22. oktober 2012

Fiktivni vpis

Dve sliki, ki sta vredni tisoč besed. Vezano na poslansko vprašanje, ki mi ga bo čez kake pol ure postavil poslanec Prevc.


Vir obeh grafov: Education at a Glance 2012 (OECD).
Če povzamem: Slovenija je med prvimi po tem, kakšen delež generacije se vpisuje v terciarno izobraževanje. In med zadnjimi pri tem, kolikšen delež konča.

19. oktober 2012

"Kultura" proti kulturi

"Kulturniki" s prvpodpisanim Iztokom Ilcem zbirajo podpise proti moji izjavi, izrečeni na otovoritvi Boršnikovega srečanja. Tole me citirajo:
Kultura h gospodarskemu okrevanju ne more dati davkov, prihodkov in
denarja /…/
Pravijo, "da ne poznam resorja, ki ga pokrivam":
V času, ko Evropska komisija priporoča povečanje proračuna za kulturo, saj se dobro zaveda njenega pozitivnega učinka na živost in živahnost gospodarstva, minister znova dokazuje, da ne pozna resorja, ki ga pokriva. ... Zahtevamo, da jo prekliče in se javno opraviči.
Posebej in izključno za tiste "kulturnike", ki za to, da bi se lahko prepirali,

  • niso sposobni niti stavka prebrati do konca,
  • ki stavek prerežejo na pol, ko ga citirajo,
  • ki podpisujejo izjave z nepopolnimi citati, 
  • ki najprej streljajo, potem premislijo, 
  • ki se trudijo ne razumeti ali pa niso sposobni razumeti slovenskega jezika ... 
... izjavo preklicujem in jo nedomeščam z obratno:
"Kultura" h gospodarskemu okrevanju lahko da davke, prihodke in
denar /.../
Ste zdaj zadovoljni? Lahko? Se vam zdi, da mora minister sporočati, da naj kultura prispeva več? Saj se "lahko" odpove sredstvom, ne? Morda celo "mora dati"? "Kultura" morda, kultura pa ne. In veste, normalno plačilo prispevkov, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, DDVja po znižani stopnji ipd, ni nikakršen prispevek k reševanju krize. To je bilo normalno tudi v boljših časih. Ali pa je vaš problem ta, da je narobe kakoli minister reče. Narobe je stavek, narobe je njegova negacija. Odločili ste se pokašljevati, pa če je minister rekel kaj spornega ali pa ne. Res "kulturno"!

In kaj sem res rekel:
Slovenska izobraževanje, znanost in posebej kultura so vitalni, ustvarjalni, pogumni, ta pogum in neomajnost potrebuje tudi slovensko podjetništvo. Kultura h gospodarskemu okrevanju ne more dati davkov, prihodkov in denarja, lahko pa navduši s svojo energijo, ustvarjalnostjo, optimizmom in tega si želim na Borštnikovem srečanju, to naj Boršnikovo srečanje pove družbi. Da ena kriza pa že ne bo ustavila ustvarjalnosti!
Bo pa ta kriza očitno ustavila osnovno dostojnost.

18. oktober 2012

Pragmatika rezanja


Seveda odziv vseh sindikatov javnega sektorja ni enak in ta neenakost se odraža v obsegu varčevanja, ki so ga naložili posameznim delom javnega sektorja. Vsi, ki skrbimo za kvalitetno izobraževanje, imamo od tega škodo.


17. oktober 2012

Pristranskost. Potrditvena.

Potrditvena pristranskost je fenomen, da ljudje lažje verjamemo dokazom, ki potrjujejo naše prepričanje kot tistim, ki mu nasprotujejo. Internet je odlično orodje za tako sklepanje, saj je dosti več prostora za različne podatke, novice, dejstva, bolj ali manj potvorjena, bolj ali manj resnična. Na internetu najdete dokaz za in proti globalnemu segrevanju, za in proti kreacionizmu, za in proti marsovecm. Internet potrjuje prepričanja, pa kakršnakoli že so.

In seveda se na internetu potem neresnicoljubnosti hitro seštevajo, kot se je to primerilo piscu tega traktata.

V zvezi s spremembami Zakona o visokem šolstvu mi poskuša na podlagi neke medijske vesti, ki je povzela del neke izjave, podtakniti, da je ministrstvo "zahrbtno in podlo" skrivalo nekatere spremembe v tem zakonu. Ministrstvo seveda nima vpliva, kateri del celote objavi nek medij.

V svojih sporočilih smo vedno povedali, da se hiti zaradi akreditacij, spreminjajo pa se štiri stvari, torej tudi (2) način imenovanjah tistih, ki so privedli v situacijo, zaradi katere mora država popravljati zakon, da bi študiji in diplome ostale veljavne; (3) tudi s strani deležnikov izpostavljen problem neposredne pedagoške obremenitve in (4) s strani EU izpostavljen problem vstopa tujih ponudnikov študija v Slovenijo. Nič netransparentnega, nič brez javne debate. O tem se debatira že dva meseca. Ne moremo enega zakona v enem letu popravljati trikrat.

Tudi v zvezi z Zakonom o elektronskih komunikacijah ne gre za prav nobeno "skrivaštvo". Razlogi za željo po čim hitrejšem sprejetju zakona je grožnja kazni 13000 EUR dnevno s strani Evropske komisije, ker zakon zamuja že leta.

V medresorskem usklajevanju smo dobili zahtevo, da se na enak način uredi dostop do informacije o naročniku telefonskega in internetnega priključka. Zato, da bi zakon, ki ga je nujno čim prej sprejeti, le prišel v parlamentarno obravnavo, smo vanj zapisali identično rešitev, ki v zakon zapiše zgolj tisto, kar je že napisano v Zakonu o SOVI in policiji v zvezi s čemer ni sprožen noben spor pred ustavnim sodiščem. Po tem zakonu lahko direktor SOVE ali policije od operaterja pisno zahteva podatek, kdo je naročnik neke telefonske ali IP številke.

Nismo popravljali usklajenega zakona, popravljali smo z nekaterimi resorji neusklajen zakon, nismo ga popravljali v tajnosti, nismo dodajali tajnih členov, kot se je dalo prebrati na internetu, ampak po postopku medresorskega usklajevanja zakon uvrstili na vlado, ki ga je poslala v parlament in kjer se bo v rednem postopku še amandmiral v obliko, ki bo imela večinsko podporo.

S tem v zvezi je relevanten podatek, da se je poslanska skupina SDS odločila, da teh spornih sprememb z zadnjega usklajevanja ne bo podprla.

16. oktober 2012

Vloga in služba

Današnji govor na otvoritvi Borštnikovega srečanja

Najprej hvala za vabilo.

To ni več samo fraza: vabila na take dogodke v tem času niso čisto samoumevna. Po eni strani so del tradicije, da država s svojo prisotnostjo da težo dogodku, zahvalo in priznanje umetnikom, po drugi strani vsi vemo, da država zadnje mesece glede javnega sektorja ni na najboljšem glasu.

V kulturi pravzaprav ne samo zadnje mesece: že od kulturnega praznika naprej na kulturne prireditve vedno hodim nekoliko v strahu.

Tukaj sem med cvetom slovenskih gledališčnikov in če imam že priložnost, da govorim, ne bom igral. Politiki včasih poskušamo biti igralci, čeprav tega ne priznamo, ampak vsi poznamo tisti pregovor o tem, koliko časa se da koliko ljudi vleči za nos.

Vaš kolega, avtor in režiser, ki ga zelo cenim, je zadnjič dejal, da bi bil minister odlična figura za kakšno komedijo. Kaj pa vem, meni se zdi na trenutke vse skupaj prej dramatično, včasih celo tragično. Skratka, daleč od komedije.

Resnični komedianti, ali pa vsaj dobri igralci tisti, ki za nasmejan obraz skrivajo neprijazno resnico, da živimo v času suhih krav in da te krave še hujšajo.

In če so časi hudi, se umaknemo v gledališče.

Gledališče je navsezadnje ena najstarejših, morda celo najstarejša umetnost. Igralcu in gledalcu ponudi vstop v svet, ki ni realen, pa zato morda še toliko bolj očitno resničen. Kot vsako umetnost teater začutimo ali pa ne, nagovori naše srce, ali pa nas pusti neprizadetega. V tem je podobnost in razlika s politiko. Politika se pretvarja, da nagovarja razum, ima polna usta stroke, v resnici pa uspe z nagovarjanjem čustev.

V gledališču umetnik na odrskih deskah pusti svojo dušo, da bi gledalec lahko skozi vrata, v resnični svet, odšel bogatejši za izkušnjo, modrost, ali tujo napako, iz katerih se je najceneje učiti.

V resničnem življenju nas vsaka izkušnja nekaj stane, vsako radost nekoč plačamo z bolečino, vsako sladkost s pelinom. V gledališču plačamo samo vstopnico.

V življenju vsaka šola nekaj stane, vsaka igra ima svojo ceno, vsaka vloga terja svoj davek. Zato tukaj res ne bom igral.

Stanje za slovensko izobraževanje, znanost in kulturo ni rožnato. Ni rožnato zato, ker je finančno stanje v državi na splošno slabo. Na mednarodnih trgih si komaj še sposojamo denar za plače. Prevzel sem vlogo tistega, ki zato prevzema krivdo in trpi slabo voljo upravično zaskrbljenih učiteljev, znanstvenikov, umetnikov.

V vlogo krivca me postavljajo tisti, ki so probleme prelagali na prihodnje vlade in še kar razmišljajo, kako jih rešili s prelaganjem na prihodnje generacije. To so večinoma isti, ki so v zadnjih desetletjih zavirali spremembe, ki bi iz Slovenije spet naredile normalno, svobodno, srednje-evropsko gospodarsko in kulturno deželo kakšna se ve teh zemljepisnih dolžinah spodobi.

Imam vlogo, ki ni komedijantska, da sem tisti, ki razlaga, da se denarja ne da narediti iz nič, da se troši, kar je ustvarjeno, da je izposojeno treba vrniti, in da si lahko izposojaš samo, če ti zaupajo in so ti pripravljeni posoditi.
To je morda moja vloga.

Moje resnična služba, delo, in delo vseh mojih sodelavcev na ministrstvu pa je, da vsak evro večkrat obrnemo in da izobraževanju, znanosti, kulturi in športu pomagamo najti načine, da bodo z manjšimi sredstvi še nekako preživeli. Da jim, če je že denarja manj, omogočimo večjo prožnost, več podjetnosti, več iznajdljivosti.

V slabših časih, se moramo za te stvari še dosti bolj potruditi, kot v časih, ko se je probleme reševalo preprosto tako, da se je vanje metalo denar.
Ker bila bi škoda, če bi ta kriza prekinila vendarle vitalen razvoj slovenske kulture, ki ga izpričuje tudi Boršnikovo srečanje.

Borštnikovo srečanje ni le srečanje slovenskih gledališč, ampak je stičišče vedenja o gledališču; prostor, kjer se vrhunska produkcija srečuje z ustvarjalnimi potenciali mladih, šele prihajajočih umetnikov.

V času festivala se v Maribor preseli celotna Akademija za gledališče, radio, film in televizijo in tukaj poteka pouk za vse študente. Tu se slovenska gledališka ustvarjalnost umešča in primerja z mednarodnim prostorom; kjer se sodobna scenska ustvarjalnost sreča s samimi koreninami slovenskega gledališča; in ne nazadnje prostor, kjer so prisotni - v živo na odru, v dvoranah pa tudi v mestu - velikani, prvaki slovenskega gledališča.

Borštnikovo srečanje je tudi tekmovalni festival; izbrali boste najboljšo predstavo, nagradili režijo ter igralske in druge umetniške dosežke. Selektor Primož Jesenko je iz nabora 105 ogledanih uprizoritev v tekmovalni program uvrstil 12 predstav, med njimi dve praizvedbi domačih dramskih besedil.

105 predstav priča o živosti in vitalnosti slovenskega teatra, ki mu, hvala Bogu, tudi kriza ne more do živega.

Poseben poklon gledališču predstavlja podelitev Borštnikovega prstana, največje festivalske nagrade, ki jo posebna žirija vsako leto podeli zaslužnemu igralcu ali igralki za življenjsko delo. Igralec je bistvo gledališča zato je Borštnikov prstan zahvala in priznanje velikemu ustvarjalcu, ustvarjalki, ter hkrati simbolično vsakoletna ponovna povezava družbe z vsem kar je bilo, je in nemara še bo, kot je zapisal mag. Jesenko.

Letošnjemu Borštnikovemu srečanju dodaja blišč prav današnja otvoritvena predstava, izjemen glasbeno-gledališki dogodek »When the mountain changed its clothing«, slovitega nemškega režiserja Heinerja Goebbelsa v sodelovanju s Karmino Šilec in zborom Carmina Slovenica. S festivalom Borštnikovo srečanje so sodelovali koproducenti iz Avstrije, Francije, Luksemburga, Nemčije, Belgije in Nizozemske, kar daje dogodku res veliko evropsko razsežnost. To predstavo vsi nestrpno pričakujemo.

Pravzaprav med vami in njo stoji samo moj govor, zato naj počasi sklenem.

Spoštovani!

Opravičujem se za nekaj prav nič kulturnih, ampak gospodarsko-finančnih vložkov. Ampak v gledališče, kjer je mogoče vse, prihajam iz resničnosti, ki je taka kakršno si naredimo. Lahko si jo naredimo boljšo, mi smo njeni režiserji in njeni igralci, ne samo politiki, ne samo gospodarstveniki, ne samo kulturniki. Vsi.

Prepričan sem, da bomo zmogli premagati tudi te težave, če bomo stopili skupaj, če bomo igro prepustili teatru, se nehali pretvarjati in se spoprijeli z resničnostjo.

Slovenska izobraževanje, znanost in posebej kultura so vitalni, ustvarjalni, pogumni, ta pogum in neomajnost potrebuje tudi slovensko podjetništvo.

Kultura h gospodarskemu okrevanju ne more dati davkov, prihodkov in denarja, lahko pa navduši s svojo energijo, ustvarjalnost, optimizmom in tega si želim na Borštnikovoem srečanju, to naj Boršnikovo srečanje pove družbi. Da ena kriza pa že ne bo ustavila ustvarjalnosti!

Čestitam vam, ker ste Borštnikovo srečanje ohranili na tako visoki ravni in mu dodali mednarodno razsežnost in vsem želim veliko kulturnega in intelektualnega užitka.

8. oktober 2012

Cvetje hvaležno odklanjam

Takole me je "citiral" Grega Repovž, ne kdorkoli, ampak odgovorni urednik Mladine, v svojem uvodniku:
Od študentov si želim, da bi v teh časih, ko ni več denarja za čisto vse, cenili, da jim država kljub hudim časom vendarle še omogoča brezplačno šolanje.
In potem na dolgo in široko razpredal idejo, da država ničesar ne poklanja, ampak da imajo državljani do tega pravico, ali pa da so to skozi davke sami plačali in tako nazaj in tako naprej. Skratka, obračunava s čemerkoli mu je pač za bralce Mladine udobno obračunavati, pa če je to kdo rekel, mislil, napisal, ali pa ne.

Nekaj podobnega citiranemu sem rekel večkrat. Kdaj sem rekel "država", drugič "davkoplačevalci", ampak poanta je bila čisto drugje. Zdaj v tej krizi, ko moramo vsak evro parkrat obrniti, ko se za ta evro borijo socialno šibki, bolni, mlade mamice, učenci in dijaki, ki bi malicali ... velja to posebej ceniti. Ceni pa se brezplačen študij ne tako, da se ministru pošilja šopke in telegrame zahvale, kot je hotel podtakniti Repovž, ampak, da se zavzeto študira. Svetovati študentom, da naj študirajo, menda ni narobe. Bo osip manjši in kak faliran študent manj. Ta del, ki zadevo postavi v čisto drugačno luč, je Repovž seveda zamolčal. Iz sporočila za javnost z dne 1.10.2012, pet dni pred izidom Mladine:
Obenem je (minister) študentke in študente pozval, da bi v časih, ko ni več denarja za čisto vse, cenili, da jim država kljub hudim časom vendarle omogoča brezplačno šolanje. Zato naj v prihodnje zavzeto in hitro študirajo.
Tako se to dela. Ni bilo ne prvič ne zadnjič. Izjemoma odgovarjam, zgolj za ilustracijo nekega žanra, ki mu niti ne morem reči, da je novinarski.