja prerazporejanje globalnega gospodarstva v Azijo, dvig milijard ljudi iz revščine, hitro zmanjševanje razvojnih zaostankov in posledično odtekanje delovnih mest na Vzhod. Ruši se vzorec industrijskega razvoja zadnjih 200 let, iz industrijske prehajamo v dobo ustvarjalnosti. Obeta se stagnacija, ko s starimi recepti kot je nižanje (ali pa višanje davkov), vlaganje v izobraževanje in raziskave ipd. ne bomo nič posebnega dosegli, ker vse te trike vsi poznajo in niso več nikakršna konkurenčna prednost. Edina prednost so talenti in sistem, ki talentom omogoča, da svojo talentiranost pokažejo. Kaplja čez rob je zategovanje proračunskega pasu.
Obet gospodarske stagnacije na eni strani in hkratna sprememba komunikacijske paradigme, je tista eksplozivna mešanica, ki postavlja pod vprašaj obliko družbene ureditve, kot jo poznamo.
Družbena pogodba
Bistvo vsake družbene ureditve je v tem, da nasprotujoče si sebične interese posameznikov urejajo za to pooblaščene inštitucije in ljudje. Neko temeljno zaupanje v družbi se vzpostavi zaradi načina, na katerega so izbrani, kako so jim dodeljena pooblastila in kako se te ljudi in inštitucije nadzira. To zaupanje je podlaga za to, da se ljudje prostovoljno držijo določenih pravil in zakonov, se skladno s tem pustijo komandirati in tolerirajo, da jim država v obliki davkov jemlje denar, ki so ga zaslužili.
Ta osnovni družbeni dogovor, katerega posledica je, da ljudje prostovoljno pri vsem skupaj sodelujejo, je temelj, na katerem ne slonijo samo demokracije, ampak so v preteklosti slonele tudi monarhije. Tudi takrat so ljudje večinoma sodelovali v sistemu, priznavali oblast in se odpovedali delu svojih pravic in dohodkov. Ker je obstajalo neko temeljno zaupanje, da je to zanje dobro. Beremo, da so ljudje v preteklosti spoštovali svoje kralje in jim zaupali, čeprav niso bili izvoljeni. Srednji vek ni bil en kmečki upor za drugim.
Volitve in drugi rituali demokratične ureditve so pač eden od mehanizmov skozi katerega se obnavlja to zaupanje. Da so vedno manj pomembne, se kaže v tem, da jih ljudje ne jemljejo pretirano resno: volilna udeležba pada, ponekod doseže odličen rezultat komik, drugje tajkun, spet drugje zmaga stranka, ki je dva meseca prej sploh ni bilo. Tudi drugi znaki so, da v času komunikacijskih in globalnih sprememb demokratični rituali ne zadostujejo več.
V ZDA se dogajajo čajanke in Occupy Wall Street, v arabskem svetu pomladi, v Veliki Britaniji euroskeptiki, na Nizozemskem nacionalisti, evropske mediteranske države preplavljajo protesti, ki jih dodatno podžiga krčenje proračunov.
Majhno o vstajah
Ljudske vstaje v Sloveniji so eden od pojavnih oblik vsega tega. Preveč enostavno je vstajnike kar počez odpraviti z oznako »zombiji«. Preveč preprosto jih je razlagati kot instrumentalizacijo odpora proti eni vladi.
In preveč pokvarjeno jih je vpreči v voz skupinice, ki se vsaj od francoske revolucije dalje vsakič pojavi v zapletenih časih in piha na tista nizka čustva v ljudeh, ki jim religije pravijo naglavni grehi. Napuh nagovarjajo s tem, ko jim šepetajo, da »so oni oblast«. Pohlepu, zavisti in požrešnosti se priklanjajo, ki jim pravijo, »da je to vse naše«. Jezo podžigajo, da bi z njo preslepili premislek. Lenobo nagrajujejo s pričakovanji, kaj vse naj bi država naredila za tega ali onega vstajnika. Napuh, pohlep, zavist, požrešnost, pohota, jeza in lenoba veljajo v krščanstvu za smrtne grehe, in vse civilizacije jih obsojajo. Revolucije pa svojo demagogijo naslonijo prav nanje. Nasilno rušenje obstoječega reda, nespoštovanje zasebne lastnine in zapostavljanje (osebne) svobode na račun domnevno višjih interesov enakosti in bratstva smo že videli. Vedno v težkih časih, vedno s strani glasne manjšine in nikoli se ni obneslo.
Simptom nečesa večjega
Vstaje so simptom nečesa večjega od letošnjih političnih razmer v Sloveniji ali zadnjih 250 let naporov, da se dokoplješ do oblasti na temelju človekovih slabosti. Vstaje in druga gibanja po svetu so izraz vse večjega razkoraka med močjo, ki jo ima državljan, in priložnostmi, ki mu jo daje institucionalno okolje družbe, da to moč uporabi. Ko so se postavljale inštitucije pravne in demokratične države kot so parlament, vlada, sodstvo in mediji, je velika večina vseh najbolj šolanih ljudi delala ali za državo ali za cerkev. Države so predpisovale razmeroma malo podrobnosti v človeškem življenju. Danes, ko večina najbolj pametnih ne dela za državo, pa država upravlja z vsemi mogočimi podrobnostmi iz naših življenj in si pri svojih odločitvah ne pusti niti kaj dosti svetovati.
Še nikoli posameznik ni imel dostopa do toliko informacij, znanja, drugih pametnih ljudi, kot danes in nikoli se ni država toliko vtikala v to, kaj sme in česa ne, kot to počenja danes.
Nekoč je imelo nekaj posvečenih iz četrte veje oblasti zagotovljeno občinstvo in ni bilo nič hudega, če so pisali resnicoljubno, objektivno in dolgočasno. Danes mediji propadajo, in skušnjava, da pišeš tako, kot bralci hočejo brati, to pa pomeni določeno mero populizma, je velika. Nekoč so novinarji dogodke opisovali, bi lahko parafrazirali Marksa, danes dogodke ustvarjajo, da imajo o čem pisati. Tudi nekaj tega je v naših ljudskih vstajah, ampak tudi to je postranska tema teh vstaj, ki nas ne sme ovirati, da vidimo bistvo.
Bistvo je, da demokratične inštitucije in procesi, ki so bili domišljeni za papirni komunikacijski model, dandanes niso več dovolj. A jih je mogoče uporabljati dovolj fleksibilno in bolj skladno z duhom časa.
Samokritično je treba priznati, da tudi naša vlada v zadnjem letu ni dovolj poslušala. Izgovarjamo se lahko na težavnost problemov, ki so bili pred nami, nujno naglico in seveda tudi na sovražnost, s katero je bil marsikateri problem pričakan. Če ti kričijo, da smrdiš, ne iščeš sestankov s temi istimi. Legitimna opozorila javnosti je pogosto preglasilo primitivno ideološko politično agitiranje. Drži pa tudi, da je vlada poslušala in se je pogajala. Vse glavne reforme, od ZUJF do pokojninske in delovnopravne reforme je dosegla v soglasju z deležniki. Ker ni bilo soglasja z deležniki npr. ni spreminjala normativov v šolstvu. Vsekakor pa se bo morala politika v prihodnje dosti več pogovarjati preko meja političnih in civilnodružbenih inštitucij ter postati bolj odprta.
Pri tej nujni odprtosti pa je vseeno treba paziti, da se ne ujamemo v past: da se interesne skupine ne predstavijo kot »vsa javnost« ali, kar je še lažje, kot »stroka«. O šolstvu npr. se ne moremo pogovarjati samo s »stroko«, katere interes je ohraniti monopol na delovna mesta ali študijski program; »javno šolstvo« ni interes javnosti. Interes javnosti je kvalitetno in dostopno šolstvo. O filmu se ni mogoče pogovarjati samo s tistimi, ki filme snemajo, ampak tudi s tistimi, ki jih plačujejo in gledajo; o kmetijstvu ne more govoriti samo tista stroka, katere interes je doseči čim višje odkupne cene domačih pridelkov; v energetiki je zelo tanka meja med lobijem za tako ali drugačno elektrarno in »stroko«.
Sklep
Vstaje v Sloveniji so del globalnega procesa, katerega končni rezultat bodo drugačna vrsta družbene pogodbe in boljši mehanizmi, s katerimi se med vladanimi in vladajočimi vzpostavlja zaupanje. Ta nova pogodba bo morala upoštevati, da je znanje bistveno bolj enakomerno porazdeljeno, da ga na vrhu ni prav nič več kot spodaj, da informacije krožijo zelo drugače, kot so v času klasičnih množičnih medijev. Za to bo treba razviti nove vrste inštitucij in izboljšati delovanje obstoječih, to pa je dosti težje, kot rušenje starih.
Odgovor na krizo zaupanja v strankarsko demokracijo ni nova stranka. To si bo skoraj gotovo prilastila interesna skupina, ki jo zanima napajanje iz javnih sredstev ali kakšna preživeta ideologija ali kombinacija obojega. Kot odgovor na te procese se bodo morali spremeniti politični sistem in vse stranke, ki ga podpirajo in sicer v smeri večje transparentnosti in odprtosti.